Oblastniki v narekovajih ali brez: Zobec na Višarjah

Le kaj nam sporoča Slovenska tiskovna agencija, ki se je že v naslovu svojega prispevka odločila besede iz govora sodnika Jana Zobca postaviti v narekovaje?

V besedilu so zapisali tole: »Na Svetih Višarjah je bilo danes že 31. leto zapored romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Letošnji osrednji govornik je bil vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je bil predvsem kritičen do aktualnih »oblastnikov«, ki da imajo »odpor do vrednot ustavne demokracije«. In potem so narekovaj prelili še v naslov:

Sodnik Zobec na Svetih Višarjah kritičen do »oblastnikov«

Prepričan sem, da vrhovni sodnik, ki ne skriva svoje naklonjenosti politični desnici in Janezu Janši, o oblastnikih ni želel govoriti pod narekovajem. S tem bi zmanjšal težo svojih besed, ko je ob odporu do vrednot ustavne demokracije prst usmeril v aktualno levo oblast; ker se ta krčevito bori proti takim vrednotam, ker te ogrožajo »njihove monopole, interese in njihovo vladavino«, je zato ocenil, da so s tem povezana tudi »prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja«.

Zelo pričakovano, sodnika zelo moti razprava o sovražnem govoru, še bolj pregon, ker je to preveč zoprno za desnico, ki v njem prednjači.

Usodnost narekovajev

O usodnosti postavljanja ljudi, oseb ali pojmo v narekovaje sem spregovoril v besedilih Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih, Tako imenovani novinarji in njih pregoni in Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji. Na kratko: besedna zveza »tako imenovani« je v političnem žargonu zadnjega desetletja postala variacija uporabe narekovaja, ki je kot navidez minorno in nepomembno ločilo doživelo zanimive stilske preobrazbe.

Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe.

Včasih prevzamejo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. »Prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, točno na način, kot z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

Lingvistika jezikovnih dodatkov

Povedano drugače, z rastjo diskreditacijskega diskurza so se vloga, obseg in pomen narekovaja malce obogatili. Če želite koga ali nekaj diskreditirati, osebo ali stvar postavite v narekovaj ali ga/jo takoimenovanizirate.

A Zobčev primer je drugačen in zato zanimiv. Je namreč temu nasproten, postopanje STA pa zelo poučno. Ker gre vendarle za državno agencijo, ki mora biti usklajena z vlado, torej z oblastniki, je kritika govornika za novinarja in urednika postala malce preveč zoprna. Oblastniki so v tem primeru vendar tisti, ki nam režejo kruh! Zato so se najbrž odločili, da jih postavijo v narekovaj in izpeljejo svoj damage control.

Če je želel Zobec oblastnike diskreditirati, v svoje izhodišču pa ima beseda zaničevalen in pejorativni naboj, jo s postavitvijo v oklepaj seveda omilimo. In ravno to so storili avtorji novice: da ne bi Marjan Šarec in njegovi preveč trpeli, so ustavnega pridigarja na Svetih Višarjah malce utišali z dodanim narekovajem.

Antideskreditacijska funkcija

Primer je ilustrativen, ker ima lahko narekovaj, kot vidimo, lahko izjemoma tudi antidiskreditacijsko funkcijo: z dodatnim narekovajem žalimo in diskreditiramo manj, ob izpolnjenem začetnem pogoju, da je izraz v njem slabšalen.

Časnik Delo je sicer sledil invenciji STA in narekovaje ohranil, medtem ko so jih spet drugi mediji, morda zaradi površnosti in nehoteno, ob povzemanju iste novice opustili. Zobčev ideološko obarvani govor na Svetih Višarjah bi si zaslužil najbrž še dodatno pozornost, tako kot dejstvo, da kontroverzni sodniki, ki javno napadajo svoje nadrejene in o njihovi etični spornosti odločajo organi institucije, pripade čast osrednjih govornikov na tovrstnih dogodkih.

Zanikati fašizem

Naj omenim le drobno malenkost. V poročilu najdemo tudi naslednji opis iz sodnikovega nastopa:

Dodal je še, da bi morali tudi Slovenci svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma.

Zanikati je mogoče le zatečeno stanje in dejstva: če Zobec poziva k zanikanju fašizma, s tem nehote priznava, da ta obstaja. Najbrž se je, če to ni krivda novinarja, zgolj okorno izrazil in želel sporočiti, da moramo fašizem, nacizem in komunizem omejevati in preganjati.

Če je res uporabil to frazo in smo manj dobronamerni v razlagi, pa je zagrešil že skoraj freudovski lapsus.