::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Mencingerjeva peticija: Houston, we have a problem

Zadnji TV klub na POP TV (24.1.15) je še bolj dramatično nakazal težavo tako imenovane Mencingerjeve peticije, njen Houston, we have a problem.

V studiu so gostili štiri predstavnike, razporejene za in proti privatizaciji, razdeljene na podlagi podpisnikov peticij (Bogdan Biščak in Rok Kogej v podporo peticiji »proti razprodaji«, Rok Novak in Blaž Vodopivec v podporo antipeticiji za privatizacijo). Oddaja je enostavno želela odpreti dilematiko pravih argumentov prvih in drugih, soočiti mnenja.

TV Klub POP TV privatizacija

Za najbolj simptomalen jemljem trenutek, ko sta v hkratnem medsebojnem prepričevanju Biščak in Kogej razkrila, da povsem drugače razumeta Mencingerjev zapis, ki ga podpisujeta. Medtem ko je prvi vztrajal na načelu »Nisem proti privatizaciji, sem proti razprodaji«, je Kogej ob stavku, ko je Biščak tak stavek v medklicu Vodopivcu pripisal kot jasno intenco peticije, poskušal mnenje korigirati in je dejal »Oboje je, proti privatizaciji in proti razprodaji. To pa vem, ker (nerazumljivo)«. Omenjena sopodpisnika jo torej razlagata vsak po svoje, nihče pa ne ve točno, kako jo interpretira trenutnih 12.000 podpisnikov in kaj so imeli v mislih, ko so dodali svoj podpis.

Kogej je s tem ponovil stališče, o katerem sem fokusirano že pisal: Združena levica je peticijo razumela na svoj, my way način, sam Mencinger in drugi (najmanj Biščak in ekonomist dr. Bogomir Kovač) pa na povsem drugega, spet svojega: za socialiste (in še marsikoga) je peticija deklaracija proti privatizaciji, preostali, tudi njen avtor, tega ne mislijo.

Tak nesporazum tvori temelj, kot sem opozoril, medijskih situacij in povečuje diskusijsko zmedo: v kategoriji podpisnikov so torej hkrati tisti, ki zagovarjajo dve povsem različni mnenji in liniji argumentacij. Mediji pa s tem, ko antilogično primerjajo eno in drugo, še poglabljajo protipostavitev na ravni »za privatizaciji« in »proti privatizaciji«.

Mencinger et consortes občano medlo pojasnjujejo, da niso proti privatizaciji generalno, temveč le v konkretnosti hic et nunc, torej v danem primeru petnajstih podjetij in odločitvi Cerarjeve vlade glede prodaje. Avtor peticije je dvoumnost kar sam zakuhal, do današnjega dne zadrege ni poskušal dovolj glasno poudariti in razčistiti – čeprav se podpisi še zbirajo.

Luka Mesec, Rok Kogej et consortes ubirajo drugačno strategijo, saj morajo ob premalo šibki tezi o razprodaji pokazati še, zakaj je privatizacija zmerom napačna, peticijo pa razumejo v podporo svojim političnim in ideološkim stališčem.

Kogej je za nameček uporabil natančno isti argument, ki sem prejšnjič kritiziral kot nevzdržen: ker tujci ne prodajajo svojih Telekomov, tudi mi ne smemo svojega. Že, ampak ne prodajajo jih iz čisto drugih, ekonomskih razlogov.

Ali je Mencinger nalašč napisal nejasno besedilo, ki bo združilo dve skupini podpisnikov s povsem različnima izhodiščema, ne vemo. Domnevajmo, da je bil zgolj neroden. Vsekakor pa imata obe skupini interno zadrego, ki jo morata razrešiti – vprašanje PRIVATIZACIJA – DA ALI NE ni razvozlana niti med podpisniki njegove peticije.

Posledično ima združena levica maksimalno dober razlog, zakaj ji napačno branje Mencingerjeve intence ustreza v vseh ozirih in zakaj si ne želi popravka: ker peticija ustvarja vtis, da so vsi podpisniki vedno in povsod proti privatizaciji in ker je s tem odprta pot za polno politično in ideološko unovčevanje njenega obstoja. Denimo v obliki napovedi referenduma in uličnih protestov. Kot vse kaže,  večina teh (v tem trenutku) 12.000 ljudi ohlapnejšemu razumevanju ne oporeka – in vprašanje je, če se sploh zaveda navedene razlike.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/19/mencinger-peticija-in-privatizacijski-nesporazum/

Delo Mencinger peticija DZ

%d bloggers like this: