::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih

Narekovaj, to največkrat nepomembno ločilo, doživlja v sodobni slovenščini zanimive stilske preobrazbe. Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe. V smislu, s katerim se bomo z njimi ubadali v nadaljevanju, privzemajo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. Če »prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, podobno tudi z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

ti

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Takoimenovanizacija (izraz je vpeljal in konceptualiziral filozof Aljoša Kravanja) je način jezikovne diskreditacije, je pa še marsikaj več. Omenimo različne vrste pripisa. Prvega je v antologijo prispeval npr. Mićo Mrkaić, ki je govoril o tako imenovani nestrpnosti in tako imenovani avtonomni kulturi. Če uvedemo Fregejevo distinkcijo na smisel in pomen, lahko rečemo, da ima takoimenovanizacija tu za svoj učinek izpraznitev pomena: želimo pač reči, da izraza »nestrpnost« in »avtonomna kultura« ne referirata na nič. Da ju ni. Referenca se izbriše. To je prva raba. V drugi se takoimenovanizacija ubada s smislom, ne s pomenom. Ko pravimo »tako imenovani strokovnjaki« (očitki so v glavnem leteli na tiste medijske v času zakona o RTV), »tako imenovani varuh« (Grimsov epitet za Matjaža Hanžka) ali »tako imenovana civilna družba (v glavnem so šikanirali Mirovni inštitut in Liberalno akademijo v času množičnih kršitev pravic družine Strojan), pač ne želimo zatrditi, da strokovnjakov, varuha in civilne družbe ni. Vsi obstajajo, toda za nas enostavno niso pravi, zato jim želimo odvzeti smisel in podvomiti vanje s tem, da jih izločimo iz razreda stvari. Tako imenovani varuh pač ni »zaresni« varuh, s čimer se ne odpovedujemo veri v »pravega« in ne dvomimo v to institucijo obrambe človekovih pravic.

Čisti objekt takoimenovanizacije pa še naprej ostajajo izbrisani (pardon, tako imenovani izbrisani). Njihova izjemnost je v tem, da so takoimenovanizirani na oba načina: zanje se trdi, da ne obstajajo niti kot razred (da ne obstaja referenca zanje, da jih ni), pa tudi kot smisel in poimenovanje ne; niso niti »nepravi«, ker je zanje že ime napačno. Pravzaprav jih sploh ne bi smeli imenovati, ampak bi se morali pretvarjati, da jih ni ne v simbolnem (jezikovnem) in ne v realnem (ontološkem). V nekem pogledu so skozi izključitev zato prav izbrisani simbol manka demokratične in pravne države. Glede njih se je pač treba pretvarjati, da jih ni, s čimer edinole rešimo problem. Takšno brisanje je lepa metafora za trenutno politično klimo. Premalo je reči, da smo dobili moden jezikovni prijem, s katerim poveste, kdo so naši in kateri niso. Češ kdor ni z nami, roma v narekovaje. Ali da z njo v mediju jezika signalizirate političnim pripadnikom, kaj naj si o stvari ali osebi mislijo. Ni zgolj element diskreditacije, kajti ima tudi logično-jezikovno razsežnost: polašča se definiranja smisla in pomena. V primeržu politike se mora končno pokoriti tudi logika jezika. A tu je še naslednji korak izbrisa. Tisti, ki ni z nami, ne le da roma v narekovaje, temveč v nekem smislu »ne obstaja za nas«. To je zelo pomemben, a spregledan element takoimenovanizacije. Vzemimo eksemplaričen primer, ki za nameček dokazuje, da lahko raba zajame tudi »naše«.

Ko je bivša državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, sicer dodatno zreducirana na kratico ASK (tako rekoč na ničvredno reč, ki je vprašljiva, glede katere se je treba vprašati), napisala famozno pismo leta, je sledil nervozen protiudarec. Premier ji je namreč odgovoril takole: »ASK si postavlja retorično vprašanje, če ni mogoče kritika njenih ravnanj vzrok za padanje podpore vladi. Marsikdo pa se verjetno sprašuje, zakaj nenavadno ravnanje nekaterih tako imenovanih dolgoletnih članov in tako imenovanih simpatizerjev SDS časovno tako natančno sovpada s preiskavo nezakonitosti pri ravnanju z arhivi, tajnimi fondi in drugimi spornimi ravnanji v tajni službi. In z veliko nervozo, ki je ob tem zajela nekatere.«

Živčnost se seveda razkriva v zanimivi dvojni rabi besede »tako imenovani dolgoletni člani in tako imenovani simpatizerji SDS«. Včeraj goreči privrženci so zdaj dobili lekcijo. Če vam ni jasno, kaj pomeni ekskomunikacija, jo začutite, ko se čez noč znajdete v narekovajih kot ujetniki v verigah. Po ASK, kot so ji nenadoma rekli (lep in nov način, da človeka postaviš med njih: zreduciraš ga na inicialke, ker o njem ni vredno govoriti ali celo več ne obstaja), smo prejeli svarilo, da se lahko v njih znajdejo tudi največji zaupniki, četudi menda ostajajo člani in simpatizerji. Usoda Starine Kosem je zaradi obdanosti z njimi s tem zapečatena. Če združimo vse tri sproščene načine zapisa takoimenovanizacije, lahko za bivšo državno sekretarko ugotovimo, da je postala »tako imenovana »ASK««. Kar je isto, kot bi dejali, da je vpisana v razred izbrisanih.

%d bloggers like this: