Žižek, seksizem in avtocenzura

Intervjuji in nastopi Slavoja Žižka, povečini seveda tuji, četudi narejeni sredi Ljubljane, plenijo zanimive načine medijskih prezentacij v domačih logih.

Zadnji intervju za Guardian pa jim je nekoliko skrivil lase. Panegirizem in predeterminirani slavospevi niso bili samoumevna rešitev, Žižek se je zapletel v še več protislovij, kot običajno, zatorej katero izbrati? Tisto najbolj duhovito, ki gre dobro v uho? Pravzaprav o svoji novi knjigi o Heglu praktično niti besede. Kaj v branje in vednost prenesti slovenski publiki, morda njegove drastične osebne ekskurze k spolnim praksam? Se spodobi napisati, da Žižek ne mara analnega seksa, tudi če ženska zanj prosi (saj res, ni že Pojbič rekel nekaj podobnega), ejakulacije v usta ali enonočnih izletov? Hmm, za mainstream medije nerodno. Spoj seksualno osebnega in medijska argumentacija iz avtoritete ne gresta skupaj.

Bivša žena kot prasica

Moment samocenzure se je še okrepil, se mi zdi, ko sem poskušal preveriti, kako je z njegovim seksističnim izrazoslovjem – bo tudi to deležno klasičnega gate-keeping? Ko Žižek izrazito pohvalno in očetovsko ponosno  omenja svojega sina, ki pravkar prihaja na obisk in bo zmotil intervju z novinarko, »genij ali Borat filozofije« navrže:

As if to illustrate this, he glances at his watch; his 12-year-old son, who lives nearby, will be arriving shortly. How is this going to work when he gets here? Don’t worry, Žižek says, he’s bound to be late – on account of the tardiness of his mother: “The bitch who claims to have been my wife.” But weren’t they married? “Unfortunately, yes.”

V naših medijih tega več kot seksističnega momenta, razen praznega prevoda v Slovenskih novicah, nisem zasledil. Pač ni nekaj, kar bi pri Žižku hvalili? Ali pa to pomeni, da ne smemo o tem nič vedeti, da ne bi rabili grajati?

Seksizem in samocenzura

Kakšen teoretski dušebrižnik bi znal reči, da seveda ne štekamo. Da Žižkovo poimenovanje svoje bivše žene s »prasico« pač ni to, kar je videti, da je. Kajti po logiki videza nikoli ni. Ker so sami idioti okoli njega, se je za subtilnost ironije treba potruditi pri razumevanju – ob tolikšni avtoriteti pa sploh. No, takšno dobrohotno branje bi res rad videl, predvsem pa soglasje zanj pri prizadetih. Verjetno bi lahko kdo še bolj modro nadaljeval, da je Žižkov sin pri rosnih dvanajstih že dovolj moder: ne le, da zna dobro angleško, ko bo prebiral intervju, mu bo hipoma jasno, da on ni »son of the bitch«. Da se je ati le šalil, ko je to povedal. In mu bo odpustil. Upajmo, da obstaja vsaj ta logika sinovega razumevanja.

V primeru, da ne obstaja, in celo v nasprotnem, pa si ne bi zgolj želel, da mediji opravijo svoje poslanstvo, ki zanesljivo ni v samocenzuri. Redukcija na »družinski problem« tu ne bo sprejemljiv izgovor. Želel bi si še, da s tem srhljivim osebnim seksizmom kot moralno zavržnim ravnanjem opravijo npr. feministični krogi pri nas, tudi lacanovski. Še zlasti, ker je oseba, ki jo Žižek označuje za »prasico«, pravzaprav znana filozofinja, tudi medijska in znanstvena nagrajenka. Po moralno intoniranem epistemološkem načelu »Amicus Žižek, sed magis amica veritas«. No, prvi del lahko po potrebi izpustimo.