Novinarski rasizem v Oni in skrb za narod

Intervju, ki bi ga pričakovali v kakšnem od mnogoterih Janševih antibegunskih medijev.

Tu je recimo Delova priloga »Ona«, kjer so si, tako kaže, pravično razdelili delo: v resnem časopisu opozarjajo na ksenofobijo, v prilogi pa z njo novinarji koketirajo. In nato vse povzamejo v svojih »Slovenskih novicah«:

Hanžek SN rasizem intervju

Katja Cah je postavljala vprašanja »sociologu, pesniku in poslancu Združene levice Matjažu Hanžku, nekoč predsedniku stranke TRS in varuhu človekovih pravic«, ki se mu, kako kratkovidno, »zdi strah pred milijoni priseljencev z Vzhoda, ki so že in še bodo prišli na evropska tla, povsem odveč.« Skratka, sumljiv tip.

Med drugim ga je izzvala s skrbjo za delovna mesta in nato prejela Hanžkov odrezav odgovor:

V Sloveniji je bilo lani po podatkih Statističnega urada RS uradno registriranih 112.726 brezposelnih oseb. Se vam ne zdi, da bi morali najprej poskrbeti za nova delovna mesta slovenskih državljanov in šele potem dajati socialno podporo tujcem?

Ponavljam odgovor na rasistično vprašanje: begunci niso krivi za brezposelne v Sloveniji! Zanimivo, da se nekateri spomnijo brezposelnih le takrat, ko jih uporabijo proti drugi prizadeti skupini, ki je še niže na lestvici do dostojnega življenja. Gre za klasično preusmerjanje sovraštva in iskanja grešnega kozla.

Novinarka implicira, da bodo »tujci« ogrozili ali da že ogrožajo delovna mesta slovenskih državljanov. Na to je, skratka, odkrito namigovala – resnici na ljubo v medijsko izrazito razširjenem stereotipu. Hanžek ima v svoji karakterizaciji vprašanja popolnoma prav – čeprav gre pri »rasističnem vprašanju« bolj za ksenofobno implikaturo kot kaj drugega. Zato je naslov prispevka, ki želi biti sicer zoprn do Hanžka, nekakšen avtogol in kar pravšen izbor.

Če si ogledamo celoten niz vseh vprašanj, je podoba še strašljivejša – celo bolj od strahu brez begunci, ki ga želi promovirati; prav vsa so vztrajno usmerjena v spodbujanje paranoje, strahu pred begunci in poskus stigmatizacije tistih, ki begunce destigmatizirajo. Poglejmo:

Na zadnjih protestih v Ljubljani so podporniki priseljevanja beguncev večinoma nosili jugoslovanske zastave, tudi s peterokrako zvezdo, aktualne slovenske zastave pa ne. Je to primerno?

Zakaj se nasprotnike žigosa z označbami nacist ali fašist – že zato, ker bi radi najprej zaščitili svoje ljudi, Slovence, ki jim že čez nekaj generacij grozi izumrtje, ter družino, ki je kot osnovna, za človeka najpomembnejša enota tako dovolj ogrožena že zaradi pohlepnega neoliberalizma?

V Sloveniji je bilo lani po podatkih Statističnega urada RS uradno registriranih 112.726 brezposelnih oseb. Se vam ne zdi, da bi morali najprej poskrbeti za nova delovna mesta slovenskih državljanov in šele potem dajati socialno podporo tujcem?

Pa če pogledamo širšo sliko – del Evrope je sprejel vlogo zaščitnika prebežnikov – ne glede na to, za koga gre – drugi del pa ne in opozarja, da gre v resnici predvsem za ekonomske migrante. Kje se bodo ta nesoglasja končala, morda v državljanski vojni?

Kako komentirate očitke, da mainstreamovski mediji in novinarji objavljajo večinoma zgodbe in posnetke, ki begunce prikazujejo le v lepi luči, medtem ko se nemalo pretresljivih dogodkov, grozovitih posilstev in umorov pogosteje prezre oziroma opravičuje z besedami, da je šlo bodisi za zadrogirane bodisi duševno motene posameznike?

Že dolgo nisem videl takšnega prototipa intervjuja, ki bi v vprašanjih z avtentično ihto grabil intervjuvanca in se vanj zaletaval z enovito, kompaktno in homogeno agendo protibegunstva.

Na koncu uredniki v naslovu izpostavijo svoje rasistično vprašanje in dajo tak naslov še na prvo stran One, kjer nas vabijo k branju… Ali so maloumni ali pa ponosni na svoj rasizem.

Dajmo se končno navaditi, da novinarski protibegunski diskurz, ki smo mu priča in se želi kamuflirati v »skrb za narod« in »uravnoteženo poročanje«, ni posebna domena desnih medijev.

 

Hanžek intervju rasizem ONa

Ona naslovnica

Jurčičevi nagrajenci: Peter Rak in njegove tarče

V današnji sobotni prilogi Dela (10. 3. 2012) se na drugi strani s čestitkami na celi strani (!) poklanjajo svojim nagrajencem, tudi Marku Crnkoviču in Petru Raku. Analiza novinarskih presežkov je vedno na mestu in dobrodošla – za orientacijo, katerim zgledom je treba slediti. Prvemu sem na teh straneh že večkrat čestital, zdaj je čas za čestitke drugemu. Zofijini smo to že storili na podlagi odkrivanja Delovega poročanja o EPK. Čase zlate dobe časopisa Delo (torej pod Janšo in Jančičem) si bomo zapomnili tudi po obračunih s političnimi oponenti, ne le novinarji. Kako to počnejo slednji, je zmerom vredno vsaj bežnega mementa. Leta 2005, 2006 in 2007 je bilo obdobje, ko je tedanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek postal trn v peti oblasti zaradi nenehnih kritik Janševe oblasti, predvsem v dveh zadevah: izbrisanih in izgonu romske družini Strojan. Novinarji so razumeli sporočilo, po načelu: kar ni všeč Njemu, ne sme biti všeč niti nam, ki mu sledimo. Nekateri so nalogo vzeli zelo resno. Poglejmo si nekaj miselnih dosežkov, doslej po krivici spregledanih, ki jih je Rak prispeval v svojem komentarju pod naslovom »Gromovnikovo slovo« v Delo 24. februarja 2007.

»Frajgajstovski pulover in superge, razkuštrani lasje in razmršena brada, avtor treh pesniških zbirk, nekonformistična preteklost, ko je denimo v srednji šoli tekmoval, kdo bo zbral več cvekov, aktivistična dejavnost ob sovjetski invaziji na Češkoslovaško in ob konfliktih na Kosovu. Nekonvencionalnost bivšega varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka je lahko osvežujoča v okolju rigidnih političnih manir, v svetu navideznih interakcij in virtualnih družbenih procesov, ko ob koncu velikih zgodovinskih zgodb in prozaičnosti vsakdanjih banalnosti postajamo vse bolj zdolgočaseni in otopeli.«

Komentar (skoraj odveč): superge in razmršena brada niso za urejeno okolje, kakršno je zdaj slovensko. Prišli so novi časi, politične razmere niso več rigidne, zato je nekonvencionalnost zunanje podobe varuha, siceršnjega nekonformističnega zbiralca cvekov na šoli, odvečna ali celo moteča. O človekovih dejanjih marsikaj pove že njegova neurejena pojava.

»Pa vendarle se je ob koncu mandata treba vprašati, ali je bil njegov način delovanja res optimalen oziroma ali je bila njegova neortodoksnost že sama po sebi garant za učinkovito opravljanje temeljnega poslanstva, to je varovanje človekovih pravic.«

Komentar (skoraj odveč): ob odhodu varuha – kakšna sreča, da se mu je iztekel mandat – bi rad novinar Rak zreduciral delo varuha na njegov neortodoksni videz, hipostaziran v nekaj, kar je pri varuhu opazil kot edini učinek (ja, učinek) njegovega dela. Od tod nadvse sofisticirana misel, kajpak podtaknjena, da se je treba vprašati po vzročnoposledični zvezi med zunanjim videzom in opravljenim delom. Povedano drugače: novinar Rak je dobesedno predpostavil, da učinkov dela varuha ni in da se je Hanžek zgolj šlepal na svojo neortodoksijo zunanje podobe. Ta podoba  kot »način delovanja« ne more biti jamstvo za optimalno opravljanje svojega poslanstva…

»Samostojna in avtonomna drža ombudsmana je seveda nujna, vendar se je pri Hanžku pogosto zdelo, da gre predvsem za zunanjo, manifestativno neodvisnost, ki je bolj kot reševanjem problemov rabila samopromociji varuha samega.«

Komentar (skoraj odveč): v grimsovskem propagandističnem slogu sovražnika obtožiš nečesa, kar si vanj projiciral v svoji sovražnosti. Korak naprej je to: Hanžek je zdaj obtožen kar dvojega, navidezne neodvisnosti in s tem povezane samopromocije.

»To je posledica njegovega svetovnega nazora, izoblikovanega v duhu generacije ’68, kar pomeni zavračanje establišmenta, institucij in avtoritet. Za mesto varuha človekovih pravic bi bilo to zelo dobrodošlo, če se ne bi napajalo iz že davno preživetih retroprincipov, navideznega psevdoradikalizma in pogostega oponiranja političnemu establišmentu zgolj zaradi poze.«

Komentar (skoraj odveč): Ne, to ni kakšna laična psihoanalitična vaja, to so vnovič grimsovske vaje »ad hominem«. Hanžek je obtožen, kar na pamet, zastarelih miselnih nazorov, »retroprincipi« so tu verjetno nekaj, kar ovira delo v sedanjosti (varuh ne razume in ne pozna, katere so nove modne smernice reševanja romskega vprašanja). Predvsem pa je pozer, oponirajoč politikom zaradi oponiranja samega. Argumentov in dokazil seveda nobenih, Rak tu znova črpa iz bazenov svojega političnega imaginarija, ki sploh ni njegov, na kar kaže njegova predvidljivost.

»Minimalna stopnja kooperativnosti je pač nujna, sicer delo ombudsmana ostane zgolj v okviru bučne deklarativnosti, ki nima posebnega dometa.«

Komentar (skoraj odveč): no, tu se je novinar le iskreno prebil do sredice problema, ki ga žuli. Varuhu bi predlagal več kooperativnosti z vladajočo politiko, Janševo torej, in manj bučnosti v nastopu. Domet prvega je bistveno večji. Spontano mu je treba dati prav: s svojo novinarsko kooperativnostjo je za to živ dokaz!

»Tukaj igrata veliko vlogo tudi njegov temperament in vztrajanje pri brezprizivnosti stališč, kar je dajalo tudi vtis vzvišenosti in samozadostnosti njegovega položaja.«

Komentar (skoraj odveč): klasičen etotičen »ad hominem«, že tretji v nizu. Udri po človeku in njegovem značaju, ne po argumentu, ki ga je povedal. Rak se je dobesedno zaletel kar v Hanžkov temperament, po tistem, ko je opravil z njegovim telesom, iz tega pa izpeljal še tezo o psiholoških učinkih  slabega temperamenta na ljudstvo, ki prevarano zaradi njega in ne česa drugega razbira trdnost in nedotakljivost pozicije varuha.

»Posebno poglavje je njegova politična opredelitev.«

Komentar (skoraj odveč): ja, to res zahteva posebno poglavje, po tistem, ko drugemu to politično opredelitev podtakneš. In res bomo veliko zamudili, če izpustimo pridigo o tem s strani pravovernega novinarskega nagrajenca.

»Ko ga je leta 2001 za to funkcijo predlagal tedanji predsednik Milan Kučan, se je predstavljal kot apolitični kandidat in v državnem zboru tako dobil večinsko podporo, vendar ga je njegov svetovni nazor nedvomno determiniral v smislu simpatizerstva z določenim političnim blokom in tukaj je bilo pri Hanžku zaslediti vrsto nekonsistentnosti. »

Komentar (skoraj odveč): res se trudi ta novinar z nabuhlim baročnim jezikom, namesto da bi povedal naravnost: zanj je Hanžek blefer. Navidez nepolitičen, v resnici pa globoko politično prodana duša. In žrtev svojega nazora, napačnega seveda, ki ga je, revčka, danes predsednika neke stranke, čisto determiniral.

»Resnici na ljubo sta ga Drnovškova in nato Ropova vlada zgolj pokroviteljsko tolerirali, branje njegovih poročil v državnem zboru je bilo nekakšna zdolgočasena rutina, kateri ni nihče posvečal posebne pozornosti, in tudi Hanžek je bil precej bolj diplomatski do leve politične opcije.«

Komentar (skoraj odveč): here we go. Hanžek je prodana levičarska duša – do svojih je zdolgočasen rutiner in nadvse diplomatski. Vseh ne kritizira z istimi vatli. To je vse, kar moramo o njem vedeti. Klasičen politikantski argument, ki smo ga tisti čas poslušali iz stranke, ki se jo brani, in njenih  pribočnikov. Po načelu: kdor ni z nami, je proti nam.

»Sporov nikoli ni stopnjeval do konfliktnosti ali celo sovražnosti, z nastopom Janševe vlade pa se je njegov nastop precej radikaliziral, še zlasti ob primeru romske družine Strojan, ko je v njemu lastnem vehementnem slogu podal z dramatičnim patosom ozaljšano izjavo o koncu pravne države.«

Komentar (skoraj odveč): ja, je moralo zaboleti vsakega pravovernega novinarja. Kako si drzne varuh nastopiti proti Janševi vladi? Kako si drzne govoriti o koncu pravne države? In ali ste videli, uporablja dvojna merila! Ena za nas, druga za njih! Vse to je le politično motiviran govor, ker ne mara Janše!

»Primer Strojanovih lepo ilustrira Hanžkovo nezmožnost celovitega objektivnega vpogleda v določeno problematiko, saj ostaja ujetnik svojih precej klišejskih projekcij o vzrokih za izbruh konfliktnih situacij, Romi pa so po njegovem že a priori ogrožena skupina, ki si ne glede na njihova dejanja zasluži protekcionistično obravnavo.«

Komentar (skoraj odveč): psihologizacija ad personam. Hanžek je slep ujetnik svojih predsodkov in klišejskih razumevanj romske problematike, zato ni uspel uvideti čudovitih panoramskih rešitev s preselitvijo in razselitvijo Romov, kot sta si jo zamislila dr. Zver in Janša. In, seveda: Robi ne morejo biti vnaprej zaščiteni in niso manjšina, kam pa pridemo!

»Lahko se strinjamo z razlago, da je bilo delovanje vlade in policije zgrešeno ali vsaj nespretno, vendar se pri tem primeru kaže Hanžkovo pomanjkanje širine duha in tolerantnega pristopa do vseh vpletenih strani.«

Komentar (skoraj odveč): še ni konec psiholoških šikan. Tem se zdaj pridruži še obtožba o manku širine duha (kaj je to?) in tolerance. Ne do Romov, seveda, ker je ti ne potrebujejo. Toleranco potrebujeta Janša in Zver.

»Vsaj nenavadna je tudi njegova internacionalizacija te zadeve. Pri tem ne gre za kakšno zgražanje nad ‘sramotenjem naše države’, kot so se glasile nekatere deplasirane reakcije, temveč predvsem začudenje nad infantilnim tožarjenjem, ki samozavestni suvereni državi v primeru tako minornih zapletov pač ne pritiče.«

Komentar (skoraj odveč): novinarja Raka je očitno internacionalizacija zabolela vsaj tako kot vlado. Subtilnost uvedbe distinkcije med »sramotenjem« in »tožarjenjem« je frapantna in bi bila vredna poglobljene analize, če ne bi bilo jasno, kaj novinarja tako močno žuli. Hanžek je bil tožibaba, on ni sramotil države. Plasirana dikcija je tista o tožibabi, deplasirana o sramotenju. Da o argumentu o užaljeni in prizadeti samozavesti države, tej butasti personifikaciji, ne govorim.

»Če potegnemo črto pod Hanžkov mandat, bi mu ne glede na takšen gverilski način delovanja nedvomno lahko dali pozitivno oceno. Če nič drugega, je bil nedvomno agilen, glasen in – kakor je obljubljal ob nastopu funkcije tudi tečen.«

Komentar (skoraj odveč): kakšna nenadna naklonjenost ob končni razsodbi in »potegnitvi črte«! Potem ko je Hanžka razsul po dolgem in počez, bi ga zdaj ocenil pozitivno le zato, ker je tečen. Če mu je prej šlo v nos, da je naš gromovnik glasen in ga zaradi tega grajal, ga bi zdaj zaradi istega pohvalil. Razumi to globoko konsistenco, kdor more (in komur se še ljubi)!

»V primerjavi z njegovim anemičnim, omlednim predhodnikom Ivom Bizjakom je to nedvomno korak naprej in Hanžek zagotovo ni diskreditiral funkcije varuha človekovih pravic. Njegov odhod po šestih letih pa je kljub temu dobrodošel.«

Komentar (skoraj odveč): kakšna prilizljiva hinavščina je reči »Saj nisi bil tako slab, ampak vseeno raje hitro odidi!« In kakšen korak naprej – najprej se je Rak zataknil ob Hanžkov temperament in ga sesul, zdaj pa je taisti neanemični in neomledni temperament le nekaj stavkov naprej deležen vse pohvale in kardinalen argument podpore. Čeprav je, seveda, varuhov odhod dobrodošel.

»Na tem mestu pač potrebujemo človeka s pristno in ne izsiljeno avtoriteto ter predvsem nekoga, ki se zna tudi na osebni ravni identificirati s problemi ljudi brez misli na osebni prestiž ali apriorno kljubovanje vladajoči garnituri, kakršnekoli barve že je.«

Komentar (skoraj odveč): Pajade. Barva je pomembna. It is all about color. Saj je sam prej lepo povedal. Nov venček osebnih diskvalifikacij (»misel na osebni prestiž«, »kljubovanje Janševi garnituri«), čeprav gre članek h koncu. Nelogičnosti, kako v istem tekstu očitati, da je bil do prejšnjih vlad ravnodušen, zdaj pa še, da »apriorno kljubuje vsem vladam«, pustimo ob strani, novinarju Raku logika pač ni blizu.

»Žal je od kandidature odstopil Boštjan M. Zupančič, ki bi bil skoraj idealen človek za to funkcijo, vendar se zdi tudi Zdenka Čebašek Travnik solidna izbira. Verjetno bo sedaj nekoliko manj gromovništva, zato pa več konkretnih rezultatov na področju varovanja človekovih pravic.«

Komentar (skoraj odveč): novinar Rak se ne ukvarja le z diskvalificiranjem ljudi za nazaj in dani trenutek, temveč tudi z gledanjem v prihodnost (Boštjan M. Zupančič pa bi bil res prava izbira). Celo svojo podporo novi kandidatki je izkoristil za to, da bi še v zadnjem finalnem stavku ošvkrnil zapuščino odhajajočega varuha, ki od sebe ni dal »več konkretnih rezultatov«. Hkrati že ve, da bodo ti, rezultati namreč, sledili pri njegovem nasledniku.

Za konec: ko pogledamo celoto, tako opazimo, da novinar ni bil sposoben navesti niti enega vsebinskega očitka. Govori o varuhovem značaju in temperamentu, divje špekulira o njegovi politični pristranosti, stilu življenja in mišljenja, zunanjem videzu in nekonvencionalnosti. Skratka, podaja pripise psihološke in politične ocene varuha, na njihovi podlagi pa gradi svoje sklepanje in končno vrednotenje, ki je dejansko »razvrednotenje« Hanžkovega dela. Razkošje politične pravovernosti Petra Raka se ne bi moglo razbirati v večji in bolj nazorni slepoti udinjanja.  Škoda, da ga Janševa SDS ni pritegnila že malce prej, ob začetku Hanžkovega mandata. Prepričan sem, da je vedno še kaj prostora za nove apostole resnice. Takrat in danes.

Verjamem, da bi Delovi novinarji morali doseči večjo stopnjo memorativnosti in se spominjati svojih preteklih in sedanjih dosežkov, takšnih ali drugačnih. Vzhičenost ob nagradah kaže na nekaj čisto nasprotnega.

Hanžek ombudsman Mladina

Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih

Narekovaj, to največkrat nepomembno ločilo, doživlja v sodobni slovenščini zanimive stilske preobrazbe. Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe. V smislu, s katerim se bomo z njimi ubadali v nadaljevanju, privzemajo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. Če »prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, podobno tudi z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

ti

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Takoimenovanizacija (izraz je vpeljal in konceptualiziral filozof Aljoša Kravanja) je način jezikovne diskreditacije, je pa še marsikaj več. Omenimo različne vrste pripisa. Prvega je v antologijo prispeval npr. Mićo Mrkaić, ki je govoril o tako imenovani nestrpnosti in tako imenovani avtonomni kulturi. Če uvedemo Fregejevo distinkcijo na smisel in pomen, lahko rečemo, da ima takoimenovanizacija tu za svoj učinek izpraznitev pomena: želimo pač reči, da izraza »nestrpnost« in »avtonomna kultura« ne referirata na nič. Da ju ni. Referenca se izbriše. To je prva raba. V drugi se takoimenovanizacija ubada s smislom, ne s pomenom. Ko pravimo »tako imenovani strokovnjaki« (očitki so v glavnem leteli na tiste medijske v času zakona o RTV), »tako imenovani varuh« (Grimsov epitet za Matjaža Hanžka) ali »tako imenovana civilna družba (v glavnem so šikanirali Mirovni inštitut in Liberalno akademijo v času množičnih kršitev pravic družine Strojan), pač ne želimo zatrditi, da strokovnjakov, varuha in civilne družbe ni. Vsi obstajajo, toda za nas enostavno niso pravi, zato jim želimo odvzeti smisel in podvomiti vanje s tem, da jih izločimo iz razreda stvari. Tako imenovani varuh pač ni »zaresni« varuh, s čimer se ne odpovedujemo veri v »pravega« in ne dvomimo v to institucijo obrambe človekovih pravic.

Čisti objekt takoimenovanizacije pa še naprej ostajajo izbrisani (pardon, tako imenovani izbrisani). Njihova izjemnost je v tem, da so takoimenovanizirani na oba načina: zanje se trdi, da ne obstajajo niti kot razred (da ne obstaja referenca zanje, da jih ni), pa tudi kot smisel in poimenovanje ne; niso niti »nepravi«, ker je zanje že ime napačno. Pravzaprav jih sploh ne bi smeli imenovati, ampak bi se morali pretvarjati, da jih ni ne v simbolnem (jezikovnem) in ne v realnem (ontološkem). V nekem pogledu so skozi izključitev zato prav izbrisani simbol manka demokratične in pravne države. Glede njih se je pač treba pretvarjati, da jih ni, s čimer edinole rešimo problem. Takšno brisanje je lepa metafora za trenutno politično klimo. Premalo je reči, da smo dobili moden jezikovni prijem, s katerim poveste, kdo so naši in kateri niso. Češ kdor ni z nami, roma v narekovaje. Ali da z njo v mediju jezika signalizirate političnim pripadnikom, kaj naj si o stvari ali osebi mislijo. Ni zgolj element diskreditacije, kajti ima tudi logično-jezikovno razsežnost: polašča se definiranja smisla in pomena. V primeržu politike se mora končno pokoriti tudi logika jezika. A tu je še naslednji korak izbrisa. Tisti, ki ni z nami, ne le da roma v narekovaje, temveč v nekem smislu »ne obstaja za nas«. To je zelo pomemben, a spregledan element takoimenovanizacije. Vzemimo eksemplaričen primer, ki za nameček dokazuje, da lahko raba zajame tudi »naše«.

Ko je bivša državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, sicer dodatno zreducirana na kratico ASK (tako rekoč na ničvredno reč, ki je vprašljiva, glede katere se je treba vprašati), napisala famozno pismo leta, je sledil nervozen protiudarec. Premier ji je namreč odgovoril takole: »ASK si postavlja retorično vprašanje, če ni mogoče kritika njenih ravnanj vzrok za padanje podpore vladi. Marsikdo pa se verjetno sprašuje, zakaj nenavadno ravnanje nekaterih tako imenovanih dolgoletnih članov in tako imenovanih simpatizerjev SDS časovno tako natančno sovpada s preiskavo nezakonitosti pri ravnanju z arhivi, tajnimi fondi in drugimi spornimi ravnanji v tajni službi. In z veliko nervozo, ki je ob tem zajela nekatere.«

Živčnost se seveda razkriva v zanimivi dvojni rabi besede »tako imenovani dolgoletni člani in tako imenovani simpatizerji SDS«. Včeraj goreči privrženci so zdaj dobili lekcijo. Če vam ni jasno, kaj pomeni ekskomunikacija, jo začutite, ko se čez noč znajdete v narekovajih kot ujetniki v verigah. Po ASK, kot so ji nenadoma rekli (lep in nov način, da človeka postaviš med njih: zreduciraš ga na inicialke, ker o njem ni vredno govoriti ali celo več ne obstaja), smo prejeli svarilo, da se lahko v njih znajdejo tudi največji zaupniki, četudi menda ostajajo člani in simpatizerji. Usoda Starine Kosem je zaradi obdanosti z njimi s tem zapečatena. Če združimo vse tri sproščene načine zapisa takoimenovanizacije, lahko za bivšo državno sekretarko ugotovimo, da je postala »tako imenovana »ASK««. Kar je isto, kot bi dejali, da je vpisana v razred izbrisanih.