Nove stare vojne z mediji: žabja perspektiva

Predsednik vlade je septembra 2012 pojasnil, da slovenskih časopisov, »moram reči, ne berem«. Šlo je za čas, ko je njegov minister Žiga Turk razmišljal o zvišanju davka na dodano vrednost z 8,5 na 20 odstotkov za tiskane medije.

Seveda mu nihče ni verjel, ne tedaj in tudi ne danes, ko je znova predsednik in je objavil svojo basen in bizarno depešo slovenskemu ljudstvu pod naslovom »Vojna z mediji« kar na uradnih straneh predsednika vlade. Čeprav v Evropi najbrž ni nikogar, ki bi mu na tej ravni pariral v sprotnem prebiranju in komentiranju medijskih zapisov, če kopice žalitev tokrat niti ne omenim.

Če kaj, se naslov res prilega, vojne z mediji so njegova stalnica, kar okušajo v številnih agresivnih in diskreditacijskih tvitih tudi tuji, ne zgolj domači novinarji in še zlasti novinarke. Pod enakim naslovom sem o njegovih vojnah z mediji spisal tekst že leta 2006, spodbujen z odkritim priporočilom njegovega tedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla lastnikom medijev, da se jim vojna z Janšo ne splača.

In res se ni splačala: omagali in v rokah oblasti so takrat pristali RTV Slovenija, Slovenska tiskovna agencija, Delo, Slovenske novice, Večer, Primorske novice… Dovolj žalostno in nadvse pomenljivo je, da vpleteni novinarji še danes tovrstne vplive pretežno zanikajo. Prispevek pripenjam spodaj.

Zdravilno srečanje s Kohlovim prijateljem

V novem besedilu, nekakšni prostospisni analizi slovenskega medijskega stanja skozi opis lastnega trpljenja ob njem, predsednik napade poklicno skupino, ki se je »najprej oklicala za sedmo silo, nato za četrto (neizvoljeno) vejo oblasti, na koncu pa kar za moralnega razsodnika nad politično korektnostjo, danes vse težje prepoznavamo kot nekaj dobrega, saj v resnici niso več ne eno ne drugo ne tretje«.

»Zelo verjetno ste že velikokrat slišali stavek, da se vojne z mediji ne da dobiti,« pojasnjuje svojo držo in doda, da je tudi sam sodil med ponavljalce ponarodele fraze, dokler ni pred sedmimi leti v Berlinu naletel na dolgoletnega prijatelja nekdanjega nemškega kanclerja Helmuta Kohla, ki ga je opozoril, da so že v antičnem Rimu mlade legate učili, da je strah pred rimskimi legijami močnejše orožje od njihovih sulic in mečev…

Misel mu je ostala v spominu, zato jo je zdaj ponovil, kajti za »začetek je izjemno zdravo ne gledati, brati ali poslušati tistih ‘medijev’, pri katerih že vnaprej veš, kako bodo stvar obrnili. Samo čas izgubljaš z njimi.«

Poskrbeti za svoje zdravje pa je potrebno najprej, ampak res ni videti, da bi bil pri skrbi zanj uspešen. Boris Dežulović je že februarja 2012 opazil tedaj nove in sveže zglede, ki so ga prepričali: »Skratka, kancler Janša – po sledeh svojega političnega vzornika Helmuta Kohla – načrtuje zrušitev komunizma in poenotenje Slovenije. Za to bi mu štirje mandati zadostovali. Za začetek. Prve korake je že storil. Prenehal je brati časopise.«

Kuhanje žabe

Zakaj nas Janša sploh prepričuje, da ne bere slovenskih novinarjev, če pa vsak dan vneto dokazuje ravno nasprotno, da je njihov resnično pasionirani spremljevalec in komentator? Ja, bili so časi, ko jim je dnevno urednikoval, je nekoč zatrdila takrat še zvesta državna sekretarka in prva nadzornica Dela in zgodbo zaupala novinarju New York Timesa: »Instead, she said, he would send a flurry of cellphone text messages each morning berating editors of papers with headlines critical of the government, an allegation his office denied.« (Delove osmrtnice in moč diskreditacijskih dovtipov). Se ne upa soočiti s svojo željo, da bi si jih lastil in urejal, jo zgolj prikriva?

Skrivnost odgovora se skriva v njegovi veliki skrbi za državljane. »V mlačni vodi skuhan del ‘javnega’ mnenja pa modro kima, češ ‘vojne z mediji se ne da dobiti,« ugotavlja. In k temu doda še prispodobo, da če žabo vržeš v vrelo vodo, bo skočila ven, če jo vržeš v mlačno in počasi segrevaš, pa bo v kotlu ostala do bridkega konca.

Grenko in zanj očitno terapevtsko ugotovitev, da vojne z mediji posameznik ne more dobiti – nekaj, čemur ves čas ne verjame, zato se mora prepričevati – poskuša racionalizirati s pojasnilom: »Ker takšne vojne ni in je nikoli nikjer ni bilo«. A glej ga zlomka, že prva beseda v nadaljevanju tega spoznanja razkrije voljo po vojaškem žargonu: »Lahko pa se razbijajo monopoli laži«.

Trumpove vojne

No, tovrstne vojne ves čas in nenehno tečejo, le da v obratni smeri, kot nam to prikazuje, o čemer pišem v Mladini in napovedujem napad na javno radiotelevizijo. Končno si jemlje za zgled velikega borca proti medijem in spomni, julija 2016 je ob ameriški predsedniški kampanji slišal, da »Donalda Trumpa od 300 največjih medijev v ZDA podpirajo samo trije in da njegovi kandidaturi od vsega najbolj škodijo njegovi tviti«.

Če primerjamo njegovo agresivno tvitersko prakso, si je več kot očitno po prebiranju analize ameriških volitev vzel za inspiracijo najboljšega slovenskega zeta:

»V njej so med drugim zapisali, da med najpomembnejše razloge za zmago Donalda Trumpa na predsedniških volitvah sodi njegova neposredna komunikacija z volilci, predvsem pa njegove hitre, ljudem razumljive reakcije preko twitterja, ki so sovražno razpoloženim medijem onemogočile še hujše manipulacije.«

Razdvojenosti želje po vojni z mediji nič ne dokazuje bolj kot zanikanje njenega obstoja, namreč želje: »Vojna posameznika z mediji ne obstaja, kot ne obstaja vojna posameznika z vojsko neke države.« Brez skrbi, izkušnja preteklih mandatov dokazuje, da to niso bile bitke osamljenih in da so bile v vsaj določenih fazah, ob pomoči lakajskega novinarstva, deloma uspešne.

Biologinja o poziciji žabe in projekciji

Znana biologinja Melanie Klein je leta 1946 pisala o poziciji žabe pri oblikovanju objektnih razmerij v začetnih mesecih žabjega življenja. Kleinova izhaja iz predpostavke o agresivnih in libidinalnih težnjah pri paglavcu, ki čuti tesnobo zaradi prikrajšanosti kakega predmeta. V razmerju do objekta se prva težnja žabe kaže predvsem kot pohlep, libidinalna težnja pa kot sadizem. Žabja pozicija označuje nastop obrambe, ko preti uničenje in ko se slab objekt doživlja kot izvor preganjanja, zato se ustvari občutek, da nas ta objekt preganja.

Agresivnost izvira iz razcepa objekta na dvoje, prvotno je to dojka mame žabe, na dober in slab objekt, to pa ustreza psihičnima procesoma introjekcije in projekcije. Kleinova, ki se je sicer antropomorfno izražala, zato razume žabjo pozicijo kot izraz preganjavice.

Upoštevajoč vsa ta biološka spoznanja z žabje perspektive je zato mogoče ob biološki razviti še eno projekcijo: slovenskim medijem se trenutno zelo slabo piše. Spet je prišel čas za vojno. Oziroma nikoli ni minil.

***

Vojna z mediji ali »gorje premaganim!«

(besedilo iz ciklusa »Vojne s slovenskimi mediji«; objavljeno 1. decembra 2006)

Mediji bodo na prvih straneh objavljali najlepše in najbolj spodbudne dogodke doma in na tujem. Geslo ‘slaba novica je najboljša novica’ bodo zamenjali z geslom ‘dobra novica je najbolj spodbudna novica’. Trač časopisov, revij in oddaj ne bo. O življenjskih stvareh se bo pisalo in govorilo z občutkom za sveto in s pozitivno odprtostjo do vsega lepega. Mladini bo naklada tako padla, da bo bankrotirala, njeni delavci bodo živeli od minulega dela.

Ivan Štuhec

Ne more biti nobenega dvoma: slovenski mediji so v vojni in novinarji so igralci na bojnih frontah. Vprašanje je le, če rekrutacijo razumejo kot nekaj prostovoljnega. Naj mi bralec v nadaljevanju oprosti številne citate, toda kaj, ko so po sebi zgovornejši od kakršnekoli razlage.

Vojna z mediji je nadaljevala že dobljeno vojno. Galski vojskovodja Bren, ki je nad Rimljani vpil »Vae victis!« (gorje premaganim!), je dobil svoje posnemovalce. Vojaški žargon so seveda uporabili zmagovalci, začeli pa so s svarili: »Ponekod bi lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.« Zdaj, ko se dobivajo številne bitke, je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel sicer zadovoljen, ne le s svojo podobo kolumnista v Delu. A vselej ni bilo tako. Sovražnika v vojni je bilo treba videti in slikati kot hudobca, kot vraga, kar pove že sama beseda: »Sam imam občutek, da zadnja leta v našem komuniciranju prevladuje grobost. Največ medijske proizvodnje je namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije. Tega je veliko tudi drugod, npr. v ZDA, v Veliki Britaniji… vendar je tam poleg nizkotnosti tudi veliko dobrega, odličnega, duhovitega, veliko skrbnega oblikovanja. Pri nas tega skoraj ni več.«

Grobost in hudobija medijev se odlično kombinirata s satanom. Po Janezu Janši jo je medijski hudič zagodel vladi. Zato je leta 2005 spregovoril o »čustveni in monetarni kolaboraciji« nekaterih piscev in celo o »satanizaciji nove slovenske vlade«. Poprejšnjemu vtisu o pristranskih novinarjih se je torej pridružilo še nezadovoljstvo glede poročanja o delu nove vlade. Motivacija za kapitalske in lastniške prevzeme medijskih hiš je bila zdaj  jasna in po letu ali dveh očitkov o satanizaciji skoraj ni več ni zaslediti.

A ostanimo pri etiologiji vojne. Na začetku se je borbeni krik usmeril proti Delu: »Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.« Na koncu je tem sporadičnim jeznim Ruplovim besedam sledil cel scenarij s hudičevo hipotezo podkrepljenim izhodiščem. Vojne običajno začenjajo z občutkom ogroženosti in tega, da smo napadeni in se moramo braniti. Diagnozo so znova zaupali Ruplu in izrekel jo je lapidarno, vredno učenja na pamet: »V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.«

Minister je torej opazil vojno stanje in protinapad je potekal z zanimivo dikcijo: potrebujemo sproščene medije. »Ogromno sproščanja nas čaka na tem področju«, je jasnovidno rekel že dr. Peter Jambrek. Napovedana medijska sprostitev je bila najprej implicirana v nekakšni medijski kontroli ali vsaj poduku, ki bo novinarje naučil lekcije. A ne le tega. Večkrat demonizirana fakulteta, valilnica novinarjev, Fakulteta za družbene vede oziroma prejšnja FSPN, trdnjava rdečkarskega komunizma, kot so dejali, jim pravega znanja menda ni ponudila. Jambreku smo lahko hvaležni za še eno tezo: vojne z mediji prinašajo zmagovalce vojn v politiki. Kajti do preobrata na zadnjih državnozborskih volitvah je po njegovem prišlo zaradi tega, ker so »ljudje nehali verjeti medijem«. Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti. Misel je zanimivo intrigantna in daljnosežna: šele nezaupanje v medije je porodilo obrat na zadnjih državnozborskih volitvah. Jambrekov »silogizem« je bil takšen: (1) ljudje so doslej (neomajno) verjeli medijem, (2) vera v medije je vzdrževala in ohranjala dosedanjo oblast, toda (3) ljudje so nehali verjeti medijem. Zatorej je (4) konec zaupanja/vere v medije povzročil spremembo oblasti. Pomembnost novinarskega dela in vpliva tega na politične dogodke ne bi mogli biti v tesnejši povezavi. Ljudstvo je sicer uvidelo, da medijem ne sme verjeti, kot misli Jambrek, toda novinarji so ostali na svojih mestih. Novinarji so torej mediatorji in ključ do političnega uspeha. Že v samem začetku vzpona nove oblasti so bili interpelirani v politične vojščake. In takšni so,  tudi po svoji volji, ostali še danes.

Vojna s slovenskimi mediji potrebuje dobre obramboslovce in omenjena jih ima. Zato se je osvajanje medijev nadaljevalo tudi v letu 2006 in medijske hiše so še dalje padale kot trdnjave, nekateri vojaki so prebegnili na zmagovito stran in uvideli svojo silno pristranskost. Rekrutacija sproščenih novinarskih vojščakov je postala samoumevna in s strani politike vsiljena gesla o tem, kakšni da morajo mediji biti, se še kar množijo. Postati morajo uravnoteženi, pluralni, državotvorni, sproščeni… Ali kot pravi predsednik državnega zbora, dr. France Cukjati: »sproščeno nepristranski« in po naši meri. Če ne bodo, se ve, kaj sledi. Gorje premaganim!