Holokavst kot izguba moralnega kompasa

Ko so se svetovni voditelji in preživeli podali na prizorišče nekdanjega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau, da bi se spomnili njegove osvoboditve izpred 70 let, so največji del pietetno molčali. Slovenski predsednik je ob tej priložnosti povedal:

“Samo v tem taborišču so zavestno pobili več kot polovico prebivalstva naše države. To se je lahko zgodilo zaradi popolne moralne katastrofe, zaradi izgube slehernega moralnega kompasa. In to se je zgodilo vsega 20 let po koncu prve svetovne vojne,” je spomnil Pahor.

Morda imam preveč izostreno uho za pomenske odtenke pojmov, kot so »morala« in »etika«, toda še zmerom se mi zdi ponujena vzročna razlaga zgrešena. Poskušal bom pokazati, da gre za nekaj, kar spominja na understatement, zmanjševanje pomena, bržčas zaradi slabega razumevanja.

Če so koncentracijska taborišča bila tovarne smrti, največja pokopališča v zgodovini človeštva, če so tudi v Auschwitzu ljudje bili zverinsko pobijani, mučeni in stradani, je identificirati odsotno moralnost nekoga kot poglavitni vzrok za nastanek tovarn smrti pač bistveno premalo, nezadostno in strogo vzeto tudi zgrešeno.

Klasični primeri kakega vsakodnevnega understatement kot namernega literarnega prijema bi bili:

Hitler was not a nice person.

It was windy in New Orleans during hurricane Katrina.

Bill Gates is financially secure.

Pahor najbrž ob obisku Auschwitza ni imel v mislih nobene retorične figure. Če bi ob ogledu mesta grozot dejal »Hitler pa ni bil prijazen fant«, bi ga zgroženo imeli za prvovrstnega cinika.

In vendar si za hip predstavljajmo, da je ob ogledu dejal zgolj »Kakšna katastrofa!« Občutek, da je opis še vedno neprimeren, da mu toliko tega manjka, da je brezčuten, je seveda bistveno manjši, toda vztraja.

Ko k temu dodamo izraz »moralen«, se kaj prida nič ne spremeni. Stavek »Kakšna moralna katastrofa!« ali »Nekdo je izgubil moralni kompas!« še zmerom zvenita kot understatement, ob njih zaznavamo in čutimo izrazni manko. Zakaj?

Ker je bil holokavst bistveno več od tega in ker holokavst v polnem pomenu besede nima bistveno opraviti z moralo; pri njem pač ni šlo za Mo­ra­li­tät ali Sittlichkeit, zato posledično tudi ne za etično krizo ali kakšno krizo vrednot. Holokavst po svojem bistvu ni bil moralna katastrofa, tako kot ne moremo reči, da je posledica tega, da Hitler ni bil prijazen fant, saj je nekaj bistveno večjega in širšega: je neskončna tragedija človeka, njegovo razčlovečenje.  Ni bil rezultat zgrešene morale, če že odmislim razlike med pojmoma morale in etike, ker bi moralno ravnanje bilo konstitutivno za človeškost in bi se ta izgubila. Takšno razmišljanje bi predpostavljalo, da se je nekdo pri izbiri med dobrim in slabim tako rekoč zmotil in izbral zlo. Holokavst je v svojem bistvu zanikanje človeka, ultimativni konec morale, kjer o slednji ni mogoče niti govoriti.

Hitler je po svoje res izbral zlo, seveda. Ampak šlo je za nekaj bistveno več od tega – svojo izbiro je tudi krvavo udejanjal. Za šest ali več milijonov duš, v grozi preminulih, zato pač ne bomo mogli nikoli zadostno opisati z besedami, da so le posledica izgube nekega moralnega kompasa. Sploh ne po 70. letih nenehne refleksije in spomina na morijo.

Po izteku druge svetovne vojne je menda nemški filozof Theodor Adorno koncizno ugotavljal, da po Auschwitzu poezija več ni mogoča. S tem je verjetno hotel reči, da zaradi grozot holokavsta spregovoriti o človeku v jeziku nečesa, kar je dovršeni izraz lepote in harmonije, neizogibno postane čista nemožnost.

Na podoben način gre pri holokavstu za izničenje »moraliziranja«: po Auschwitzu ugotavljanje izgube moralnih kompasov več ni ugotovitev, ki bi bila ustrezna, morda tudi možna.