»Za vstop v slovensko politiko se nisem odločil jaz« se tudi v naslovnem poudarku na strani Mladine bere kot eno najbolj nenavadnih stališč iz sicer predvidljivo benignega in dolgočasnega intervjuja v seriji pogovorov z osamosvojitelji na TV Slovenija. Če odmislim en stavek iz njega, tisti iz napovednika o metanju puške v koruzo, ki sem ga že komentiral v luči njegove potencialne nerodnosti.
Nekakšen spominski in jubilejni kontekst je bil najbrž še dodatna ovira ali razlog-izgovor, da bi voditeljica Rosvita Pesek svojega gosta, predsednika vlade Janeza Janšo, spravila v kakšno bolj intrigantno smer razprave, če smo glede polemičnosti opustili sleherno upanje že v začetku.
In zdaj k začetnemu poudarku: če se premier dolgo nazaj ni sam odločil za vstop v slovensko politiko, kar na prvi ogled zveni misteriozno, kako naj takšno izjavo uspešno pojasnimo? Da nikoli ni imel osebne avtonomije in je nekdo odločal namesto njega, navkljub skrajno avtoritativni drži, ki jo izžareva v tridesetih letih svoje profesionalne kariere? In kdo je bil ta odločevalec, če ne on? Glede na dobro znano epistemsko sliko bi takoj pomislili, da so bili to strici iz ozadja, kar je priročna ultimativna konspiracistična metafora, ki v njegovi politični imaginaciji in retoriki štrli iz vsake zgodbe. In glej ga zlomka, ne bi se zmotili.
Bili so strici
Da izgubljene suverenosti pri odločanju pač ne more biti za nič odgovoren, kar je v politiki doslej storil, mu kot implikacije ne moremo pripisati, svoje strice pa je nakazal takole:
Za vstop v slovensko politiko se nisem odločil jaz. Odločili so se tisti, ki so agentoma Udbe Frumnu in Isajloviću naročili, da me aretirajo. Takrat sem vstopil v slovensko politiko. Na način, da je bilo to nepovratno.
Če kaj, potem moramo začeti z dvomom, da bi avtor s svojo trditvijo mislil povsem resno, končno se je ideološko, če ne politično udejstvoval že pred letom 1988, kajti ni njegova temeljna intenca sporočiti, da se za vstop v politiko ni odločil sam in samostojno, temveč skozi tak dovtip grajati svoje izbrane tarče.
Zato je stališče o odločevalcih mogoče označiti bodisi za sarkastično, cinično ali sardonično, kajti za ironijo niso izpolnjeni pogoji: ta stavi na učinek komičnega, ki bo proizveden na podlagi popolnega nasprotja med tem, kar trdimo in tistim, kar v resnici mislimo.
Dvojna žrtev
Ali bomo njegov prezirljiv odnos, negativizem in bolečino opredelili kot sarkazem, ki je običajno nerafinirana in poudarjena forma ironije, morda kot cinizem z usmerjenostjo v slabe motive drugih in gojenjem kroničnega nezaupanja, ali pa kot sardonizem z elementi prezirljivega posmeha, je lahko stvar debate in jezikovne analize. Sam bi rekel, da se je tukaj dovtip zatekel v zanj značilno cinično formulacijo, znotraj katere se je avtor predstavil kot žrtev, kar jo dela za izvenserijsko, pa je predvsem implicitna ideja, da v resnici brez stricev iz ozadja morda sploh ne bi stopil v politiko.
Janša se torej žrtvuje kot politik, je končno tarča nenehnih napadov in žalitev, njegovo življenje je en samcat martirij, toda citirani poudarek nam sugerira, da se je še dodatno žrtvoval s tem, ko je bil nasilno porinjen v politično sfero, v katero sicer ne bi zašel. S tem se je opis sebe kot žrtve podvojil in ta dodani element je verjetno posebnost tokratnega cinizma.
Doslej smo mislili in verjeli, da z nami upravlja globoka država, zdaj vidimo, da strici upravljajo tudi z njim. In če se za vstop v slovensko politiko ni suvereno odločil sam, bi skorajda smeli verjeti, da je za to, da se tudi za izstop iz nje zaenkrat ni opogumil, vendarle odgovoren on, ne drugi. Da retorični trik, s katerim lahko nenehno legitimiramo katerokoli dejanje in prevalimo krivdo na druge, ne more biti uspešen. Ne bodimo naivni, glede na neskončne izkušnje bi najbrž bil cinizem enak: že zdavnaj bi se poslovil, če ne bi bilo stricev, ki mu odhod preprečujejo.