Je Siriza radikalna stranka?

V prispevku na spletni strani Mladine se sindikalist Goran Lukič, sicer velik simpatizer Združene levice, sprašuje o medijskem pokrivanju grških volitev:

Ustavimo se pri besedi »radikalno«. Torej, kaj je tako radikalnega pri Sirizi?

Celoten članek je koncipiran kot čudenje temu, čemu se slovenski novinarji odločajo grško koalicijo poimenovati za »radikalno« – temu na zelo podoben način sledijo nekateri novinarji in družboslovci.

Njihovo čudenje implicira, da besedo »radikalen« razumejo (in občutijo) kot diskreditator, kot zmerjaški označevalec, ne zgolj kot dovolj točen opis programske pozicije.

Siriza je že po svojem imenu oz. akronimu koalicija radikalne levice, Συνασπισμός Ριζοσπαστικής Αριστεράς, Synaspismós Rizospastikís Aristerás.

Za radikalno se ima ona sama, prav to pomeni pridevnik rizospastikos – tisti, ki izvira iz riza, iz korena. Radikalnost je enostavno korenitost – če se Siriza sama ne brani tega pridevnika, čemu se ga slovenski pristaši? Ne delu je torej spet nek temeljni nesporazum.

Zato se Siriza v anglosaškem prostoru preprosto imenuje »Coalition of the Radical Left« – pa nihče je javka, da se dogaja strašna krivica, da je nesramno označena za »skrajno« oz. »radikalno« levico. Še več, tudi najbolj levo usmerjeni časopisi nimajo s takšno označbo prav nobene težave ali zadržka.

Kakor vse kaže, bodo tudi slovenski mediji in novinarji počasi za sabo začeli puščati sled – pristaši Sirize in njenih slovenskih satelitov bodo izpuščali del njenega akronima, njeno »radikalnost«; vprašanje pa je, če s tem ne dezavuirajo dela njene ne zgolj onomastične identitete in celo opozorila, da si radikalna misel lahko izbori svoj prostor pod soncem le po zavedanju, da je to, kar je. Da je, skratka, v njenem interesu imenovati se za radikalnega, da si takšni želijo biti tudi programsko.

Podobno velja za slovensko inačico Sirize, tj. Združeno levico, ki se je vzpostavila kot edina leva alternativa s tem, ko se je pozicionirala na skrajni spekter političnega pola in sleherno drugo levico označila za premalo ali nepristno levo. Reči, da ne želi biti radikalno na levi, je povsem self-defeating.

Nasprotniki, kot kažejo prvi zaskrbljeni odzivi neoliberalnih Financ, bodo počeli prav nasprotno. Morala zgodbe? Z izpuščanjem označevalca se ne pridobi prav nič, tako kot se ne izgubi z dodajanjem.