15. novembra 2007 je Janez Janša resno izgubljal živce – novinarska peticija je s številnimi negativnimi odmevi v tujini dodobra načela njegov mednarodni ugled zaradi posegov v medije in odločil se je, da konsolidira podporo samemu sebi. Radikalno je omenjal tudi odstop svoje vlade: »Kdor misli, da je boljši od nas, lahko prevzame, mi se bomo umaknili. Kar se tiče predsedovanja, bomo konstruktivna opozicija.«
Zgodovina se ponavlja
Mislil je smrtno resno, predlagal je glasovanje o zaupnici vladi, seveda s figo v žepu, kajti vedel je, da bo gladko preživel. In res, 19. novembra 2007 se je v okviru redne seje državnega zbora tudi odvila. Njegov debelo uro dolg nastop je bil epski, vsebinsko nič drugega kot en samcat kolosalen obračun z mediji – v parlamentu je dvigoval časopise, še zlasti Delo in Dnevnik, kazal naslove v njih in posredno demonstriral tisto, kar mu je novinarska peticija očitala, željo po obvladovanju medijskega zrcala. Scena, ki je vsaj malo spomnila na njegov sicer kratek nastop ob glasovanju o nezaupnici njegovi vladi nekaj dni nazaj, ki se je za opozicijski KUL končala neugodno, sam pa je tokrat, dobrih trinajst let kasneje, obračunaval z nevladniki in RTV Slovenija.
Zgodovina se ponavlja, najprej kot tragedija, potem kot farsa, vsakič pa kot déjà vu. Ne zgolj kot »vojna z mediji«, o kateri sem pisal že v njegovem prvem mandatu v knjigah »In media res« in »Somrak medijske avtonomije«, letos se reprizno odvija že na emblematizirani žargonski ravni. Če je namreč pred dobrim desetletjem o »vojni z mediji« žugal njegov Dimitrij Rupel, jo zdaj omenja kar sam premier. Ta se je znova znašel pred predsedovanjem Evropski uniji, podobno kot v začetku leta 2008, in tudi tokrat ga od prevzema pomembne funkcije loči le nekaj mesecev. Da bo EU predsedoval Orbanov zaveznik, vnet podpornik višegrajske skupine in orbanizacijskega modela dedemokratizacije države, gotovo zelo intrigira svetovno javnost.
In kakor da bi bili deležni kakšnega zgodovinskega ciklizma, spet intenzivno doživljamo okrepljene kompromitacije novinarjev, ki sicer nikoli niso prenehale, pa seveda medijske prevzeme, čeprav so nekateri še v fazi testiranja: STA, RTV Slovenija, POP TV. Epidemija je naredila svoje, na oblasti je šele enajst mesecev in tudi po zmagi oktobra 2004 je potreboval približno dve leti za pokoritev velikega dela medijske krajine. Priznajmo že enkrat: takrat z veliko mero pasivnosti in s pomočjo lakajskega novinarstva.
Šlo je za nezaupnico novinarjem
Pomudimo se še nekaj časa v letu 2007. Zakaj je Janša tega leta sploh zahteval glasovanje o nezaupnici svoji vladi? O tem sem pisal v svojem članku v medijsko bojkotiranem zborniku »Pet minut demokracije«, kjer sem že v naslovu želel sporočiti bistveno: »Glasovanje o zaupnici vladi kot glasovanje o nezaupnici novinarjem«. V Sloveniji do tistega trenutka nismo izkusili nikakršnih izrednih razmer in ker ni bila ustvarjena nobena politična kriza, tudi ni bilo povoda za takšen predlog. Kot zunanji motiv za nenavadno retoriko kriznega stanja je bil neprepričljivo ponujen rezultat predsedniških volitev, na katerih ni zmagal kandidat desnice Lojze Peterle, temveč kandidat levice: dr. Danilo Türk.
Medtem ko so politiki ugibali o tem, ali želi konsolidirati manjše razpoke v svoji koaliciji ali prisiliti opozicijo, predvsem Socialne demokrate, k bolj tvornemu in ponižnemu sodelovanju v obdobju, ko se začenja predsedovanje Slovenije Evropski uniji, se je med javnimi argumenti iz njegovih ust največkrat začela ponavljati obtožba, da vlada ne more delati, ker državo načrtno blatijo v tujini. Med poglavitnimi vzroki za to se je omenjala prav novinarska peticija, ki jo je podpisalo 571 novinarjev in je bila poslana na evropske in svetovne naslove cehovskih organizacij in časopisnih hiš.
Ti so namreč presodili, da sta dve leti pred tem minili v duhu političnih prevzemov v vseh tistih medijih, v katerih je država s svojimi lastniškimi deleži zmogla zagotoviti svoj vpliv na uredniške politike. V prvem stavku so podpisani premierja obtožili političnih pritiskov in uvajanja cenzure v medijih. Ta je sicer peticijo poznal, a se dva meseca nepričakovano ni posebej odzival nanjo. V Slovenijo so nato prihajali številni ukori in zahteve po ustanovitvi posebne medijske komisije, toda Janša je predvidljivo presodil, da gre za politično zaroto, za katero stoji opozicija, za to pa je naravnost obtožil opozicijskega prvaka Boruta Pahorja in njegovo stranko Socialnih demokratov. Časi, ko še nista zgledno sodelovala.
Kaj je Janša povedal v svojem nastopu leta 2007
V svojem uvodnem, debelo uro trajajočem pojasnilu pred glasovanjem o zaupnici, je največ časa namenil prav medijski situaciji v državi, iskanju dokazov za to, da vlada ne izvaja nikakršnega vpliva v medijih, da jih lastniško obvladujejo druge politične sile, da gre za načrtno in sistematično vodeno blatenje Slovenije v tujini, in končno trditvi, da so bili novinarji zavedeni in zmanipulirani. Izkazalo se je, da je bilo glasovanje o zaupnici vladi zamišljeno kot glasovanje o nezaupnici slovenskim novinarjem. In bilo je uspešno: 51 poslancev je vlado enotno podprlo (med njimi celotna koalicija) ter pri tem bolj ali manj sprejelo v razpravi ponujeno argumentacijo.
Takšna gesta je bila čudaška iz več razlogov. Po eni strani je razkrila, da vladajoča koalicija gradi in vodi politiko na podlagi teorij zarote. Dokazala je, da po nepotrebnem demonizira politične nasprotnike in jim pripisuje dejanja, ki jih dokazano ni storila. Največji prekršek pri tovrstnem ravnanju pa je gotovo bil, da je v svoje roke vzela novinarsko avtonomijo ter poučevala novinarje, jih diskreditirala in z njimi manipulirala. Nekaj, česar smo se v teh dveh desetletjih že dodobra navadili, pa se ne bi smeli. S takšno gesto je vlada kar sama pokazala, da so vsi očitki, zapisani v novinarski peticiji, utemeljeni, in da je zanjo največja kost v grlu prav medijska podoba, ki si jo želi ustvariti po svoji meri. Takrat je zvenelo neverjetno, da je to storila z obtožbami o blatenju in črnitvi ugleda Slovenije v »tujini«. Tisti tujini, Evropski uniji namreč, katere polnopravna članica je in ki ji v prvi polovici leta 2008 potem tudi predsedovala.
Vrnitev že videnega: Politico o ozračju strahu
V svojem mandatu 2004-2008 je Janša oral svojo ledino še brez pomoči Viktorja Orbana. Za politične prevzeme medijev je potreben določen čas in vsega ni mogoče postoriti v nekaj mesecih. Zgodovina se ponavlja tudi leta 2020 in 2021, le propagandizem oblasti je postal skupaj z nivoji manipulacij bolj surov in neposreden. Bruseljski Politico je zdaj objavil članek, ki na las spominja na obtožbe iz novinarske peticije leta 2007 in številne zapise v najbolj uglednih časopisih po svetu iz tistega časa, npr. v New York Timesu, in omenjajo politične pritiske in cenzuro.
Članek Lili Bayer nosi naslov »Znotraj slovenske vojne z mediji« in nadaljujejo tradicijo za Slovenijo neprijaznih opisov, ki slikajo predsednika Janšo kot Orbanovega zaveznika, našo državo pa kot nastajajoči avtoritarni režim, kjer nenehno obračunavajo z mediji. Tokrat se prispevek obširno loteva analize na podlagi številnih pogovorov s slovenskimi novinarji in ugotavlja, da »napadi premierja Janeza Janše ustvarjajo ozračje strahu«. Opisi povzemajo žargon dosedanjih, tudi nedavnega v New York Timesu, in znova strežejo z označevalci o »desničarskem populističnem voditelju«, ki jih domači novinarji po vseh teh letih ne zmorejo:
Desničarski populistični voditelj, občudovalec Donalda Trumpa, je STA označil za ‘nacionalno sramoto’. Javno RTV je obtožil, da širi ‘laži’ in zavaja javnost, v tvitu pa dodal, ‘očitno vas je preveč in ste predobro plačani’. Ta mesec pa je premier označil RTV in zasebno televizijo za ‘neodgovorne razširjevalce virusa’.
Ostra kampanja proti novinarjem
Žargon novinarske peticije 571 novinarjev, ki sta jo pripravila Blaž Zgaga in Matej Šurc, je glede očitkov presenetljivo soroden, novinarka spomni, da »vodja ene najmanjših članic EU bije veliko kampanjo proti novinarjem, ki jih ne mara«, da pri tem ne gre le za retoriko, temveč realne posege v medijsko zakonodajo, da želi Janša povečati vpliv države na STA z začasnim ustavljanjem financiranja, kar velja tudi za poseg v RTV s poskusom nižanja sredstev zanj.
Politico nato povzame številna mnenja domačih novinarjev, zakaj Janša spodbuja sovraštvo do novinarjev in urednikov v javnih medijih, »rezultat tega pa so grozilni telefonski klici, pisma, elektronska sporočila in objave na družbenih medijih. Novinarji opozarjajo, da jih je ta pritisk vodil v samocenzuro, nekateri uredniki pa so zaradi groženj poklicali policijo«. Očitki o cenzuri, zelo podobni tistim iz novinarske peticije, so potem še okrepljeni z zelo konkretnimi opisi:
Čeprav nekateri novinarji pravijo, da lahko poročajo kot običajno, pa mnogi, ki pokrivajo delo vlade, pravijo, da se politični pritisk pri njihovem vsakodnevnem delu močno čuti, kar vpliva na poročanje o vprašanjih, kot so madžarske investicije v Sloveniji, vloga skrajno desnih gibanj v državi in celo Janševo poveličevanje Trumpa na Twitterju.
Jadranka Rebernik o preveliki dramatizaciji
Članek Lili Bayer navaja stališča sedmih neimenovanih novinarjev, ki opisujejo stanja pritiskov, diskreditacij in samocenzure. Omenja tudi drugačno stališče. Jadranka Rebernik s TV Slovenija, sicer znana politična podpornica Janše, je za Politico izjavila, da ta »ne more nikogar cenzurirati«, da »nima pravega vpliva« v osrednjih medijih in da je v Sloveniji trenutno »veliko dramatizacije«. Ob tem je še povedala, da je njena hiša bolj ostra do aktualne vlade kot prejšnje in da »bi morala biti politično nepristranska in neodvisna«. V prispevku je edina novinarka sploh, ki je opisani pritiski ne motijo.
Pomemben poudarek članka je še, da slovenska vlada deluje v nasprotju s standardi EU glede medijske svobode, kot ponavlja podpredsednica Evropske komisije Vera Jourova, ki je tudi nekaj dni nazaj, žal slovenskim medijem spet manj opazno, znova izrazila zaskrbljenost glede medijske svobode in pluralnosti, ki se sicer krepi po večini Srednje in Vzhodne Evrope.
Janša novinarko Lili Bayer obtožil laganja za preživetje
Pričakovano so pri slovenski vladi tudi tokrat poskrbeli za klasične propagandne trike v odgovorih: sklicevali so se na zmanipulirane očitke o grožnjah s smrtjo in pri tem s fotodokumentacijo namigovali, da jim grozijo celo novinarji RTV hiše. Zunanji minister Anže Logar je ponovil vajo kot nekdanji direktor Ukoma in povedal, da je glavni problem neprofesionalnost novinarjev – kakor da je to dober razlog za njihovo podrejanje. Da nekateri ne ločujejo med »političnim aktivizmom in novinarstvom«, da je »v Sloveniji popolna svoboda tiska«, kar so potem demantirali še v Ukomu, ki ga vodi Uroš Urbanija, kjer so z manipulativnim manevrom zanikali samocenzuro:
Ker so mediji v preveliki meri povezani z levimi centri kapitala in politične moči, je jasno, da v slovenskih medijih ne prihaja do nobene oblike samocenzure.
Vse, je, skratka, dobro organizirana zarota, ki jo izvajajo politična opozicija in posamezni novinarji. Ukom je sicer izrazil veliko nezadovoljstvo nad člankom in na svoji strani objavil celotne odgovore, ki jih menda novinarka bruseljskega medija ni upoštevala, Janšev propagandni portal pa dolg obračun, ki že v naslovu motivacijo za nastanek Politicovega članka naprti politični opoziciji: »Leva opozicija s preverjeno taktiko blatenja vlade: po fiasku nekonstruktivne brezupnice, danes v časniku Politico še članek o Janševem pravljičnem lovu na slovenske ‘novinarske čarovnice’, ki ga ni!«
Janša sam je, tudi ob odzivu Ministrstva za kulturo, grobo ad hominem napadel novinarko in jo obtožil »laying for living«, kar najbrž pomeni laganja za potrebe preživetja.
Vse pomembnejša mednarodna medijska arena
Zgodovina, zame bolj farsična kot tragična, se ponavlja zato, ker se njeni akterji niso prav posebej spremenili. Janša boleha za isto obsedenostjo z mediji, a mu je vsa ta leta dominacija uspevala tudi zaradi neprofesionalnega in lakajskega novinarstva, znatnega obsega ubogljivih in upogljivih političnih novinarjev.
Sicer opešano in anemično slovensko novinarstvo, ki se tokrat poskuša nekaj bolje upirati, ne vliva res velikega upanja, toda spomniti velja, da novinarska peticija kot enkratno dejanje že takrat ni bila kakšen imeniten odraz poguma z vidika podpisovanja pod že pripravljeno pismo Zgage in Šurce, saj so mediji, kot so Slovenska tiskovna agencija, RTV Slovenija, Delo, Slovenske novice, Večer in Primorske novice, zlahka prešli pod politični vpliv ob ne ravno velikem uporu kolektivov.
Če pogledamo pobližje, se v tekočem mandatu nekaj podobnega dogaja na Siolu in Planet TV, če niti ne navajamo dveh povsem strankarskih kanalov Nova24TV in tretjega parlamentarnega kanala na TV Slovenija. Na končni razplet pri RTV Slovenija in POP TV še čakamo, najmanj od leta 2015 pa velja, da je Janša sistematično gradi na projektu izgradnje paralelnega propagandnega medijskega prostora, ki ga strankarsko povsem obvladuje – še zlasti na spletu. Redke vlade na svetu se lahko pohvalijo z obvladovanjem več kot 20 portalov.
Podobno kot v prvem in kratkem drugem mandatu se bo moral tudi tokrat Janša boriti predvsem z mednarodno zrcalno podobo in ga poskušal razbiti. Če bo že uspešno prikrojil ogledalo domačih medijev, pa bo s težavo tuja, in prav to je najbrž že leta 2007 pravi razlog, ki ga je spravil s tira do mere, da je po mednarodnem odmevu novinarske peticije izpeljal omenjen manever glasovanja o zaupnici. Do danes je postal bolj samozavesten in tudi njegov damage control deluje bolje: strankarski mediji in njegovi intelektualni krogi se trudijo osirati vsak tuj medij posebej, sam pa ne izbira macol in obračuna z vsakim novinarjem na tviter račun v angleščini, ki mu je v tistem hipu znana ali neznana.
Politično se Janša v teh letih ni spremenil, s trenutno koalicijo je gotovo šibkejši, a hkrati tudi močnejši ob podpori tujih zaveznikov iz višegrajske grupacije. Evropa se je spremenila do te mere, da znotraj svojega teritorija preveč blago opazuje krepitev antidemokratičnih tendenc in avtoritarnih režimov, Slovenijo pa največji mediji po svetu in Evropi že kar nekaj časa uvrščajo ob bok problematičnih Poljske in Madžarske. Če je ali bo domače novinarstvo neavtonomno do te mere, da ga bo Janšev medijski imperij mimogrede obvladal, je zdaj vse odvisno od mednarodnega prostora. Po eni strani tamkajšnji novinarji postajajo pomembni pridrževalci zrcala, po drugi pa je žalostno opazovati, da se te možnosti defetistično najbolj oklepajo ravno tisti, ki jim takšna naloga ne uspeva najbolje.
Več:
Tuji mediji o populistu in nacionalistu, domači o izkušenem politiku
New York Times o Janezu Janši in laganju v politiki
New York Times zdaj še o populistovi kulturni vojni v Sloveniji
You must be logged in to post a comment.