Koliko je vreden argumentacijski trik poslanke Janje Sluga iz vrst Janši uslužne SMC, da bi bilo zelo nekorektno, če bi komentirala, kako je kdo glasoval ob konstruktivni nezaupnici? Nekaj, kar zanima širno Slovenijo, saj bi z razkritjem takšnega podatka končno imeli v rokah še neizpodbitni dokaz o kolaboracijskem ravnanju poslancev obeh prebeglih strank, SMC in DeSUS? Z njenim poskusom izvijanja iz primeža zanimanja javnosti je narobe čisto vse: dejansko bilo bi edino korektno, če bi komentirala najmanj zase, kako je glasovala.
Igra skrivalnic
Njeno izmikanje ni nekaj, kar bi smelo ostali neopaženo. Naj spomnim, predlog konstruktivne nezaupnice z Erjavčevo kandidaturo za predsednika vlade je v DZ prejel 40 glasov, sedem poslancev je glasovalo proti, šest glasovnic pa je bilo neveljavnih. Za uspeh nezaupnice je bilo potrebnih najmanj 46 glasov, toda tistih v vrstah SMC in DeSUS doslej ni prepričalo nobeno dejanje avtoritarne oblasti v enajstih mesecih, zaradi katerih postaja iz dneva v dan bolj jasno, da krvavih rok asistirajo pri vzpostavljanju orbanovskega režima.
V svojem pojasnilu želi poslanka Sluga tehnično vzeto najbrž namigovati, da bi s tem, ko je SMC domnevno kot »ena redkih« sploh glasovala, razkrila preveč o osebnih preferencah drugih, ker bi nam aritmetika v seštevku nekaj povedala o odločitvah drugih. Povedano drugače, njen argument vsebuje že tovrstno zvito obliko mimikretičnosti: svojo razkritje »pogojuje« in skrije za domnevno pravico drugih, ki želijo iz razloga zanje morebitnega neugodnega razkritja delovati v podporo obstoječi Janševi vladi, ohraniti svoje preference prikrite. Vendar s takšnim ravnanjem dejansko priznavajo svojo nemoralnost: edino pošteno bi bilo, da svojo podporo avtoritarni oblasti, katerega del v primeru SMC tudi so, medtem ko je DeSUS odšel iz vlade, a imajo tamkajšnji poslanci več kot očitno osebne motive, zelo odkrito priznajo.
Dva momenta neetičnosti
Pravi razlog, da poslanci v vrstah Desusa in SMC ne želijo razkriti svojih odločitev, je po našem utemeljenem prepričanju lahko le njihov sram; sklicevanje na to, da imajo pravico do prikritja svojih odločitev, je iz navedenega razloga etično nesprejemljivo. Tudi tajnost glasovanja je problematična že po sebi, hkrati pa poslanci niso glasovali na pričakovani način, šest jih je oddalo neveljavne glasovnice, z največjo verjetnostjo ravno tisti v vrstah obeh naštetih strank. S tem se pokaže, da obstajata kar dva momenta njihove neetičnosti: prvi je povezan s prikrivanjem političnih stališč, kar v razmerah svojega »izdajalskega« dejanja kot podatek dolgujejo svojim volivcem, ki so jih izbrali iz čisto drugačnih političnih preferenc.
Drugi moment je povezan s prikrivanjem samega prikrivanja zaradi oddajanja neveljavnih glasovnic. Kajti lahko se strinjamo, da je takšno ravnanje, sploh v razmerah avtoritarnega režima, globoko zavržno. Povedano drugače, za bolj moralnega bi smeli šteti poslanca, ki je glasoval v podporo Janši kot tistega, ki se skriva za neveljavno glasovnico, ker dejansko ve, da bo z njo najbolj pomagal avtoritarni oblasti.
Janja Sluga se potemtakem z retorično mimikrijo skrivanja za »korektnostjo« zavzema za pravico anonimnega oddajanja neveljavnih glasovnic. Kar je perverzen alibi za vso moralno korupcijo in pritlikavost, ki jo je zmogla sama skupaj s trinajsterico poslancev, od katerih je bila na glasovanju odvisna usoda države. Da bi to bilo nekorektno, nam hiti zatrjevati poslanka le zato, da ne bi posumili, da bi bilo razkritje edino pravilno dejanje.
Marianski jarek moralne korupcije
Poslanka si je ob tem privoščila še en kiks: povedala je, da je po njenem le en poslanec DeSUS podprl nezaupnico vladi. Toda mar ni v isti sapi govorila o nekorektnosti razkrivanja volilnih preferenc drugih poslancev? Nato je za nameček izvedla še eno taktiko kislega grozdja: spomnila je na dodatne pogoje, ki so jih v svojem izmotavanju v preteklosti zahtevali v SMC, npr. da ima Erjavec podporo lastnih poslancev. Z navajanjem neizpolnjenih ali celo neizpolnjivih pogojev so zadnje mesece v SMC zgolj prelagali lastno odgovornost na pleča drugih – znova zelo moralno pritlikavo.
Podobno zavržnih pojasnil drugih vrst smo se potem naposlušali še v vrstah DeSUSa, kjer je recimo Branko Simonovič po glasovanju pojasnjeval, da »je uresničevanje programa DeSUS možno tudi ob aktualni vladi«, da poslanci očitno »ne podpirajo tega rušilnega cunamija«, da je bil KUL ustanovljen le za konstruktivno nezaupnico in ga ni mogoče jemati kot resen politični projekt, nenadkriljivi Robert Polnar pa je v sebi lastnem slogu onstran slehernega stika z realnostjo in moralo pomodroval, da bo šest neveljavnih »sprožilo fajn paranojo na obeh straneh«.
Več kot očitno ne gre za vprašanje paranoje, temveč Marianski jarek moralne korupcije, v katero je potonila slovenska politika. Poglabljanje vanjo ne zahteva blodnjavega človeka, ampak nekoga s presneto dobrim želodcem.