Mencinger, peticija in privatizacijski nesporazum

Nisem proti privatizaciji.

Kdo je izrekel ta stavek? Dr. Jože Mencinger ob predaji peticije »Preprečite razprodajo!« predsedniku državnega zbora Milanu Brglezu. Ob njem je stal Luka Mesec in predstavniki skupine društev in gibanj Državljani proti razprodaji.

Delo Mencinger peticija DZ

Zakaj je ta stavek pomemben? Ker v svojih nastopih zagovorniki razprodaje na čelu z Mencingerjem praktično nikjer niso poudarili, da načeloma ne nasprotujejo privatizaciji, da nasprotujejo »razprodaji«, kot pravijo, le petnajstih podjetij tukaj in zdaj. Nekaj podobnega je na prigovarjanje Bobovnika na koncu v Odmevih pojasnil Bogomir Kovač, eden od podpisnikov, saj je voditelj vanj začudeno vrtal po tistem, ko je predpostavil, da preprosto ne podpira privatizacije in bil potem deležen nikalnega odgovora.

Kar je še huje, te bistvene informacije ne vsebuje niti sama peticija. Prej daje vtis, da privatizacije ne odpira, nikoli. Zakaj, ne vemo. Podatek je silno pomemben, ker po drugi strani privatizaciji vedno in povsod nasprotujeta Luka Mesec in Združena levica. To je njihov programski zastavek.

Ko sta torej Mencinger in Mesec združila moči, ko je en napovedal celo ulične proteste in referendum, sta poskrbeli za nek temeljni nesporazum, ki ga seveda niti slovenski mediji niso hoteli ali zmogli zapopasti vse do danes. Nesporazum, ki je bržkone kot po čudežu omogočil, da se pod isto streho zdaj družijo in kujejo nove načrte kar dvojne sile, se pravi dve ideološko različni skupini: tisti, ki so proti privatizaciji vedno in povsod, tj. socialisti, in vsi tisti, ki proti privatizaciji nasprotujejo le tuintam.

Mencingerjeva peticija je zato v neki temeljni dimenziji silovito pomanjkljiva in bo vodila do novih nesporazumov, ki nekaterim – tistim pač, ki so začeli kovati politični dobiček iz nje – strašno koristi. Osebno nasprotujem razprodaji in se mi skoraj vsi argumenti iz nje zdijo prepričljivi, vendar je nisem podpisal zaradi teh in še drugih pomanjkljivosti.

Ena od stvari, ki me niso prepričale, je malodane ideološka teza o ideološkosti razprodaj, zapisana v peticiji:

Razprodaja je vsiljena ideološka odtujitev, ki naj bi zagotovila prelom z »umazano« socialistično preteklostjo, v kateri so bila zgrajena podjetja, ki jih zdaj prodajamo, in ki bo Slovenijo uvrstila med druga nekdanja socialistična gospodarstva, o katerih usodi odločajo lastniki multinacionalk.

Mencinger je tu ponovil svojo staro razlago, s katero se ne morem strinjati: da bi razprodaja bila »ideološka odtujitev«, da bi prodajalci, v tem primeru Cerarjeva vlada, iskala prelom s socializmom, se zdi povsem neverjetna in tudi nedokazana trditev. V intervjuju za Mladino februarja 2014 je isto misel ponovil takole:

»Tokratna privatizacija je podobno ideološka, kot je bila nacionalizacija leta 1948. Takrat je že privaten frizer ogrožal socializem, zdaj naj bi državno podjetje ogrožalo kapitalizem.«

Težko verjamem, da odločevalce o prodaji vodi kakšna posebna svetovnonazorska agenda. Razlogi za prodajo, ki ji pač nasprotujemo, so v očeh Cerarjeve ekipe maksimalno praktični – ker ni denarja za poplačilo dolgov in obresti in ker ni imaginacije, da bi lahko na stvari pogledali drugače. Da bi Mramor bil kakšen zadrt antisocialist? Ne bo šlo. Seveda dopuščam tudi, da se nekdo želi ob prodaji omastiti. Toda mar ni omastitev znova dokaz, da s tem svetovni in ideološki nazor nima veliko skupnega?

Že na primeru prodaje Telekoma sem pokazal, kako so lahko razlogi proti prodaji silovito različni in da so tisti v tujini svetlobna leta oddaljeni od npr. razlogov Združene levice. Argument »Tudi v tujini ne prodajajo svojih Telekomov, zato ne smemo niti domačega« je zato v danem ideološkem kontekstu pretežno iz trte izvito manipuliranje. Nekdo preprosto ne želi ločevati ideoloških in ekonomskih razlogov.

Ko je pred dnevi nastala protipeticija nekdanjih »resetatorjev«, ki nasprotno zahteva prodajo navedenih podjetij in privatizacijo vobče, moramo njen nastanek razumeti tudi na podlagi navedenih nejasnosti Mencingerjeve peticije. Če bi ta bila nedvoumna, se javna razprava ne bi s takšno intenzivnostjo polarizirala na način, kot se zdaj, namreč na črti »tisti proti privatizaciji« vs. »tisti za privatizacijo«. Po nepotrebnem smo dobili še eno nekoristno kazanje lulčkov v peskovniku, z obveznim dokazovanjem, čigav je daljši.

Mencingerjeva peticija je s svojo nedoročenostjo omogočila, da je lažje instrumentalizirana in zlorabljena za politične namene, obenem pa je na ravni argumentacije poskrbela za meglo, saj imata npr. Mencinger in Mesec dejansko povsem nasprotna stališča, večina pa verjame, da imata identična. Preprosto rečeno: če bi Mencinger in drugi vsakič takoj in jasno naznačili, da načeloma niso nasprotniki privatizacije in dodali pomembne distinkcije v svoje stališče, bi velik del nepotrebnih diskusij in vročih nasprotovanj preprosto odpadel, soočeni argumenti pa bi bili bistveno drugačni.

Ideologija in ekonomika razlogov prodaje Telekoma

Tednik Mladina se v zadnji številki sprašuje, zakaj bo Slovenija s prodajo Telekoma izgubila najpomembnejše strateško podjetje prihodnosti.

Mladina Telekom prodaja

Naj povem, da se s tezo strinjam. Sem proti prodaji Telekoma in proti prodaji ključnih državnih podjetij v državi in zavzemam se za polno transparentno postopkov. Opozoriti pa želim, da se med razlogi proti prodaji (»razprodaji premoženja«) tako zelo radi mešajo politične, ekonomske in ideološke podlage ter motivi – celo do te mere, da je bolj od takšnega mešanja groteskno le še to, da ga nihče noče prepoznati ali celo opaziti. Zakaj? Ker živimo v časih medijskega hujskaštva, demonizacij in poceni demagogije.

Borut Mekina je v Mladini storil tisto, kar naredi vsak dober novinar: iskal je širši kontekst, primerjavo in analizo prodaje sorodnih podjetij v Evropi. In je našel lep protiargument: nemški Telekom je v lasti nemške države (38 %, preostali deležniki ne morejo imeti višjega), torej čemu bi potem mi prodajamo svojega? Zakaj za nas ni dobro tisto, kar je dovolj dobro za Nemčijo?

Zakaj obdržati svoj Telekom v državni lasti?

V Mladini so poklicali vrsto držav, kot so Avstrija, Nemčijo Švica, Nizozemska, in jim postavili enostavno vprašanje: če moramo mi prodajati svoj Telekom, zakaj ga imate vi v lasti? Implicitna podmena je seveda jasna: ker vi ne prodajate svojega, imamo tudi mi dobre razloge, da ne prodamo svojega – in to celo nekomu med vami.

Med pridobljenimi odgovori, vsebujočimi razloge, zakaj se niso odločili za prodajo, so naslednji:

(1) cilji javnega interesa, kot so kakovost državne infrastrukture ter kakovost storitev

(2) konkurenčna prednost in strateški cilji, kajti prihodnost je v telekomunikacijah, potrebnost telekomunikacij za gospodarsko okolje

(3) »V Avstriji so nam odkrito povedali, da telekomunikacije povezave vidijo kot železnico 21. stoletja« (infrastrukturni razlog)

(4) konkurenčno prednost svojih dežel v prihodnostim, kajti prihodnost je v telekomunikacijah

(5) potreba, da raziskave in razvoj ostanejo v državi (razvojni razlog)

(6) varnostni razlogi

(7) davčni razlogi.

Po drugi strani imamo navajanje razlogov, ki jih očitno v tem hipu najbolj vehementno zagovarja Združena levica in njihovo trdo jedro demokratičnih socialistov. Naj citiram njihove poglede:

Čeprav države iz vzhodne Evrope in Južne Amerike brez izjeme dokazujejo, da so tovrstni podvigi recept za gospodarsko in socialno katastrofo ter za razrast korupcije, nam predstavniki kapitala in vladajoči politiki še vedno prodajajo puhlice o državi kot slabem gospodarju, odrešilni moči tujih investitorjev in privatizaciji kot univerzalnem zdravilu za korupcijo.

V Iniciativi za demokratični socializem zato ostro nasprotujemo privatizaciji, saj je je v nasprotju z interesi delavstva in blaginjo širšega prebivalstva. Ne potrebujemo zasebnih lastnikov, ki bodo svoje dobičke, nakopičene v davčnih oazah, povečevali z odpuščanjem delavcev in izčrpavanjem podjetij. Potrebujemo delavsko upravljanje v državnih in zasebnih podjetjih. Ker obstoječe politične elite niso sposobne ali zmožne skrbeti za dobrobit prebivalcev, zasebne lastnike pa zanimajo le kazalci dobičkonosnosti, je čas da ljudje prevzamemo upravljanje svojih življenj v svoje roke in se razprodaji skupnega premoženja odločno upremo!

Skratka, razlogi proti prodaji so:

(1) ker prodaja ni v interesu delavstva in blaginje širšega prebivalstva

(2) ker podjetja ne morejo biti v zasebni lasti, ker zasebni lastniki vedno kujejo dobičke, nakopičene v davčnih oazah, ki jih povečujejo z odpuščanjem delavcev in izčrpavanjem podjetij

(3) ker obstoječe politične elite niso sposobne ali zmožne skrbeti za dobrobit prebivalcev

(4) ker države iz vzhodne Evrope in Južne Amerike brez izjeme dokazujejo, da so tovrstni podvigi recept za gospodarsko in socialno katastrofo ter za razrast korupcije

(5) ker nam predstavniki kapitala in vladajoči politiki še vedno prodajajo puhlice o državi kot slabem gospodarju, odrešilni moči tujih investitorjev in privatizaciji kot univerzalnem zdravilu za korupcijo.

Razlika v razlogih je očitna: če so prvi gospodarski, razvojni, strateški, javni, varnostni itd., so drugi nesporno prvenstveno politično-ideološki. Glede na dejstvo, da se slovenski socialisti v svojem programu zavzemajo za ukinitev tržne ekonomije in nasprotujejo konkurenčnosti (»odpravljanje trga in konkurence kot družbenih mehanizmov, ki v kapitalizmu povzročajo nenehne krize, ter vzpostavljanje alternativnih načinov koordinacije proizvodnje in delitve dobrin, kot sta sodelovanje med proizvodnimi enotami namesto konkurence in demokratično planiranje namesto slepe tržne proizvodnje«), je evidentno tudi, da sklicevanje na trg in konkurenčne prednosti ne bo moglo biti uporabljeno v zagovor proti prodaji.

Burne javne razprave, uporabljene argumentacije in njih medijske asistence so zato nekaj, kar nerazločeno ponuja medijsko meglico različnih motivov in razlogov, kjer se nam vse prepogosto dogaja, da podpiramo ene politične protagoniste in njihove agende, v njihovo podporo pa imamo v mislih in navajamo neke druge.

Povedano drugače: argumenti tujih držav, ki jih navaja novinar Mladine, prav v ničemer ne dajejo prav argumentom domačih socialistov pri zahtevah proti prodaji premoženja, saj so povsem drugega kova. Niti eden od pridobljenih razlogov proti prodaji domačega Telekoma ni ideološko-političen.  Popularni splošni vtisi, namigi ali celo artikulirana dokazovanja tipa npr. »Združena levica ima prav, državnih podjetij ne smemo prodati, saj jih ne prodajajo niti v tujini«, so zato primer manipulacije z navajanjem povsem različnih razlogov, tem bolj uspešnih v medijskih meglicah, v katere so tako pogosto zapredeni državljani.

ZL proti prodaji Mladina