Oblastniki v narekovajih ali brez: Zobec na Višarjah

Le kaj nam sporoča Slovenska tiskovna agencija, ki se je že v naslovu svojega prispevka odločila besede iz govora sodnika Jana Zobca postaviti v narekovaje?

V besedilu so zapisali tole: »Na Svetih Višarjah je bilo danes že 31. leto zapored romanje treh Slovenij: matične, zamejske in izseljenske. Letošnji osrednji govornik je bil vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je bil predvsem kritičen do aktualnih »oblastnikov«, ki da imajo »odpor do vrednot ustavne demokracije«. In potem so narekovaj prelili še v naslov:

Sodnik Zobec na Svetih Višarjah kritičen do »oblastnikov«

zobec višarje

STA in njeno postavljanje narekovajev

Prepričan sem, da vrhovni sodnik, ki ne skriva svoje naklonjenosti politični desnici in Janezu Janši, o oblastnikih ni želel govoriti pod narekovajem. S tem bi zmanjšal težo svojih besed, ko je ob odporu do vrednot ustavne demokracije prst usmeril v aktualno levo oblast; ker se ta krčevito bori proti takim vrednotam, ker te ogrožajo »njihove monopole, interese in njihovo vladavino«, je zato ocenil, da so s tem povezana tudi »prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja«.

Zelo pričakovano, sodnika zelo moti razprava o sovražnem govoru, še bolj pregon, ker je to preveč zoprno za desnico, ki v njem prednjači.

Usodnost narekovajev

O usodnosti postavljanja ljudi, oseb ali pojmo v narekovaje sem spregovoril v besedilih Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih, Tako imenovani novinarji in njih pregoni in Tako imenovani »intelektualci«, ki so tako imenovani kaviar levičarji. Na kratko: besedna zveza »tako imenovani« je v političnem žargonu zadnjega desetletja postala variacija uporabe narekovaja, ki je kot navidez minorno in nepomembno ločilo doživelo zanimive stilske preobrazbe.

Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe.

Včasih prevzamejo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. »Prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, točno na način, kot z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

Lingvistika jezikovnih dodatkov

Povedano drugače, z rastjo diskreditacijskega diskurza so se vloga, obseg in pomen narekovaja malce obogatili. Če želite koga ali nekaj diskreditirati, osebo ali stvar postavite v narekovaj ali ga/jo takoimenovanizirate.

A Zobčev primer je drugačen in zato zanimiv. Je namreč temu nasproten, postopanje STA pa zelo poučno. Ker gre vendarle za državno agencijo, ki mora biti usklajena z vlado, torej z oblastniki, je kritika govornika za novinarja in urednika postala malce preveč zoprna. Oblastniki so v tem primeru vendar tisti, ki nam režejo kruh! Zato so se najbrž odločili, da jih postavijo v narekovaj in izpeljejo svoj damage control.

Če je želel Zobec oblastnike diskreditirati, v svoje izhodišču pa ima beseda zaničevalen in pejorativni naboj, jo s postavitvijo v oklepaj seveda omilimo. In ravno to so storili avtorji novice: da ne bi Marjan Šarec in njegovi preveč trpeli, so ustavnega pridigarja na Svetih Višarjah malce utišali z dodanim narekovajem.

Antideskreditacijska funkcija

Primer je ilustrativen, ker ima lahko narekovaj, kot vidimo, lahko izjemoma tudi antidiskreditacijsko funkcijo: z dodatnim narekovajem žalimo in diskreditiramo manj, ob izpolnjenem začetnem pogoju, da je izraz v njem slabšalen.

Časnik Delo je sicer sledil invenciji STA in narekovaje ohranil, medtem ko so jih spet drugi mediji, morda zaradi površnosti in nehoteno, ob povzemanju iste novice opustili. Zobčev ideološko obarvani govor na Svetih Višarjah bi si zaslužil najbrž še dodatno pozornost, tako kot dejstvo, da kontroverzni sodniki, ki javno napadajo svoje nadrejene in o njihovi etični spornosti odločajo organi institucije, pripade čast osrednjih govornikov na tovrstnih dogodkih.

Zobec oblastniki Delo

Delov povzetek STA

Zanikati fašizem

Naj omenim le drobno malenkost. V poročilu najdemo tudi naslednji opis iz sodnikovega nastopa:

Dodal je še, da bi morali tudi Slovenci svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma.

Zanikati je mogoče le zatečeno stanje in dejstva: če Zobec poziva k zanikanju fašizma, s tem nehote priznava, da ta obstaja. Najbrž se je, če to ni krivda novinarja, zgolj okorno izrazil in želel sporočiti, da moramo fašizem, nacizem in komunizem omejevati in preganjati.

Če je res uporabil to frazo in smo manj dobronamerni v razlagi, pa je zagrešil že skoraj freudovski lapsus.

Tako imenovani novinarji in njih pregoni

Predkazenski postopek zoper novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča je še en v nizu velikopoteznega preganjanja slovenskih novinarjev, še en črni dan, neumnost, ki je kombinacija slabih zakonov, še slabših presoj tožilstva in političnih igric strank zoper novinarje in medije.

Ta primer je, kakorkoli je že grozen in nedopusten, zaradi svoje narave tudi miselno in profesionalno dolgočasen – ker je tako čist in nekompliciran, da ob čudenju in zgražanju česar drugega ni mogoče izustiti. Podobno kot v primeru pregona Anuške Delić.

Bolj zanimivi so načini, na katere se medijska obravnava postopka vpisuje v folkloro domače medijske krajine. Povedano drugače: reči, da je primer enostaven in posledično dolgočasen, zaradi nekaterih folklornih potez ne velja absolutno. Medijska krajina je pač spolitizirana, zato se del medijev trudi v nasprotni smeri: Valenčiča prikazati kot terorista, nevarnega novinarskega islamista, ki je »novinar«, torej tako imenovani novinar. En del novinarske srenje je torej antisolidaren z drugim delom na način, da drugega diskreditira:

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Postopek takoimenovanizacije si v naslovu in sliki s sicer drugo intenco lahko ogledamo tukaj:

Demokracija Erik Valenčič narekovaji

 

Opisane prijeme manipulacij v naslovu in fotografski opremi, kjer vedno nastopa v osnovi predelana vestička STA, sem že opisal, tudi prijavil na Novinarsko častno razsodišče in prijavo dobil. Na podlagi kršitev istih členov kodeksa in tudi v primeru istega časopisa. Ja, res se ponavljam, ampak tudi primeri se kar ponavljajo – nesankcionirano, brez odziva kogarkoli od poklicanih, s tihim dopuščanjem in indiferenco odgovornih.

Manipulacija medijskega naslova je via regia do vašega želenega uspeha. Kot novinar se lahko takoj prikupite uredniku, politiki, kapitalu, izboljšate branost, klikanost, plačo ali honorar in svojo osebno priljubljenost. Metode so povsem neboleče, nesankcionirane, obetajo celo hitro napredovanje ter lep družbeni in medijski ugled. Tu je nekaj osnovnih navodil za vaš uspeh.

Uvod

Na tej strani boste našli že kar nekaj receptov, kako biti uspešen pri izbiri naslova. Eden izmed dokumentiranih primerov, kjer prevzamete tujo novico in ji pripnete drugačen naslov, je tale: »Kučan kot ponavadi spet meša meglo«. To je lep način, kako popestriti naslov nekega drugega članka STA (19. 3. 2010), ki nosi naslov »Kučan za Mladino: Vprašanje je, kako je Brezigarjeva lahko postala generalna javna tožilka«. Vsebini besedila članka sta seveda identični. Naslove namreč lahko ne le izumljate, ampak tudi spreminjate obstoječe, poljubno in v vseh smereh!

Splošna načela

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

 

Takoimenovanizacija kot način vpisa v register izbrisanih

Narekovaj, to največkrat nepomembno ločilo, doživlja v sodobni slovenščini zanimive stilske preobrazbe. Z njim, nam razloži slovar, označujemo premi govor, citate in naslove ali dajemo besedam poseben pomen. In potem navaja rabo: »To je prijatelj v narekovajih« moramo pojasniti s »To ni prijatelj«. Dvom v pravšnjost ali resničnost sta tu odločilna elementa njihove uvedbe. V smislu, s katerim se bomo z njimi ubadali v nadaljevanju, privzemajo nalogo, podobno ironičnemu govoru. V njem običajno želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar povemo dejansko. Če »prijatelja« z narekovaji opišemo kot nepravega prijatelja ali kot neprijatelja, podobno tudi z vzklikom »Kako si pameten!« ironizirano zakrivamo nasprotje: »Kako si nespameten!«

ti

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Takoimenovanizacija (izraz je vpeljal in konceptualiziral filozof Aljoša Kravanja) je način jezikovne diskreditacije, je pa še marsikaj več. Omenimo različne vrste pripisa. Prvega je v antologijo prispeval npr. Mićo Mrkaić, ki je govoril o tako imenovani nestrpnosti in tako imenovani avtonomni kulturi. Če uvedemo Fregejevo distinkcijo na smisel in pomen, lahko rečemo, da ima takoimenovanizacija tu za svoj učinek izpraznitev pomena: želimo pač reči, da izraza »nestrpnost« in »avtonomna kultura« ne referirata na nič. Da ju ni. Referenca se izbriše. To je prva raba. V drugi se takoimenovanizacija ubada s smislom, ne s pomenom. Ko pravimo »tako imenovani strokovnjaki« (očitki so v glavnem leteli na tiste medijske v času zakona o RTV), »tako imenovani varuh« (Grimsov epitet za Matjaža Hanžka) ali »tako imenovana civilna družba (v glavnem so šikanirali Mirovni inštitut in Liberalno akademijo v času množičnih kršitev pravic družine Strojan), pač ne želimo zatrditi, da strokovnjakov, varuha in civilne družbe ni. Vsi obstajajo, toda za nas enostavno niso pravi, zato jim želimo odvzeti smisel in podvomiti vanje s tem, da jih izločimo iz razreda stvari. Tako imenovani varuh pač ni »zaresni« varuh, s čimer se ne odpovedujemo veri v »pravega« in ne dvomimo v to institucijo obrambe človekovih pravic.

Čisti objekt takoimenovanizacije pa še naprej ostajajo izbrisani (pardon, tako imenovani izbrisani). Njihova izjemnost je v tem, da so takoimenovanizirani na oba načina: zanje se trdi, da ne obstajajo niti kot razred (da ne obstaja referenca zanje, da jih ni), pa tudi kot smisel in poimenovanje ne; niso niti »nepravi«, ker je zanje že ime napačno. Pravzaprav jih sploh ne bi smeli imenovati, ampak bi se morali pretvarjati, da jih ni ne v simbolnem (jezikovnem) in ne v realnem (ontološkem). V nekem pogledu so skozi izključitev zato prav izbrisani simbol manka demokratične in pravne države. Glede njih se je pač treba pretvarjati, da jih ni, s čimer edinole rešimo problem. Takšno brisanje je lepa metafora za trenutno politično klimo. Premalo je reči, da smo dobili moden jezikovni prijem, s katerim poveste, kdo so naši in kateri niso. Češ kdor ni z nami, roma v narekovaje. Ali da z njo v mediju jezika signalizirate političnim pripadnikom, kaj naj si o stvari ali osebi mislijo. Ni zgolj element diskreditacije, kajti ima tudi logično-jezikovno razsežnost: polašča se definiranja smisla in pomena. V primeržu politike se mora končno pokoriti tudi logika jezika. A tu je še naslednji korak izbrisa. Tisti, ki ni z nami, ne le da roma v narekovaje, temveč v nekem smislu »ne obstaja za nas«. To je zelo pomemben, a spregledan element takoimenovanizacije. Vzemimo eksemplaričen primer, ki za nameček dokazuje, da lahko raba zajame tudi »naše«.

Ko je bivša državna sekretarka Andrijana Starina Kosem, sicer dodatno zreducirana na kratico ASK (tako rekoč na ničvredno reč, ki je vprašljiva, glede katere se je treba vprašati), napisala famozno pismo leta, je sledil nervozen protiudarec. Premier ji je namreč odgovoril takole: »ASK si postavlja retorično vprašanje, če ni mogoče kritika njenih ravnanj vzrok za padanje podpore vladi. Marsikdo pa se verjetno sprašuje, zakaj nenavadno ravnanje nekaterih tako imenovanih dolgoletnih članov in tako imenovanih simpatizerjev SDS časovno tako natančno sovpada s preiskavo nezakonitosti pri ravnanju z arhivi, tajnimi fondi in drugimi spornimi ravnanji v tajni službi. In z veliko nervozo, ki je ob tem zajela nekatere.«

Živčnost se seveda razkriva v zanimivi dvojni rabi besede »tako imenovani dolgoletni člani in tako imenovani simpatizerji SDS«. Včeraj goreči privrženci so zdaj dobili lekcijo. Če vam ni jasno, kaj pomeni ekskomunikacija, jo začutite, ko se čez noč znajdete v narekovajih kot ujetniki v verigah. Po ASK, kot so ji nenadoma rekli (lep in nov način, da človeka postaviš med njih: zreduciraš ga na inicialke, ker o njem ni vredno govoriti ali celo več ne obstaja), smo prejeli svarilo, da se lahko v njih znajdejo tudi največji zaupniki, četudi menda ostajajo člani in simpatizerji. Usoda Starine Kosem je zaradi obdanosti z njimi s tem zapečatena. Če združimo vse tri sproščene načine zapisa takoimenovanizacije, lahko za bivšo državno sekretarko ugotovimo, da je postala »tako imenovana »ASK««. Kar je isto, kot bi dejali, da je vpisana v razred izbrisanih.