::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Verjeti Šoltesu, zaupati Cerarju?

Danes je čas, ko nove stranke ustanavljajo mediji, ne akterji. Kdor meni, da je obratno, si mora ogledati zadnje eksemplarične okoliščine tovrstnega dogajanja, preanalizirati medijska poročila in hitro bo lahko presodil, v kakšni meri je ugotovitev morda pretirana in v kakšni ni. Najmanj drži tole: mediji so nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za uspešno ustanovitev. Brez njihove naklonjenosti ne bo šlo. Ampak še nečesa več.

Neskončno perpetuiranje suspenza, kdaj bosta Igor Šoltes in Miro Cerar ustanovila svoji stranki tik pred volitvami, utrujajoča praznost ponovljenih vzorcev intervjujev in spraševanj, medijski ritual, v katerem oba akterja povesta samo to, da nič ne povesta, da skratka še ni novic, da vse bo, ko bo, instrumentalizirano združuje bebavost medijev in njihovo spontano (ali ne) simbiozo s političnimi akterji, ki ponujeno sobivanje enostavno izkoriščajo. Po receptu: dajmo skupaj z mediji ustanoviti stranko. Trenutno so vsaj trije kandidati, ki se jim ta formula mora zdeti nadvse uporabna: ob omenjenih še Alenka Bratušek.

Kadičev hudomušni tvit lepo ilustrira povedano:

Kadič tvit Šoltes Cerar

Če je na delu sodelovanje enih in drugih, akterjev pred kamerami in medijev, pa  ni čisto enakovredno. Ko Šoltes in Cerar perpetuirata statement, da delata stranki, njun diskurz anticipira medijsko zanimanje za njuni stališči. Cerar je tu šel celo korak naprej in v vsakih fazi svojega odloga, ki traja že skoraj eno leto, končni rezultat obogatil s še podvojenim suspenzom: on da še ne ve, kaj bo nastalo, je dejal. Povedano preprosteje: brez neskončnega medijskega prostora, ki ga pridobivata zgolj z naznanjanjem, da bo morda nekaj nastalo, počasi lahko tisto res nastaja. Verzija medijske creatio ex nihilo, ob predpostavki seveda, da je uporabljen dovolj politično vabljiv in dražljiv subjekt. V danih okoliščinah ugleden, z nekakšno integriteto in spodobno avtoriteto, ki bo predvsem ušel vsem pastem slovenske obsesije po politični in še zlasti strankarski stigmatizaciji.

V bistvu sta po svoje celo prisiljena ponavljati svojo mantro »ni še čas, ne vemo še, kaj bo«, saj vsaka repeticija dviguje suspenz, posledično rejtinge in s tem ustvarja pogoje za javno prezentacijo – ob predpostavki, da bo obnašanje medijem temu sledilo. In seveda vedno sledi. Ponavljanje te prazne forme je torej zanju nadvse uspešen manever – čeprav je v sebi videti bebav, tudi je bebav in v osnovni globoko podcenjujoč, nedemokratičen. Saj za oba velja, da stranko delata že 12 mesecev: toda nihče ne pozna ne sodelavcev, ne programa, ne ničesar. Za medijski učinek povsem nepomembno, verjetno celo moteče in nevarno.

Formula »tik pred volitvami« kot preizkušena taktika

Povsem nova politična formula ustanovitve stranke to ni,  je neoriginalno povzeta po Zoranu Jankoviću, katere receptura se je na dolgi rok sicer izkazala za katastrofo, na kratek pa res recept za takojšnji uspeh: počakaj do časa tik pred volitvami, ko se mora tvoja skrb za državo eksponentno povečati. Ustanovitev v času pred tem je huda napaka. Že začetek tri mesece pred volitvami je lahko usoden, ker je prišel prehitro: isti mediji, vendar nasprotne politične opcije, te utegnejo usodno prizadeti. Če je medijsko ustanavljanje strank rezultat neke težko opisljive histerične narave v njih samih, je to drugo izraz njihove patološke, ki predvsem korenini v njihovi ekscesni spolitiziranosti in neprofesionalnosti.

Janković res ni imel zelo veliko časa za ustanovitev (podobno si je tudi on vzel čas za premišljevanje, a se zdi, da je takrat iskreno cincal), tako kot ga res ne bo imela Bratuškova. Pri Cerarju in Šoltesu je ravno nasprotno, obema se je utrnila odločitev že vsaj leto nazaj, nekako v času vstaj. Čeprav se je treba zavedati, da je ustanovitev tik pred volitvami povsem legitimna, lahko tudi logično preračunana in iz nekaterih navedenih razlogov celo najboljša možna izbira, pa je vseeno moralno sporna. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da se je še zlasti Cerarjev projekt znašel pred takšnim očitkom, ker njen glavni akter ves čas stavi na moralno prenovo politike in visoke etične standarde, ki jih osebno zagovarja. S tem si je tudi pridobil zaupanje množic – in s tem si ga tudi želi v prihodnje. Če stavite izrecno na moralno prenovo in obljubljate drugačno politiko, pa morajo za vas veljati bolj rigorozni standardi, tolerance do sumljivih ravnanj pa sme biti manj.

Že na prvi pogled je torej videti, da sta Cerar in Šoltes enostavno čakala na dober timing – če bi imeli redne volitve šele jeseni 2015, bi pač morala še eno leto na vse kriplje vzdrževati suspenz. Zato se jima tudi ni mudilo, a je sledil preobrat po kongresu PS in odstopu predsednice vlade. Takoj opazimo, da je skrb za stanje v državi, ki bi terjala odločno ukrepanje, kolikor je vezana na timing volitev, lahko v dobršni meri le zlagana. Veča se premosorazmerno datumu volitev in obratnosorazmerno pada. Če bi v prenovo res verjela, bi se verjetno oba priključila vstajniškemu gibanju, ki je najbolj množično in eksplicitno ponudilo isto sporočilo že jeseni 2012. Pa se nista – ker bi to omadeževalo njun skrbno negovani etablirani imidž »resnega politika«  ali »državljana«, kakor ga dojema volivec v nekem stereotipnem smislu. Ne bi niti dopuščalo singularitete političnega delovanja, na katero očitno stavita. Ne pozabimo, v zadnjih letih je zgolj protestniško dogajanje slovenskih vstaj bilo tista ključna idejna paradigma s potencialom, da se politične vzorce obnašanj radikalno spremeni; druge točke ne vidim. In še: ob tistem času je Cerar tudi zavrnil, da bi vodil vstajniško stranko.

Zaupati na besedo

Miro Cerar se od obelodanitve svoje namere, da se poda na ustanovitveni kongres (in ki, se ponavljamo, ujema z napovedjo državnozborskih volitev, ki bodo menda v drugi polovici julija) ves čas sklicuje na to, da od državljanov pričakuje zaupanje. Išče, pledira, prosi za zaupanje do sebe in njegove ekipe. Vse lepo in prav, toda kakšno zaupanje, zaupanje do koga?

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. Šoltes se venomer sklicuje na svoje društvo Verjamem, za katerega pa vemo le to, da je po septembru 2013, ko je bilo v Kopru ustanovljeno, ekspresno izgubilo svojega podpredsednika, dr. Bešič Loredana, in podpredsednico Polko Boškovič. Oba podpresednika društva Verjamem oz. polovica ustanovnih članov je izstopila enajsti dan po ustanovitvi, 27. septembra 2013. Od takrat naprej nismo slišali, kdo bi še deloval v tem društvu in še manj, kaj točno so praktični proizvodi njegovega civilnodružbenega dela.

Nevidna civilna družba

Tudi Cerar se v zadnjem slabem letu sklicuje na svoje civilno združenje. V enem od TV nastopov je omenjal Zavod Hrast, ki pa je zdaj preteklost – Jože Artnak, ki stoji v ozadju, je zdaj ustanovil »Zavod 14, zavod za sožitje in napredek«, in sicer 21. januarja 2014.

Zavod 14

Pribeležimo nekaj njegovih izjav o tem združenju:

»Naše civilnodružbeno združenje se je včeraj odločilo, da bo ustanovilo novo in neodvisno stranko.« (vir)

»Zagotovo bo del somišljenikov vstopil v stranko, del pa jih bo ostal aktiven v civilni družbi. Za posebno kvaliteto štejemo, če politična stranka ostane v stiku s civilno družbo, ki ima potem tudi kritičen odnos do nje oziroma ji je v podporo.« (vir)

»Dodal je, da je pomembno tako to, da nastane politična stranka, ki bo nove ljudi in nove ideje prinesla v politični prostor, kot da obdržijo aktivno, odgovorno in usposobljeno civilno družbo, ki bo politiko nadzirala, opozarjala in spodbujala.«

Na vprašanje o možnosti povezovanja z drugimi strankami je Cerar odgovoril, da je bilo dozdajšnje civilnodružbeno gibanje ves čas popolnoma neodvisno in samostojno. Takšno po njegovih besedah ostaja do ustanovitve stranke, od tam naprej pa bo morebitno povezovanje stvar politične stranke, njenih organov in članov. (vir)

Takoj opazimo, da Cerar sploh ne uporablja imena svojega združenja (torej Zavod 14), še manj kje nastopajo imena ljudi okoli njega. Da obstaja kaj takšnega, mu pač moramo verjeti na besedo – in mu. Da bi se novinarjem to stanje zdelo čudno in bi nanj opozorili, se seveda tudi ne dogaja.

Cerarjev koncept civilne družbe ponuja tudi največji možni kontrast temu, kar sicer pojmujemo pod tem pojmom – če so bile vstaje rezultat njenega angažmaja in angažmaja državljanov, je Cerarjeva »civilna družba« koncept anonimne, neznane, dobro skrivane skupine ljudi.  Pravzaprav je to nekakšen poštni predal v podobi želenega pravnega subjekta. Je tudi v čistem nasprotju z definicijami. Slovenska na Wikipediji je ohlapna, mestoma nenavadna, ampak pove nekaj pomembnega:

Civilna družba je skupni naziv za nevladne organizacije, ki v nasprotju z oblastjo zastopajo svoje interese in s tem skrbijo za izvrševanje javnega interesa. V slabši luči se civilni družbi reče tudi protestniki.

Kriterij za uvrstitev med civilno-družbene organizacije je, da njen namen ni pridobivanje materialnih sredstev oziroma ustvarjanje dobička ali vstop v območje oblasti, kar je značilno za politične stranke. Pravno so zato opredeljene tudi kot neprofitne organizacije.

Tudi če pojmujemo pod civilnodružbeno skupino le eno »celico« takšne organizacije, bi ta morala delovati v smeri proč od politike. Kar je storil Cerarjev anonimni civilnodružbeni zavod, pa je nekaj drugega: ne samo, da doslej ni pokazal ničesar, zaradi česar bi si zaslužil to ime, ne samo, da ne obstaja nobena spletna stran, nobena singularna akcija, dejanje ali izjava tega zavoda, temveč se upravičeno bojimo, da je njegov zavod, ki ga razume kot »gibanje«, zgolj zlorabil za ustanovitev svoje stranke. Če je edini otrok, edino dejanje tega zavoda pomoč pri ustanovitvi politične stranke, potem deluje točno v nasprotju z definicijo civilne družbe. In se nujno pretvarja, ko po enoletnih dejavnostih naznani nekakšno odločitev. Kajti odločitev je padla pred civilnodružbeno institucijo, ni prišla šele zdaj, kot namiguje že tale naslov v Dnevniku:

Cerar Dnevnik stranka odločitev je padla

Kam je šla morala?

Nekaj podobnega vidimo pri Šoltesu: nobenega partikularnega civilnega dejanja, skoraj anonimnost, nobene spletne strani z opisi dejanj, le trasiranje poti etablirani politiki: Loredan in Boškovičeva sta celo javno povedala, da sta odšla, ker želi Šoltes delati le na stranki. S tega vidika ne more biti dvoma, da sta Cerar in Šoltes zlorabila institut civilnodružbenega gibanja in institut civilne družbe sploh. Če smo se doslej večkrat naslajali nad dejstvom, da številne politične stranke ustanavljajo sebi lojalne paralelne forume, društva in zavode, običajno zaradi finančnih vzgibov, sta omenjena stvar celo poglobila v napačno smer in sprva ustanovila prazno lupino, verjetno iz potrebe po formalni ustanovitvi stranke, in se pri tem sploh nista trudila, da bi jo vsaj malce s čim napolnila, ponudila ideje in konkretna civilna dejanja. Pozor, in to že eno leto. Morda se je to že zgodilo, vendar akterji niso pompozno govorili o civilni družbi. Vedela sta, da invalidni mediji tega pač ne bodo opazili in posledično zamerili. Ne vem, morda sta verjela celo v nasprotje od tega, da je napaka karkoli ponuditi, se s tem determinirati in za nameček vreči komu med zobe, da te, upravičeno ali ne, razgali.

Imperativ, na katerega se je doslej,  ko to pišem, prevladujoče stavilo, sta po vsem videnem zgolj fizična prezenca in osebnost kot pogoj zaupanja. Po opreproščenem receptu »Verjemite, zaupajte, volite za nas«. Bo takšna videti nova, etično odlična in boljša politika, kakor nam jo obljubljajo?

Information

This entry was posted on 11/05/2014 by in aktualno, mediji, politika, radio, TV, časopisi and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: