Robert Golob, skoraj favorit v trenutnih javnomnenjskih merjenjih in nekdo, ki mu ankete pretežno kažejo visoko drugo mesto na državnozborskih volitvah, je postal predsednik svoje stranke nenavadnega imena in čudne imenske prisvojitve civilnodružbenega potenciala gibanj: po novem bo vodil Gibanje Svoboda. V tem navidezno dolgočasnem opisu je skrita osnovna težava, kajti stranka ni bila njegova, ampak izposojena. Iskanje takšne, ki bi jo lahko prevzel, kaže na vse težave, povezane s političnimi prišleki, ki bi jo radi ustanovili tik pred volitvami. Teh pa v nestabilni parlamentarni demokraciji pri nas ni malo. Miro Cerar je leta 2014 izpeljal kongres svoje SMC le dober mesec pred volitvami in iz tega vidika bi ambiciozni predsednik uprave Gen-I, ki se je znašel v nemilosti vladajočih in ga je to dejstvo zmotiviralo za odhod v visoko politiko, imel še dovolj časa do aprila.
Kot sem večkrat pojasnil in medijev kot tema sicer ni pritegnilo, Cerar navzlic svojim dolgim pripravam na kongres v juniju 2014 sploh ni predložil omembe vrednega programa, Golob pa preprosto s stranko prevzema tujega, očitno modificiranega. Zdaj, ko se vrača v nacionalno politiko s prevzemom vodenja stranke Z.DEJ, ki so ji spremenili ime in vodstvo, morda tudi program, zgolj izkorišča avreolo žrtve politično dirigirane odstavitve v energetskem podjetju, kot je prostodušno povedal v intervjuju v Studiu City. Pri čemer je Janezu Janši lahko hvaležen, saj bi brez njegove pomoči tovrstnega kapitala ne bi imel, še mimogrede ironično navaja.
Zakaj so v naših krajih ravno žrtvene figure po definiciji atraktivne in uspešne na volitvah, je še povsem neraziskano področje politične psihologije, a sklepamo lahko, da deloma kot posledica averzije do totalitarcev na oblasti in predvolilnega hrepenenja po osebi, ki bo izgubljanje demokratičnih principov in drsenje v avtoritarnost zaustavila. Bo volilno telo v veliki želji po ustavitvi smrtonosnega pohoda Janše znova v stiski pristalo na katerikoli recept, ki bi nas odrešil najhujšega, ob tem pa ni ravno preveč izbirčno?
»Nakup« strank
Seveda drži, da je Golob »odgovor Realnega« nemočne politične levice. Če ta ni znala učinkovito ustaviti premierja in povrniti demokracije, v situaciji njene inercije lahko svoje storitve »ponudi« kdorkoli, ne glede na program in pedigre, saj bo politično atraktiven le zato, ker se zdi izvoljiv v vlogi političnega rešitelja pred avtoritarnim šefom SDS. Konsenz proti Janši je vedno zagotovljen, ker predstavlja nevarnost vsem družbenim podsistemom in vsem slojem prebivalstva.
Ampak če pred njegovimi kremplji rešujemo demokracijo v državi, bi nas načrtovani in dogovorjeni »nakupi« političnih strank morali skrbeti. Ohranjati demokracijo po nenavadnih demokratičnih poteh ni najbolj prepričljiva popotnica. Doslej smo na parketu že videli nove obraze, ki so svoje stranke na hitro in brez domišljenosti ustanavljali, kar smo nato požrli kot lokalno folkloro. Po možnosti so se stranke ustanavljale čim kasneje in res tik pred dnevom volitev, ker se je izkazalo, da ima volilno telo spomin zlate ribice in v nekaj mesecih že pozabi na novost novega obraza. Z Golobom prihaja zelo pragmatična praksa: pregledaš ponudbo strank, tako kot ponudnika električne energije, in se odločiš za najbolj ugodnega. Vsi kritiki takšnega pristopa imajo prav, nič zares normalnega ni v programiranih prodajah in tovrstnih prevzemih strank, ki so sicer legalni, poseben stimulativen prispevek k zreli strankarski demokraciji pa niso.
Člani posameznih strank morajo pri tem slediti nekim povsem oportunim osebnim vzgibom in se ne odločajo več za obstoječi program in zaupanje vodstvu, ko jim strankarski organi čez noč sugerirajo novo ime predsednika in pojasnijo, da morajo na kongresu nujno potrditi novega in spremeniti svoje ime! Kar odpira vrata trgovini, kjer se stranke ponujajo mamljivim kandidatom, ki jih bodo popeljali v politične višave iz siceršnje anonimnosti. Podobno velja za samega Goloba: čez noč postaneš član poljubne majhne stranke in že si takoj njen predsednik in jo ukrojiš po svoji meri. Imajo pa takšni postopki eno velikansko srečo: pri slovenskih množičnih medijih gre skozi čisto vse, niti vprašali se ne bodo, kaj je s tem narobe in s tem morda prispevali k politični deliberaciji.
Golob ni izbirčen
Prejšnji predsednik Jure Leben je v svojem programskem nastopu ob ustanovitvi stranke napisal: »V Stranki zelenih dejanj – Z.DEJ živimo demokracijo. Verjamemo v jasno delitev izvršne, zakonodajne in sodne oblasti. Nismo za kupovanje glasov v Državnem zboru.« Toda glej ga zlomka, trgovina ravnokar poteka, sicer glede strankarskih prestopov. Kot je v pogovoru za N1 navedel Golob, pričakuje, da se bosta poslanka Janja Sluga in Jurij Lep udeležila kongresa, potrdil pa je tudi, da sta že vstopila v stranko Z.DEJ, ki je sedaj postala Gibanje Svoboda. Na podoben način novi predsednik, ki mu je v ponedeljek v Studiu City še pred glasovanjem ušlo, da bo v sredo postal predsednik, nabira vse preostanke politično neuspešnih poskusov ali enigmatičnih strank za vsako priložnost, kot je Zorčičeva LIDE, pri čemer je strahovito neizbirčen. Že zdaj sodeluje s štirimi med seboj nepovezanimi skupinami, je dejal pred dnevi, ki bodo po kongresu začele delati na skupnem, usklajenem programu. Mimogrede, poslanka Sluga je po odhodu iz SMC že povedala, da nima težav sodelovati z Janšo.
Njegova nenadna kompatibilnost in neizbirčnost kaže na tolikšno dozo oportunosti, ki po sebi ruši dosedanja prepričanja, da so volitve izbira različnih programskih menijev, kjer zmagujejo vsebinsko najbolj prepričljivi. Da je končni cilj nekaj povsem drugega, zmaga namreč, lahko sicer sprejmemo. Premagati Janšo po sebi ni ravno vrednota, je pa v boju proti avtoritarizmu lahko res pomembno vodilo, toda dosedanji poskusi, če pomislimo na Zorana Jankovića, Mira Cerarja in še koga, so bili za nekaj odtenkov bolje programsko in tudi idejno strukturirani, četudi daleč od navdušujočosti. Vsebinska heterogenost in »vseenost« pa tokrat kaže na združevanje, ki je akutno samo sebi namen in bo, če ne drugega, preimenovani stranki v vsebinskem in programskem smislu prinesla še veliko glavobolov.
Bolj se spreminja, bolj je isto
»Plus ça change, plus c’est la même chose« je nekoč zapisal francoski kritik Jean-Baptiste Alphonse Karr. Bolj se nekaj spreminja, bolj ostaja isto. Morda bo Golob prinesel kakšno spremembo, ampak intelektualno podcenjujoče do sebe bi bilo ob tovrstni dinamiki neizbirčnosti v sodelovanju verjeti v avtentičnost česa politično novega. Videli smo, da argument iz časovne stiske ali antijanšizma nista v nobeno posebno pomoč. Ob slednjem, ki ima svoj politični smisel, kar sicer mnogi zanikajo, pač ne moreš sodelovati z dobesedno včerajšnjimi Janševimi zavezniki, ki so za nameček k njemu prebegnili, in se dobivati z Lojzetom Peterletom, ker ceniš njegove politične izkušnje. Ne moreš biti malo levo in malo desno.
Na istost novega, ki je staro, je spomnil novinar Miha Orešnik na N1, ki je Goloba spraševal, zakaj ga poteze vladajočih prej niso motile, ko je vodil Gen-I in so pod njegovim vodstvom oglaševali na medijih, ki jih je ustanovila vladajoča stranka. Zelo preprosto: zaradi »uravnotežene politike oglaševanja« je pojasnil in ker menda ni pomembno, kje oglašujejo »nujnost zelene preobrazbe«. Kot je svojčas zapisal Domen Savič, je uravnoteženo oglaševanje »izmišljotina desničarskih ekstremistov, ki ga zlorabljajo za kanaliziranje davkoplačevalskega denarja v žepe blizu strank«. Zaradi tega oglaševalske pogodbe za negledana in neobiskana strankarska glasila mejijo na korupcijo in nimajo nikakršnega tržnega potenciala. Razen tega je, še dodaja Savič, leta 2018 podjetje Gen-I ob pomislekih, da financirajo sovraštvo skozi oglase na Janševih portalih, takrat izmotavajoče ugotavljalo, da »spornih vsebin niso zaznali«.
Država kot podjetje
Pri Golobu se še bolj intenzivno kot običajno sprašujemo, ali je praznost populističnih retoričnih floskul bolj odraz politične naivnosti ali morda pretanjene načrtovanosti v všečnosti. Vsekakor zaenkrat mediji z nenavadno prizanesljivostjo opazujejo demokratične anomalije v kupovanju strank. Državljane pa čaka predvsem čudenje, kaj lahko prinese model vodenja države kot podjetja, kjer šteje največji donos, najvišje plače v energetiki, najnižje cene za kupce in presežek na računu. Golob se sicer izvija, da njegov pogled na državo ni čisto ubran po poslovniških uzancah, a svojih predstav posebej ne zanika. Zato najbrž še najbolj drži, da lahko iz poslovnega sveta spraviš Goloba, ne moreš pa poslovneža iz Goloba.
Več:
Premier se posmehuje Golobu z basnijo o sokolu
Skesanost, morala in politika: Janja Sluga bi še sodelovala s SDS