Novinarji kot teroristi: o inteligenci, Snežiču in njegovem cimru

Precej srhljivo zvenijo hvalisave besede sicer nadvse promocijsko in v stilu nihče-na-svetu-mi-nič-ne-more razpoloženega dr. Roka Snežiča, ki se je novinarki POP TV dejansko pohvalil, da bi ob nedavnem obisku novinarskih ekip iz Slovenije lahko poskrbel tudi za to, da pristanejo v rokah policije.

Po odkritju skrivnostne posojilodajalke Dijane, tesno povezane s podobno tesno povezanim Janševim prijateljem Snežičem, je namreč policija v Prijedoru v BiH pred dnevi ustavila novinarsko ekipo Sveta in 24UR ter dva novinarja, snemalca in asistenta odpeljana na zaslišanje.

Zakaj? Ker so iskali podatke o Dijani Đuđić in posojilu stranki SDS v višini 450.000 evrov. Ustavili so jih kar med izvajanjem intervjuja na ulici, nakar so policisti ukrepali iz »varnostnega razloga« in jih odpeljali na zaslišanje. Ob tem jim je eden od njih navrgel:

Veste, vse je možno, tudi sum terorizma.

policija pop tv snežič

Prispevek POP TV o zaslišanju njihove ekipe

No, ob pridržanju so jih menda obravnavali tudi v tej smeri. Dogodek je pridobil na smislu z včerajšnjo dodatno zgodbo POP TV, ko je novinarka Irena Joveva uspela priti do Snežiča in z njim opraviti intervju, a pretežno daleč od kamer – kar je bil njegov pogoj.

V tem pogovoru, pravi Joveva, se je Snežič pohvalil, da on odloča, ali bodo novinarji prespali na policiji. In v praksi tudi o tem, ali se jim bo kaj zgodilo! Človek z doktoratom iz utajevanja davkov, mariborski podjetnik, leta 2010 je doktoriral pri dr. Juriju Toplaku, lahko potemtakem odloči tudi o tem, ali ekipo novinarjev POP TV preganja policija, denimo zaradi suma terorizma. Morda res ne v Sloveniji, pa vendar. Takole:

“Skratka, Rok Snežič nam je sinoči brez ovinkarjenja pojasnil, da se nam še kaj več ni zgodilo samo zato, ker on pač ni želel. Da bi lahko, če bi on tako želel, ‘brez večjih težav’ uredil, da bi prespali na policiji, zato ker bi bilo to čisto upravičeno. Pa tudi zato, je dodal, ker “ima on veze”. Na vprašanje, kakšne veze, ni mogel bolj jasno odgovoriti: “Ljudi okrog Milorada Dodika (predsednika Republike Srbske, op. a.).”

V prispevku je Joveva ponovila, da ji je med intervjujem dal »točno vedeti, kaj se je dogajalo v sredo« –  torej med policijsko intervencijo v Prijedorju, kjer so novinarji bili zadržani, kar je dejansko precedens brez primere.

Jasno, da moramo dopustiti, da Snežič morda le blefira. Tudi v luči siceršnje samohvale,  češ da bo »očitno moral kandidirati za predsednika republike«, saj je v Sloveniji nadvse priljubljen, za nameček pa še z norčavim vabilom, tokrat res v kamero: »Za davčno optimizacijo pokličite doktorja Roka Snežiča«.

Snežič intervju pop tv

Intervju s Snežičem, POP TV, 14. 1. 2018

Idejno domislico, da so novinarji potencialni teroristi, si omenjeni deli, skupaj s sobo na Dobu, s svojim nekdanjim cimrom; za oba so mediji ugotovili, da sta se, spet v Mariboru, sestajala ravno v času dajanja omenjenega posojila.

Namreč leta 2015 je Janez Janša nekajkrat označil novinarja Erika Valenčiča za potencialnega terorista, o čemer pišem v posebnem prispevku. No, v zgoraj citiranem intervjuju pa Snežič za svojega nekdanjega cimra še dodaja, da je »najinteligentnejši bodoči premier«. Morda ima, skratka, obravnava novinarjev kot potencialnih teroristov nekaj opraviti z inteligenco – vsaj v interpretaciji vpletenih.

Razlika je očitno le v tem, da zaenkrat v Sloveniji pod takim sumom novinarjev načeloma še ne zaslišujemo.

Več:

Teroristični novinarji ali zakaj se DNS znova moti

Janšev sozapornik v službi resnice: kako utajiti davke

S praznim moraliziranjem nad utajevalce davkov

Novinarski protestniki s selotejpom na ustih

Današnji nastop vodstva RTV Slovenija v podobi trojke Filli-Bizilj-Rebernik je imel pomembno funkcijo. Predvsem pomiriti močno porajajoče vrenje protestov v javnosti vpričo odpuščanj in premestitev na nacionalki, ki je dodobra zamajala njihovo verodostojnost. Sploh po odzivu Društva novinarjev Slovenije, na katerega so se žolčno in arogantno odzvali.

Kakor običajno, veliko povedo detajli. Pri MMC na RTVS so se odločili, da tihi protest nekaterih novinarjev drugih medijskih hiš, postavljenih zraven drugih na množično obiskani tiskovki, pospremijo s sliko in podpisom, kamor so zapisali, da gre za predstavnike civilne družbe. Konkretno so spodnjo fotografijo podpisali s NA TISKOVNI KONFERENCI SO BILI TUDI PREDSTAVNIKI NEKATERIH CIVILNODRUŽBENIH GIBANJ. Podobno so storili pri Večeru:

Protest RTV

Sklep je enostaven: novinarski kolegi se v majhni državi tako zelo slabo poznajo med sabo, da pomembne novinarje zlahka zamenjajo za predstavnike neimenovane civilne družbe. Pa ja ne, da gre le za zdrs iz površnosti, napačno podnaslovitev? Nerodno, res. Mediji so ob tem celo zapisali:

Poleg predstavnikov medijev so se današnje novinarske konference v avli stavbe TVS udeležili tudi nekateri predstavniki civilne družbe, ki so z občasnim glasnim negodovanjem pospremili pojasnila Fillija, Biziljeve in Rebernikove.

No, lahko bi se posvetilo: protestniki s selotejpom prelepljenimi usti bi težko na glas negodovali.

In potem so deplasirani in podcenjujoči poudarki Biziljeve o tem, kako je za plačo pač treba delati, da nacionalka ne more biti socialna ustanova ali kako je lahko morda edini dosmrtni voditelj le Slavko Bobovnik, drugi pač ne, v hipu nepomembni. Če za rumenim selotejpom novinarji niso prepoznali niti lastnih kolegov, na solidarnost pač ne gre računati.

Imajo slovenski mediji dober razlog, da zamolčujejo RSF?

Svetovna organizacija Novinarji brez meja (RSF) je v posebnem zapisu o Sloveniji zavzela stališče do pregona slovenskih novinarjev. K zapisu je dodala še povezavo na lestvico medijske svobode v svetu za leto 2015 (Slovenija zavzema 35. mesto  med 180 državami), na koncu pa so dodali še screenshot tvita Janeza Janše, namenjenega »potencialnemu teroristu«, novinarju Eriku Valenčiču:

RSF Janša tvit

Kako so se odzvali slovenski mediji? Skromno in previdno. STA je informacijo povzela s tem opisom:

Novinarji brez meja kritično do postopkov proti novinarjem v Sloveniji

Pariz, 19. februarja (STA) – V organizaciji Novinarji brez meja so se danes kritično odzvali na postopke, ki v Sloveniji potekajo proti novinarjem zaradi izdaje tajnih podatkov. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, je vlada pod vodstvom SDS leta 2008 naredila korak nazaj s spremembo kazenskega zakonika, ki da je poprej dovoljeval objavo tajnih podatkov v javnem interesu.

Novinarska organizacija v sporočilu, objavljenem na njihovi spletni strani, omenja “tri podobne primere”, zaradi katerih so sedaj pod drobnogledom pravosodja štirje novinarji – Anuška Delić, Erik Valenčič, Meta Roglič in Peter Lovšin.

Delićeva je pisala o domnevnih povezavah med SDS in neonacistično skupino Blood & Honour in tudi Valenčič je v filmu Koalicija sovraštva raziskoval povezave stranke z neonacisti. Rogličeva in Lovšin sta medtem pisala o dogajanju v Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Sova).

Kazensko ovadbo proti vsem je vložila Sova, ki jim očita objavo tajnih podatkov. Proti Delićevi že poteka sojenje, Valenčič je bil konec januarja zaslišan na državnem tožilstvu, že lani sta bila zaslišana tudi Rogličeva in Lovšin.

Novinarji brez meja so kritični do trenutno veljavnega kazenskega zakonika, ki ga je sprejel parlament v času vlade pod vodstvom SDS leta 2008, češ da vsebuje določila, ki ogrožajo svobodo informacij.

Kot veliko oviro za slovensko preiskovalno novinarstvo navajajo tudi povezave med medijskimi tajkuni in obveščevalnimi službami. Omenjajo povezave med nekdanjim šefom Sove Sebastjanom Selanom, Bojanom Petanom in Francijem Zavrlom.

Vestičko STA sta povzela Dnevnik.si in Planet Siol, v posebnem okvirčku pa so novico dodali še pod članek o varuhinji človekovih pravic v Delu.

Zelo slab medijski izkupiček je prvo, kar bode v oči glede na težo in pomen organizacije RSF. Preseneča, ali pa tudi ne, molk RTV Slovenija, POP TV, Večera in drugih, ki se niso potrudili nisi s pripravljeni povzetkom STA, kaj šele čim več od tega.

Drugič, preseneča dovolj indikativna omemba povezav med obveščevalnimi službami (Sovo) in medijskimi tajkuni v Sloveniji. V RSF ne podajajo le ugotovitve, da so prav takšne povezave resnična ovira za preiskovalno novinarstvo – očitno zaradi medijskega lastništva omenjenih tajkunov -, temveč omenjajo tudi oligarhičnega poslovneža Bojana Petana, kakor pravijo, in njegovo nastavitev bivšega direktorja Sove za direktorja Marine Portorož, medtem ko je isti Sebastjan Selan postal direktor Term Čatež – in obe podjetji obvladuje omenjeni. Danes je predsednik nadzornega sveta Marine Portorož omenjeni Petan, namestnik predsednika pa Franci Zavrl.

Tako Zavrl kot Petan sta po hišnih preiskavah nekaj mesecev nazaj kazensko ovadena skupaj s tremi drugimi, ker naj bi se družbe, ki sta jih vodila ali jih vodita, z njuno pomočjo okoristile za več kot 26 milijonov evrov. A to še ni vse, poročilo RSF omenja tudi cenzurno neporočanje Dnevnika o tem primeru:

Connections between media tycoons and the intelligence services is a real obstacle to Slovenian investigative journalism. In 2012, former Sova chief Sebastjan Selan became chief executive of Marina Portorož and director of Terme Čatež in 2013, both company owned by oligarch businessman Bojan Petan. The latter is being prosecuted for alleged abuse of his position and abuse of trust in business activities. Along with businessman and lobbyist Franci Zavrl, Petan allegedly embezzled 26 million euros and caused 54 million euros in damages to the Marina Portorož and Terme Čatež companies in 2009 and 2010, which Selan also runs. Petan also owns the Dnevnik newspaper. He is being investigated by Bosnian authorities for alleged organized crime activities and money laundering. Dnevnik has covered investigations of its owner and did not mentioned the police investigations of organized crime activities and money laundering against Petan. Even after Zavrl’s and Petan’s homes were searched, only Zavrl’s name initially appeared on Dnevnik’s website and its news pages, when all other medias reported about Petan. It took several hours for the newspaper to finally mention him.

RSF poročilo SLO sshot

Nagradno vprašanje je, ali imajo slovenski mediji dobre razloge, da o poročilu RSF raje molčijo kot ne? Še stališče v celoti:

SLOVENIAN JUSTICE SYSTEM SANCTIONS JOURNALISTS IN CLIMATE OF POLITICAL HOSTILITY TO MEDIA

The Slovenian democratic party – SDS – took a regressive step in 2008 by pushing through a new penal code that eliminated previous authorization to publish classified information deemed to be in the public interest. Now, four journalists are being prosecuted for bringing secret documents to light.

In three similar cases, journalists reported on classified documents. These had been leaked by a political group trying to weaken its opponents. The journalists were then hit with legal actions spurred by the targets of the leaked information.

Journalists manipulated in political conflicts

Two journalists from the daily Dnevnik, Meta Roglič and Peter Lovšin, are being investigated for having published a March 2013 article on a crisis within Sova, the Slovenian intelligence and security agency. Their report was clearly in the public interest.

The intelligence agency then launched a criminal investigation of the journalists, who underwent police interrogation. The information that the journalists obtained had clearly been made available by sources within the spy service. That agency was torn by a political conflict between two factions – one on the right headed by former prime minister Janez Janša, the other on the left supported by businessman Bojan Petan.

During the 2011 parliamentary elections, Anuška Delić, a journalist for the daily Delo, revealed the existence of links between the SDS, headed by Janša, and the extreme right-wing “Blood and Honour” group.

Delić is charged with having illegally obtained and disseminated classified information. The prosecutor has claimed that after the documents were published, the intelligence and security service lost its ability to continue gathering information on the Slovenian extreme right, and had to stop wiretapping some telephone conversations. In addition, the article alerted some intelligence agency targets that they were under surveillance.

Delić asserts that the criminal investigation is politically motivated. The case was opened two weeks after the appointment of a new Sova director, Damir Črnčec. “This is a revenge as I published article about SDS party connections to extreme rights just before parliamentary elections”, Delić said. “This is politization of this case and attack on journalists and media.”

The SDS entered the government in 2012, immediately naming Črnčec as spy chief. He is known for having organized courthouse demonstrations after Jansa was convicted of corruption charges.

On same trial against Anuška Delić, former director of Sova Sebastjan Selan is indicted by the prosecutor, as he didn’t request investigation and prosecution of a leak in Sova.

A journalist targeted by the former prime minister

Erik Valenčič, a journalist for Slovenian public television, was summoned to a hearing by a prosecutor on 28 January 2015. He refused to answer questions. In a January 2014 TV documentary, he had made public a Sova report on the Slovenian extreme right. The journalist is charged with disseminating classified information.

The journalist contends that the document, which a parliamentary committee requested from Sova in September 2012, did not contain genuinely sensitive information. And Valenčič in any case left out or concealed information that he did consider legitimately confidential.

Janša, who was prime minister until 2012, posted a tweet about Valenčič on 27 January 2015, accusing him of being a “potential terorist” (sic). The tweet was addressed to the Israeli foreign ministry and the CIA, and included the hashtag “#airportsecurity.” The tweet included three photos of the journalist, taken from his personal files. One image shows him with a Kalashnikov in 2006, in a hotel room in Iraq, where he was serving as a war correspondent. The tweet clearly aims to damage the journalist and his credibility, and to create problems for him when traveling abroad.

Obstacles to press freedom

In 2008, Janša’s SDS pushed Slovenian politics to the right, especially where press freedom is concerned. The current Slovenian penal code, which passed parliament that year, introduced provisions that endanger freedom of information. Journalistes have already been used by Sova and political figures before the adoption of the new penal code, but it happened without such dire consequences.

The pre-2008 penal code included a provision on divulging classified information, authorizing publication when the intention was to bring irregularities to light. That provision provided a degree of protection to journalists, but was eliminated from the present code. It seems clear that that the measure should be restored. In addition, a new provision should be adopted to decriminalize defamation, which remains a crime under Slovenian law.

Connections between media tycoons and the intelligence services is a real obstacle to Slovenian investigative journalism. In 2012, former Sova chief Sebastjan Selan became chief executive of Marina Portorož and director of Terme Čatež in 2013, both company owned by oligarch businessman Bojan Petan. The latter is being prosecuted for alleged abuse of his position and abuse of trust in business activities. Along with businessman and lobbyist Franci Zavrl, Petan allegedly embezzled 26 million euros and caused 54 million euros in damages to the Marina Portorož and Terme Čatež companies in 2009 and 2010, which Selan also runs. Petan also owns the Dnevnik newspaper. He is being investigated by Bosnian authorities for alleged organized crime activities and money laundering. Dnevnik has covered investigations of its owner and did not mentioned the police investigations of organized crime activities and money laundering against Petan. Even after Zavrl’s and Petan’s homes were searched, only Zavrl’s name initially appeared on Dnevnik’s website and its news pages, when all other medias reported about Petan. It took several hours for the newspaper to finally mention him.

Slovenia ranks 35th of 180 countries in the Reporters Without Borders 2015 world press freedom index.

 

Rogonosec Valenčič

Megarik Evbulid, živel je nekako v času Aristotela, si je rad izmišljal miselne paradokse in z njimi zabaval občinstvo, danes jih poznamo pod zbirnim pojmom sofizmi.

Eden od zelo znanih sofizmov nosi ime »rogonosec«  (keratines) in gre takole:

»Nisi izgubil rogov, kajne? Seveda ne (ko pa jih nimam). Če jih torej nisi izgubil, potem jih imaš.«

V obliki iz knjige filozofa Franeta Jermana se glasi:

»To, česar nisi izgubil, imaš. Ali si izgubil roge? Ne. Torej jih imaš!«.

Na prav tak sofizem sem se spomnil, ko sem prebral retvitani dovtip Janeza Janše na račun novinarja Erika Valenčiča:

V SDS so zanikali povezave z neonacisti, Valenčič pa ni nikoli zanikal povezave z bin Ladnom, ki ga je celo reklamiral.

Janša tvit zanikanje Valenčič

Analogija je torej naslednja. Prvi sofizem lahko preoblikujemo v takole formo tipa modus ponens:

(1) Česar nisi izgubil, to (še vedno) imaš.

(2) Rogov nisi izgubil.

(3) Torej imaš rogove.

Janšev sofizem pa bi se glasil:

(1) Če ti, Valenčič, nisi zanikal povezav z Bin Ladnom, potem jih imaš.

(2) Povezal nisi zanikal.

(3) Torej imaš povezave.

Res je sicer, da je sklep neizrečen, impliciten. Strogo vzeto Janša ni rekel tisti »Torej imaš povezave«. Kar je storil, leti le na primerjavo med dejanjem SDS in Valenčičem, češ: mi v SDS smo zanikali, ti pa nisi. Vendar smisla trditve ne moremo vzeti drugače kot jasen namig, da»nikoli ni zanikal povezave« razumemo kot nekaj, kar vodi do »ima povezave«.

Takšen argument iz »odsotnosti zanikanja« ni le klasični non sequitur (iz tega, da nečesa nismo zanikali, še ne sledi, da to drži, obstaja tisoč razlogov, zakaj česa ne zanikamo, eden od najbolj standardnih je recimo, da nas nihče ni niti vprašal), ni zgolj imitacija sofizmov, temveč je, čisto preprosto, hitropotezna retorična manipulacija.

Tudi v Sloveniji premoremo mojstre sofizmov, ki malce plonkajo pri starih Grkih. Slovenski prisilni rogonosec je novinar, ki ima povezave z Bin Ladnom, saj tega nikoli ni zanikal.

Teroristični novinarji ali zakaj se DNS znova moti

Društvo novinarjev Slovenije (DNS) se je vendarle odzvalo na tvit Janeza Janše – odsotnost odziva sem omenjal v prejšnjem zapisu.

Kot se da razbrati iz nekaterih zapisov vodilnih ljudi v njem, ga je k temu prepričal množičen odziv socialnih omrežij. Lepo torej, a še bolje bi bilo, če za svojo reakcijo ne bi potrebovalo nareka drugih.

In kako se je pri tem odzvalo? Poglejmo:

Zapis dvakratnega slovenskega premiera Janeza Janše, ki je novinarja TVS Erika Valenčiča na družbenem omrežju Twitter označil za “potencialnega terorista”, prestopa vse meje dostojnega, sprejemljivega in spodobnega v javnem komuniciranju, obenem pa razgalja nadaljevanje razkroja politične kulture v demokratični državi in kaže zavestno ignoriranje odgovornosti za izrečene besede, ki bi morala biti pri politikih še posebej visoka. Pri tem politiku in njegovi stranki nikakor ne gre za prvi žaljivi in nekulturni napad na novinarje, v tem primeru in v času, ko se zaradi strahu pred terorizmom krepita represija in nadzor, pa lahko ima tudi negativne posledice za novinarjevo delo.

Od politike zahtevamo, da se odreče tovrstnim zlorabam javne besede, novo vodstvo TVS in uredništvo pa pozivamo naj zaščiti poklicno in osebno integriteto svojih novinarjev.

DNS odziv Valenčič terorist

DNS torej predpostavlja, da je Janša storil napako v nečem, kar zadeva dostojnost in spodobnost v javnem komuniciranju, nadalje njegovo nekulturnost in je odraz nizkega stanja politične kulture v naši družbi. No, še nekaj pesnikovanja: zlorabil je javno besedo. Za nameček prepušča štafeto vodstvu TV Slovenija, da poskrbi za osebno integriteto Valenčiča.

Je primer Janševega čivkanja res mogoče zvesti na vprašanje dostojnosti in nizke politične kulture? Zakaj to ni mogoče, sem dokazoval večkrat, najbolj fokusirano na primeru Janševih napadov na novinarje: ker spregleda območje politične patologije, psihopolitike sovraštva in teorij zarot, ker se pretvarja, da ne obstaja politična propaganda in ker  ne opazi, da obstajajo politične tehnike sovraštva in diskvalifikacijskih manipulacij. Spregleda, skratka, realne učinke tovrstnega diskurza in jih še vedno benigno obravnava kot zdrs v coni normalnega.

Kaj je in kaj ni politična kultura

V slovenskem javnem prostoru se pojem politične kulture banalizira. Čeprav je tak koncept razvil Gabriel Almond za svoje potrebe primerjalne politologije, se v domačem novinarskem žargonu pojem uporablja skoraj izključno kot izraz vedenjske kulture in opisuje manire politikov na podlagi njihovega ekscesnega obnašanja. Povedano drugače, politična kultura se reducira na omiko ter vedenjske in etične standarde naših politikov, malodane na bonton.

Toda politična kultura v polnem pomenu analizira politične sisteme in orientacije, povezana je z analizo političnih vrednot, ideologijo, nacionalnimi preddispozicijami, njegovim značajem in nekaterimi kulturnimi značilnostmi.

In tako kot je razprava na nivoju »nizke politične kulture« Janševega tvitanja povezana z redukcijo začetnega pojma, je lahko takšna tudi reakcija: tudi DNS se zato lahko omeji zgolj na ukor ali grajo politiku zaradi njegove nezrelosti, neprimernosti, nezavedanja dejanja in podobno. Govoriti o politični kulturi je torej zgrešeno z vidika diagnoze in z vidika predvidene terapije. Ker kaj točno naj si začnemo z očitkom o zlorabi javne besede?

In ravno zato, ker ni haska in ker je zgrešilo v diagnozi, lahko razen infantilnega hihitanja, objave lastnih fotomontaž v stilu Tudi jaz sem džihadist, otročjih prečrkovanj časopisnih naslovov le skomignejo z rameni, ko Janša v zameno znova udari, tokrat po njih:

Janša tvit DNS hamas

Že na ravni reakcij na Janšo vidimo, da kakšen poseben trud v dvig slovenske politične kulture pač ne bo vložen. Zakaj bi torej besede o tem jemali resno?

Politična propaganda, kaj pa drugega

Ker se v DNS ponavljajo v svojem vzorcu reakcij, naj navedem pasusa iz mojega starega teksta o natanko istem problemu na isti relaciji Janša vs. mediji. Moja poanta je namreč znova ista in kot napisana za novo priložnost – napačnost pristopov sem takrat poimenoval »argument iz konteksta medijskega zavojevanja« in »argument iz konteksta političnega propagandizma«.

Prvi je tale:

Ko politika komentira posamičen medij, še zdaleč ne gre nujno le za nivoje kulture. Ko jih komentira SDS, gre za stranko, ki je medije brutalno zavojevala in jih še. Bomo zavojevalca, ki si podreja medije na vse mogoče načine, educirali o nizki politični kulturi? S tem je nekaj narobe. Bomo Janezu Janši, ko si je s Slivnikom in Jančičem podredil časnik Delo, na koncu očitali:

  1. Janša, res ni lepo od vas, kje vam je kultura?

Mu bomo očitali kaj podobnega danes, če bo komentiral Delo ali kakšen drug medij, kar sicer rad počne? Bomo za spodnjo izjavo in likovno opremo na strani SDS (»DELO osvobaja«) dejali, da je nekulturna?

Takšen diskurz v reakciji DNS je enostavno understatement, nujno zgreši, ne doseže naslovnika, je neproblemski. Še več, na drugi strani lahko sledi le nova spodbuda, nova delitev na tiste, ki imajo Janšo za bedaka in tiste, ki mu dajejo prav. Mar temu potem posplošeno ne rečemo delitev naroda na »naše« in »vaše«? Bomo dejali, da so ideološke igrice naroda zgolj rezultat nizke politične kulture? Razprava torej v pretežni meri dezauvira psihološki vidik razlag in se ne sprašuje po izvoru in motivih.

Poglejmo si še v kratkem izsek zapisa o drugem argumentu:

Teza o manku politične kulture namreč spregleda propagandistični naboj tovrstnih izjav in miselnih horizontov, oziroma po nepotrebnem izloči takšno branje, ki pa je največkrat bistveno. Eno je namreč kontekst in zgodovina nekoga, ki ga karamo glede bontona. Nekaj drugega je psihopolitična konotacija, ki naredi razpravo o bontonu za neresno. Politična kultura gotovo ni isto kot npr. politična propaganda, težko je celo reči, da je slednja njen nekakšen del. Privoščimo si nekaj kratkega miselnega eksperimenta. Predstavljajmo si, da imamo pred sabo tudi pri nas čaščenega Josepha Goebbelsa, mojstra propagande v Tretjem Reichu, ovekovečenega tudi na zgornji sliki s strani SDS, nato pa mu namenimo očitek:

  1. Goebbels, vaše čivkanje je prelahkotno – razkriva vašo nizko politično kulturo.

Deplasirano, kaj pa drugega! V svoji substancialni danosti propagandizem ni pokazatelj politične kulture, saj je vendar nekaj čisto svojskega. Če je slednja izvorno razumljena kot spontan proces in reducirana na nek banalen behaviorizem (ko je nekdo politično nekulturen, mu je nekako ušlo, ni dovolj kontroliral svoje »narave«), je propagandizem pri npr. tvitanju nekaj prav nasprotnega, premišljen in nadziran proces s svojim ciljem. Nehoteni in v nekem smislu tudi hoteni učinek nenehnih razprav o politični nekulturi je, da nas navajajo k nemišljenju in uspavajo. Želijo bolj le zgolj-obsodba, ostati v sferi moralnega poduka, pravzaprav rinejo proč od analitične presoje. Moralizirati o nizki kulturi drugih je tako preprosto in nezahtevno, da bi vse drugo kvarilo prijazen spanec moralista.

Čisto na kratko za konec: obsoditi prikazovanje novinarja Erika Valenčiča kot terorista z vatli nizke politične kulture je neproduktivno, zgreši družbeno in politično diagnostiko in je v končni instanci na neuspeh obsojeno prazno moraliziranje.

Janša tvit Janševa rit

Potencialni terorist Valenčič

Janez Janša je glede na včerajšnjo takoimenovanizacijo novinarskega dela Erika Valenčiča s fotonamigi na njegovo domnevno simpatijo do islamističnega fundamentalizma storil še korak dlje: svetovno javnost kar v angleščini tako rekoč v obliki tiralice in v vednost zanimivim naslovnikom opozarja, da je slovenski novinar potencialni terorist, ki ga je treba preganjati:

Janša tvit Valenčič potencialni terorist

Povedano drugače: z osnovnimi manipulativnimi triki svoje Demokracije ni bil zadovoljen, zanj so preblagi, kot urednik bi ne kuhal tovrstnih kamiličnih čajev.

Iz česa se torej sestoji njegov diskreditacijski red herring? Iz močne želje prekriti pravo razpravo o neupravičenosti pregona novinarja, ki je razgaljal povezave njegove, Janševe stranke z neonacisti. Zmanipulirati javno razpravo o novinarski avtonomiji in sezonskem lovu na novinarske čarovnice s stigmatiziranjem Valenčiča na podlagi nekih fotografij. Ker so pač nevarno obremenilni za stranko kot verjetnega sprožilca pregona zoper novinarja: in ko se bliža nevarnost, Janša vedno ponuja red herring, vedno speljuje sled drugam. Na fotografijah Valenčič iz razlogov, ki jih ne poznamo in za razpravo niso niti bistveni, pozira kot simpatizer islamizma. Povedano drugače: tudi če bi res držalo, da je Valenčič kakšen nevaren islamski skrajnež ali vsaj simpatizer, to ne bi bilo relevantno za razpravo o tožilskem pregonu proti njemu in razlogih zanj.

Tako imenovani novinar Valenčič je zdaj postal prav nič tako imenovani džihadist. Diskreditacijski preskok v kvaliteti in vsebini bi lahko bil vsaj približno nekaj, glede česar bi se zganila novinarska skupnost in ga vzela v bran. Morala bi ga že pri prvem, pa kaj, ko živimo v Sloveniji. Kjer so nivoji sovraštva in sovražnega govora politikov samoumevni, anticipirani, všteti, kot sem na tej strani že večkrat nakazal. Takšni, da gredo neopaženo mimo, kaj šele sankcionirano.

In če so nivoji sovraštva tolikšni, da ob njih zamahnemo z roko, glede manipulacijskih nivojev in njihovega prepoznavanja ne moremo gojiti prav nobenega upanja, da bi se z njimi kdo ukvarjal in nanje opozarjal. In potem se enkrat na dve leti kakšen dan terapevtsko čudimo, od kod toliko sovraštva, toliko delitev in toliko iracionalnosti.

Rezultat je zato predvidljiv: preganjani novinarji so s strani vodilnih politikov brez težav razglaševani za potencialne teroriste. Novinarji, encore un effort.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/tako-imenovani-novinarji-in-njih-pregoni/

Pesniški surplus:

Jana Valenčič

POTENCIALNI TERORIST VALENČIČ,
sonet

»Pazíte vsi se islamskega sina,«
z lažjo J.J. novinarja ovaja,
dokaz, da terorist je, zanj obstaja:
bradat je pač, kar v Kuri ni vrlina.

»Zgrabíte ga, najbolje z grobo silo,
nevaren tip je vsemu svetu, Kuri,
naprej po neformalni proceduri …
(če naše sodstvo bi primer sfalilo)!

Ime spominja res na Valentina,
pod njim pa najdete – mudžahedina!
Ni logično, da tu svobodno biva,

da vtika nos tja, kjer se ga ne tiče,
in hkrati naše biznise razkriva …
Znebit’ se treba je nevarne priče!«

Tako imenovani novinarji in njih pregoni

Predkazenski postopek zoper novinarja TV Slovenija Erika Valenčiča je še en v nizu velikopoteznega preganjanja slovenskih novinarjev, še en črni dan, neumnost, ki je kombinacija slabih zakonov, še slabših presoj tožilstva in političnih igric strank zoper novinarje in medije.

Ta primer je, kakorkoli je že grozen in nedopusten, zaradi svoje narave tudi miselno in profesionalno dolgočasen – ker je tako čist in nekompliciran, da ob čudenju in zgražanju česar drugega ni mogoče izustiti. Podobno kot v primeru pregona Anuške Delić.

Bolj zanimivi so načini, na katere se medijska obravnava postopka vpisuje v folkloro domače medijske krajine. Povedano drugače: reči, da je primer enostaven in posledično dolgočasen, zaradi nekaterih folklornih potez ne velja absolutno. Medijska krajina je pač spolitizirana, zato se del medijev trudi v nasprotni smeri: Valenčiča prikazati kot terorista, nevarnega novinarskega islamista, ki je »novinar«, torej tako imenovani novinar. En del novinarske srenje je torej antisolidaren z drugim delom na način, da drugega diskreditira:

Izrazito povečana raba narekovajev v političnem diskurzu zadnjih let bi verjetno ostala manj opažena, če se ji ne bi pridružil še njen ekvivalent v obliki besedne zveze »tako imenovan«, ker v govoru, razen mimetično, prvih pač ne morete uporabiti. Spisek stvari in oseb, ki so romali v narekovaje ali postali tako imenovani, je impozanten, frekventen in vsenavzoč: tako imenovana politika, civilna družba, strokovnjaki, levica, kultura, kulturniki. Največjo silo je protagonistom delala skupina izbrisanih: še letos, kot tudi vsakič poprej, je bila ta za poslanca Branka Grimsa, denimo, nenehno postavljana v narekovaje: tako imenovani »izbrisani«, je za vsak primer zapisal oboje. Stiska je izumljala vedno nove načine jezikovne diskreditacije: razglašala jih je zdaj za odpisane, drugič za prebrisane, tretjič za samoizbrisane. Stigmatizacija s pomočjo ločil in jezikovnih sredstev se ni vršila le s strani politike, temveč v veliki meri iz ust provladnih intelektualcev ali denimo mladoekonomistov. Njihov skupni imenovalec je bil v vpeljavi razumevanja, po katerem sebe dojemaš kot nosilca pravšnjosti, a se ob tem po svoje ves čas počutiš ogroženega. Od tako imenovanih.

Postopek takoimenovanizacije si v naslovu in sliki s sicer drugo intenco lahko ogledamo tukaj:

Demokracija Erik Valenčič narekovaji

 

Opisane prijeme manipulacij v naslovu in fotografski opremi, kjer vedno nastopa v osnovi predelana vestička STA, sem že opisal, tudi prijavil na Novinarsko častno razsodišče in prijavo dobil. Na podlagi kršitev istih členov kodeksa in tudi v primeru istega časopisa. Ja, res se ponavljam, ampak tudi primeri se kar ponavljajo – nesankcionirano, brez odziva kogarkoli od poklicanih, s tihim dopuščanjem in indiferenco odgovornih.

Manipulacija medijskega naslova je via regia do vašega želenega uspeha. Kot novinar se lahko takoj prikupite uredniku, politiki, kapitalu, izboljšate branost, klikanost, plačo ali honorar in svojo osebno priljubljenost. Metode so povsem neboleče, nesankcionirane, obetajo celo hitro napredovanje ter lep družbeni in medijski ugled. Tu je nekaj osnovnih navodil za vaš uspeh.

Uvod

Na tej strani boste našli že kar nekaj receptov, kako biti uspešen pri izbiri naslova. Eden izmed dokumentiranih primerov, kjer prevzamete tujo novico in ji pripnete drugačen naslov, je tale: »Kučan kot ponavadi spet meša meglo«. To je lep način, kako popestriti naslov nekega drugega članka STA (19. 3. 2010), ki nosi naslov »Kučan za Mladino: Vprašanje je, kako je Brezigarjeva lahko postala generalna javna tožilka«. Vsebini besedila članka sta seveda identični. Naslove namreč lahko ne le izumljate, ampak tudi spreminjate obstoječe, poljubno in v vseh smereh!

Splošna načela

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.

Vzemite STA vest in ji dodajte svoj naslov, ki ne odraža vsebine prispevka. Toda STA vest lahko tudi popestrite s kakim dodatnim sočnim stavkom ali dvema, za katere ni čisto nujno, da se navezujejo na vsebino vesti; lahko so tudi vaš komentar. Stvar podpišite kot »STA« in dodajte še kakšno inicialko, ki nakazuje uredniški poseg. Sicer s tem posegate v pravila objav vesti STA in kršite kodeks, ampak se ne sekirajte, nič vam ne morejo.