Oblastniki v narekovajih ali brez: Zobec na Višarjah

Le kaj nam sporoča Slovenska tiskovna agencija, ki se je že v naslovu svojega prispevka odločila besede iz govora sodnika Jana Zobca postaviti v narekovaje?

V besedilu so zapisali tole: »Na Svetih Višarjah je bilo danes že 31. leto zapored romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Letošnji osrednji govornik je bil vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je bil predvsem kritičen do aktualnih »oblastnikov«, ki da imajo »odpor do vrednot ustavne demokracije«. In potem so narekovaj prelili še v naslov:

Sodnik Zobec na Svetih Višarjah kritičen do »oblastnikov«

zobec višarje

STA in njeno postavljanje narekovajev

Prepričan sem, da vrhovni sodnik, ki ne skriva svoje naklonjenosti politični desnici in Janezu Janši, o oblastnikih ni želel govoriti pod narekovajem. S tem bi zmanjšal težo svojih besed, ko je ob odporu do vrednot ustavne demokracije prst usmeril v aktualno levo oblast; ker se ta krčevito bori proti takim vrednotam, ker te ogrožajo »njihove monopole, interese in njihovo vladavino«, je zato ocenil, da so s tem povezana tudi »prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja«.

Zelo pričakovano, sodnika zelo moti razprava o sovražnem govoru, še bolj pregon, ker je to preveč zoprno za desnico, ki v njem prednjači.

Usodnost narekovajev

O usodnosti postavljanja ljudi, oseb ali pojmo v narekovaje sem spregovoril v besedilih Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih, Tako imenovani novinarji in njih pregoni in Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji. Na kratko: besedna zveza »tako imenovani« je v političnem žargonu zadnjega desetletja postala variacija uporabe narekovaja, ki je kot navidez minorno in nepomembno ločilo doživelo zanimive stilske preobrazbe.

Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe.

Včasih prevzamejo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. »Prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, točno na način, kot z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

Lingvistika jezikovnih dodatkov

Povedano drugače, z rastjo diskreditacijskega diskurza so se vloga, obseg in pomen narekovaja malce obogatili. Če želite koga ali nekaj diskreditirati, osebo ali stvar postavite v narekovaj ali ga/jo takoimenovanizirate.

A Zobčev primer je drugačen in zato zanimiv. Je namreč temu nasproten, postopanje STA pa zelo poučno. Ker gre vendarle za državno agencijo, ki mora biti usklajena z vlado, torej z oblastniki, je kritika govornika za novinarja in urednika postala malce preveč zoprna. Oblastniki so v tem primeru vendar tisti, ki nam režejo kruh! Zato so se najbrž odločili, da jih postavijo v narekovaj in izpeljejo svoj damage control.

Če je želel Zobec oblastnike diskreditirati, v svoje izhodišču pa ima beseda zaničevalen in pejorativni naboj, jo s postavitvijo v oklepaj seveda omilimo. In ravno to so storili avtorji novice: da ne bi Marjan Šarec in njegovi preveč trpeli, so ustavnega pridigarja na Svetih Višarjah malce utišali z dodanim narekovajem.

Antideskreditacijska funkcija

Primer je ilustrativen, ker ima lahko narekovaj, kot vidimo, lahko izjemoma tudi antidiskreditacijsko funkcijo: z dodatnim narekovajem žalimo in diskreditiramo manj, ob izpolnjenem začetnem pogoju, da je izraz v njem slabšalen.

Časnik Delo je sicer sledil invenciji STA in narekovaje ohranil, medtem ko so jih spet drugi mediji, morda zaradi površnosti in nehoteno, ob povzemanju iste novice opustili. Zobčev ideološko obarvani govor na Svetih Višarjah bi si zaslužil najbrž še dodatno pozornost, tako kot dejstvo, da kontroverzni sodniki, ki javno napadajo svoje nadrejene in o njihovi etični spornosti odločajo organi institucije, pripade čast osrednjih govornikov na tovrstnih dogodkih.

Zobec oblastniki Delo

Delov povzetek STA

Zanikati fašizem

Naj omenim le drobno malenkost. V poročilu najdemo tudi naslednji opis iz sodnikovega nastopa:

Dodal je še, da bi morali tudi Slovenci svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma.

Zanikati je mogoče le zatečeno stanje in dejstva: če Zobec poziva k zanikanju fašizma, s tem nehote priznava, da ta obstaja. Najbrž se je, če to ni krivda novinarja, zgolj okorno izrazil in želel sporočiti, da moramo fašizem, nacizem in komunizem omejevati in preganjati.

Če je res uporabil to frazo in smo manj dobronamerni v razlagi, pa je zagrešil že skoraj freudovski lapsus.

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Včasih je veljalo, da je tretji parlamentarni kanal RTV Slovenija nekakšno odlagališče odvečnih oddaj in odvečnih novinarjev ali urednikov. O tem sem se spraševal že pred leti v Tretji parlamentarni kanal kot odlagališče odvečnih oddaj. Najbrž ta njegova funkcionalnost še traja, a vedno bolj ima tudi svoj »avtonomni« program.

Pirkovič Novič

Voditelj in njegov gost: »Sodnik Radonjić je imel pogum po vašem?« 

Da se na njem pogosto dogaja čista politizacija, da je to v resnici kanal, ki je prevzel vlogo nekakšnega pribežališča politično navdahnjenih novinarjev, res ni več posebna skrivnost in tudi ne novica. Tudi ne, da s svojimi vsebinami velikokrat neposredno izigrava tretji člen Zakona o RTV Sloveniji, po katerem je ta namenjen predvajanju neposrednih prenosov sej Državnega zbora in njegovih delovnih teles ter predvajanju posnetkov teh sej, kadar neposredni prenos ne bi bil mogoč.

Čemu služi parlamentarni kanal?

No, v zakonu dodajajo še, da je na njem predvideno tudi celovito informiranje javnosti o drugem parlamentarnem dogajanju, vključno s sejami Državnega sveta, mednarodnimi aktivnostmi parlamenta, posveti v organizaciji Državnega zbora ali Državnega sveta in drugimi aktivnostmi, povezanimi z uresničevanjem ustavnih pristojnosti slovenskega parlamenta.

A to se ne dogaja – oziroma se dogaja več od tega. No, bodimo neposredni: tretji kanal naše radiotelevizije je kot nalašč, ker to že leta ni sankcionirano in je dopuščeno tako s strani vodstva kot javnosti in stroke, ustvarjen za takšne ali drugačne oblike političnih promocij skozi oddaje in vsebine, ki v ničemer niso povezane s parlamentarnim dogajanjem. Ena takšnih oddaj je bila na sporedu včeraj, vodi jo Igor Pirkovič.

Povedano drugače: ker ni nobene zakonske podlage za nadgradnjo omenjene namembnosti kanala z uredniško oblikovanimi informativnimi vsebinami, takih vsebin tam preprosto ne bi smelo biti. Vse vsebinske spremembe v smeri parlamentarno-informativnega kanala, vključno z registracijo pri Apeku, oblikovanjem programsko-poslovnega načrta RTVS in strategij javne televizije, so zato samovoljne in zakonsko neutemeljene.

Specialisti za pritiske

Po velikem zmagoslavju dela slovenske politike (!), javnosti in tudi novinarjev v zadevi Novič v ponovljenem sojenju, o čemer sem pisal v Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?, se je novinar, ki sicer ne skriva svojih političnih barv, odločil v studio povabiti tri goste enako nezgrešljivih prepričanj: samega oproščenega Milka Noviča, spornega sodnika Jana Zobca in končno nekdanjega ministra in poslanca SDS, dr. Vinka Gorenaka.

Oddaja »Na tretjem« je tokrat nosila naslov »Odkrito o pritiskih v pravosodju«. Seveda v ničemer ni bila povezana s parlamentarnim dogajanjem, celo Gorenak je vmes postal parlamentarni upokojenec. Pirkovič se kajpak nikoli ne trudi s selekcijo povabljencev: vselej jo prilagodi svojemu političnemu okusu in urednice Jadranke Rebernik, v katerem se povsem ujameta, s čimer pač vodstvo jasno signalizira, da naš javni servis niti ne želi biti nevtralen in posledično novinarsko profesionalen.

Da na javni radioteleviziji v parlamentarnem programu gostijo še ne pravnomočno oproščenega obsojenca krutega umora direktorja Kemijskega inštituta, in to v oddaji o pritiskih na pravosodje zaradi izjav sodnika Zvjezdana Radonjića, o čemer več v Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih, daleč presega ne samo namembnost televizijskega kanala, temveč tudi smiselni motiv oddaje. Ker kako pa bi smel in mogel obsojenec in v ponovnem sojenju oproščeni Novič komentirati stvari, v katere je vpleten zgolj na posreden način? In mar ni povsem pristranski, da bi presojal, kakšni pritiski v pravosodju obstajajo?

pirkovič zobec gorenak

Trio med razpravo o pritiskih na sodnike

Ljudje, ki jih rabimo (da nas oprostijo)

Ni presenetilo, da oddaja v prvem delu pač ni govorila o pritiskih na pravosodje, pač pa je Pirkovič radovedno Noviča spraševal, kako se počuti in kje bo zdaj našel delo (»Kakšni so vaši dohodki?, »Kaj pa znate?«), zakaj je ta proces postal političen (!) – kot da je težko opaziti, da zaradi tega, ker se je aktivirala Janševa stranka – , kajti »vi ste le Milko Novič s Krasa«, je dejal novinar in namigoval, da res ni jasno, zakaj bi SDS napadi na »krivosodje« lahko motivirali… Sploh pa ob Noviču, ki je bil ali je tako nepomemben član te stranke, da je celo kandidiral za župana Sežane na listi SDS. Povabljenec pa mu je potem podrobno razlagal, kako se je odločil (sic!), da je nedolžen in potem na tem gradil svojo obrambo.

Voditelj kar ni nehal – znal je prisluhniti gostu in pasel radovednost ob njegovih razlagah, kakšna žrtev da je bil (»Zakaj so se vas želeli na Kemijskem inštitutu znebiti?«), končno pa je, prisiljen preiti na temo pritiskih na pravosodje, oproščenemu zastavil še vprašanje, kaj si misli o svojem sodniku: »Sodnik Radonjić je imel pogum po vašem?« Čudo prečudno in le kdo bi si mislil, kaj bo slišal v zameno: Novič je svojega sodnika, ki ga je oprostil in razglasil za dokazano nedolžnega, pohvalil in dodal: »Take ljudi rabimo.«

Semena mladih sodnikov

Nastop sodnika in bivšega ministra bi terjal posebno analizo, a bralec teh vrstic lahko zlahka ugane, o čem je uglašeni trio Pirkovič-Zobec-Gorenak soglašal: da so pritiski na sodnike strahoviti in pač na las podobni vsemu, kar je terjala že skandirajoča množica Janševih podpornikov; tistih, ki so dolga leta pred sodišči skandirali o krivosodju pod taktirko »Odbora 2014« – sploh v času, ko ga je vodil sedanji Šarčev sekretar za nacionalno varnost, dr. Damir Črnčec.

Pirkovič titovke

Voditelj med demonstracijo sodnic s titovkami

In ko je voditelj pokazal vse fotografije, snete z Janševih portalov, na katerih so sodnice s titovkami na glavi, je prekmalu prišel konec oddaje in trenutek za Gorenaka in melodramatično izraženo upanje, da bo sodnik Radonjić s svojim dejanjem »zasejal seme med mladimi sodniki, da se bodo začeli obnašati tako, kot se obnašajo sodniki na zahodu«.

In tako je druščina štirih izvedla politično diseminacijo in se najbrž zadovoljno odpravila domov.

Pirkovič cenzura oddaje

Nekaj voditeljeve panike med iskanjem omenjene oddaje v arhivu

Pirkovič tvit bunker

Pirkovič si oddahne: oddaja ni v bunkerju

Jan Zobec in selektivni napovedniki na MMC RTV Slovenija

Se oddaje Intervju na TV Slovenija »samooglašujejo« tudi na portalu MMC RTV Slovenija? Govorim o zadnjem primeru: Jože Možina je gostil vrhovnega sodnika Jana Zobca in v relativno dolgem besedilu, morda na kakšnih treh straneh, zapisal poudarke in tudi natančne citate iz intervjuja, ki je bil na sporedu dan kasneje, v nedeljo, 10. marca, ob 20.30. na TV Slovenija 1.

Poskušam bom pokazati, da se, in to izrazito selektivno. In da je takšna selektivnost, ko pogledamo pobliže, zelo sporna.

MMC Možina Zobec

Napovednik oddaje Intervju, tako rekoč intervju pred intervjujem, na MMC RTV

Najbrž je tovrstna praksa lahko nekaj povsem običajnega, gledalce TV Slovenija vzpodbuja k ogledu prihajajoče oddaje. Vsekakor pa je zaenkrat zelo nenavadna za javni servis, vsaj v takšnem obsegu, in vsebuje kar nekaj pasti, od katerih ni najpomembnejša ta, da lahko tako dolgi nestandardni »napovedniki« intervjujev tudi preveč razkrijejo in radikalno zmanjšajo suspenz gledalk in gledalcev.

Selektivni napovedniki

Ker so gostje Možine že itak popolnoma neprikrito vabljeni po skoraj izključno političnoideološkem ključu, za kar prevzema popolno odgovornost urednica informativnega programa na TV Slovenija Manica J. Ambrožič, čisto mimogrede tudi odgovorna urednica novic na portalu MMC RTV Slovenija, želim na tem mestu opozoriti na nedoslednost v tovrstni promociji – ki ni več promocija le oddaje Intervju, ampak tudi političnih pristranosti.

Moj argument je enostaven: tovrstnih napovednikov na multimedijskem portalu ne bomo zasledili za goste, ki jih v studio vabita preostala voditelja oddaja, torej Ksenija Horvat in Lidija Hren. V zadnjem času smo zato videli napovednike z Janom Zobcem, Pawlom Czerwinskim, Jožetom Dežmanom itd., ne pa tudi s Tatjano Rojc (Ksenija Horvat), Barbaro Riman (Ksenija Horvat), Markom Nočem (Lidija Hren), Aleksandro Kornhauser (Ksenija Horvat), Francijem Justom (Ksenija Horvat), Marcelom Štefančičem (Ksenija Horvat), Andrejem Razdrihom (Lidija Hren), Zaharjem Prilepinom (Ksenijo Horvat), Erikom Kerševanom (Lidija Hren), če naštejem le nekaj zadnjih oddaj.

Od kod takšna nedoslednost, ki ima za rezultat podvojitev političnoideološke agende?

MMC priporoča Dežmana

No, včasih se zgodi celo, da nam MMC RTV Slovenija priporoča kakšen intervju: Možina in Ambrožič sta nam tako priporočila intervju z dr. Jožetom Dežmanom. Priporočil za intervju z Aleksandro Kornhauser pa ni…

MMC priporoča Dežman Možina

Priporočila MMC RTV Slovenija

Nenavadna usoda je po vsem sodeč doletela napovednik intervjuja z Andrejem Perkom,  o čemer sem podrobneje pisal v Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki. Nekakšen povzetek  z zamudo, torej po oddaji, smo namreč lahko prebirali ne na MMC RTV Slovenija, temveč na portalu katoliških izobražencev www.casnik.si. Vse kaže, da oba portala sodelujeta?

Možina Perko casnik.si

Možina s svojim povzetkom lastnega intervjuja na portalu www. casnik.si

Sodnik o bistroumnem ljudstvu

Čeprav je bil intervju v marsikaterem pogledu in gledano v celoti na trenutke bizaren, podobno kot je kontroverzen sam sodnik Jan Zobec, želim vendarle izpostaviti le en poudarek iz njega. Možina ga je v napovedniku povzel takole:

Res je, sem kritičen, vendar izraza krivosodje ne uporabljam. Izraz krivosodje se je rodil v specifičnih okoliščinah in ponesreči se lepi na celotno sodstvo. Sodstvo kot celota, se pravi vsi sodniki, sodnice, si tega izraza ne zaslužijo. Ta izraz mora biti fokusiran na posamezne nosilce sodne veje oblasti, ki so s svojim odločanjem, s svojimi sodbami in vodenjem postopka hudo kršili človekove pravice. Samo posamezni sodniki, v posameznih zadevah, primerih, kot je Patria, Kangler, tudi Novič in še nekateri drugi, so tisti, ki so vrgli katastrofalno slabo luč na celotno sodstvo. Račun teh, ki so kršili človekove pravice, nosimo vsi sodniki.

Vrhovni sodnik je v oddaji zanikal, da bi uporabljal ta izraz, sicer izrazito sistematično razširjan s strani Janševih pristašev dolga leta, tudi v organiziranih protestih pred sodišči. Resnica o diskreditaciji sodstva je povsem drugačna: že mogoče, da si Zobec ne lasti avtorskih pravic, vendar pojem sam izrazito rad propagira in se z njim solidarizira.

Še nedavno, oktobra lani, je objavil kolumno z naslovom »Krivosodje« (!) na pravniškem portalu Ius Info, ki so jo povzeli številni mediji. Dele lahko preberemo tudi v Večeru, seveda izpod peresa Vanesse Čokl:

Zato je skrajni čas, da se sodniki prenehamo zaganjati v simptome in jamrati zaradi etikete ‘krivosodje’, ki je samo bistroumna ljudska ali, kot je rekel tisti novinar, ‘politično-ulična’ ustreznica fenomena, ki mu profesor Avbelj še kako utemeljeno pravi klinično mrtvo sodstvo, ter se raje ozremo vase, predvsem pa medse, snamemo plašnice in prepoznamo konkretna imena, zaradi katerih se upravičeno izrekajo ‘ulične’, v resnici pa čisto zdravorazumske in na empiričnem izkustvu utemeljene oznake ‘krivosodje’.

Povedano drugače: Zobec je eden izmed najbolj prepoznavnih promotorjev zanj bistroumne teze o krivosodju, pa četudi še tako zanika.