::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Kangler postane umetnik: skrivnost dveh originalov

V čem se original slike ločuje od njene kopije, kaj loči izvirnik od ponaredka? Kaj je X, ki naredi dve sliki za podobni? Kakšno ceno imajo, nenazadnje, umetniška dela na trgu?

To so nepričakovano nekatera zanimiva filozofska, galerijska in umetnostnokritiška strokovna vprašanja, o katerih se sredi EPK na posebej sklicanih tiskovnih konferencah pogovarja mariborski župan Franc Kangler. Kdaj ga je prijelo in zagrabilo, da ga umetnost po novem močno zanima? Bi tolikšno umetniško žilico bivšemu kriminalistu, ki očitno celo nadzira novinarje in s tem podatkom javno operira, res pripisali?

Seveda smo pri njegovem prisilnem zanimanju za stvari v zameno, ko se zanj zanimajo organi pregona. V že enajsti kazenski ovadbi, ki mu očita, da je prejel Berberjevo sliko v podkupnino.

Originali in ponaredki

V današnjem Večeru je ključen odlomek, v katerem napleta, da zaseženo sliko, ki je zdaj v policijskem depoju, ni prejel kot podkupnino zato, ker jo je menda prejel od prijatelja Djuroviča v zameno za neko drugo sliko s črnogorskim motivom:

Ker naj bi si njegov dolgoletni prijatelj Djurovič, soovadeni, želel črnogorski motiv, mu ga je dal. V zameno naj bi dobil nekaj tisoč evrov več vredno Berberjevo upodobitev ženske. Iz županove izpovedi je mogoče sklepati, da je ta slika že nekaj mesecev krasila njegov dom, ko ga je prešinilo, ali mu je prijatelj podtaknil ponaredek. Nenavadno je, da se je šele potem, ko so policisti dragoceno darilo zasegli, spomnil, da bi preveril avtentičnost dela. Zato se je odpravil k avtorju. “20. februarja 2012 sem sliko fizično peljal v Zagreb, da Berberja vprašam, če je njegova slika prava,” je župan novinarjem vrtel videoposnetek s priznanim, uveljavljenim slikarjem. Kaj je s tem želel doseči, je vprašanje. Motiv, ki ga je kazal Berberju, je namreč zgolj soroden s pridržano sliko. Torej gre za dve povsem različni umetniški deli.

Primerjajmo še zapis v Dnevniku:

Župan je vzel v roke svoj ipad. Najprej je na tablici pokazal fotografijo umetnine, ki so mu jo maja lani zasegli na njegovem domu v Zimici. Zatem je pokazal fotografijo, na kateri z Berberjem držita neko umetniško sliko. Sledilo je še predvajanje kratkega videoposnetka s Kanglerjevega obiska pri Berberju v Zagrebu, ki se naj bi zgodil 20. februarja 2012. Tam obiskovalec iz Maribora sprašuje slikarja, ali je slika, ki sta jo držala v rokah, originalna. Berber je Kanglerju odvrnil, da je.

Čeprav je župan kazal posnetke z večmetrske razdalje, je bilo s prostim očesom mogoče opaziti, da slika, ki jo je razkazoval v Zagrebu, ni identična tisti, ki so mu jo zasegli kriminalisti. “A vidite razliko? To sta dve različni sliki,” je ugotavljal tudi župan in dodal: “Sta si pa zelo podobni.” Kje je dobil to “podobno” umetniško delo, s katero bi rad dokazal neoriginalnost zasežene slike, ni maral pojasniti. Rekel pa je, da je dostopna sodišču.

Čemu torej služi vso to zapleteno detektivsko razpravljanje o pristnosti in ponaredkih?

Scenarij, ki si ga je zamislil

Kangler si je očitno zadal dve nalogi: spodnesti trditev, da je sploh kdaj sprejel Berberjevo sliko kot podkupnino. Češ sliko sem zgolj zamenjal s prijateljem, razen tega, še pravi, sem jo prejel leto in pol po podpisu pogodbe. Drugi alibi je, da se je iz nekega razloga domislil, da je slika, ki jo je imel doma v Zimici, zgolj ponaredek, ne original. Morda zato, da bi znižal vrednost umetniškemu izdelku, ki s tem ne bi bil več možen predmet podkupnine ali npr. davčne utaje.

Toda Kangler se na tej točki povsem zaplete. V ospredje stopi njegova želja (ali nuja) po predstavi za javnost in prepričevanju že prepričanih, se pravi svojih volivcev, dekorirana s slepilnimi manevri. Drugače si ni mogoče razložiti njegovega norega scenarija, ko je slikarju Berberju v Zagreb odnesel umetniško delo X, ki po njegovem dokazuje, da je izdelek pristen. Če prav razumem njegovo intenco, je ovadeni župan razmišljal takole:

(1) Slika, ki mi jo je policija ob aretaciji zaplenila, je ponaredek.

(2) Kar moram storiti, je najti original istega dela.

(3) Občane in novinarje moram nekako prepričati, da je Berber potrdil, da imam v rokah original, torej je lahko slika, ki mi jo je zaplenila policija, le ponaredek.

(4) Ker originala ne morem najti, saj je v policijskem depoju, bom mahal z nekim drugim originalom.

Umetniški vtis – katastrofa!

Ob tem se je povsem zaplezal. Prvič, kdor ima dva grama pameti, bo seveda razumel, da je za preverbo, ali je zaplenjena slika v policijskem depoju pristna ali ponaredek, treba stopiti do te slike in zaupati presoji cenilca. Pristnost prodane in tudi zaplenjene slike je sicer potrdila galeristka, ki  jo je prodala, kajti po nekaterih podatkih so kriminalisti galeriji poslali fotografije zaplenjene slike. Tam so potrdili, da so to sliko prodali Konstruktorju in pokazali certifikat avtentičnosti. Kangler se torej težko izvleče.

Njegov manever je zato lahko le prozorno slepilni: namesto, da bi pozval policijo k cenitvi zaplenjene slike ali tej oporekal, izvaja teater z neko drugo sliko, ki je približno podobna prvi sliki, toda nikakor ne »verzija« prve in je res original, nato v dodelanem scenariju premišljeno odnešen k Berberju z vnaprej domišljeno idejo, naj pristnost te slike avtor potrdi za potrebe kasnejšega javnega šova. In umetnik je, kakšno presenečenje, prikimal. Povedano drugače, precej utemeljeno lahko domnevamo, da je Kangler na tiskovki manipuliral. Tak scenarij lepo razloži, čemu obstajajo video posnetek in fotografije s srečanja z bosanskim umetnikom in mariborskim županom, pojasni timing srečanja (februarja letos), ko je verjetno župan že slutil, kaj mu obeta preiskava, razloži tudi dejstvo, zakaj je nenadoma podvomil v pristnost slike šele zdaj, tik pred preiskavo, nikoli poprej, razloži dejstvo, da slika, s katero je mahal na tiskovki, v skladu z opazkami novinarjev očitno ni prav nič podobna sliki, ki je v depoju in naj bi bila ponaredek …

Zanimivo (ali pa tudi ne) je, da se Kangler povsem izogne razlagi, kako in kje je našel ta domnevni original. Ali kot pribeleži novinarka: »20. februarja 2012 sem sliko fizično peljal v Zagreb, da Berberja vprašam, če je njegova slika prava.« Ker je original v depoju, iz nekaterih zapisov ni takoj razvidno, katero sliko je tja zapeljal. V Dnevniku je zapisana županova ugotovitev: »A vidite razliko? To sta dve različni sliki. Sta si pa zelo podobni.«

No, tu se je spet spotaknil. Če je namreč želel dokazati, da je zaplenjeno delo ponaredek, potem ne bi smel operirati s »podobnostjo«, ampak z dokazili, da je delo, ki ga kaže novinarjem, res pristno. Podobni  ponaredki in originali običajno vedno so – toda kaj bi to dokazovalo? Popolnoma nič. Znova se je pripetil kanglerizem, v tem primeru pridevnik, ki avtorja dodatno razgalja: slika, s katero je mahal, je res podobna, toda ne v relaciji original-ponaredek, temveč v relaciji original- drugi original. Kangler je pač iskal sliko, ki je podobna sliki, ki je zaplenjena. In ker je nerodnega jezika, je zaštrikal in izraz uporabil v razlagi za relacijo original-ponaredek.

V zgornjo eksplanacijo lahko upravičeno sklepamo zaradi silno majhne možnosti, da bi se Kanglerjev slepilni alibi kakorkoli izkazal za trden in prepričljiv – z njim lahko kolovrati naokoli le do trenutka, ki se ga najbolj boji in se mu izmika, namreč strokovnega pregleda zasežene slike (ki pa se je po nekaterih podatkih že zgodil, kot povedano). No, potem ga lahko reši le še svetovni unikum, da obstaja neko (Berberjevo) olje v obliki dveh originalov… Ja, to bi bilo za Guinnessa! Možnost, da bi svojo »črnogorsko« sliko, ki jo je dal prijatelju in ki jo je sam na tiskovi ocenil na ceno, ki je manjša od 1000 evrov, v trenutku menjave rade volje zamenjal za Berberja, ki je po njegovih ocenah vreden bistveno več, je še en indic, ki ne potrjuje divjega alibičnega scenarija o ponaredku.

Ljudje z ulice, ki vedo

Medtem ko stroki in DNS prepuščam medijsko analizo tega, kako so se tudi tokrat desničarski mediji potrudili, da so v zgodbi poudarili Kanglerjevo plat o »lažeh in političnih konstruktih«, teorijo zarot torej, je bistven za zgornji alibi poudarek, izrečen na tiskovki. V tem video prispevku se namreč župan sklicuje na dejstvo, da »konstruktu« ljudje z ulice pač ne bodo verjeli: »Ljudje, ki hodijo po ulicah, niso neumni, da bi verjeli takšnim zgodbam«. Obrnjeni Verneinung torej: Kangler želi povedati, da bodo verjeli njegovemu alibiju. In prav njim je ves šov tudi namenjen in ustrezno prirejen.

Ceterum censeo sem že nekajkrat izrekel, tudi izvedel: župan bi že zdavnaj moral odstopiti in to bi občani že dolgo nazaj morali zahtevati (no, nekateri smo). V zaenkrat enajstepizodni farsi, kjer sta celo Janković in Popovič lahko le navadna amaterja, pa smo priča političnemu cirkusu brez primere, poslušamo o novih teorijah zarot in mrežah hudobcev, novinarjev in drugih, ki želijo ljubemu županu škodovati. Koliko epizod te tragikomedije še potrebujemo, da se bodo oči Mariborčanov odprle?

%d bloggers like this: