::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Tako imenovani novinarji in njih pregoni

Predkazenski postopek zoper novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča je še en v nizu velikopoteznega preganjanja slovenskih novinarjev, še en črni dan, neumnost, ki je kombinacija slabih zakonov, še slabših presoj tožilstva in političnih igric strank zoper novinarje in medije.

Ta primer je, kakorkoli je že grozen in nedopusten, zaradi svoje narave tudi miselno in profesionalno dolgočasen – ker je tako čist in nekompliciran, da ob čudenju in zgražanju česar drugega ni mogoče izustiti. Podobno kot v primeru pregona Anuške Delić.

Bolj zanimivi so načini, na katere se medijska obravnava postopka vpisuje v folkloro domače medijske krajine. Povedano drugače: reči, da je primer enostaven in posledično dolgočasen, zaradi nekaterih folklornih potez ne velja absolutno. Medijska krajina je pač spolitizirana, zato se del medijev trudi v nasprotni smeri: Valenčiča prikazati kot terorista, nevarnega novinarskega islamista, ki je »novinar«, torej tako imenovani novinar. En del novinarske srenje je torej antisolidaren z drugim delom na način, da drugega diskreditira:

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Postopek takoimenovanizacije si v naslovu in sliki s sicer drugo intenco lahko ogledamo tukaj:

Demokracija Erik Valenčič narekovaji

 

Opisane prijeme manipulacij v naslovu in fotografski opremi, kjer vedno nastopa v osnovi predelana vestička STA, sem že opisal, tudi prijavil na Novinarsko častno razsodišče in prijavo dobil. Na podlagi kršitev istih členov kodeksa in tudi v primeru istega časopisa. Ja, res se ponavljam, ampak tudi primeri se kar ponavljajo – nesankcionirano, brez odziva kogarkoli od poklicanih, s tihim dopuščanjem in indiferenco odgovornih.

Manipulacija medijskega naslova je via regia do vašega želenega uspeha. Kot novinar se lahko takoj prikupite uredniku, politiki, kapitalu, izboljšate branost, klikanost, plačo ali honorar in svojo osebno priljubljenost. Metode so povsem neboleče, nesankcionirane, obetajo celo hitro napredovanje ter lep družbeni in medijski ugled. Tu je nekaj osnovnih navodil za vaš uspeh.

Uvod

Na tej strani boste našli že kar nekaj receptov, kako biti uspešen pri izbiri naslova. Eden izmed dokumentiranih primerov, kjer prevzamete tujo novico in ji pripnete drugačen naslov, je tale: »Kučan kot ponavadi spet meša meglo«. To je lep način, kako popestriti naslov nekega drugega članka STA (19. 3. 2010), ki nosi naslov »Kučan za Mladino: Vprašanje je, kako je Brezigarjeva lahko postala generalna javna tožilka«. Vsebini besedila članka sta seveda identični. Naslove namreč lahko ne le izumljate, ampak tudi spreminjate obstoječe, poljubno in v vseh smereh!

Splošna načela

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

 

%d bloggers like this: