::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Mencinger, peticija in privatizacijski nesporazum

Nisem proti privatizaciji.

Kdo je izrekel ta stavek? Dr. Jože Mencinger ob predaji peticije »Preprečite razprodajo!« predsedniku državnega zbora Milanu Brglezu. Ob njem je stal Luka Mesec in predstavniki skupine društev in gibanj Državljani proti razprodaji.

Delo Mencinger peticija DZ

Zakaj je ta stavek pomemben? Ker v svojih nastopih zagovorniki razprodaje na čelu z Mencingerjem praktično nikjer niso poudarili, da načeloma ne nasprotujejo privatizaciji, da nasprotujejo »razprodaji«, kot pravijo, le petnajstih podjetij tukaj in zdaj. Nekaj podobnega je na prigovarjanje Bobovnika na koncu v Odmevih pojasnil Bogomir Kovač, eden od podpisnikov, saj je voditelj vanj začudeno vrtal po tistem, ko je predpostavil, da preprosto ne podpira privatizacije in bil potem deležen nikalnega odgovora.

Kar je še huje, te bistvene informacije ne vsebuje niti sama peticija. Prej daje vtis, da privatizacije ne odpira, nikoli. Zakaj, ne vemo. Podatek je silno pomemben, ker po drugi strani privatizaciji vedno in povsod nasprotujeta Luka Mesec in Združena levica. To je njihov programski zastavek.

Ko sta torej Mencinger in Mesec združila moči, ko je en napovedal celo ulične proteste in referendum, sta poskrbeli za nek temeljni nesporazum, ki ga seveda niti slovenski mediji niso hoteli ali zmogli zapopasti vse do danes. Nesporazum, ki je bržkone kot po čudežu omogočil, da se pod isto streho zdaj družijo in kujejo nove načrte kar dvojne sile, se pravi dve ideološko različni skupini: tisti, ki so proti privatizaciji vedno in povsod, tj. socialisti, in vsi tisti, ki proti privatizaciji nasprotujejo le tuintam.

Mencingerjeva peticija je zato v neki temeljni dimenziji silovito pomanjkljiva in bo vodila do novih nesporazumov, ki nekaterim – tistim pač, ki so začeli kovati politični dobiček iz nje – strašno koristi. Osebno nasprotujem razprodaji in se mi skoraj vsi argumenti iz nje zdijo prepričljivi, vendar je nisem podpisal zaradi teh in še drugih pomanjkljivosti.

Ena od stvari, ki me niso prepričale, je malodane ideološka teza o ideološkosti razprodaj, zapisana v peticiji:

Razprodaja je vsiljena ideološka odtujitev, ki naj bi zagotovila prelom z »umazano« socialistično preteklostjo, v kateri so bila zgrajena podjetja, ki jih zdaj prodajamo, in ki bo Slovenijo uvrstila med druga nekdanja socialistična gospodarstva, o katerih usodi odločajo lastniki multinacionalk.

Mencinger je tu ponovil svojo staro razlago, s katero se ne morem strinjati: da bi razprodaja bila »ideološka odtujitev«, da bi prodajalci, v tem primeru Cerarjeva vlada, iskala prelom s socializmom, se zdi povsem neverjetna in tudi nedokazana trditev. V intervjuju za Mladino februarja 2014 je isto misel ponovil takole:

»Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«

Težko verjamem, da odločevalce o prodaji vodi kakšna posebna svetovnonazorska agenda. Razlogi za prodajo, ki ji pač nasprotujemo, so v očeh Cerarjeve ekipe maksimalno praktični – ker ni denarja za poplačilo dolgov in obresti in ker ni imaginacije, da bi lahko na stvari pogledali drugače. Da bi Mramor bil kakšen zadrt antisocialist? Ne bo šlo. Seveda dopuščam tudi, da se nekdo želi ob prodaji omastiti. Toda mar ni omastitev znova dokaz, da s tem svetovni in ideološki nazor nima veliko skupnega?

Že na primeru prodaje Telekoma sem pokazal, kako so lahko razlogi proti prodaji silovito različni in da so tisti v tujini svetlobna leta oddaljeni od npr. razlogov Združene levice. Argument »Tudi v tujini ne prodajajo svojih Telekomov, zato ne smemo niti domačega« je zato v danem ideološkem kontekstu pretežno iz trte izvito manipuliranje. Nekdo preprosto ne želi ločevati ideoloških in ekonomskih razlogov.

Ko je pred dnevi nastala protipeticija nekdanjih »resetatorjev«, ki nasprotno zahteva prodajo navedenih podjetij in privatizacijo vobče, moramo njen nastanek razumeti tudi na podlagi navedenih nejasnosti Mencingerjeve peticije. Če bi ta bila nedvoumna, se javna razprava ne bi s takšno intenzivnostjo polarizirala na način, kot se zdaj, namreč na črti »tisti proti privatizaciji« vs. »tisti za privatizacijo«. Po nepotrebnem smo dobili še eno nekoristno kazanje lulčkov v peskovniku, z obveznim dokazovanjem, čigav je daljši.

Mencingerjeva peticija je s svojo nedoročenostjo omogočila, da je lažje instrumentalizirana in zlorabljena za politične namene, obenem pa je na ravni argumentacije poskrbela za meglo, saj imata npr. Mencinger in Mesec dejansko povsem nasprotna stališča, večina pa verjame, da imata identična. Preprosto rečeno: če bi Mencinger in drugi vsakič takoj in jasno naznačili, da načeloma niso nasprotniki privatizacije in dodali pomembne distinkcije v svoje stališče, bi velik del nepotrebnih diskusij in vročih nasprotovanj preprosto odpadel, soočeni argumenti pa bi bili bistveno drugačni.

%d bloggers like this: