Pripadnik slovenske vodilne in zmagovite stranke volilnega abstinenta, največjega zmagovalca evropskih volitev s Sloveniji s premočnimi 76 odstotki, vam bo na drezanje, zakaj ne hodi na volitve, poskušal ponuditi nek odgovor. Četudi iz zadrege ali vsaj vztrajnosti izpraševalca, ne ravno nujne sofisticirane pozicije, podkrepljene z zelo prepričljivim razlogi. N’Toko in Dejan Savič sta ob dveh priložnostih nedavno že poskušala pojasniti, zakaj v Sloveniji zmagujejo nevolivci proti volivcem, zato se v določeni naslanjam na nekatere pozicije, vsebovane v njuni taksonomiji abstinentovih stališč. In jo razširjam na tipologijo vseh prepričanj, za katera presojam, da jih bo zagovarjal in se mi zdijo dovolj prepoznavna, da bi smeli utemeljiti njihovo medsebojno razlikovanje.
Slovenska politika je že po sebi demonizirana in paranoidizirana, opremljena s čezmerno diskvalifikacijo in občutki celo gnusnega zavračanja, ki jih državljani ponotranjijo. Popolna fluidnost strank, njihova nestanovitnost, izginjanje in ustanavljanje, je eno takih znamenj, spet drugo apatija in malodušje. Demonizacija politike je že del etabliranih psihopolitičnih strategij, posledično pa torej abstinenca logičen rezultat oblikovanja državljana po svoji meri. Od kod želja po demoniziranju? Nekaterim strankam se preprosto splača, če konkurenčni volivci ne odidejo na volitve, še zlasti, če imajo disciplinirano svojo lastno volilno telo. Zato bom v nadaljevanju poskusil podati še celovitejšo, nikakor pa še ne popolno kategorizacijo argumentov, ki jih lahko slišimo v podporo abstinenci ali vsaj razlogom, da državljani na volišča niso ali ne bodo odšli – zgolj v kratkem opisu in v meri, zadostni za kratko utemeljitev razlik med njimi. Ob tem jih bom tudi rangiral po številčnosti. Za tiste, ki jih navajam na začetku, si domišljam, da so pogostejši in uspešnejši od tistih proti koncu. Razvrstitev seveda ni utemeljena v nobenih statistikah ali analizah, je povsem subjektivno določena.
V galeriji herojev volilne abstinence se je znašlo trinajst likov: ravnodušnež, antipolitični fatalist, naravni fatalist, razočarani fatalist, solipsist, nevednež, neselektivni izbirčnež, selektivni izbirčnež, revolucionarni lepodušnik, vstajniški lepodušnik, enoglasnež, vernik v zarote in resigniranec. Spodaj je njihov kratek profil.
(1) »Politika me ne zanima«, ali argument iz ravnodušnosti
Odgovor se zdi generičen in nevsebinski, običajno podan površinsko in brez volje po dodatnih pojasnilih: ravnodušnež z njim sporoča svoje splošno prepričanje, ki pa ga je večkrat pripravljen podpreti bolj konkretno šele ob dodatnih drezanjih. S tem, ko se skrije za izgovor »politika me ne zanima«, izreka svojo apatično zadrego in nepripravljenost, da bi sploh navedel argument, obenem pa tudi nedefinirani odpor do nje. Če je k temu spodbujen, svoje prepričanje večkrat nadaljuje, recimo: politika me ne zanima in se mi gnusi, ker je vse že zavoženo, ker so vsi isti, ker je stanje v državi brezupno, ker je »kurba«, in podobno. Psihološkoekonomsko se je prejkone zatekel v bežanje proč od vsebinske razprave, čeprav vprašani morda neko mnenje že ima, a čuti ob govorjenju nelagodje: ker ga enostavno ni reflektiral, ali pa ravno je svoj odpor čustveno ponotranjil. V tem smislu bi lahko kdo ocenil, da tu še ne prihaja do čisto argumentacijske pozicije, temveč se prej odvija predargumentacijsko iskanje izgovora, da nam ne bi bilo treba stopiti na pot odgovarjanja in premisleka. Kot takšen, nerazpoložen za pojasnjevanje, je ravnodušnež tudi najbolj razširjeno navzoč.
(2) »Nič se ne da spremeniti«, ali argument iz fatalizma
Na volitve se ne splača hoditi, ker z našo udeležbo na njih ne moremo kot posamezniki ničesar spremeniti. Dogajanje ima svojo logiko, na katero nimamo prav nobenega vpliva ali imamo vsaj premajhnega. Fatalist se pri tem zateka v več različnih obrambnih pozicij: prva mu omogoča, da je antipolitični fatalist. Kaj je zanj značilno? Takšen bo vzklikal, da je politika od ljudstva odtujena praksa, kjer se njeni udeleženci nujno skvarijo: (2a) politika je nujno kurba, zato želi biti proti politiki kot taki. Vernik v takšno stanje ne vidi nikakršnega smisla v podajanju svoje volilne preference, ker je prepričan, da bo vsak glas napačen, ker bo pač glas za politiko, zanjo pa ne sme biti: ker je to polje omadeževanega, blatnega in skorumpiranega delovanja. Nekaj je v sami politiki kot sistemu, zaradi česar ji ne moremo ali ne smemo nikoli verjeti, niti kot volivec ne, saj bomo prej ali kasneje izdani.
Druga možna pozicija je (2b), pri kateri slišimo ponavljajoči vzklik »Vsi so isti«. Državljan, ki je obupal, da bi se odločil za katero od političnih možnosti, ne verjame toliko v pokvarjeno naravo politike kot sistema, temveč bolj v gnilo naravo ljudi: sama človeška narava je pokvarljiva v stiku s politiko in s tem enako omadeževana pri vseh ljudeh. Ker je ni možno spremeniti, je vsaka naša volilna podpora izgubljena priložnost. Zagovornik (2b) se nujno še ni opredelil do (2a): če iz »politika je kurba« nekako sledi, da bodo vsi udeleženci v politiki ravnali »enako« in »isto«, ko bodo vanjo stopili, ne velja nujno obratno. Naravni fatalist preprosto verjame, da se voliti ne splača, ker je bolj s človeško naravo izgubljen takoj, ko se poda v sfero političnega.
Omeniti velja še tretjo in hitro naraščajočo vrsto fatalista, imenujemo ga (2c) razočarani fatalist. Ta se je bolj ali manj aktivno angažiral v politiki, tudi stopil vanjo, hodil na volitve, vendar doživel trpko izkušnjo nemoči, bodisi zaradi poraza svoje stranke ali česa drugega, zgrešeno usodo politike pa povezuje z napačnimi odločitvami samih volivcev – ti so nerazsvetljeni do te mere, da se podati na volitve ne splača, ker se bodo vedno odločili napak. Razočarani fatalist ne verjame v pokvarjeno naravo politike ali ljudi, čemur ne zaupa, je nepopravljivo iracionalno vedenje državljanov, ki na sledi napačnim presojam, npr. množičnih medijev, vedno izberejo napačne politike.
(3) »Pomemben sem le jaz«, ali argument iz solipsizma
Solipsist verjame, da družbeno in politično angažiranje, celo v obliki oddaje volilnega glasu, nima nobenega smisla, razen če ga ima neposredno zanj. Ker je razume življenje kot tekmo vsakogar proti vsakemu, ker sledi svojemu »carpe diem«, ker je individualist, gradi svojo nezainteresiranost za dogajanje na podlagi solipsističnega razumevanja sveta – ne čuti odpora do politike kot politike, doživlja le nezainteresiranost za vse, kar ne služi hipni izpopolnitvi njegovih partikularnih interesov in želja. Volitve razume kot še eno tekmovanje, resničnostni šov, v katerem gre celo za legitimen »kdo bo koga« – do spraševanja o skupni prihodnosti in skrbi za dobrobit vseh je hladen in distanciran, ker ga posebej ne zadeva in ker verjame, da vanj ne rabi biti vpleten. Gre vendar za eksistenčno preživetje, za nas same, za naše življenje, atomizirano in nepovezano z drugimi. Solipsist se od ravnodušneža razlikuje po tem, da gleda na politiko interesno in najdeva brezinteresnost, medtem ko je prvi do nje zgradil odpor. Njegovo ravnodušnost bi skalila recimo »sanjska služba«, ki bi mu egoistično omogočila lastno participacijo ali podporo ideji, da ima politika vendarle nek resničnostni smisel, oziroma plačani angažma v obliki vstopa vanjo, za katerega pa se ne želi odločiti. Če je ravnodušnež sit politike, a ne ve, zakaj, solipsist ve zelo dobro: ker mu ne ponuja neposredne koristi. In samo tako dolgo.
(4) »Da so volitve?«, ali argument iz nevednosti
Pozicija nevedneža je podobna tisti pri ravnodušnežu: lahko slutimo, da se povprašani morda malce izmika in ne bi rad odgovarjal; morda kaj o volitvah vendarle ve, četudi ne nujno, a se pretežno pretvarja, da mu dogajanje ni prav nič znano. »Da se dogajajo volitve? Oprostite, pojma nimam.«Toda če res ne ve, če je neveden in povsem neobveščen, mu razen tega dejstva zaenkrat ne moremo nič očitati, tudi odhoda na volišče ne – no, že tak očitek je dovolj porazen za stanje državljanske odgovornosti. Zlahka si predstavljamo tudi, da bo nevednež svoje ravnanje poskušal alibizirati z začetnim argumentom iz ravnodušnosti: dejal bo, da ne ve, da potekajo volitve, ker ga politika ne zanima in se s tem vrnil v varni pristan, kjer bo morda za hip pomislil, da je biti ravnodušen malce bolje in manj moralno nerodno kot biti neveden. Ja, ravnodušnež in nevednež sta lep par.
(5) »Ni prave izbire«, ali argument iz nekvalitete
Volivci večkrat izhajajo iz uvida ali očitka, da se med možnim izbirami enostavno ne morejo odločiti, ker se jim nobena ne zdi dovolj dobra. In če otipljive razlike ni, je smiselno opustiti vse med njimi ali vsaj ne dajati prednosti kakšni med njimi. Argument se zdi zelo prepričljiv v svoji enostavnosti: tako kot se v trgovini ne bomo odločili za nobenega od hladilnikov ali televizij, če nas noben izdelek ni prepričal, bi smeli podobno ravnati tudi na volitvah. Težava nastopi, da tak razlog npr. povsem odpade v večinskem volilnem sistemu in državah, ki ga prakticirajo. A bi ga številni vendar radi sprejeli tudi pri nas; v Sloveniji imamo zadnje čase kvečjemu vedno nove in nove stranke ter s tem pestre izbire – kajpada je možno, da še zmerom nobena ni po našem okusu in njihovo naraščajoče število v ničemer ne lajša naših zadreg po odločitvi, ki bi jo nove izbire vendarle morale.
Nekomu, ki stavi na prepričanje, da je boljše nič izbrati kot izbrati slabo, bomo dejali izbirčnež – ne nujno v slabšalnem smislu. Obstajata dve podvrsti: neselektivni izbirčnež (5a) je prepričan, da so vse možne izbire enako slabe, zato med njimi ne želi dati prednosti prav nobeni. Verjame, da njegove preprosto ni na seznamu, zato ni dolžan izbrati ničesar. Selektivni izbirčnež (5b) pa nasprotno verjame, da je med možnimi opcijami kakšna boljša od drugih, vendar ne dovolj, da bi se zanjo ogrel. Pri njem je prišlo do postopka selekcije, vendar kvalitativna razlika med izbiro zanj še ni dovolj velika glede na druge izbire in se mu noben kandidat ne zdi zadostno kvaliteten. Tudi ga ne razoroži dokazovanje, da bi moral izbirati po načelu »manjšega zla« in vseeno nekomu vendarle dati glas kot ga dati nikomur, ker bo npr. s tem preprečil neželenim strankam ali kandidatom, da na volitvah zmagajo: pri tem se sklicuje na svoja visoka moralna načela, ki mu preprečujejo, da bi popuščal manjšemu zlu le zato, da bi zaustavil večje. Ostati doma se mu zato zdi nujnost.
(6) »V tem ne želim sodelovati«, ali argument iz lepe duše
Lepodušnik pred volitvami razmišlja takole: moj angažma ima smisel le v koreniti preobrazbi politike, za kar bi potrebovali revolucionarni preobrat, kajti obstoječi sistem je gnil v celoti. Toda takšnega preobrata ne zagovarja noben kandidat ali stranka, vsaj takšna ne, da bi jim smel zaupati, tudi če ga hvali deklarativno. Zato nihče ne bo dobil moje podpore, pravi lepodušnik, saj bom s tem legitimiral obstoječi sistem, proti kateremu nastopam. Pozicija (6a) je pozicija revolucionarnega lepodušnika, ki je lahko miren in tudi brezskrbno ostane doma, dokler prave revolucije še ni na sporedu: ker je svoja pričakovanja idealistično postavil tako zelo visoko, lahko v miru prespi volitve, saj ničesar ne bo zamudil. No, morda svoje utopizme forsirano ponuja prav iz strahu: ker se boji, da bi se kaj lahko spremenilo.
Ob njem obstaja še (6b) vstajniški lepodušnik, ki se je podal na ulice, da bi skandiral proti političnim elitam in korupciji. Zato trdno verjame, da so oblastniki vsi po vrsti skorumpirani in bi dejansko oblast moralo prevzeti ljudstvo. Ker ne smemo podpreti nobeno od obstoječih elit, alternative pa so prešibke in nenačelne, pravega razloga za odhod na volišča ni, prav nasprotno. S tem bi vendar legitimirali obstoječi sistem, zato se je varno treba držati gesla »Če bi volitve kaj spremenile, bi jih prepovedali« in nikakor zapasti v histerijo volitev, ki služijo za perpetuiranje obstoječih razmerij. Tudi vstajniški lepodušnik je nadvse zadovoljen s svojo pametjo, ko ostane doma in se rad avtoerotično potreplja po ramenu, ker mu je uspelo uiti domnevni prevari.
(7) »En glas ne pomeni nič«, ali argument iz nepomembnosti glasu
Ker bi odhod na volišče predstavljal zanemarljivo možnost, da bi lahko prispeval h kakšni spremembi in končnemu rezultatu, si enoglasnež predstavlja, da njegova udeležba ni smiselna, ker šteje premalo ali skoraj nič. In to na oba načina: bodisi verjame, da se njegov odsotni glas ne bo »poznal«, ker ga obravnava atomizirano, »nekumulativno«, kot nepomembnega in brez teže, kolikor ga interpretira zase in ne v seštevku, ali pa si celo predstavlja, da volitve enostavno lahko stečejo brez njegovega glasu, ker bodo kandidati ali stranke dobili zadostno podporo tudi brez njega. Enoglasnež verjame ali se vsaj slepi, da bo o vsem odločila prevladujoča večina in napačno predpostavi, da njegov glas nima nobene teže ali moči: bodisi šteje premalo ali preveč.
(8) »Volitve so vedno predstava za ljudstvo«, ali argument iz zarote
Vernik v zarote se ne bo podal na volitve, ker je prepričan, da so nastopi političnih akterjev, levih, desnih ali celo enih in drugih, vnaprej dogovorjeni. Zaradi tega dejstva po njegovem ne more zaupati nikomur. Politične elite kujejo svoje dobičke iz takšnih ali drugih medsebojnih povezav pred ali po volitvami, zato pristajanje na igro pomeni naiven spregled vnaprejšnjih dogovorjenih scenarijev, kjer smo vedno znova nujno zmanipulirani. Skrite mreže akterjev, ki včasih inscenirajo medsebojno sovraštvo, v resnici pa se med sabo imenitno razumejo, prijateljujejo in zabavajo, bodo zlorabile katerikoli glas in sodelovati pri tem bi bila strašanska neumnost in prvovrstna naivnost. Ker je vse zarota, jih vernik vanje pač ne želi legitimirati, zato bo ostal doma.
(9) »Volitve se sfižijo v kasnejših povezavah«, ali argument iz politične zlorabe
Resigniranec pravi: z volitvami sicer ni nič narobe, tudi oddati glas je lahko smiselno, toda kaj, ko se v koalicijskih in drugih kombinatorikah vedno zgodi, da se kandidati in stranki, za katere glasujemo, morajo nujno podrediti višjim ciljem, pri čemer neizogibno vedno izdajo partikularne interese – točno tistega kandidata ali stranke, ki ga podpiramo. Ker ni nobenih jamstev, da se to ne bo zgodilo znova, ker so naši volilni interesi vselej izdani, se podati na volitve pač ne splača zaradi prevelike verjetnosti, da se bo zgodba ponovila. Resigniranec se iz obupa ali jeze ni pripravljen odzvati svoji državljanski dolžnosti iz svoje slabe pretekle izkušnje ali spoznanja – vse se sfiži najkasneje takrat, ko je treba stopiti skupaj in sestaviti vlado. Takrat zaradi popuščanj začetna programska izhodišča kandidata ali stranke padejo, zato bo naš glas napačno investiran.
You must be logged in to post a comment.