::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Potencialni terorist Valenčič

Janez Janša je glede na včerajšnjo takoimenovanizacijo novinarskega dela Erika Valenčiča s fotonamigi na njegovo domnevno simpatijo do islamističnega fundamentalizma storil še korak dlje: svetovno javnost kar v angleščini tako rekoč v obliki tiralice in v vednost zanimivim naslovnikom opozarja, da je slovenski novinar potencialni terorist, ki ga je treba preganjati:

Janša tvit Valenčič potencialni terorist

Povedano drugače: z osnovnimi manipulativnimi triki svoje Demokracije ni bil zadovoljen, zanj so preblagi, kot urednik bi ne kuhal tovrstnih kamiličnih čajev.

Iz česa se torej sestoji njegov diskreditacijski red herring? Iz močne želje prekriti pravo razpravo o neupravičenosti pregona novinarja, ki je razgaljal povezave njegove, Janševe stranke z neonacisti. Zmanipulirati javno razpravo o novinarski avtonomiji in sezonskem lovu na novinarske čarovnice s stigmatiziranjem Valenčiča na podlagi nekih fotografij. Ker so pač nevarno obremenilni za stranko kot verjetnega sprožilca pregona zoper novinarja: in ko se bliža nevarnost, Janša vedno ponuja red herring, vedno speljuje sled drugam. Na fotografijah Valenčič iz razlogov, ki jih ne poznamo in za razpravo niso niti bistveni, pozira kot simpatizer islamizma. Povedano drugače: tudi če bi res držalo, da je Valenčič kakšen nevaren islamski skrajnež ali vsaj simpatizer, to ne bi bilo relevantno za razpravo o tožilskem pregonu proti njemu in razlogih zanj.

Tako imenovani novinar Valenčič je zdaj postal prav nič tako imenovani džihadist. Diskreditacijski preskok v kvaliteti in vsebini bi lahko bil vsaj približno nekaj, glede česar bi se zganila novinarska skupnost in ga vzela v bran. Morala bi ga že pri prvem, pa kaj, ko živimo v Sloveniji. Kjer so nivoji sovraštva in sovražnega govora politikov samoumevni, anticipirani, všteti, kot sem na tej strani že večkrat nakazal. Takšni, da gredo neopaženo mimo, kaj šele sankcionirano.

In če so nivoji sovraštva tolikšni, da ob njih zamahnemo z roko, glede manipulacijskih nivojev in njihovega prepoznavanja ne moremo gojiti prav nobenega upanja, da bi se z njimi kdo ukvarjal in nanje opozarjal. In potem se enkrat na dve leti kakšen dan terapevtsko čudimo, od kod toliko sovraštva, toliko delitev in toliko iracionalnosti.

Rezultat je zato predvidljiv: preganjani novinarji so s strani vodilnih politikov brez težav razglaševani za potencialne teroriste. Novinarji, encore un effort.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/tako-imenovani-novinarji-in-njih-pregoni/

 

%d bloggers like this: