Pristati ali ne pristati na oprostitev Rupnika, to je zdaj vprašanje

V stranki Socialnih demokratov so ob razveljavitvi obsodbe Leonu Rupniku iz leta 1946 in njeni vrnitvi v ponovno sojenje na Okrožno sodišče v Ljubljani odločitev sprejeli z nejevero.

V svoji izjavi 9. januarja letos so spomnili na svojo dosedanjo zgodovinsko spravniško držo v stranki in dodali, da smo priča vse bolj agresivnim poizkusom revizionizma, revanšizma »in potvarjanja zgodovinskih dejstev, tako da smo tudi danes namesto z resnico in spravo vse prevečkrat soočeni z lažnivo interpretacijo slovenske zgodovine z rehabilitacijo kolaboracije in fašizma«.

Zanimalo me je, na kakšen način so v izjavi natančneje formulirali svoj odnos do sodbe Vrhovnega sodišča in kaj so pri tem pripravljeni storiti, ker jo, ker so se pač odzvali nanjo, štejejo za (posredni) poskus potvarjanja zgodovinskih dejstev. V ta namen sem njihovo izjavo primerjal z nedavnim stališčem ministrstva za pravosodje, ki ga obvladuje stranka SD in vodi njihova podpredsednica Andreja Katič; objavljeno je bilo 24. januarja.

sd rupnik izjava

Stališče stranke SD do razveljavitve obsodbe

Ne bodo pristali

Najbolj indikativno za presojo stališča Židanove stranke najdemo v stavku, ki svojo kritičnost formulira skozi obljubo »nepristajanja«:

»Socialni demokrati ne bomo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni.«

Kaj pomeni reči in k čemu se obvezuje tisti, ki pravi, da na nekaj ne bo pristal? In kaj sledi iz takšne trditve v čisto praktičnem smislu? Nepristajanje lahko razumemo bodisi kot prazno retorično bravuro ali pa kot napoved pravnih ali sodno relevantnih dejanj, skozi katere bo sodba o Rupniku postala relativizirana. Ker o drugem ne najdemo nobene obljube ali napovedi s strani stranke, ostane bolj le prva možnost.

Že na tej točki se v SD še dodatno zapletejo. Namreč »nepristajanje« na oprostitev so že v isti izjavi združili s prazno in pričakovano frazo o spoštovanju odločitev sodišča: »Četudi nas ta odločitev preseneča, jo kot vsako odločitev sodišča kot neodvisne veje oblasti spoštujemo.«

Najbrž je zadrega realna, splošno razširjena in ni vezana le na ta kontekst: marsikdaj se ne strinjamo s sodišči, a nimamo druge izbire kot sprejeti njihove odločitve. V kakšni meri obljubljeno »nepristajanje« nanjo ne zapoveduje česa več kot zgolj praznega nezadovoljstva?

Zgodovinska dejstva in nedopustnost oprostitve

Če določimo referenco nepristajanja, potem izjava meri na to, da sodba za njih ni nekaj, kar bi smelo spremeniti zgodovinska dejstva glede Rupnikovih dejanj. V izjavi jih tudi navajajo: general je bil vodja slovenskega domobranstva, boter prisege zvestobe slovenskih domobrancev Hitlerju, ostajal je celo med poslednjimi braniki nacizma in do zadnjega zvest zavezništvu z okupatorjem. Ob tem omenijo še izdajo lastnega naroda in kolaboracijo, za kateri ni opravičila. V stranki se torej sodbi sodišča zoperstavljajo z navajanjem zgodovinskih dejstev. Vendar njihovo stališče obljublja, kot rečeno, nekaj več, ne pristati na to, da so takšni sodelavci z okupatorjem zaradi procesnih razlogov oproščeni.

Če rezimiram: v stranki Dejana Židana v izjavi zapišejo dvoje, da namreč (a) zgodovinska dejstva govorijo proti odločitvi Vrhovnega sodišča in hkrati, da je (b) nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov.

Podpredsednica proti predsedniku

Nekaj dni nazaj je Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi podpredsednica stranke SD, poseglo v nekatere javne razprave in se postavilo v bran Vrhovnemu sodišču; po njihovem sodba »ne zanika zavrženosti konkretnih primerov, še manj jih rehabilitira«. Na ministrstvu so se namreč odzvali na »več pozivov k preprečitvi razvrednotenja zgodovine«.

Že res, da ustanove ne moremo povsem enačiti z ministrom, toda resor Andreje Katič je dejansko nujno komentiral (tudi) mnenje njene stranke. Trdil bom, da je začetno stališče predsednika Dejana Židana glede Rupnika drugačno od stališča podpredsednice iste stranke, kar predstavlja zelo shizofreno situacijo, v kateri je začetna pozicija zanikana.

sta rupnik ministrstvo za pravosodje izjava

STA o stališču ministrstva do sodbe: ne gre za rehabilitacijo

Dve vrsti dejstev

Po tistem, ko na Katičevem resorju presenetljivo priznavajo, da odločitve sodišče ne zadevajo le pravnih vprašanj in razvoja sodne prakse, ampak »imajo tudi določen simbolen pomen za zgodovinsko-politično obravnavanje dogodkov med in po drugi svetovni vojni«, kar pa lahko pomeni le, da jih ne moremo povsem ločiti med sabo, pledirajo k »razmejitvi« pravnih vprašanj spoštovanja pravil kazenskega postopka na eni strani in »siceršnjemu zgodovinskemu pogledu na dejanja posameznikov v tistem obdobju«. Sklep je potem tale:

»Kolaboracija je namreč zgodovinsko dokumentirano in izkazano dejstvo, reševanje zahtev za varstvo zakonitosti, ne glede na vsebino končne odločitve v konkretnih primerih, pa ne zanika njene zavrženosti, še manj pa jo rehabilitira,« so poudarili.

Povedano preprosto in z nekaj poenostavitve, na ministrstvu ostro ločujejo med sodnimi ali pravnimi dejstvi (ali postopki) na eni strani in zgodovinskimi na drugi.

Od nepristajanja do pristanka

Stališče resorja Andreje Katič je torej v obeh ključnih trditvah pomembno ali celo diametralno drugačno. Če so za Dejana Židana in stranko SD zgodovinska dejstva nekaj, kar govori proti odločitvi Vrhovnega sodišča, ministrstvo težave v tem ne vidi, kajti sodniki morajo ravnati mimo relevance zgodovinskih faktov, saj jih zanimajo le pravne okoliščine.

In če je za Židanove nedopustno pristajanje na Rupnikovo oprostitev iz procesnih razlogov, iz istega razloga pri Katičevih spet ne vidijo težave, saj sodbo sodišča obravnavajo izolirano od zunanjih zgodovinskih okoliščin in je ne dojemajo kot rehabilitacijo generala. Eni so vehementno proti pristajanju na oprostitev zaradi procesnih razlogov, drugi so energično za drugačno, izolirano razumevanje teh razlogov.

Od tod naprej lahko špekuliramo o naslednjem: kako bi zvenelo stališče SD, če bi ga napisala ministrica Katič in kakšno bi bilo pri ministrstvu za pravosodje, če bi ga vodil Židan? Morda se zdi, da imajo v stranki socialnih demokratov zelo resen problem in bi se morali med sabo pogovoriti, če se ne želijo smešiti. Se pa bojim, da je v slovenskih razmerah težava še bistveno večja in zadeva samo bistvo delovanja našega pravosodja.

Naj glede tega spomnim na indikativno izjavo akademika Jožeta Pirjevca: »Kaj reči ob razveljavitvi njegovega procesa, ki zgodovinskih dejstev in odgovornosti seveda ne more izničiti? Na tem procesu je sedel na zatožni klopi poleg petih Slovencev tudi SS-Obergruppenführer Erwin Rösener. Očitno je po analogiji tudi on oproščen. Edini primer v sodni praksi sodobne Evrope. Hvala Bogu, da slovenski sodniki niso pristojni tudi za Nürnberške procese. Sicer bi doživeli sramoto, da bi še Hermanna Göringa oprostili.«

Stališče Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora: dramatična zaušnica tožilcem

Precedenčna sodba Vrhovnega sodišča v primeru sovražnega govora proti Romom, ki je danes po pravici in pohvalno okupirala domače medije, dejansko prinaša nov veter, v resnici kar vihar v dosedanje razumevanje tega, kaj šteje za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, da bi ga lahko kvalificirali za kaznivo dejanje.

sovražni govor Romi vrhovno sodišče dnevnik rtv

Iz dnevnika TV Slovenija danes: spletni komentar, prepoznan kot kaznivo dejanje

Ves čas široke eskalacije sovraštva in nestrpnosti v zadnjih letih, predvsem na primeru beguncev, ko smo velikokrat zaman pričakovali ukrepanje in pregon, so se kopja lomila ob razumevanju 297. člena Kazenskega zakonika.

Doslej je veljalo, da je moralo v njem inkriminirano dejanje s sabo prinašati realno možnost, da bi lahko bil ogrožen javni red in mir; zdaj je nenadoma odločeno, da je inkriminacija možna tudi v primerih groženj in žalitev. Naj spomnim na dikcijo zelo različno razlaganega dela tega člena:

Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Od Erlaha do Romov

Pozdravljam takšno dokaj nepričakovano odločitev senata Vrhovnega sodišča, ki je rezultat zahteve za varstvo zakonitosti, a obenem je očitno, da bo povzročila nemalo sivih las vrhovnim tožilcem, saj jim je namenjena kolosalna zaušnica.

V celem nizu prispevkov sem od primera Erlah od leta 2015 kritiziral rigidno dojemanje, po katerem je pregon sovražnega govora mogoč le takrat, ko prihaja do konkretnega ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Ta pogoj pa po mojem prepričanju za to kaznivo dejanje ne bi smel biti ključen, vendar je bil doslej interpretiran na tak način. Več o tem npr. v mojih prispevkih Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje? in Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga. Sam sem posledično, in še vedno mislim enako, edino rešitev videl v popravku člena.

Sodba Vrhovnega sodišča izrecno navaja, da je stališče, ki vztraja pri izpolnjenem pogoju ogrožanja javnega reda in miru, »zgrešeno« in s tem neposredno nasprotuje dosedanji zelo dogmatični tožilski interpretaciji dikcije člena. V njej namreč zdaj piše, da »ni potrebno«, da bi grožnje uporabnika spleta dejansko privedle do realne nevarnosti ogrožanja. Obenem sodišče navaja, da je temeljna pravna dobrina ob tem tudi človekovo dostojanstvo.

Vidimo, da je takšna široka razlaga v popolnem nasprotju s tožilsko v odmevnem primeru Erlah, pri katerem so tožilci zapisali, da bi za kaznivo dejanje spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti štelo šele, ko bi obstajala dejanska nevarnost, če povem neposredno, da se omenjeni z nabito puško odpravi proti meji z namenom, da jo uporabi in bi mu pri tem sledili drugi pristaši, kar bi potem štelo za izpolnjen pogoj ogrožanja javnega reda. Zaradi tega so ovadbo zavrnili.

Dejanje nestrpneža s spleta, ki bi proti Romom uporabil eksploziv, sodba razlaga predvsem kot grožnjo, s čimer se sklicuje na del, ki govori o spodbujanju sovraštva tudi oziroma »ali s pomočjo groženj, zmerjanja in žalitev«. Za ta pogoj iz člena pa sploh manjka kakšna konkretnejša sodna praksa; sodišče ugotavlja celo, da napotitev na uporabo eksploziva že je grožnja po sebi (per se) (!), čeprav beseda grožnja v opisu ni uporabljena, kot dodajajo.

Dva pogoja, dvojni obseg

Pomembno je vedeti, da je senat komentiral oba pogoja iz člena: nestrpnež ni dejansko (realno) ogrožal javnega reda in miru, ker to ni potrebno za inkriminacijo, in hkrati tudi, da je uporabil grožnjo. (Še bolj zanimivo bi bilo videti primere, v katerih bi bilo navzoče le zmerjanje ali žalitev.) Dovolj bi bilo, če bi vztrajal le pri enem, a zatrdil je oboje, kar bo nesporno spodbudilo zelo vehementne nadaljnje pravn(išk)e razlage, saj bo poslej, če karikiram, mogoče bolj aktivno preganjati javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti na podlagi drugačnega branja kar dveh različnih v členu navedenih pogojev.

Glede prvega vrhovni sodniki opozarjajo, da je besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, »treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.« V praksi to pomeni, da ni potrebno čakati na indice, da se je nekdo z eksplozivom res namenil odpraviti nad Rome, hkrati pa tudi, da je sodišče tako rekoč aktiviralo pogoj o grožnjah, zmerjanju in žalitvah, ki je doslej veljal za tako rekoč neuporaben privesek, za katerega nihče ni vedel, kaj z njim početi.

Najbrž burne reakcije

Sodba bo očitno močno predrugačila pogled na sovražni govor v domačem pravosodju in sprožila prepotrebno svežo diskusijo. Z njeno pomočjo bomo namreč lažje prepoznali kot sovražni govor dobesedno na tisoče podobnih izjav, ki jih najdemo na spletnih forumih ali družbenih omrežjih. Ni dvoma, da bo sprožila burne reakcije zlasti v desno usmerjenih političnih krogih in delu pravniške stroke, ki goji podobna ideološka in svetovnonazorska prepričanja. Nov pogled prihaja v trenutku, ko smo že skoraj obupali nad resnim pregonom in kjer se, kot je napovedala pravosodna ministrica, v tej smeri niti ne namerava ničesar zakonsko spreminjati, in to navzlic novim družbenim razmeram vse hujšega razraščanja nestrpnosti, ksenofobije in sovraštva.

Zato ni presenetila današnja izjava Andreje Katič, ki je sodbo tako rekoč sprejela z olajšanjem, saj jo bo očitno močno razbremenila dosedanje anemičnosti. Pričakovati je tudi, da bo glede na spremembe Zakona o medijih in napoved sankcioniranja na podlagi dosedanjega 8. člena močno vplivala tudi na presojo, kaj šteje za medijsko razširjanje sovraštva in nestrpnosti.

Nove politične manire?

Odločitev sodišča bi morala delno spremeniti tudi manire političnega in medijskega diskurza v državi, ki s pomočjo sovražnega govora in širjenja nestrpnosti uspešno dosega svoje psihopolitične cilje že dlje časa. Naj navedem primer. Nedavno sem na policijo in tožilstvo podal ovadbo zoper poslanca SNS na podlagi istega člena, ker je beguncu namenil šus v glavo. O tem več v »Šus v glavo«, premalo konkreten za pregon: zakaj ne preganjamo sovražnega govora in  Ovadba zoper poslanca Dušana Šiška zaradi suma storitve kaznivega dejanja javnega spodbujanja ali razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

Zdaj z zanimanjem pričakujem, če bo kakšen vpliv na pregon imelo novo razumevanje omenjenega člena.

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Tretjeosebni šef KPK Boris Štefanec o Borisu Štefanecu. Nekako v smislu: vsi vedo, kdo sem, zakaj to grdo in maliciozno sprenevedanje, da zahtevajo od mene potrdilo o pravosodnem izpitu v nekem postopku? Kaj ne razumejo, kdo sem jaz? Ko pa je znano, da sem že 22 let odvetnik!  No, saj je prav, ampak!

Zaradi samoumevnega »ampak« je Vrhovno sodišče zavrglo pritožbo KPK-ja na upravni spor, ki ga je sprožil zastopnik Alenke Bratušek, odvetnik Aleksander Čeferin, zaradi posega v temeljne človekove pravice in svoboščine Bratuškove. Razlog: Štefanec ni navedel, da ima opravljen pravosodni izpit.

Iz intervjuja za Dnevnik:

Seveda so tudi tisto pritožbo pripravili naši strokovni sodelavci. A dejstvo je, da te dokumente podpišem jaz in naveden sem bil tudi kot zastopnik KPK. Zastopnik pred vrhovnim sodiščem mora biti diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom. Če je v slovenski javnosti kaj znanega o Borisu Štefanecu, je znano to, da je bil 22 let odvetnik. Ali ni to grdo sprenevedanje? Po črki zakona je sicer tako prav. Ker nismo priložili kopije pravosodnega izpita, ki sem ga opravil leta 1978, so pritožbo zavrgli. A ko se vendarle ve, kdo je Boris Štefanec. Če bi bila kakršnakoli dilema, ne bi bilo nič sporno, a če se nekaj ve, če je nekaj notorično dejstvo… A po zakonu je tako prav, in res je, šlo je za našo pomanjkljivost. Sam si tega nisem nikoli očital, niti ne strokovni sodelavki, ki je na to pozabila in me ni opozorila. Dejstvo je, da sem ta dokument podpisal, ne da bi mu priložili fotokopijo opravljenega izpita.

Štefanec intervju Dnevnik

Izgovor je torej tudi zabaven: za nekoga, ki bi moral biti varuh načela zakonitosti in formalnosti, ki kot predsednik antikorupcije komisije iz tega razloga preganja druge, taka načela, po njegovem, ne veljajo zanj.  Zase terja izjemo. Saj vsi vedo, kdo je Boris Štefanec. Ne samo, da je to kritično poznavanje materije, že v percepciji gospoda je nekaj hudo narobe: sploh zato, ker se očitno dobro zaveda, kaj je narobe storil, a bi formalnosti kljub temu zamenjal za svojo privatno tretjeosebno pogojeno samodojemanje.