Vrhovno sodišče je škandalozno ugodilo zahtevi za revizijo postopka, v katerem je celjsko sodišče pritrdilo novinarki Mojci Šetinc Pašek v tožbi proti Janezu Janši zaradi žaljivega tvita.
Novinarka je vložila zahtevo za plačilo odškodnine, ker ji je Janša povzročil duševne bolečine z zapisom na Twitterju 21. marca 2016, v katerem je njo in novinarko Eugenijo Carl označil za odsluženi prostitutki in med drugim zapisal, da na »neki Facebook strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C. in Mojce P. Š.« (»Novinarske prostitutke« so plod medijske servilnosti, Vse Janševe medijske prostitutke, Dobri zgledi vlečejo: Janšev portal sugerira, da Carlova in Paškova umakneta svojo tožbo, Janšev posvojeni diskreditacijski teror).
Groteskna in dramatično škodljiva sodba
Groteskna je odločitev večine članov senata vrhovnega sodišča (Rudi Štravs kot predsednik senata ter člani Mateja Končina Peternel, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik in Jan Zobec), ki je odločila, da »v tem konfliktu med svobodo političnega izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice da prednost razsvetljenskemu načelu, da samo svobodna razprava o pomembnih družbenih temah omogoča približevanje resnici«.
Najprej: sfera grobih osebnih žalitev res nima ničesar opraviti z razsvetljenskimi načeli (!), kar je resnično bodisi groba manipulacija ali znak neizobraženosti, še manj s približevanjem resnici (v čem pa bi žalitev s prostitutkami doprinesla temu plemenitemu cilju?) in popolnoma nič z razpravo o pomembnih družbenih temah (je morda razprava tekla o prostituciji?). Kar tri povsem deplasirane trditve.
Tudi ne more držati, da je šlo pri tem za svobodo političnega izražanja predsednika vlade – kakšna pojmovna zmešnjava! – saj izražanje politika še ne more šteti za kakšno posebno pravico, ki jo »politično izražanje« implicira. V tem smislu stališče »Tako je prevladalo stališče, da je treba dati prednost svobodi političnega izražanja. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do nepravnih razsežnosti toženčeve izjave« pomeni, da je »politično izražanje« (pisano v narekovajih) zmagalo in je imelo prednost pred novinarskim izražanjem in poročanjem!
Toliko o tem, komu med politiko in novinarstvom daje prednost sodišče. V praksi bi nas zdaj moralo zanimati, kako bi odločilo sodišče, če bi novinarka obratno zapisala za politika, da je odsluženi prostitut za 35 evrov, saj v svoji obrazložitvi kakšnih posebnih razsvetljenskih načel novinarskega poročanja v duhu približevanja resnici ne omenja.
Nerelevantna je ocena Vrhovnega sodišča, da je povprečen Janšev sledilec na tviterju razumel, da se je zapis nanašal na delo, ki ga je Šetinc Paškova opravljala na nacionalni radioteleviziji, in ne na njeno zasebno življenje. Tudi če bi to držalo, pa ne, kako je lahko žalitev potem kaj manjša?
Zastraševalni učinek
Enako absurdna je ocena vrhovnih sodnikov, da sta bila tako kot Janša tudi ona javna oseba, »pri teh pa so meje dovoljene kritike širše kot pri zasebnikih«. Omenjeno stališče o prostitutkah res na noben način ni kritika (!), temveč groba razžalitev, utemeljitev je strašansko deplasirana, strokovno zgrešena in že zaradi nje nas mora resnično biti strah vse prihodnjih sodb tega sodišča. Odziv Mojce Pašek Šetinc je poveden že po sebi:
»Vrhovno sodišče se pri tem sklicuje na svobodo govora in politične diskusije, ki naj bi še posebej varovala opozicijske politike. Pri tem pa ni niti omenilo tiste oblike svobode govora, ki je v vseh demokratičnih državah še posebej varovana: svoboda medijskega izražanja in spoštovanje avtonomije novinarstva, ki opravlja vlogo najpomembnejšega “psa čuvaja” nad dejanji in obnašanjem politikov, tako tistih, ki so na oblasti, kot tudi tistih, ki so v opoziciji – kajti ti hitro lahko zamenjajo vloge. Namesto tega raje omenja “zastraševalni učinek” za svobodo političnega izražanja, če bi omejili Janševo pravico do žaljenja in zmerjanja novinarjev in urednikov, ki niso na njegovi politični liniji. Očitno pa Vrhovnega sodišča prav nič ne skrbi zelo realen zastraševalni učinek na vse novinarje in urednike, ki si bodo še kdaj upali objaviti ali napisati nekaj, kar ne bo povšeči Janezu Janši.
Posledično pa je s to revizijsko sodbo Vrhovnega sodišča dovoljeno, da lahko vsi politiki žalijo in tudi na ta način izvajajo pritisk na novinarje in urednike, javno in zasebno, kakor jim pač paše.
Ob vsem tem se Vrhovno sodišče sklicuje celo na razsvetljenska načela!? Dvomim, da bi se razsvetljenci, če bi danes živeli, strinjali s takšnim stališčem. To je črn in ne razsvetljen dan za slovensko novinarstvo in slovensko javnost. Ali bo dovoljena takšna orbanizacija Slovenije, bo presojalo Ustavno sodišče, na katerega bomo naslovili ustavno pritožbo glede vsebine te konkretne revizijske sodbe Vrhovnega sodišča.«
Kam so nas pripeljali vrhovni sodniki?
Da je v izhodišču navedena svoboda političnega izražanja, ki je v danem primeru po svojem bistvu le svoboda do žalitev politika v odnosu do novinarke, močnejša od pravice do časti in dobrega imena, predstavlja nezaslišani precedens v slovenskem pravosodnem prostoru.
Do njega prihaja v najbolj nevarnem trenutku sistematičnih, obsežnih in še ne videnih pritiskov politike na slovenske in tuje novinarje – in to s strani istega politika, ki je znova predsednik vlade. Odkar tudi mednarodni mediji in ustanove poročajo o teh pritiskih diskreditacijah, žalitvah in napadih, so celo sami deležni obsežnih akcij v stilu »damage control« (Spiegel, Guardian, Deutsche Welle…). Odločitev vrhovnih sodnikov s tem daje signal širši javnosti in družbi, da so v naši državi dovoljene tudi najbolj grobe, nesramne, seksistične in druge oblike žalitev na račun novinark in novinarjev, s tem pa tudi sovražni govor in diskreditacijski diskurz, o čemer pišem že skoraj na dnevni ravni (npr: Kompromitacija in pritisk: minister o ustavnih sodnikih).
V pričakovanju novih prostitutk
Zdaj čakamo na odziv Društva novinarjev Slovenija, ki mu ni potrebno komentirati sodbe, lahko pa pojasni pričakovane posledice te škandalozne sodbe za novinarstvo. Čakamo na odziv vodstva RTV Slovenija, ki po tej odločitvi mora zaščititi svojo novinarko in povedati, kaj si misli o učinkih takšnih odločitev na njihovo delo, da se ne zgodijo nove prostitutke. Brez takšnega odločnega odziva si ne znam predstavljati, da se delež odgovornosti ne bi prelil tudi na novinarje same.