Predsednika vlade naj bi na čelu stranke zamenjal Bojan Dobovšek, ki je septembra iz stranke izstopil, ostal pa poslanec SMC. “Zdi se, da imajo ljudje z mojim delom številne perspektive. Dobro bi bilo, da se z mano pogovorijo,” je za TVS dejal Dobovšek.“V ozadju je tisto, na kar vedno opozarjam – močne interesne skupine, ki hočejo uveljaviti svoj interes, diskreditirati po eni strani nekatere ljudi in privilegirati druge,” je dejal.
Pričakovali bi, da bo Bojan Dobovšek sredi tega betežnega medijskega spinanja odločneje povedal, da si ne dovoli biti njegova žrtev. Pa mu očitno godi in ustreza, da tega ne stori – zato po tihem hvali in sprejema ves ta hrup okoli sebe, ki mu dviguje rejtinge.
Zgodba o medijskem puču v SMC je razkrila, kako fragilna je politična realnost, kako je medijsko odvisna in kako je težko ločevati med obema nivojema: politična realnost je postala substancialno, nerazvezljivo medijska in obratno. Ko spremljamo prvo, nujno vidimo tudi drugo – obe vidimo hkrati. Cerar je že nekaj dni povsem nemočen, demantiji ne zaležejo, cinični nasmeški ob besedah o konstruktih tudi ne. Pučisti ali botri teze o njih so lahko navdušeni nad svojim medijskim vplivom in Dobovškove replike, češ očitno nekdo ceni njegovo delo, če ga želi videti na mestu predsednika vlade, a da konkretne ponudbe še ni dobil, predstavljajo jasen korak pristanka nanjo.
Če se končno ne bomo odločili tega dvojega ločiti, medijske in politične realnosti, če za to ne bodo predvsem mediji zbrali dovolj moči, bo spinanje vedno bolj zmagovito, politično dogajanje še bolj nestabilno, tabloidno orientirani mediji in njihovi sponzorji pa zmagovalci v svoji neznosni želji po urejanju politike in ustvarjanju vtisa o svoji dominaciji v na ta način konstruiranem svetu. In res, med požarnimi reporterji in Večerom, denimo, več ni nobene razlike.
You must be logged in to post a comment.