::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Koliko angelov gre v javni diskurz?

V srednjem veku so se menda zabavali z razpravami, koliko angelov se lahko usede na konico igle oziroma koliko jih lahko na njej pleše. Čeprav ne nujno izpričane in kontroverzne, npr. omembe pri Dunsu Skotu ali Tomažu Akvinskem se lahko razumejo tudi drugače, se po Pahorjevem odkritju angelov smemo vprašati nekaj podobnega: koliko angelov gre v našo politiko in koliko v javni diskurz?

Zaradi možnosti, ki jo ponujajo blogerske platforme in seveda lastne vneme se je zgodilo, da sem petega junija prehitel medije, kot prvi opozoril in hkrati že problematiziral novo Pahorjevo demonologijo – se pravi njegova angelska prikazovanja. Noben poseben dosežek sicer, tisti dan so sledila nekatera poročila o intervjuju z njim v Oni, kjer angeli resnično igrajo pomembno vlogo. Mediji tega niso zamolčali. Toda na noben način si takrat nisem predstavljal, da bo moja problematizacija do današnjega dne ostala zelo osamljena. Dejstvo, ki me spravlja v začudenje in terja razlago.

Seveda, zdelo se mi je, da bo medijska razprava in elaboracija žgoča: če se tako vrhunskemu politiku, kot je Pahor, hkrati resnemu pretendentu za predsednika države, prikazujejo angeli, bi nas to moralo resno skrbeti ali vsaj zanimati vse po vrsti. A iz nekega razloga nas ne. Skrbno sem guglal in preveril arhive Dnevnika, Dela in Večera – pa nič. Na ravni refleksijskih presežkov tipa Objektiv in sobotne priloge Dela, tudi ne. Vlado Miheljak se npr. angelov le dotakne na ravni omembe, Janez Markeš tudi. Bilo je nekaj previdnega smešenja, odlična Jurijeva karikatura, a vse to je daleč od minimalne analize ali vsaj refleksije. Še najdlje je prišel stanovski kolega Jože Hrovat na straneh Siola, ki se v celoti posveti angelom kot Pahorjevemu bizarnemu volilnemu štabu in opaža, da avtor »očitno vnaša v politični diskurz določene elemente, ki so bili značilni za predmoderno razumevanje politike«. No, sam tako daleč ne bi šel.

Tri interpretacije

Minimalna analiza bi morala vsaj poskušati z razlago glede nekaterih takih pomislekov: je Pahorjeva vera v angele pristna? Kakšnemu duhovnemu horizontu pripada? Zakaj je bila lansirana v trenutku predsedniške kampanje, nikoli poprej? Kakšno je generalno razmerje med vero in politiko, oziroma vernim ali vsaj poduhovljenim politikom in državljani? Kaj pomeni imeti vernega politika, ki ga podpirajo »rdeči« socialni demokrati? Na kakšen način bo ta vera vplivala na njegove predsedniške kompetence?

Začeti bi morala s prvim izmed navedenih. Kajti imamo natanko tri možnosti, kako razložiti Pahorjev nenadni demonološki diskurz.

Prva možnost je, da Pahor pristno verjame v angele in denimo prav nič ne blefira. Tako kot Drnovšek na zadnja leta svojega življenja v sebi odkriva nove filozofske in duhovne dimenzije, sledenje Dobremu in tistim entitetam, ki mu dobro ravnanje dobesedno prišepetavajo. Akcidentalni namig: če smo pri Drnovšku tako radi razpravljali o pravici do zasebnosti v odnosu do javnega interesa, ko gre za telesno zdravje, kako je s tem, ko gre za duhovno?

Druga možnost je, da Pahor ne verjame v angele, ker je star cinik. Verjame pa v blagodejne učinke diskurza o njih. Ker je prefrigan in se je zavedal, kako pomembne so ženske v njegovem volilnem razrezu, kako zelo rade imajo namige glede onstranosti, se je domislil koketiranja s profilom bralstva One. Od tod navdušenje za instantno duhovnost, ki vedno postreže z vero v metafizično netuzemskost. Manjkal bi le še opisan recept, katere sestavine zna Borut vreči v lonec in jih zagnesti v omamno jed, to bi bralke spravilo v ekstazo.

Tretja možnost je, da Pahor ne verjame v angele, verjame pa v blagodejne učinke svojih konservativnih volivcev na desnici. In ti so velikokorat verni, kajpada. Angeli izgledajo dobra kompromisna rešitev na ravni teološkega disputa, lahko so religiozne in hkrati tudi sekularizirane entitete, sodijo tako rekoč v vsako gospodinjstvo. Spregovoriti o njih v Družini ali Ognjišču bi bilo nevarno za leve volivce, toda Ona je »perfect place« za kaj takega, pokrije leve in desne. Eto, pa smo jih!

Kje si, politična refleksija?

Ne vem, katera izmed treh interpretacij je prava. Tudi ni moj namen v tem trenutku licitirati o njih. Pravim le, da se prav nobena praktično ni pojavila v javnem diskurzu kot legitimni ali nujni predmet razprave, čeprav se vse zdijo kardinalne. Kaj bi takšen manko dokazoval? Recimo, kako malo je prostora za politično refleksijo v našem medijskem prostoru. Ali vsaj, kako malo je talenta zanjo med novinarji in komentatorji.

A to še ni vse. Že pred tem sem se čudil, kako istim medijskim delavcem vobče nikakor ni uspelo prikazati Pahorja kot poraženca strankarskih volitev v Kočevju. Kar je dejansko bil. Kot da je Pahor vedno medijski zmagovalec, tudi če izgubi. Tako kot je Pahor vedno kandidat za igračko, ki so jo zaželi, tudi če si je ne zasluži. Človek je skoraj v skušnjavi, da začne verjeti v tabuizacijo njegovega imena in v duhu desničarskega paranoidnega žurnalizma ugibati, ali ga dirigirajo neki sivi strici iz ozadja. Toda ne, morda imamo le nekvalitetno medijsko krajino. Kajti zdaj, po hudih težavah s štetjem angelov v našem prostoru bi skoraj rekel, da je stvar še hujša, javna refleksija pri nas kaže znake akutne zdelanosti. Če smo jo že kdaj imeli.

2 comments on “Koliko angelov gre v javni diskurz?

  1. Pingback: Slišati angele, biti ugrabljen « ::: IN MEDIA RES :::

  2. Pingback: Sproščena Slovenija » Objave » Slišati angele, biti ugrabljen

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 16/06/2012 by in aktualno, argumentacija, mediji, politika, radio, TV, časopisi.
%d bloggers like this: