»Naredimo to deželo spet sproščeno!«

Laibach so znova naokoli. Njihov Spectre pleni kar nekaj pozornosti, njihova turneja je v polnem teku, za geslo pred ljubljanskim nastopom pa so si izbrali »Naredimo to deželo spet sproščeno!«, ker se jim Slovenija zdi preveč zapeta, zadrgnjena in zagrenjena.

Ne dvomim sicer, da Laibachi kot imitatorji totalitarnih mentalitet, ki so ravnokar ustanovili partijo in Spectre razumejo kot manifest te partije, namigujejo na Janšo in njegovo sproščenost.

Dvojna reminiscenca na znano Hitlerjevo imperativno domislico je očitna, tudi na Janšev zmagoviti slogan Za Sproščeno Slovenijo, s katero je začel svoj politični pohod na oblast leta 2004.

V svoji knjigi sem podrobno opisal funkcijo sproščenosti kot ideologema in filozofema za domačo politično rabo, njeno diskurzivno diarejo in psihopolitično nalogo. Česar v knjigi, ki je izšla leta 2007, nisem mogel storiti, je popis njenega izginotja, ki je abruptno sledil. Če se je domači politični diskurz gnetel od sproščanja in sproščenosti, če so politiki, ministri in seveda predsednik vlade od leta 2004 hiteli sproščati ekonomijo, socialo, šolstvo, medije, kulturo, je »prostost duha«, izpeljana iz Heideggrove Gelassenheit, nekako sredi leta 2007 povsem poniknila. Kot da bi se vgreznila v zemljo, kot da bi na ukaz bila izbrisana ali izgnana. Kot da bi projekt domačijske spet-prostosti, iluzivnega iskanja nekoč izgubljene svobode, izginil čez noč, a tega, kar je tragično, nihče ni niti opazil (in kar je manj tragično, tudi pogrešal). Vse do Laibachov.

V začetku junija 2007 na Zboru za republiko smo bili deležni še zadnjih hipnotičnih rab tega ideologema v čisti obliki, skupaj z Borutom Pahorjem, ki je takrat še rade volje hodil na vse prireditve možganskega trusta Ivana Janše. Naj spomnim na nekaj dosežkov s tega zborovanja:

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenostina 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

Kot rečeno, je kmalu po juniju 2007 sledil nenavaden konec te verbalne diareje – Janša se je sicer obdržal na oblasti vse do leta 2008, a intelektualni in drugi krogi okoli njega so se po vsem sodeč zavestno odpovedali filozofskemu sloganu Nove revije in s svojo odločitvijo – če ni šlo za kaj bolj spontanega – seznanili politične botre. Do takrat naprej spremljamo bolj koncepte novih republik, psihopolitiko paranoje, konspiracijski dadaizem, antikomunistično manihejstvo.

Laibachov duh torej zamuja za okroglih deset let. Prostost duha pri Janši (po Spomenki Hribar) je zamenjala javna in žgoča razprava o prostosti njegovega telesa – če smo ta leta ugotavljali, da nam manjka sproščenosti, Janši po včerajšnji vročitvi sodbe v zadevi Patria bolj preostane razmislek, kako ostati na fizični prostosti in se izogniti zaporni kazni. Sproščenost je tako rekoč degradirala na nivo fizičnega – umski nesproščenosti je zapretila fizična.