Ne vem, kdo ste, je danes moderatorju zabrusil Andrej Babiš, predsednik češke vlade, kontroverzni populistični politik z bogatim dosjejem korupcijskih škandalov in potem tudi v nadaljevanju arogantno zavrnil razpravo o vladavini prava.
Ni mu bilo všeč, kar je želel od njega slišati britanski novinar Nik Gowing na blejskem strateškem forumu, kjer se je več kot očitno slovenska vlada odločila zbrati sile Višegrajske skupine in ojačati svoje pozicije, vse ostalo je bilo pod krinko zbora voditeljev držav v regiji bolj okrasni dodatek. Zato najbrž ni bilo posebno naključje, da se je predsednik republike Borut Pahor v svojem nagovoru trudil tendence »višeblejskega« foruma popraviti z razširjeno dozo floskul: da potrebujemo »poglobljeno in enotno Evropsko unijo«, je med drugim posvaril.
In potem je Babiš nadaljeval, kakor da bi bil zvesti naročnik slovenskih propagandnih medijev: da sicer ne ve, kdo je moderator, pa vendarle takoj ve, da nekdo govori na podlagi lažnih novic v Guardianu in Spieglu. Šokantno natančno je zadel občutke gostitelja in temu primerno užalil novinarja!
Češki Trump, kot mu pravijo, saj je drugi najbogatejši državljan in ima po mnenju revije Forbes pod palcem vsaj 3,5 milijarde evrov, torej preprosto že vnaprej razpolaga z znanjem, kdo so evropski mediji, ki lažejo – to sta Guardian in Spiegel. Znano in slišano pri nas, nazadnje le nekaj mesecev nazaj (Jezik kriminalnih šefov: premierjeva besedna vojna zdaj tudi s tujimi novinarji, Nove stare vojne z mediji: žabja perspektiva).
Kot vodja desne populistične stranke ANO je Babiš obenem tudi lastnik češke medijske skupine Mafra, ki med drugim izdaja časopis Mladá fronta DNES (MF Dnes) in tabloid Blesk, oba sta med najbolj prodajanimi v državi. Velik podpornik višegrajske skupine, v kateri seveda vidi tudi Slovenijo in druge države na Balkanu, kot temu pravi, se je na Bledu znašel točno v tisti retorični drži, ki se je od njega pričakovala: prijaznost do gostitelja je skombiniral s tiho politično agendo foruma in po trumpovsko pokazal simpatije do tistih, ki so identificirali iste sovražnike: to so vendar najpomembnejši evropski mediji. Če domačih niti ne omenjamo.
Babiša, Orbana, Janšo dejansko mučijo enake težave: ker jim je zoprna v ogledalu predstavljena resnica, se v navideznem boju proti krivicam in lažnim novicam zatečejo v ustanavljanje svojih medijev, kar je najbrž za njih tako rekoč preživetvena nuja. Ultimativno sporočilo je navkljub odvratnosti intervencij v medije sicer vedno znova pozitivno: kdor se s slepilom in propagando bori proti resnici, jo bo morda za nekaj časa prikril, morda celo za veliko časovno obdobje. A s tem, ko se vehementno na silo proti njej bori, dejansko priznava, da je dokončno izničiti ne bo mogel.