Franklove Finance nikoli niso skrivale svojih političnih preferenc. Recimo odkar je na oblasti Janša, mu ščitijo hrbet, ko je bil na oblasti Pahor, so počeli prav nasprotno.
Današnji članek Uroša Urbasa manifestira vse simptome povedanega. Se pravi, odkritega navijaštva, z njim se odkrito pohiti že v naslovu:
Zakaj bom volil Boruta Pahorja
In potem celo sledi frapantna argumentacija, ki naj pojasni novinarjevo volilno odločitev:
Da ne bo nesporazuma: Boruta Pahorja v tujini zaradi poloma pri vodenju vlade ne jemljejo kot pomembnega politika. Tudi zato si ne zasluži vnovične priložnosti v politiki, za katero pravi, da je njegova življenjska ljubezen. Je človek, ki je pahnil Slovenijo v ekonomski razpad; zadolženost Slovenije je podvojil; s svojim vodenjem vlade je povzročil politični razkroj države. Tudi njegove karakterne lastnosti me ne očarajo: navzven je olikan, zasebno pa pravo nasprotje vizualni podobi – se spomnite na Youtubu objavljenega posnetka njegovega primitivnega preklinjanja vpričo novinarjev? Borut Pahor je predvsem lepa fasada brez vsebine.
Toda Slovenija je padla tako nizko, da bom za predsednika republike volil Boruta Pahorja. Iz dveh razlogov:
(1) ker verjamem, da ne bo, tako kot Türk, Slovencev delil na leve in desne, rdeče in črne, naše in vaše. Ocenjujem, da bi Borut Pahor res lahko bil predsednik vseh Slovencev;
(2) ker verjamem, da je glas zanj glas proti Milanu Kučanu, Danilu Türku in Zoranu Jankoviću. Ti so predstavniki ancient regima, simboli preteklosti, ki bodo storili vse, da ohranijo pretekle mite, privilegije in elite. Menim, da so zato lažni preroki, ki s sladkimi besedami Sloveniji obljubljajo lepšo prihodnost, v resnici pa imajo koristi samo člani njihovega omrežja.
Ni nesporazuma: novinar torej ve in natančno našteje, kaj so prednosti njegovega kandidata, in te res niso malenkostne: Pahor je zavozil vlado, v tujini ga ne jemljejo resno, Slovenijo je pahnil na gospodarsko dno, politično vladavino je kronal z razkrojem države (sic!). Človek kvalitet, torej, ki se kar ne nehajo, kajti novinarja očarajo tudi značajske lastnosti, pardon kultura preklinjanja in fasada brez vsebine. Urbas ima prefinjen smisel za upoštevanje argumentov. Toda vse našteto prav nič ne šteje. Tudi če je vse res, je Pahor še vedno najboljša izbira, kontrastira avtor. Ker je menda balzam proti političnim delitvam – kar je, če bi že držalo, da nasprotniki Pahorja tega ne zmorejo, bistveno močnejša vrlina od vseh navedenih. Še huje, Pahor je vse tisto, kar niso demonizirani »lažni preroki«, strici iz ozadja in njihovi učenci.
Skratka, biti antistric iz neozadja je glavna referenca za novinarja Financ, da si lahko predsednik države. Argumenti niso pomembni, kajti »padli smo tako nizko«, da ne smejo biti. Ekonomsko in politično zavoziti državo po lastnem novinarjevem uvidu sploh ni tako pomembno. Konspiracizem premaga vse.