Zdaj, ko je z odločitvijo Vrhovnega sodišča dobesedno legalizirana politična toksičnost, tj. strupeni žalilni in sovraštveni govor do novinarjev, po tistem, ko so vsi novinarji lahko že jutri s strani politikov označeni najmanj za pocestnike in pocestnice v službi znanega zvodnika za neznano ceno, bi pričakovali maksimalno solidarnost novinarskega ceha do žrtev vse pogostejših diskreditacij (Prostitutke in medijski zvodniki: kako so Janšev tvit soustvarili novinarji, Kako ne obsoditi Janšev tvit: od RTV prostitutk k materinskemu dnevu, Vse Janševe medijske prostitutke, »Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti).
Še zlasti, ker so na stežaj odprla vrata maksimizaciji pljuvaškega, zmerjaškega in propagandnega jezika, tokrat v izvedbi trenutnih oblastnikov in ob nesebični pomoči konglomerata njihovih strankarskih trobil (režimskih, kot radi pravijo drugim), zaradi katerega smo se v zadnjih letih pogreznili v nezajezljivo verbalno intoksikacijo.
Novinarji, ki sodišču ne morejo ugovarjati
Kako je torej s cehovsko solidarnostjo do Mojce Pašek Šetinc po odločitvi sodišča? Spet smo se zmotili. V zapisu o tem sem se spraševal, če bomo doživeli odziv DNS in vodstva RTV Slovenija (Škandalozna klofuta novinarstvu: ko vrhovni sodniki odprejo vrata političnim pritiskom). Prvega smo, drugega ne.
Poglejmo zdaj še hujšo plat, na Siolu so povzeli agencijsko vest, da v Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) sodbi Vrhovnega sodišča v primeru novinarke »ne morejo ugovarjati«. Ker se z njo pač strinjajo. Zakaj že? Po njihovem bi v nasprotnem sicer »zagovarjali stališče, da za novinarje po evropskem pravu veljajo drugačna merila, kot za vse ostale, so sporočili.«
Kakšna so že drugačna merila, po katerih lahko politik zabrusi novinarju sleherno, še tako umazano zmerljivko, ki mu v tistem hipu zaničljivo pade na pamet? V Združenju so na dan potegnili sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ker po njihovem na njem in na sodiščih posameznih članic v sporih, kjer gre za javne osebnosti, lestvico še dopustnega izražanja postavljajo »zelo visoko v prid svobodi izražanja«.
Sklicujejo se na napačen zgled
Javne osebnosti? Absolutno javne osebnosti? Le kdo bi to bil, če ne politiki kot nosilci javnih funkcij, in le kako bi to lahko bili novinarji? O tem sem prebral veliko in takšnega primera, kjer bi se politik in novinar obravnavala na isti ravni, ne poznam. Pri tem so v ZNP spomnili na povsem napačen zgled, tožbo nekdanjega politika Srečka Prijatelja zoper novinarja Mladine Jureta Aleksiča, ki je politika označil kot »cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole«.
Seveda so v ZNP izpustili tudi kontekst, šlo je za to, da je novinar reagiral na brutalne žalitve politika, ki je stigmatiziral homoseksualce in širil nestrpnost do njih. Prijatelj, kasneje se je znašel v zaporu zaradi izsiljevanja, je na ESČP tožbo izgubil z razlago, da je potrebno upoštevati celoten kontekst in okoliščine izjave novinarja in da so v primeru javnih oseb meje še dopustnega izražanja širše kot sicer. In v čem je težava? Da nam ZNP v celoti postreže z povsem napačnim, neanalognim primerom: žalitvijo novinarja na račun nestrpnega politika, ne pa obratno, žalitvijo politika na račun kritične novinarke. Če bi že izenačili statusa javne osebe, kar je sporno, bi še vedno obstajala razlika v kontekstih: novinarka RTV Slovenija pač ni storila ničesar podobnega, kar bi lahko spominjalo na nestrpnost do manjšine ali z zakonom zaščitene diskriminirane skupine ljudi.
Viktimizirana novinarka
Predpostavka je zdaj obrnjena, kot sem že podrobno analiziral (Škandalozna klofuta novinarstvu: ko vrhovni sodniki odprejo vrata političnim pritiskom): viktimizirana je novinarka, označena za odsluženom prostitutko za nekaj evrov, da bi se razbremenilo politika, zato je za novinarsko združenje nenadoma pravica politika postavljena višje od novinarske. Je lahko še kaj bolj tragičnega in pomenljivega obenem od dejstva, da cehovsko združenje raje kot lasten ceh prihiti na pomoč politiku?
Čeprav so v ZNP salomonsko pozvali novinarje, da delujejo profesionalno in »se izogibajo političnemu agitiranju«, pri čemer je novinarka s tem posredno označena za tisto, ki se je zoper to načelo pregrešila, a obenem tudi politike, da ne uporabljajo žaljivih in neprimernih oznak za prve, res niso mogli prikriti svoje politične motiviranosti. In od kod ta izvira?
Braniti oblast
Tragikomično je trenutni in novopečeni odgovorni urednik Siola tudi prvi predsednik ZNP (Kdaj je Jančič postal odgovorni urednik Siola?). Po vsem sodeč tudi njegov pobudnik. Zavrtimo kolo časa v leto 2007, bil je čas nastanka novinarske peticije, ki je od septembra tega odmevala doma in v tujini zaradi ugotovitve 571 podpisanih, da predsednik vlade Janez Janša izvaja pritiske in cenzuro nad novinarji. Bil je čas, ko je bilo krvavo potrebno braniti oblast pred očitki novinarjev.
14. novembra 2007 je Jančič, takrat že nekdanji odgovorni urednik Dela, za STA potrdil, »da naj bi bilo zaradi nezadovoljstva nad sedanjo organiziranostjo novinarjev danes ustanovljeno novo združenje novinarjev in publicistov.« Po njegovih besedah so bili glavni cilji organizacije boljše novinarstvo, profesionalno ravnanje, urejenost in boljši servis javnosti. Pomemben je bil tudi njegov poudarek, da je do odločitve za ustanovitev združenja prišlo v »trenutku, ko so stvari zaradi notranjih spopadov v novinarski skupnosti in pa vloge, ki so jo pri tem imele sedanje novinarske organizacije, šle predaleč«.
Ustanovno članstvo
Teh herojskih časov pravovernega novinarstva se splača spomniti z Ustanovno izjavo, ki je bila poslana z naslova tajništva Nove revije (tajnistvo@nova-revija.si) 14. novembra 2007 ob 17:04 uri popoldne. V sporočilu za javnost je pisalo:
V prostorih Nove revije je bilo danes ustanovljeno Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), ki bo združevalo novinarje, publiciste, urednike in druge, ki se ukvarjajo z novinarsko in uredniško dejavnostjo. Na ustanovni seji je iniciativni odbor sprejel statut društva in izvolil začasno vodstvo za obdobje šest mesecev. Za predsednika upravnega sveta je bil izvoljen Peter Jančič (Delo), za člane upravnega sveta pa Vladimir Vodušek (RTVS), Damijana Žist (Večer), Matej Makarovič (publicist) in Igor Kršinar (Mag). Člani nadzornega odbora pa so Silvester Šurla (Mag), Tino Mamić (Primorske novice) in Vanessa Čokl (Večer). Prilagamo ustanovno izjavo združenja.
Ustanovna izjava
Združenje novinarjev in publicistov ustanavljamo, da bi prispevali k okrepitvi svobode govora in medijev kot temeljnih pravic posameznikov in družbenih skupin v Sloveniji. Obveščenost javnosti in svoboda javnega izražanja sta temelj moderne slovenske družbe, brez katerega si ni mogoče predstavljati delovanja demokratičnih ustanov in tudi ne razumne presoje glede vseh zadev, ki so predmet javne razprave, ter kritične in hkrati etične presoje o ravnanju vplivnih posameznikov in interesnih skupin pri upravljanju države, lokalnih skupnosti, v javnem sektorju in v poslovnem svetu. Med tranzicijo je večina medijskih podjetij dobila lastnike, ni pa bil v tem času urejen status novinarjev in drugih zaposlenih v medijih, kar ovira boljšo kakovost slovenskih medijev in novinarstva. Namesto večje profesionalnosti in zagotavljanja višje kakovosti novinarskega dela se soočamo s problemom političnih pritiskov in interesov kapitala, ki niso v skladu z ustavno pravico do svobode izražanja in vlogo medijev v modernih družbah. Pogosto se interesi kapitala prepletajo s političnimi interesi in pritiski. Za demokracijo v Sloveniji bi bilo nevarno, če bi ob tem prišlo do hegemonizacije zgolj ene politične opcije, kar bi lahko vodilo v odpravo medijskega pluralizma v državi. Lastniki in upravljavci medijev morajo prevzeti soodgovornost za vlogo, ki jo mediji opravljajo v moderni družbi, za izobraženost novinarjev in vzdrževanje visokih standardov ravnanja v medijih. Odgovornosti za zastoj na tem področju od osamosvojitve naprej se otepajo politiki, lastniki in stanovske organizacije. Visoki profesionalni standardi ravnanja v medijih, dvig izobrazbene ravni in dosledno zavzemanje za svobodo tiska so nujni, če želimo, da bi slovensko novinarstvo lahko v prihodnosti ohranilo ugled in tako ostalo izziv za nadarjene mlade, ki se odločajo, čemu posvetiti svojo prihodnost. Namen združenja je zagotavljati pogoje in možnosti za delo in profesionalni razvoj članov in celotnega slovenskega novinarstva v sodelovanju z izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami in vsemi, ki delijo vrednote odprte in demokratične družbe. Z ustanovitvijo združenja želimo povezovati novinarje in skupnost ne glede na politično prepričanje, svetovni nazor ali kakršno koli drugo osebno okoliščino. Vabimo vse novinarje in publiciste, da se nam pridružijo. Vse, ki verjamejo v pomen novinarstva in obveščene javnosti pa, da združenje podprejo.
Peter Jančič (Delo), Slavko Vizovišek (Večer), Bojan Budja (Slovenske novice), Brane Senegačnik (Nova revija), Silvester Šurla (Mag), Matej Makarovič (publicist), Zlata Kraševec (Kmečki glas), Igor Kršinar (Mag), Jure Sešek (Radio Ognjišče), Tino Mamić (Primorske novice), Damijana Žist (Večer), Vanessa Čokl (Večer), Vlado Vodušek (RTV Slovenije), Aleš Kocjan (Sta), Borut Meško (Sta).
Politizacija medijev
Danes v ZNP sedijo naslednji: dr. Matevž Tomšič kot predsednik, podpredsednik dr. Jože Možina, člani upravnega sveta so Tino Mamić, Irena Zagajšek, Franc Donko, Igor Pirkovič in Aleš Kocjan (tajnik). Nadzorni odbor sestavljajo Zlata Krašovec, Igor Guzelj in Metod Berlec, člani Častnega razsodišča ZNP pa so Lea Kalc Furlanič, Aleksander Kolednik, Jože Možina in Matevž Tomšič.
Kako je torej s pritiski politikov na novinarje leta 2020? Kako je z novinarsko solidarnostjo? Odgovor je prepoznaven, tragičen in pomenljiv. Primer Mojce Pašek Šetinc nam enkrat več razkriva, da imamo v Sloveniji tudi cehovske skupine, ki jih prepriča politikova »pravica do žalitev«, skrita za svobodo izražanja, pred pravico do varstva časti in dobrega imena lastnih stanovskih kolegic in kolegov. Nič novega, politizacija medijev v Sloveniji ni stekla le s strani politikov, njihove želje po podrejanju in zagotovitvi svojega vpliva nanje, v veliki meri je postala in je še proizvod političnega novinarstva, ki za potrebe svojega delovanja nima nobene težave žrtvovati poklicnih načel in profesionalnega poslanstva.
Da bi se lahko ZNP lahko skliceval na apriorno spoštovanje odločb sodišč, ne more držati, saj je doslej nasprotoval sodbam, recimo v aferi Patria, sedanji predsednik Tomšič in podpredsednik Možina pa sta večkrat protestirala pred sodišči v okviru Janševega Odbora 2014 in nastopila z govori, pri čemer sta kritizirala slovensko pravosodje, tudi Vrhovno sodišče z Brankom Maslešo na čelu. Aktualni predsednik ZNP je ob tem celo dejal: »Uspelo nam je v slovenski javnosti zasidrati svoj kritični glas o zlorabah s strani postkomunističnega pravosodja.«
Kot vidimo, so sodiščem vehementno nasprotovali, zdaj pa jim ne morejo. Če bo v prihodnje v isti zadevi prišlo do sodbe Ustavnega sodišča, morda celo na evropskem, in ta ne bo ugodna za predsednika vlade, bo izjemno zanimivo spremljati, ali bo ZNP zavzel trenutno udobno pozicijo »sodišču ni mogoče ugovarjati«. Induktivno sklepanje nam prepričljivo pravi, da se to ne more zgoditi.
You must be logged in to post a comment.