Premier Šarec bi, a še ni razrešil Štefaneca

Svet24.si je objavil zgodbo o tem, kako je ostal brez pogovora s šefom protikorupcijske komisije Borisom Štefanecem. Ta je že pristal na intervju za časopis, potem prosil, da mu vprašanja pošljejo vnaprej, ko so mu ustregli, pa je brez pojasnila preklical dogovor za intervju.

Štefanec Svet vprašanja prestrašila

Svet24 in članek o tem, kako se Štefanec izmika medijem

Pustimo ob strani tabloidno napihovanje zapleta. V zgodbi je vendarle precejšnje zrno resnice: da se Štefanec očitno občasno izogiba podajanju izjav za medije in nastopanju pred novinarji. Zbode predvsem predsednikova samovolja v obliki pričakovanja, kdaj bi lahko pred novinarji nastopil. KPK je namreč mediju sporočil, da bi lahko nastopil šele konec maja letošnjega leta:

S Štefanecem smo zato želeli opraviti pogovor predvsem o stanju korupcije v državi, na kar je predsednik komisije sprva pristal. Zaradi neljube izkušnje, ko je Štefanec pred časom nastopil v oddaji ene izmed televizij, ki je bila bolj namenjena napadu nanj kot predstavitvi stanja v državi, so nas zaprosili, da vprašanja pošljemo vnaprej. Prav zaradi njegove neljube izkušnje s televizijskim nastopom smo na to izjemoma pristali in komisiji posredovali okvirna vprašanja, a to še vedno ni bilo dovolj. Želeli so imeti konkretna vprašanja in ta smo prav tako posredovali.

Po prejemu vprašanj bi nam v skladu z dogovorom morali poslati termin za intervju, vendar se je protikorupcijska komisija zavila v molk. Šele ob našem vnovičnem poizvedovanju so nam sporočili, da si je Štefanec premislil. Prek zadolženih za odnose z javnostjo je sporočil, da bi bil primernejši čas za pogovor nekje konec maja, ko bo protikorupcijska komisija pripravila letno poročilo.

Volja po medijskem nastopanju, ki je izginila

Doslej nismo opazili, da bi imel Štefanec voljo do medijskih nastopov le ob pripravi letnih poročil, ravno nasprotno. KPK je državni organ in Zakon o medijih zavezancem, tudi KPK, nalaga dolžnost, da se na pisno vprašanje medija odzovejo do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja pisno obvestijo medij, če zavrnejo ali delno zavrnejo odgovor na vprašanje. Oziroma da v sedmih delovnih dneh od prejema vprašanja mediju posredujejo odgovor na vprašanje.

Težko rečemo, da ima zgornji primer status zavrnitve medija v čisti obliki. Pri Svetu24 so namreč svoje povabilo na pogovor kombinirali s pošiljanjem vprašanj, ki so jih naknadno dostavili na željo predsednika KPK. Zato je nastal vtis, da se izogiba odgovoru nanje in to prelaga na konec maja, a dejansko je šlo za njegovo sugestijo mediju, da bi raje nastopil šele takrat. In zato nekaj težje rečemo, da na tej točki neposredno krši zakonodajo, kakorkoli zveni njegova zavrnitev sumljivo in predvsem nenavadno »izbirčno« za državni organ.

Nihče mu nič noče

A moja poanta bo druge vrste. Napako bi storili, če bi mislili, da Štefanec ne ve, kaj počne. Izhajajmo raje iz nasprotnega spoznanja, da se še kako zaveda svoje samovolje in tega, da mu v tej državi nihče nič ne more. Pardon, nihče nič ne hoče. Vključno s pasivnimi mediji.

Namreč bolj intrigantno za analizo je njegovo že dolgo nazaj napovedano obnašanje in ravnanje: ob odhodu namestnice KPK, Alme Sedlar, smo vsi v en glas ugotavljali, da je Štefanec porinil boj proti korupciji na čisti rob nedogajanja in da vsem političnim stranem, ki so pri tem aktivno sodelovale, obglavljeni organ maksimalno ustreza. Da nanje deluje kot kamilični čaj, da jih pomirja. Naj spomnim, zgodbo je zakuhal in je v nobeni točki ni želel razrešiti predsednik republike, Borut Pahor. Ne le, da je anemični predsednik na čelu anemične institucije po volji vseh politik, očitno je po volji tudi tistih, ki vodijo institucijo.

Na hitro bi dejal, po analizi strankarskega odnosa do Štefaneca, da sta ga pri življenju vzdrževali predvsem dve stranki: Cerarjeva SMC in Janševa SDS. Ne le zato, ker sta bili zadnja leta politično najmočnejši, predvsem zato, ker sta mu vselej dejansko priskočili na pomoč.

Politika bi ga morala razrešiti

Zdaj, ko imamo na oblasti nadvse popularnega Marjana Šarca in njegove obljube o boju proti korupciji, pa je prišel čas, da ga spomnimo, kaj vse je o vlogi KPK in njegovem predsedniku že povedal. Naj spomnim na prvo Šarčevo izjavo:

Tako kot vsak državljan sem lahko preko medijev spremljal pozive gospe Sedlar, da se nekaj stori glede slabega delovanja KPK in izgube zaupanja v javnosti. Zgodilo se ni nič. Gospa je imela dosti in je odstopila. Vse skupaj kaže na nevzdržno stanje v senatu KPK, ki bi ga morala aktualna politika razrešiti, če ima resen namen v boju proti korupciji.

Predsednik LMŠ je zaprisegel kot novi predsednik vlade 17. avgusta 2018. Ni videti, da bi se kaj zgodilo od takrat. Pa poglejmo, kakšen poseg je Šarec predlagal:

Brez državnega zbora ne bo šlo. Zato bi bilo potrebno pozvati državni zbor, da začne postopek razrešitve predsednika KPK v skladu z zakonom ter razrešitev tudi temeljito argumentirati. Je pa res, da v treh letih od imenovanja komisije ne predsednik republike, ne vlada, niti državni zbor niso pokazali resne pripravljenosti, da se o razrešitvi odloča, čeprav vsi govorijo o slabem delu komisije.
Druga možnost je sprememba zakona. Na način, da lahko predsednik republike predlaga državnemu zboru razrešitev celotnega senata KPK ali samo posameznega člana. Seveda mora predlog vsebovati tudi zelo tehtne razloge za razrešitev.

Stanje, ki ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu

No, omenjene predloge je podajal kot kandidat za predsednika republike. S tem je želel povedati tudi, kaj bi po njegovem moral storiti Pahor, pa tega ne stori. V istem odgovoru je pojasnil, da nikakor ne bi pristal na scenarij čakanja do konca Štefanečevega mandata (31. marca 2020), kajti »stanje, kot smo mu priča na KPK, ne koristi državi, ljudem in našemu ugledu v tujini.« V nadaljevanju je še povedal, da bi v kratkem času sklical posvet vodji poslanskih skupin parlamentarnih strank in utemeljil, zakaj predsednik senata ni več primeren za funkcijo, ki jo opravlja.

In zdaj nestrpno čakamo na Šarčeva dejanja, na njegovo prislovično odločnost, zaradi katere mu raste popularnost, in moč verodostojnosti njegovih besed – sicer v funkciji predsednika vlade.

Več:

Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Feniks Štefanec in medijski pepel

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Cerarjev apel proti sovražnemu govoru: kako iskren je?

Stranka Mira Cerarja se je odločila za nepričakovano, čeprav načeloma zelo dobrodošlo potezo: vse druge politične stranke je pozvala k »skupni akciji« in nanje naslovila poziv, da se odpovedo uporabi sovražnega govora. V pismo, opremljeno tudi s sloganom, ki so ga objavili 23. februarja, so zapisali nekaj alarmantnih ugotovitev:

Spoštovani,

sovražni govor v Sloveniji vedno bolj ogroža demokratično kulturo.

Pogosto že presega tisto mejo, ko bi ga lahko širša javnost učinkovito zavrnila kot nesprejemljivo govorico ter ga kritično preglasila. Danes ga je žal vse prepogosto slišati v javnem prostoru. Širi se izza političnih govorniških odrov, razkazuje na javnih dogodkih, zasledimo ga celo v javnih medijih.

Pri tem se moramo zavedati, da se sovražni govor vedno začne in konča pri posamezniku. Nekdo ga izreka, nekdo drug postane njegova žrtev – vse skupaj pa škodi celotni družbi. Zato se ga velja lotiti na obeh koncih, z osebnim prizadevanjem in s kolektivno akcijo.

Pozivam vas, da še posebej v času, ki bo zaradi dvojih letošnjih volitev gotovo močno družbeno občutljiv, storimo vse, da se vsaj s strani političnih strank in iz ust nas, političnih osebnosti, ne bo slišalo ne sovražnosti ne spodbujanja nestrpnosti.

S tem, ko bomo v naših javnih nastopih varovali človekovo dostojanstvo in spoštovali človekove pravice, bomo dokazali, da si nasproti stojimo kvečjemu kot politični tekmeci, ne pa kot sovražniki. In kar je še pomembneje, s tako držo bomo celotni družbi dali zgled višje politične kulture.

Predlagam, da se kot sopodpisniki pričujočega poziva tudi zavežemo, da bomo po letošnjih državnozborskih volitvah s skupno parlamentarno pobudo zastavili besedo za odločnejši sistemski in praktični spopad s sovražnim govorom.

Miro Cerar, predsednik Stranke modernega centra

Dejanja nenadnega zanimanja za fenomen sovražnega govora v domačem prostoru in brzdanja sovražne politične govorice v obliki nekakšnih zavez bi morali biti močno veseli, a ga precej izmaliči nekaj okoliščin, zaradi katerih bi kazalo biti vsaj malo skeptičen. Naj jih v nadaljevanju naštejem.

Cerar sovražni govor umolkne

Slogan in akcija stranke SMC: zaenkrat brez posebnega medijskega in političnega odziva

Sumljivost timinga

Že res, da stranki SMC zaenkrat ne moremo očitati kakšne posebne zlorabe v obliki sovražnega govora, toda nemogoče se je izogniti vtisu, da se zanj zanima šele ob izteku svojega mandata in celo izrecno za potrebe volitev. Zakaj ne prej? Se je v zadnjih tednih dogodilo kaj takšnega, kar bi lahko smiselno razumeli kot dober motiv za sprožitev tega političnega dejanja?

Ne, ni se zgodilo. Kar je pred nami, je zgolj čas tik pred intenzivnim novim volilnim spopadom. Je potemtakem mogoče, da se je ta tema prikradla v politično agendo bolj po pomoti in iz nekega drugega, manj iskrenega motiva?

Nedoločenost poziva

Apel ne omenja nobene tarče ali žrtve sovražnega govora. V tem smislu je povsem nekonkretiziran, abstrakten in podoben pozivu proti nasilju v družini, recimo, ki ne bi omenjal tistih, ki se jim nasilje dogaja, ali proti diskriminaciji, ne da bi omenjal diskriminirane.

Nakazani so izvajalci sovražnega govora in nestrpnosti, s prstom je pokazano na politike, sugeriran je kontekst prihajajočih parlamentarnih volitev. Toda abstraktnost apela je previsoka in ostaja zavita zgolj v floskule o dvigu politične kulture. S čimer je realna dimenzija učinkov minimizirana.

Zgodovina zanimanja za sovražni govor

Okoliščina, da se Cerar doslej ni kaj prida zanimal zanj, dodatno načenja verodostojnost poziva. Naj spomnim: bil sem med tistimi v Alternativni akademiji, ki so Cerarja na tiskovni konferenci javno pozivali, da protibegunski sovražni govor, skupaj s predsednikom Borutom Pahorjem, sploh obsodi – po njegovi eskalaciji jeseni 2015, ko so se stopnje sovraštva do beguncev in islama že nevarno dvigovale. Bilo je 3. novembra 2015:

“Po našem mnenju se po Sloveniji širijo sovraštvo, ksenofobija, nestrpnost, morda tudi rasizem … Slovenija je razklana na tiste, ki menijo, da je takšno stališče sprejemljivo, in tiste, ki verjamemo, da takšno stališče ni sprejemljivo. Ugotovili smo, da slovenski politični vrh glede teh vprašanj popolnoma molči, do te mere, da se nam zdi to popolnoma nesprejemljivo in po svoje zgovorno,” je k obsodbi sovražnega govora, “ki najeda slovensko identiteto in Slovence kot takšne”, pozval filozof Boris Vezjak.

Seveda molk ob sovražnem govoru drugih ni kakšno naključje: če si politik, pač staviš na priljubljenost pri čim večjem številu populacije, leve in desne. Tudi tiste, ki je dovzetna za sovraštvo in rada ceni njegove protagoniste.

Šele Šenčur

Ne le, da se Cerar in njegova stranka nista odzvala, temveč sta obmolčala ob sovražnem govoru, katerega kulminacijo je predstavljal sicer javnosti dobro znan tvit Sebastjana Erlaha avgusta 2015 z nakazano končno »rešitvijo«, tj. njihovemu streljanju na meji. Predsednika vlade in predsednika republike dolge mesece ni prepričala eksplozija sovraštva – vse do protibegunskih protestov v Šenčurju 20. februarja 2016. Torej kakih pet mesecev. Takrat je Cerar le javno ugotovil, da obstajata naraščujoči sovražni govor proti prebežnikom ter napadi na Islamsko skupnost v Sloveniji. V Delu so takrat zapisali:

Predsednik vlade Miro Cerar in predsednik državnega zbora Milan Brglez sta ljudi pozvala k mirnosti, strpnosti in k duhu solidarnosti ter duhu pomoči. »Ta vlada ni in nikoli ne bo podpirala nobene nestrpnosti, hujskanja in sovraštva, kot se dogaja v zadnjih dneh,« je dejal premier, nasprotovanje profesorjev v Kranju glede namestitve otrok pa je označil za nesprejemljivo.

Po drugi strani je Pahor v parlamentu ugotavljal, da moramo prisluhniti tudi drugačnim mnenjem – do beguncev. In pravici (!) do njega.  Z Darjo Matjašec sva 25. februarja 2016 na Cerarja in njegovo ministrico naslovila prošnjo po posredovanju ob protibegunski psihozi, ki se je odvijala na omenjeni kranjski gimnaziji glede namestitve mladoletnih prosilcev za azil – podpisalo jo je 2000 ljudi. Predsedniku vlade se nikoli ni ljubilo odgovoriti.

Irgl Erlah streljanje

Erlahov tvit, ki je jeseni 2015 sprožil  obsežne javne razprave in obsodbe sovražnega govora

Medijski (ne)interes za sovražni govor

Cerarjeva opisana akcija s sloganom »Naj sovražni govor obmolkne!« razen zapisa STA in Dela ni bila deležna večjega medijskega odmeva,  kar je sicer v popolnem sozvočju s siceršnjim popolnim nezanimanjem za problematiko sovražnega govora pri nas, ki ga diktirajo domači novinarji in uredniki. No, nekateri desni od njega dobesedno živijo – odpovedati se sovražnemu govoru bi zanje pomenilo zavračati kuro, ki nese zlata jajca.

Končno je medijska neodzivnost dobro dokumentirana tudi v preziru do dela Sveta za odziv na sovražni govor – razen s strani Janševih medijev, kjer je deležen ti. posebne obravnave.

Od kod vznik zanimanja?

Vse našteto nas napeljuje k resnim pomislekom o poštenih nagibih omenjene akcije. Predstavljajmo si za trenutek, da bi isti slogan, »Naj sovražni govor obmolkne!«, začela uporabljati Janez Janša in njegova SDS? Zato ni tako nedobrohotno verjeti, da je do nje prišlo bolj zaradi politične predvolilne taktike: ker desnica politično jaha na diskurzih nestrpnosti, diskriminacije, islamofobije in sovraštva, ki so vselej uspešni in učinkoviti, v primerjavi z njimi levosredinske stranke ali tiste, ki takih diskurzov ne želijo uporabiti, nimajo veliko možnosti. In zato omenjeni apeli nenadoma pridejo prav tudi strani SMC – ne iz iskrenih razlogov, temveč bolj iz pragmatičnih.

Janša proti politični korektnosti

Da je temu tako, najbrž vsaj posredno dokazuje govor Janeza Janše na akademiji svoje stranke na Brdu le nekaj dni pred tem. Ne želim reči, da obstaja vzročnoposledična povezava med obojim, a Cerarjevo kampanjsko gesto morda lažje razumemo tudi zaradi napovedi prvaka SDS, da se bo odpovedal politični korektnosti:

Tukaj, na tej točki je potrebno opustiti t. i. politično korektnost, ker ničesar ne prinese, prinese samo zablode, zaradi katerih je danes, kljub temu da gre gospodarstvu dobro, polovica Evrope v krizi, najbogatejše države so v krizi zaradi identitetnega vprašanja. Zaradi tega, ker imajo oni gripo, imamo prehlad tudi mi.

Mi smo prvič v tem času, odkar smo postali člani EU in NATO, upravičeno zaskrbljeni za usodo teh dveh asociacij. Ne zato, ker bi bili neki zunanji sovražniki vojaško tako močni, ne zato ker bi gospodarsko propadali, ker ne bi bili sposobni ustvarjati in prodajati izdelkov, ki gredo v promet na globalnem tržišču, ampak zato, ker se je zanemarjalo vprašanje nacionalne in skupne evropske identitete, ker se je nasedalo zgodbi o multikulturnosti, ki ni nikoli pod takšnimi pogoji nikjer zaživela, in ker se je začelo reagirati po tem, ko je bilo že marsikje pozno. Za Slovenijo še ni prepozno, je pa ključen čas za prebujanje.

Pregon sovražnega govora v praksi

Kako daleč bo šel Janša s svojo trumpovsko intonirano politično nekorektnostjo, ne vemo, lahko pa kar dobro slutimo iz dosedanje trudoma prehojene poti. Včasih se zdi, da prostora za več nekorektnosti več ni, a smo potem vedno znova presenečeni. Toda če obstaja kakšen napačen naslovnik Cerarjevega apela, potem je to on. Kar bi zlahka lahko dojeli kot še en dokaz prislovične politične naivnosti predsednika vlade.

Težava s sovražnim govorom v Sloveniji je sicer mnogo širša. Čeprav je njegov pregon generalni državni tožilec Drago Šketa uvrstil celo v svoj program, nič ne kaže na izboljšavo stanja. 297. člen Kazenskega zakonika je napisan in med kršitve javnega reda in miru umeščen tako katastrofalno, da bi nujno terjal spremembo. Še več, dikcija člena je tako nespretna, da se na njegovi podlagi slovenski tožilci zaklinjajo k temu, da sovražni govor po naši zakonodaji sploh ni kaznivo dejanje! Če ni, se res ne rabimo čuditi, zakaj ga ne preganjamo.

Etika javne besede?

Dokaz temu so tudi vsi opuščeni primeri sovražnega govora do beguncev, začenši z Erlahovim.  Apeli k molku v redu predvolilnih političnih gest nas pred njim ne bodo obvarovali. Niti nas ne bo Cerarjev minister za pravosodje Goran Klemenčič, ki je po šenčurskih dogodkih, kot beremo v Delu, »v razpravi pravilno opozoril, da ‘kazenska zakonodaja, delo policije in tožilstvo ne bodo rešili etike javne besede’, pri tem pa se mi zdi, da se tej odgovornosti, ki je v bistvu moralna, odrekamo vsi, tako politika kot mediji.«

Pravilno opozoril? Ne, tole je nepravilna napačna sled, red herring: ne govorimo o tem, kaj bomo storili s kulturo javne besede, temveč kako bomo sovražni govor preganjali. In to sta dve dovolj različni kategoriji. Slovensko tožilstvo, kot vemo, je že odločeno: ne bo ga. Za kar so odgovorni tudi Cerarjevi ministri. Še en razlog več, zakaj premierjev apel ne more kaj prida prepričati, pa naj se še tako trudimo z načelno pohvalo.

Več:

Miro Cerar je butl

Pahor najprej o pravici do drugačnega mnenja, nato šele o sovraštvu

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Skoraj 2000 razlogov za molk

Janko in Milan – novi upi slovenskega novinarstva

S takšnim podmladkom je lahko pot slovenskega novinarstva samo svetla. Približno v to smer gredo odkritja o tem, kdo so novinarji tabloida Škandal24, pri katerih se je razkrilo, da za njimi stojijo izmišljena imena postavnih mladeničev.

Fotograf Marko Pigac in morda še kdo je na tviterju opazil, da njihovi profili niso pristni. Spet drugi so razkrili še, da prihajata »Janko, 35« in »Milan, 77«, uveljavljeni peresi tega Janševega časopisa, iz nekega drugega filma. Namreč iz kampanje stranke SMC.

Pigac škandal fake novinar

Marko Pigac in njegov tvit o novinarskem profilu avtorja Škandala24

Eva Košak je Dnevniku povzela nenavadno trolanje z novinarskimi psevdonimi:

V novem časniku Škandal sta med pogostejšimi avtorji člankov, ki menda razkrivajo vse tisto, česar si drugi mediji ne upajo, »Janko, 35« in »Milan, 77«. Nekaterim poznavalcem domače scene ni dalo miru, da še niso slišali za postavnega petintridesetletnika, ki je menda prvo pero Škandala, in zadevi so na twitterju prišli do dna s pomočjo sodobnih spletnih orodij za iskanje fotografij. Portret moškega, ki ga poznamo kot Janka, tako lahko kupimo na enem od spletnih servisov, kjer so na voljo generične fotografije za opremljanje člankov ali oglasov, enako velja tudi za sedeminsedemdesetletnega Milana, ki za Škandal piše črno kroniko. Zgodba postane še bolj nenavadna po ugotovitvi, da smo se nad temi fotografijami zgražali že pred leti – omenjena Janko in Milan sta z istim imenom in starostjo kot zdaj nastopila že v razvpiti kampanji Cerarjeve stranke SMC, kjer so na primerih življenjskih zgodb običajnih Slovencev razlagali, kako nam bodo izboljšali življenje. Janka smo spoznali v vlogi osnovnošolskega učitelja zgodovine, Milana pa so predstavili kot upokojenega inženirja elektrotehnike, razočaranega nad neinovativnim pristopom domačih podjetij in s kroničnimi bolečinami v hrbtenici. Razvedelo se je, da fotografije niso pristne, in verodostojnost so izgubile tudi zgodbe, stranka pa se je soočila z manjšo piarovsko krizo. Takšno, o kateri bi Milan in Janko gotovo z veseljem poročala v Škandalu.

Večno vračanje istega anonimarstva

Nič novega: tako kot sem, očitno celo prvi, poročal o izidu Škandala24 v povezavi z Janševimi brezplačniki, bi to morali storiti tudi v primeru zaščitnega znaka Slovenskega tednika in Ekspresa – se pravi, njihovih novinarskih mojstrov, Vidov Vidcev in drugih etabliranih novinarjev politične provenience, ki so si rade volje nataknili svoje beneške maske psevdonimov. Janko in Milan sta danes postala komični resentiment večnega vračanja in ohranjanja istega. V praksi to pomeni, da slavimo deseto obletnico novinarske apatije, da bi kakorkoli uspešno artikulirali svoje stališče do anonimnega novinarstva. Še manj, da bi ga ustavljali.

Trolanje kot posledica stanja

Simptom povedanega je najbrž novinarka čudovitega stasa, ki sliši na ime Milojka Balevski. Kolumnistka Večera, ljubljenka TV Slovenija in številnih drugih medijev. Težko se bomo borili proti takemu novinarstvu, če mu cvetober odgovornih v DNS na stežaj odpira vrata.

Sam sem se moral ponižati na ta način, da sem leta 2008 vlagal prijave kršitev kodeksa na Novinarsko častno razsodišče proti nekaterim omenjenim anonimnim novinarjem Slovenskega tednika in Ekspresa: vedoč, da prejkone pač ne obstajajo: prva, druga, tretja. Podobno tudi proti Milojki Balevski. Jasno, pričakovati je bilo, da se ne bo zgodilo nič: v nobenem oziru.

Kateri bedak bo, vsem novinarjem v posmeh, danes potencialno vlagal ovadbe proti Janku in Milanu iz Škandala24? Deplasirano in demodirano. Ne, nekoč bo ceh, če bo imel čas, pač moral opraviti s takim neznosnim stanjem nesankcioniranosti, ki si ga lahko nato privošči, v vseh ozirih, kar sama politika.

Omenjeno trolanje Škandala24, izumljanje novih izmišljenih psevdonimov, usmerjeno v vladajočo SMC, je v resnici že posledica novinarske indiference, kar v praksi pomeni, da je tudi v prihodnje anonimnemu novinarstvu odprta pot v domača medijska nebesa.

Ko gre za mlajše, neuveljavljene avtorje

Še več, vedno se bo našel kakšen medijski ljubljenec, ki nam bo pojasnil, da sta Janko in Milan iz Škandala24 simpatična dečka: »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«. Kajti, kot je povedal deset let nazaj isti maziljenec, »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost«.

Evo, pa imamo Janka in Milana. Mlada in ambiciozna novinarja na začetku svoje kariere, dovolj skromna, da bosta navzlic svojim nezvenečim imenom v prihodnje uspešno utirala pot v novo medijsko družbo. V kateri se velja zanašati na »avtoriteto argumentov«, sledi poduk, in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. Novinarski maziljenec bo že vedel, saj je bil vendar kolumnist v omenjenih brezplačnikih, čisto mimogrede pa tudi dekan in univerzitetni profesor: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.«

Mentalni ku-klux-klan

O kom govorimo, si lahko bralec prebere v tejle Mladinini kolumni in v odlomku v nadaljevanju. Anonimno novinarstvo je simptom izgubljene identitete, politično ugrabljene. Skratka, v posmeh novinarski pasivnosti in celo podpiranju nerešitev se nam dogaja medstrankarsko trolanje, uporaba istih psevdonimov.

Edini korak naprej, ki smo ga doživeli, ne zadeva novinarstva, temveč odpoved mimikriji glede medijskega lastništva. Slovenski tednik in Ekspres, so kot mantro ponavljali v Janševi SDS, nista njihova projekta, z njimi nimajo nič. Z nastopom novega kroga medijskega zavojevanja deset let nazaj pa so karte odprte: Janša in Orban več ne tajita, kdo stoji za takšnimi projekti. Tistimi, kot pravi Marko Crnkovič, ki štejejo za »prispevek k mentalni ku-klux-klanizaciji slovenske družbe«.

Zgodovinski konteksti: leta 2008 isto anonimno sranje, zdaj novo pakovanje

Pisalo se je leto 2008. Toda bere se, kot da je bilo včeraj. Preden prisluhnemo cenenim izgovorom o tem, da živimo v svobodni državi, kjer lahko vsakdo piše, kamor želi, navedimo nekaj dejstev, ki Makarovičev angažma konkretneje pojasnijo post festum. Prvič, če naš avtor trdi, da ob svojem zadnjem zapisu v Ekspresu (17. 9. 2008) sploh ni vedel, da je to zadnja številka, potem verjetno trdi, da tega ni vedel niti ob prvi. Kako si potemtakem razlaga nenadno prenehanje izdajanja nečesa, kar navdušeno sprejema kot »nov medijski projekt«? Zdi se, da bi ga moral, v skladu s svojim začetnim navdušenjem, zdaj močno obžalovati. Ali pa je mogoče mislil na »predvolilni projekt«? In če je, čigav projekt in zakaj je v njem sodeloval? Drugič, če je vedel, da Ekspres prinaša članke, katerih avtorjev etablirani novinarji ne poznajo in zanje domnevajo, da so izmišljeni, kako se je na to odzval kot medijski strokovnjak? Kako se je znašel med njimi, med ljudmi, ki verjetno ne obstajajo? Tretjič, če ni vedel, da je Ekspres projekt, ki je vezan na volitve, kako si je razložil njegovo homogeno desno, provladno in protiopozicijsko vsebino? Četrtič, ker v zadnji kolumni izraža zaskrbljenost nad medijskimi tajkuni in Boškom Šrotom, ali se je kdaj vprašal, kdo financira slovenske brezplačnike, kdo naroča njihovo vsebino? Petič, v Ekspresu je zanesljivo opazil propagandne, diskreditacijske in žaljive vsebine. Če ne drugega, ga je na to moral opozoriti kolega Tomšič. Kakšno je bilo njegovo mnenje o njih in zakaj jih je podprl kot del zanimivega medijskega projekta? Šestič, se mu je Ekspres v kakšnem trenutku zazdel uravnotežen časopis? Če bi na FUDŠ-u znova delali raziskavo o medijski svobodi po naročilu vlade gospoda Janše ali katere druge, kako bi klasificiral članke v Ekspresu? Kot provladne, protivladne, proopozicijske, protiopozicijske, če naštejem izraze iz raziskave, »da gre pri piscih za mlajše in še neuveljavljene avtorje, kar seveda sploh ni slabo«, da je prepričan, da »ime avtorja ni jamstvo za kredibilnost« in da se je treba zanašati na »avtoriteto argumentov« in ne na »avtoriteto konkretnih oseb«. In še nekaj sociološke soli je dodal, da zakrije sledi sramote: »V tradicionalnih družbah je pomembno predvsem to, kdo je nekaj povedal, v modernih pa, kaj je bilo povedano.« No ja, v tem zapisu poskušam slediti zapovedim moderne družbe in se zadržati glede tradicionalne, če uporabim njegov žargon. Sicer ne pričakujem, da bom na postavljena vprašanja prejel pojasnila, želim pa, da mu jih slovenski novinarji, ki se nenehno pulijo za njegovo mnenje o politični in medijski sceni, vsaj mimogrede postavijo. S tem bodo dokazali dvoje: da izbirajo med tistimi oblikovalci javnega mnenja, ki so verodostojno objektivni in da jih ne vabijo po profesionalno smrtonosni liniji uravnoteževalskega kriterija v smislu »povabimo enega levega pa enega desnega, Janševega strokovnjaka«.
Makarovič je v svoji topli dobrodošlici Ekspresu vanj zapisal tole: »Upam pa si verjeti, da gre za korake, ki so sicer majhni, a vsaj namenjeni v pravo smer.« Zmotil se je, »Prava smer« izdaja Reporter, Ekspres je izdajal »Zame-tek«. Ne dvomimo, da sta oba na pravi poti (tako kot Slovenija), le da se je pot drugega nenadoma iztekla. Je zdaj začutil kakšno potrebo, da bi se imel za žrtev, ki so jo prevarali? Ali da bi obžaloval nenaden konec »majhnih korakov«? Nič od tega. Je torej Makarovič instrumentaliziral ali bil brez protesta hote instrumentaliziran? Videti je, da drugo zagotovo, in le upam lahko, da razni eksperti in oblikovalci javnega mnenja svoje akademske časti in ugleda niso prodali za majhne strankarske denarce. Kajti potem so največja žrtev med vsemi, večji kot anonimni »novinarji« ali najeti odgovorni uredniki in direktorji. Pred kratkim sem vložil tri prijave na Novinarsko častno razsodišče, v katerih dokazujem, da so besedila v brezplačnikih in recimo v Demokraciji včasih povsem identična. Večjega profesionalnega brodoloma slovenskih medijev od tega, da v neki državi vnaprej pripravljene propagandne strankarske članke nekaznovano »pišejo« fiktivni novinarji in potem vse to izhaja v nakladi, bistveno večji od naklade vseh slovenskih dnevnikov skupaj, si ne znam predstavljati. No, brodolom je še večji, ko takšno gverilsko taktiko nazadnje požegnajo še medijski strokovnjaki z izrecno hvalo in s svojim vdanim sodelovanjem; natanko tisti, ki navadno vse druge izključujejo s »tako imenovanimi«. Moj sklep je torej tak: če bi Makarovič odkrito nastopal v strankarskem glasilu, s tem ne bi imel težav. Toda če želimo resnično pojasniti enigmo politične instrumentalizacije medijev, se nikar ne pustimo poučevati tistim, ki so hote privolili, da so njen aktivni del. Makarovič je lep primerek tega, da se je Sokrat motil, ko je trdil, da nihče ne dela slabega vedoma. Nekateri to počnejo še kako vedoma, pri vsej svoji pameti in trezni presoji.

Več:

Ime česa je Milojka Balevski?

Janšev Škandal24 postaja novi strankarski brezplačnik

Makarovič med brezplačniki in novo Janševo transparentnostjo

Kdo so mafijski novinarji?

Media Polis, brezplačniki in moralna dilema, ki je ni bilo

Dnevnik Košak Škandal

Citirani Dnevnikov zapis o novih obrazih novinarstva

Biti vernik, biti v SMC, biti na misiji

Doslej smo bili navajeni, da verni ljudje v politiki poskušajo delovati ob svojih prepričanjih, da je osnovno vprašanje za politika koeksistenca političnih in verskih nazorov, morda poskus vnosa religioznih vrednot v politični kontekst in njihova osmislitev. S čimer seveda ni nič narobe.

Z Mirom Cerarjem in SMC smo dobili, kot sem že nakazal, nek drug element, ki ga npr. pri decidirano »verni« stranki, Novi Sloveniji – če iščemo kontrast, ki nas zanima -, nikoli ne bomo zasledili v tej obliki. Poglejmo: Ljudmila Novak, vzemimo, nikoli ne razlaga, kako osebno čuti ali dojema politično dogajanje in meša političnih agend z doživljajsko religiozno platjo. Agenda Nove Slovenije se navadno reducira na zagovarjanje religioznih vrednot znotraj politike, toda očitno je Miro Cerar samo politiko začutil kot neke vrste osebni religiozni projekt. Začutil  je klic, prepoznal se je tako rekoč poklicanega pomagati.

V več zapisih sem opisal, da je Cerarjeva duhovna pozicija nekakšen eklekticizem nove dobe, katere zgolj majhen del predstavlja krščanstvo, je pa veliko prostora tudi za budizem, konfucijanstvo, stoicizem in druge filozofske ali religiozne možnosti. Na eksplicitni ravni bomo zato težko našli predsednikove izjave, ki bi pričale o duhovni ali religiozni predanosti, najdemo pa sledi o tovrstni motiviranosti postanka v politiki. Glede religioznega udejstvovanja je manj znanega, po nekateri podatkih je premier še vedno predsednik pastoralnega sveta v župniji Trnovo.

Nekaj podobnega je v zadnjem intervjuju za Planet Siol storila vodja poslanske skupine Stranke modernega centra dr. Simona Kustec Lipicer; ko je za stranko SMC ugotavljala, da »smo mnogo več kot ena samo formalna tvorba« in uporabila misijonarski žargon »ko si poslan z namenom, da saniraš takšno rak rako politične nestabilnosti«, je svojemu političnemu položaju previdno pripisala posvečen namen.

Kustec Lipicer intervju SIOL

Biti vernica, biti drugačna

Biti na misiji oziroma verjeti, da politika predstavlja takšen izziv, je posebna poteza, ki jo vsaj malo druži s predsednikom stranke. Vendar ne pomeni nujno, da svoje poslanstvo dojemate z duhovno začimbo. In prav to se verjetno dogaja. Zato je lahko na vprašanje o veri v predsednika poslanka odgovorila takole in politiko neposredno povezala za religijo:

Jaz nisem vernica Mira Cerarja, sem pa oseba, ki je verna. (Premislek.)

Na strankarskem profilu Simona Kustec Lipicer na strani SMC je na podoben način izpostavljena njena vera stavkom: »Je verna in zagovornica LGBT skupnosti.«

Kustec Lipicer se sicer ne opredeljuje glede Boga, v katerega veruje, a daje slutiti, da je veruje v krščanskega boga in da nujno ne sledi zahtevam Rimskokatoliške cerkve: od tod poudarek, da verjame in zagovarja tudi v pravice LGBT skupnosti. No, saj smo videli, včasih bolj, včasih manj uspešno.

Kustec Lipicer portret uradni smc

Čeprav imamo pred sabo le indice, smo skorajda prisiljeni razumeti, da je samodojemanje v politiki, ki vodi ravnanje v njej, v primeru Cerarja in Kustec Lipicerjeve determinirano tudi z nekim duhovnim elementom oziroma posebno vlogo, pripisano samemu sebi. Ko se poslanka v intervjuju za SIOL sprašuje, češ kako ne vidite, da je naša politika drugačna (in tega res ni mogoče videti!), ima dejansko zelo v mislih dejstvo, da jo delajo »drugačni ljudje« – povedano drugače za drugačne ljudi, v mislih ima nek X, ki bi ga morali državljani odkriti pri njem in njenem predsedniku.  In ker je to povedala v kontekstu verskih prepričanj,  imamo dobre razloge verjeti, da je to lahko le nek verski ali spiritualni značajski element v ožji vodstveni strankarski strukturi SMC.

Učiti se od Karla Erjavca

Preprosteje: čutiti je, da zase in za predsednika (ter morda še koga) verjame, da sta »special«, posebna, da odstopata od običajnega psihograma politika. Da je njuna politika boljša – ne zgolj drugačna -, ker sta na nekem X (veri, duhovnosti) utemeljena dobra in iskrena človeka. Za Cerarja je zato lahko dejala:

Moja osebna ocena je, da je slabost našega predsednika, da je velikokrat preveč dobronameren v ne tako dobronamernem okolju, v katerem deluje. To, kar bi vi ali večina imenovala kot slabost, jaz vidim kot prednost, to je pomemben del naivnosti, iskrenosti, drugačnosti, ki do zdaj ni bila značilna za politično delovanje. Iskreno verjamem, da je to edina mogoča in prava pot, če želimo iti v boljši jutri.

Vera v dobro in dobronamernost je torej ta distinktivna poteza, tudi za ceno popolne politične naivnosti. Šele v tej luči lahko začutimo in razumemo njeno lastno, ko v skorajda nenavadni ekshorti navdušeno spregovori o Karlu Erjavcu in njegovi hudomušnosti ter spoštovanju, ki ga ima do njega, celo o tem, da se od njega uči. Torej v osebi, pri kateri običajni ljudje vidimo zgolj ceneni populizem in teater. Ali o možnostih  koalicijskega sodelovanja z Ljudmilo Novak in Janezom Janšo, kjer niti malo ni izbirčna.

In smo spet pri stari dilemi: moramo res biti verni, da bi se naučili odpuščati tistim, ki v politiki zaradi svoje dobrote in naivnosti povzročajo gorje, a ga ne opazijo?

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/07/17/biti-stoik-biti-budist-biti-kristjan-biti-cerar/

Javni razpisi za aktivne člane SMC

Sindrom modernega slona v centralni trgovini s porcelanom se kar nadaljuje. Stranki SMC bi, se mi zdi, kar težko povsem očitali maksimalno koruptivnost in pokvarjenost, včasih prej nerodnost in neveščnost, ki pa nista z ničemer opravičljivi.

Po nizu slonjih dejanj (beri: polomij ali vsaj nerodnosti, marsikdo bo manj prizanesljiv) na političnem parketu, kakršno je bilo npr. kupčkanje za funkcije in stolčke po lokalnih volitvah v Mariboru, je zadnje vsaj malo in začasno rešilo pravočasno brisanje z njihove uradne spletne strani: pomislili bi celo, da so v stranki Mira Cerarja le ugotovili, da so šli predaleč pri obvestilu o odprtem javnem razpisu v svete javnih zavodov, namenjenem članicam in članom SMC (menda le v informiranje), če ne bi na koncu sledil naslednji demanti na zapis na strani pozareport.si:

ODMEV

Pojasnilo

Obvestilo o odprtih javnih razpisih v svete javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, ki smo ga objavili v elektronskih novicah, je bilo namenjeno članicam in članom SMC, simpatizerjem stranke in tudi vsem drugim naročnikom naših e-novic. Javno in pregledno smo posredovali povezave na vladno spletno stran, ki je namenjena obveščanju državljank in državljanov o dejavnostih ministrstva. Torej, ni šlo za pozivanje h kandidaturam, ampak le za obveščanje, kje lahko zainteresirani najdejo informacije. Prav tako ni šlo niti za posebno navodilo, niti za poziv, naj morebitni kandidati “nemudoma obvestijo vodstvo stranke”, ampak zgolj za prošnjo o povratni informaciji. Saj nas preprosto zanima, na katerih področjih so naši člani aktivni. Bralce naših novic pa bomo tudi v prihodnje obveščali o javnih razpisih na straneh ministrstev.

Zdenka Jagarinec

Vodja službe za odnose z javnostmi

Stranka modernega centra

Bojan Požar (in za njim tradicionalno Janševi mediji), ki je edini zgodbo objavil, drugi pa so jo raje spregledali, je po moje pravilno očital nespodobno in politično nehigienično ravnanje. V objavi namreč resnično piše, da lahko svoje prijave oddajo in potem »obvestijo« stranko. Izgovor, da jih lahko tudi nečlani, nas ne bi smel pomiriti.

Javni poziv stran SMCKo odmislimo dejstvo, da se večini medijev ni zdelo vredno opaziti zgodbe (verjetno po načelu, češ Požarja pa res ne bomo objavljali – ja, novinarji se bodo pač morali naučiti, kaj pomeni načelo non quis, sed quid: karkoli si že mislimo o Požarju, tehtajmo raje le povedano!), pojasnilo službe za odnose z javnostmi pri SMC ni zadostno, tudi če odštejemo nekaj napihovanja. Zakaj demanti Jagarinčeve ni prepričljiv?

Prvič, ker spletne strani političnih strank niso in ne morejo biti podobne oglasnim deskam zavodov za zaposlovanje: asociacija o političnem povabilu k prijavi je na mestu.

Drugič, ker argument o »obveščanju državljank in državljanov o dejavnostih ministrstva« ni prepričljiv: da bi bil, bi morali na spletni strani obveščati o bistveno širšem diapozonu teh dejavnosti, česar pa ne počnejo. Na svoji strani informirajo pač predvsem svoje člane.

Tretjič, ker iz istega razloga težko verjamemo, da je šlo le za obveščanje – morda res ni šlo za navodilo ali poziv, vsekakor pa informacija vsebuje prepoznaven posredni namig po prijavi članicam in članom SMC.

In četrtič, ker je v obvestilu pisalo, da članice in člani obvestijo stranko SMC o svoji prijavi, kar se zdaj v demantiju interpretira kot »prošnja po povratni informaciji«. Zakaj neki bi morala stranka voditi posebno statistiko o tem, kdo se je odzval na razpis, objavljen na strani politične stranke, če ne zaradi tega, ker ji je pomembno najmanj vedeti, če so zraven njeni člani, kar sicer priznavajo, če ne celo namigniti, naj bodo? Razen tega ima vsaka resna stranka, nenazadnje, vse podatke o svojem članstvu in obveščanje ni potrebno, podatek preprosto že ima in zato lahko meri aktivnosti svojih članov, kot temu ljubkovalno pravijo, svobodno in po svoji volji. Ker kako pa naj bi konkretno bilo videti eno takšno javljanje stranki, sodeč po njihovih pričakovanjih? Nekako takole: SPOŠTOVANO VODSTVO SMC, JAVLJAM VAM, DA SEM AKTIVEN ČLAN NAŠE STRANKE, ZATO VAS OBVEŠČAM, DA SEM SE PRIJAVIL NA JAVNI RAZPIS V SVET JAVNEGA ZAVODA.

Sicer pa še sreča, da se je omenjeni javni poziv na stran SMC spet vrnil. Ko sem ga včeraj podrobno iskal, ga tam enostavno ni bilo.

Pozareport SMC javni zavodi pojasnilo

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2015/02/21/mariborsko-koritnistvo-in-sanje-o-kolinah/

Bi, ne bi, bi, ne bi: SMC in referendum

Bolj od nenadnega preobrata v stališču SMC glede napovedanega referenduma proti Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, namreč preobrata od podpore referendumu (»SMC referendumu ne bo oporekal«) v stališče »proti referendumu, ki bi omejeval ali kršil človekove pravice«, je zanimiva podporna argumentacija takega prehoda. Ki je dejansko ni oziroma se zdi neverjetno privlečena za lase.

SMC referendum MMC

Če je začetno stališče poslanka Simona Kustec Lipicer začinila s sklicevanjem na splošno pravico ljudstva (»Referendum je edini institut, ki velja več kot parlamentarna večina. Ljudstvo ima možnost vzeti odločitev v svoje roke, če se ne strinja z našimi odločitvami,« je dejala), se je v včerajšnjem komunikeju za javnost pričakovano racionalno pojasnilo nekam izgubilo:

PS SMC seveda podpira vsebinske rešitve, ki jih vsebuje ZZZDR in bo storila vse, kar je v njeni moči, da se zakon tudi uveljavi.

PS SMC spoštuje ustavno pravico do referenduma, zato ne pristaja na pobude, ki bi v nasprotju z ustavo in zakoni preprečevale zbiranje podpisov v podporo referendumski zahtevi. Zato PS SMC ne podpira predloga ZL, kolikor želi ta onemogočiti začetek postopka zbiranja podpisov v podporo referendumski zahtevi.

PS SMC pa bo vsekakor proti vsakemu referendumu, s katerim bi se želelo protiustavno omejevati ali kršiti človekove pravice posameznikov ali različnih družbenih manjšin. Zato namerava PS SMC v prihodnjih dneh vsekakor predlagati oz. podpreti odločitev, da DZ sprejme sklep, da se taksen referendum sploh ne dopusti. Predlagatelju referenduma pa v taksnem primeru seveda se vedno ostane pot do Ustavnega sodišča, ki je v takšnih primerih pristojno za dokončno odločitev.

Sporočamo tudi, da smo v PS SMC ponovno povabili predstavnike LGBT in ostalih interesnih skupin z namenom, da pojasnimo naše stališče do novele zakona in udejanjanja ustavnih pravic, ki ostaja nespremenjeno.

Iz povedanega je bolj zaznati kvečjemu zadrego upravičevanja »pre-misleka«, torej spremembe v stališču, da ne bi poprejšnja pozicija izpadla preveč trapasta.

Vpeljana distinkcija pa je zdaj takale:

(1) SMC spoštuje ustavno pravico do referenduma in ne pristaja na pobude, ki bi v nasprotju z ustavo in zakoni preprečevale zbiranje podpisov v podporo referendumski zahtevi.

(2) SMC je proti vsakemu referendumu, s katerim bi se želelo protiustavno omejevati ali kršiti človekove pravice posameznikov ali različnih družbenih manjšin.

SMC referendum za

Stališči, prehod od enega k drugemu, sta evidentno nezdružljivi, če imamo v mislih, da se referendumska pobuda nanaša na konkretno situacijo konkretnega referenduma o ZZZDR. O tem, da se tako (1) kot  (2) nanašata na isto konkretno pobudo, je onstran dvoma. Edini način, da bi izluščili sploh kakšen smisel iz vpeljanega soobstoja obeh trditev, ne da bi zapadli v protislovje, bi bil naslednji: v SMC ne želijo nasprotovati zbiranju podpisov za neko referendumsko pobudo, vendar so istočasno proti referendumski pobudi, pri čemer se zbiranje podpisov iz nekih, morda pravniških razlogov, zelo ohlapno ali sploh ne navezuje na pobudo samo.

Težko zamisljivo in približno tako, kot če bi kot zadrti kleriki ne imeli nič proti razdeljevanju kondomov, vendar bi bili iz religioznih razlogov istočasno ostro proti njihovi uporabi.

Bojim se, da gre za še eno munchausensko sprenevedanje in popravljanje kurza stranke, ki se je – kot da po pomoti – včlanila v evropsko družino ALDE in bi morala biti vsaj nekoliko zavezana liberalnim vrednotam. Ampak SMC je znova imela srečo: medijski psi čuvaji niso opazili.

Licenca za ministra: biti član stranke

Neverjetno, s kakšno lahkotno samoumevnostjo se je ob začetni retoriki novih obrazov in nove modernocentrične politike ob apatičnih novinarjih in javnosti ukoreninilo prastaro prepričanje, da mora minister, in to ne katerikoli, biti preprosto član stranke. Prave stranke, vodilne stranke, SMC:

Po besedah vodje poslanske skupine SMC Simone Kustec Lipicer premier opravlja intenzivne pogovore v zvezi z iskanjem naslednjega ministra za izobraževanje, znanost in šport, ki so blizu tega, da bo Cerar povedal tudi ime. Ob tem je Kustec Lipicerjeva v izjavi za medije po današnjem rednem koalicijskem sestanku zatrdila, da bo novi minister ali ministrica član oziroma članica SMC.

Cerar Delo iskanje ministra

Ker se to iskanje pravega strankarskega človeka za ministra že kar nerodno vleče, ker je pravovernost omenjal že predsednik Cerar, postaja neznosnost tega »novega« političnega kupčanja, ki je vedno bolj staro –  plus ça change, plus c’est la même chose – že skoraj tako naporno kot indiferenca medijev, ki te neznosnosti niti ne opazi. Še krščanska moralka tu ne pomaga: Neither do men put new wine into old bottles: else the bottles break, and the winerunneth out, and the bottles perish: but they put new wine into new bottles.

Izgovori, da gre pač za interne vladne kvote, za stare vinske posode, ne more biti na mestu, v preteklosti smo imeli že kup nestrankarskih ministrov.

Da so vzgoja, izobraževanje, znanost in šport nujno potrebni partijske taktirke, tudi ni prepričljivo, prej je sumljivo in nevzdržno.

Zdaj čakamo le še, koga bo Cerar potegnil iz rokava. Za Andrejo Barle Lakota vemo, da je članica SMC, a ga je odklonila:

Vabilo v vladno ekipo naj bi prejela tudi državna sekretarka na šolskem ministrstvu Andreja Barle Lakota, ki je bila po poročanju medijev Cerarjeva favoritinja za ministrico že pred Setnikar Cankarjevo, a je takrat položaj zavrnila.

Z zahtevano modernocentrično pravovernostjo je zdaj prostor iskanja ministra za izobraževanje, znanost in šport zelo dramatično zožan. Da bi v tej medijski idiosinkraziji našli novinarja ali komentatorja, ki bi vsaj s pol stavka podvomil, čemu bo lahko le ortodoksni strankarski človek zmogel voditi navedena področja, ki bi morala biti maksimalno apolitična in onstran ideologije, pa je znova lahko le pobožna želja, za katero vnaprej vemo, da se celo najbolj potrpežljivim ne bo uresničila.

Wanted: išče se izobraževalno-znanstveno-športni moderni centrist.

Barle Lakota ministrica 24ur