::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Družbena odgovornost oglaševanja

Je Zavod Iskreni.net radikalna organizacija, morda nekakšno prikrito antigejevsko gibanje? Zaenkrat ne. Zavod in njegove aktivnosti vidim predvsem kot organizacijo, ki s poveličevanjem institucije družine uspešno in množično gradi ideološko mrežo katoliških vrednot in s tem objektivno deluje v pomoč Rimskokatoliški cerkvi. Na trenutke vstopa v družbeno polje razprav, npr. ob sprejemanju novega Družinskega zakonika, in nastopa kot družbenopolitični akter, verjetno tudi ob sodelovanju RKC, vendar bi zavodu težko očitali, da ima odkrite politične cilje ali ideološke agende. Ima morda prikrite? Kar je na njem problematičnega, je pravzaprav dvoje: kriptoideologija družine, skrita za prezentacije njene »pravšnjosti« in s tem forme poveličevanja in izključevanja, ter simpatiziranje z nekaterimi nedopustnimi homofobnimi, spolnimi ali svetovnonazorskimi stališči, zavračanje splava in njegovo enačenjem z umorom, zdravljenje gejev, itd. Izraz »simpatiziranje« sem premišljeno uporabil, ker so se v zavodu ob tem povečini res skrili za stališča drugih, kar pa jih ne more odvezati posredne krivde in ideološke participacije.

Kar 19 civilnodružbenih organizacij je zato nedavno tega v njihovih stališčih prepoznalo nevarnost in naredilo pomemben, pri nas še neviden korak dlje: ob dogodku sponzoriranja Festivala družin, ki ga prireja omenjeni zavod, je sprožilo vprašanje družbene odgovornosti podjetij in oglaševanja. Govorimo o konceptih, ki niso padli iz zraka, njihovo uveljavljanje strateško terja in spodbuja npr. tudi Evropska komisija. Sam podpiram gesto, tudi zato, ker odpira premalo navzočo razpravo o tej dimenziji odgovornosti v obeh momentih, odgovornosti nasploh in oglaševanja specialno, čeravno sem prepričan, da bi za njeno prakticiranje lahko našli bolj drastične primere. Delovanje Iskreni.net je namreč za zunanji pogled videti zelo premišljeno, morda načrtno antiradikalno in subverzivno: ustvariti družbeno občestvo masovnih dimenzij, ki bo katoliške vrednote skozi spekter družine in spolnosti diseminiralo na način, da bodo te postale ponotranjene, ne da bi akterji dobili občutek, da so priča kakšni posebni teologizaciji družine. Ob tem predvsem poudarjajo preventivno delo z družinami, kot temu pravijo, zanima jih terapevtika in s tem vzpostavljajo nevarno ločnico med normalnim in domnevno patološkim. Že hiter pregled njihove strani namreč pokaže, da je ključna beseda njihovih prispevkov prav teologija, denimo teologija telesa, njihov poglavitni sponzor pa s svojimi študijami družine Teološka fakulteta.

Masturbacija in spolna paranoja

Med ideološko bolj nevtralnimi stališči na njihovi strani je navedena tudi obsodba masturbacije. Čeprav ne more biti dvoma, da je ta za znanost naravni element spolnosti v odraščanju in odraslem obdobju, so v Zavodu Iskreni.net odločni, da grešnike pošljejo k spovedi, na trenutke pa celo zganjajo pravo spolno paranojo in svoje člane svarijo, da ne bi postali tatovi lastnega telesa:

3. PRILIKA DELA TATU – PREPREČI MOŽNOSTI, DA BI PONOVNO ZAŠEL

Pri odločitvi, da prekinemo s samozadovoljevanjem je zelo pomembno, da poskrbimo, da skoraj ne bo priložnosti oz. zunanjih vzpodbud, da bi spet zatavali. Če imamo prijatelje, ki nam govorijo, da je to nekaj normalnega se jih vsaj v teh debatah izogibajmo. Če imate v sobi revije je tu obvezno le te vreči stran. Danes pa je najnevarnejši internet. Vključite si blokado vseh pornografskih strani, ki ste jih obiskovali. Tu si je najbolje namestiti kakšen namenski program (recimo http://www.covenanteyes.com/), ki omogoča, da lahko vaša žena oz. mož pregleduje vašo zgodovino brskanja – tako boste vedeli, da vas nekdo nadzoruje. Pri internetu je izjemno pomembno, da se izogibate strani, ki rade privabljajo z golimi slikami (kot je na primer 24ur.com). Ravno takšne “nedolžne” strani pogosto zvabijo v samozadovoljevanje.

Odlomek se mi zdi zabaven ne le zaradi nerodne metafore o priložnosti, ki dela tatu, ampak za slovenski mens očitno modne paranoje, ki je tu zdaj paranoja do nečesa v meni samem – če je namreč ta običajno projekcija interne vsebine v zunanjega »sovražnika«, se v primeru samozadovoljevanja naseli v nek del nas samih, ti. tatinski del. Ta je zdaj naš sovražnik. S tem se naš »jaz« tako rekoč razdeli na dve polovici: tisto, ki krade in pri tem uživa, ter tisto, ki čuva in brani pred tatinskim delom. Tudi tehnologije izmikanja vzpodbudam za onanijo so fascinantne, npr. nasvet izogibanju prijateljem, vpeljava Drugega, ki nas nadzoruje in npr. dirigirana medijska paranoja, bežanje proč od najbolj klikanega portala v Sloveniji, tj. 24ur.com. Kaj bi se npr. zgodilo, če bi se na POP TV odločili sponzorirati zavod?

Woody Allen je nekje že prepričljivo zavrnil takšne blodnje: »Don’t knock masturbation – it’s sex with someone I love.« Še bolj pomenljiv je glas v offu iz tega ekspresivno zabavnega, očitno pedagoško intoniranega filma o Rickyju, ki afirmativno spregovori o nič manj kot »odgovorni« permisivni obravnavi samozadovoljevanja, tako rekoč njeni družbeni odgovornosti:

Kozaklampf in RTVS

Medijsko pokritje Festivala družin je bilo prav tako intrigantno. Čeprav so nekateri mediji kvalitetno in opazno poročali o protestu proti festivalu družin, so se na nacionalki 17.6.12 v osrednjem dnevniku odločili za čisti neproblemski piar pristop z idilično zgodbo o čudovitem družinskem druženju na Rogli, ki je lahko tudi zastonj in kjer lahko spoznate igro Kozaklampf, kot nas je za radovedne delala novinarka.

Javni zavod torej ni dopustil niti trohice dvoma ali razprave o organizatorju in njegovih radikalnih stališčih, še manj o družbeno odgovornem oglaševanju in peticiji devetnajstih civilnodružbenih organizacij.

Ugotavljam, da v vsebinskem smislu javne razprave v celoti niso odprle ključnega konceptualnega vprašanja, ki se glasi: ali lahko družbeno odgovorno oglaševanje podjetij terjamo tudi v primerih, ko se oglaševanje ne veže na dogodek, temveč na organizatorja tega dogodka? Zdi se namreč, da Festival družin po svoji vsebini ni bil neposredno ideološko ali kako drugače sporen (z rahlo izjemo tam organizirane maše), tega pa ni mogoče trditi za zavod Iskreni.net. Šele ko ugotovimo, da je lahko odgovor negativen (ko oglašujoča podjetja ugotovijo, da v njihovi presoji mora še kako šteti, KDO je organizator, ne le KAJ organizira), bomo vzpostavili pravila jasnega prepoznanja in ravnanja v duhu družbene odgovornosti. Večina sponzorjev se je namreč, kolikor vem, zapletla točno na tej ravni in izpostavljala neproblematičnost dogodka, tj. tistega KAJ. Ali kot smo prebrali:

Še vedno, denimo, sta med podjetji, ki so omogočila festival, tudi državna Petrol in Slovenske železnice (SŽ). Prvi, kot trdijo, s pokroviteljstvom podpirajo zgolj festival kot dogodek, same »vrednote organizatorja na našo odločitev niso imele vpliva«.

Mislim, da ni potrebna obsežna argumentacija, ki bi pokazala, da je družbeno neodgovorno tisto oglaševanje, ki povsem spregleda, KDO je tisti, čigar izdelek ali prireditev oglašujemo. V tem duhu je alibi SŽ povsem zgrešen, je dokaz nereflektiranega in s tem neodgovornega početja.

Blagodati bencinskih črpalk

In če je bil eden glavnih sponzorjev dogodka Petrol, lahko težavo tudi obrnemo proti organizatorju in terjamo odgovornost od njega: mar niso bencinske črpalke Petrola polne polic s kondomi in pornografskim materialom, ki kar sili, da ljudje postanejo tatovi lastnih teles? Je torej od zavoda Iskreni.net odgovorno, da sprejme medse takšnega sponzorja? In kako zelo je takšno dejanje iskreno in na ravni poslanstva zavoda?

2 comments on “Družbena odgovornost oglaševanja

  1. Pingback: Družbena odgovornost oglaševanja « Oglaševanje na tehtnici

  2. Pingback: Dan dolge vožnje / Day of a long journey

Komentarji so zaprti.

Information

This entry was posted on 19/06/2012 by in aktualno, argumentacija, mediji, medijska paranoja, sovražni govor, TV, časopisi.
%d bloggers like this: