Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Ima predsednik Marjan Šarec alergijo na »filozofiranje«? Jo ima že s tem, ko je dejal, da ne mara filozofiranja? Na to njegovo izjemno pogosto rabo fraze sem opozoril že v svojem zapisu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in razvil svoje videnje uspešnosti njegovega zdravopametnega populizma, kot mu pravim. Zato, ker je »nič filozofiranja« preprosto njegov sestavni del:

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Mi ne filozofiramo, mi odstopamo!

No, tudi ob odstopu okoljskega ministra Jureta Lebna je premier ponovil, da se s težkim srcem poslavlja od človeka, ki ima »rad operativnost, ne mara pa dolgega filozofiranja in kvazistrokovnjakov, ki v teoriji vedo vse, v praksi pa ne naredijo nič«. Skratka, izjemno je obžaloval, ker bo moral pogrešati dobrega ministra, ki je povsem posvojil njegovo antiteoretsko načelo in je znal ravnati »brez filozofiranja«. Besedna zveza, ki jo neuko ljudstvo hitro zapopade in še kako dobro razume. Več od tega, nadvse jo ceni in avtorju vrača svojo hvaležnost.

Šarec prepoved vprašanj

Slovenske novice o prepovedi novinarskih vprašanj

Naj za začetek povem, da me ne prepriča povsem dobrohotna razlaga, po kateri Šarec z njeno rabo dejansko ne žali poklica in delovanja filozofov, »teorije« in kakršnega koli teoretskega dela – ki sploh ni vezano le na filozofijo. Marsikdo bi takoj dejal, da mu »filozofiranje« kot nasprotje operativni konkretnosti enostavno pomeni zgolj »prazno besedičenje«, da v njegovem ravnanju ni nobene intence po diskreditaciji. Ampak po aferi sendvič vemo, da takšen očitek ni preveč prepričljiv: ravno on je kot predsednik vlade pričakoval in zahteval, da se poslanec Darij Krajčič umakne, četudi ta ni imel intence ukrasti sendviča. Celo nasprotno, želel ga je plačati, a so ga na blagajni ignorirali, kar pa Šarca ni prepričalo, da ne bi še naprej tega dejanja interpretiral kot docela nedopustnega. Da se s tem ne strinjam in to jemljem za poceni moraliziranje, sem podrobno pojasnil v zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo.

Mi ne igramo, mi delamo!

Marsikdo bo dejal, da bi potem smeli enake vatle zahtevati tudi zanj – če je kraja sendviča brez intence kraje kraja, potem je tudi govoričenje o »nič filozofiranja« brez intence žalitve žalitev. S čimer objektivno žali neko dejavnost in tej pripadajočo disciplino, celo s častitljivo starostjo nekaj tisoč let, še posebej pa tiste, ki delujejo v njej poklicno, zaradi česar so takšne besede nedopustne. Sploh pa, če pomislimo, da so zvito uporabljanje zgolj za promocijo njegovega političnega sloga, iz katerega kuje podporo na volitvah in v javnomnenjskih anketah.

Glede na to, da je Šarec diplomirani igralec, bo morda lažje razumel naslednji miselni eksperiment. Predstavljajmo si, da bi mu nekdo očital, kar niti ni daleč od dejanskosti, da na političnem parketu nenehno zgolj igra. Da je njegova premierska funkcija pač najboljša predstava v njegovi igralski karieri, nič več in nič manj. Da iz njega nenehno veje malce bolj sofisticirani Serpentiškov duh. Da vse, kar počne, nima nikakršne povezave z avtentično skrbjo za dobrobit države. V tem duhu bi mu potem kdo svetoval, da svoje javne nastope, namesto s svojim ponavljajočim geslom »Mi ne filozofiramo, mi delamo«, s katerim želi nenehno fascinirati ljudstvo, začini s tistim, ki je bližje njegovemu pogledu na svet in njegovi dosedanji imitacijski karieri: »Mi ne igramo, mi delamo!«

Uporabnost filozofije v politiki

Ne vem, kako je z uporabnostjo igranja v politiki, najbrž ni majhna, vem pa, kako je z uporabnostjo filozofijo, tudi v politiki. Šarec dokazuje svojo veliko nespametnost, z njo pa res le omenjeno zdravopametnost, ko se obrača proti »filozofiranju«. Ironično je Platon v svoji Državi za vladarje postavil ravno filozofe, ker ti v skupnosti edini delujejo po razumnosti in modrosti. Še več, predvidel je, da bo brez tega ne bo konca slabega za človeški rod:

»Če filozofi v polisih ne bodo kraljevali,« sem dejal, »ali če zdaj tako imenovani kralji in gospodarji ne bodo pristno in zadovoljivo filozofirali (φιλοσοφήσωσι γνησίως τε καὶ ἱκανῶς), če torej to oboje – politična moč in filozofija – ne bo sovpadlo v eno in se množica tistih značajev, ki se zdaj ločeno odpravljajo v eno od obeh smeri, nujno ne omogoči, potem, dragi Glavkon, po mojem mnenju ne bo konca zla niti za polise niti za ves človeški rod.« (Država, 473c-e)

Šarec filozofiranje

Zgolj ena izmed Šarčevih slovitih izjav o nič filozofiranja

Vratarji v Platonovi Državi

No, namesto vladarja bi Šarec v Platonovi državi bil očitno le vratar. Razen tega je že Platon, skozi svojega učitelja Sokrata, zelo dobro vedel, kakšne nepopularnosti so med ljudmi deležni filozofi in kako na slabem glasu so, o čemer piše v dialogu Fajdon – očitno se od antične Grčije do Šarčeve Slovenije ni kaj dosti spremenilo.

Seveda ne rabimo tako daleč v dokazovanju, kako koristna da je filozofija – ne samo za politika, ampak tudi v politiki. Ne le zaradi uporabnosti kritičnega mišljenja in presojanja, ki ga pričakujemo od predsednika vlade, razumevanja družbenih procesov v svetu in zamišljanja naše skupne prihodnosti, definiranja vprašanj splošnega dobrega, določanja pomena demokracije in dogajanja v zgodovini, končno mu ravno filozofija pomaga, da zna presojati moralno in etično – v hipu, ko se odloča o številnih odstopih svojih ministrov in pri tem navaja moralne razloge, dejansko Šarec že filozofira. S čimer se približuje v silogistični formi že navedeni misli Aristotelovega Nagovora k filozofiji, Protreptika:

»Če moramo filozofirati, potem moramo filozofirati, in če ne rabimo filozofirati, potem znova moramo filozofirati; zato v vsakem primeru moramo filozofirati. Kajti če filozofija obstaja (in je potrebna), potem smo primorani vsekakor filozofirati; in če ne obstaja (in je nepotrebna), potem moramo za to, da bi raziskali, zakaj ne obstaja (in je nepotrebna), znova filozofirati.«

Nič filozofiranja novinarjev

Filozofija je pač žrtev Šarčeve demagogije. V svojih zadnjih izjavah in na tiskovni konferenci ob odstopu ministra Lebna smo slišali veliko besed v podporo odhajajočemu. Ne le, da ga je nadvse hvalil, celo bolj, kot Lebnu nadrejeni predsednik SMC, poslušali smo premierjeve opazke, da je bil minister »že vnaprej obsojen«, pred tem, da »še vedno trdim, da me ti maili, raznorazni, niso prepričali« in da naj »odgovarja še kdo drug«, pri čemer je s prstom pokazal na uradnika Topolka. Čudno, ampak vseeno je na koncu sprejel odstop.  In potem smo prebrali, celo v kakšnem od nepričakovanih medijev, da novinarji niso smeli zastavljati vprašanj. Kar dokazuje, da Šarec ne mara niti dolgega filozofiranja novinarjev, zato je njihova vprašanja prepovedal.

Vse kaže, da imajo naši predstavniki četrte veje oblasti kakšen razlog, da protestirajo tudi v Ljubljani in ne zgolj, povsem upravičeno, v organizaciji Hrvaškega novinarskega društva (HND) sredi Zagreba, kot se je to zgodilo včeraj.

Farsa, imenovana Magna: kaj vse je šlo narobe

Kdo vse je zatajil v primeru neustrezne umestitve tovarne Magna Steyr na vodovarstveno območje v Hočah? Ne morem se spomniti nobenega primera iz preteklosti, v katerem bi generalno odpovedali kar vsi »deležniki« po vrsti: najprej država, konkretno tedaj še Cerarjeva in sedanja vlada, s svojim izigravanjem zakonov in specialnim Lex Magna, ustrežljivo serviranim investitorju v zameno za politične točke, ponujajočim najboljšo možno lokacijo ob vseh potencialnih drugih, s katerimi bi bili pri Magni tudi zadovoljni, nato okoljevarstveniki, ki se niso znali postaviti proti kršitvam zakonodaje in v bran varstvu okolja in narave, končno pa še Gorazd Marinček, tisti aktivist, ki je bil leto in več deležen številnih nedopustnih pritiskov, norčevanja in posmeha s strani najširše javnosti, navdušene nad bleščečim investitorjem in novimi delovnimi mesti, a je potem predlagal napačen korak: še dodatno poglobitev problema z izigravanjem zakona.

Na koncu je tu še mnenje široke javnosti, ki je brez resne globine presojalo nastali konflikt le po občutkih in tem, kar intonirajo mediji: koncept zaščite vode je za državljane nadvse abstrakten, novih delovnih mest pa zelo konkreten, zato s strani Magne najeti piarovci v humusu ljudskih populizmov niso imeli preveč težkega dela. Pojdimo po vrsti.

Kaj je narobe z vlado

Zaplete in izigravanje zakonom sem, seveda ne edini, predvidel in komentiral že v zapisih Magna: politični projekt, kjer utegnejo žrtvovati vplive na okolje in Magna, argumenti in zarotniški covfefe. Odgovor Realnega na zadnji zaplet tik pred zagonom proizvodnje je dejansko prišel že kakšen dan po tistem, ko so se 13. februarja letos sestali Marinček in predstavniki vlade na čelu z ministrom za gospodarstvo in ministrom za okolje, Zdravkom Počivalškom in Juretom Lebnom.

Po tistem, ko so v Magni dramatizirali nastalo situacijo in se spomnili, da bodo proizvodnjo spet začasno preselili v Graz, pred kamerami pa so zgroženi nastopali delavci in hiteli razlagati, da so zakreditirani in ne morejo začeti z delom. Prst so vsi skupaj spretno uperili v eno osebo, v dežurnega krivca in grešnega kozla.

In kaj je zadnje tedne predlagal razvpiti okoljevarstvenik, ki je vložil ugovor zoper izdano okoljevarstveno dovoljenje in v primeru zavrnitve že vnaprej napovedal tožbo na upravnem sodišču? Tole:

Če bi spremenili člen o posebnem zakonu o Magni tako, da bi zapisali, da lahko investitor ne glede na zakon o vodah gradi na razvojnem območju, bi to zagato rešili.

Vlada je na koncu na tej točki popustila Marinčku in ta četrtek (21. februar) bo odločala o predlogu okoljskega združenja Rovo ter poslala v dodatno dopolnitev omenjeni Lex Magna, v zameno pa se bo Rovo odpovedal upravnemu sporu glede okoljevarstvenega dovoljenja. Ministra sta klonila pred Marinčkovim predlogom, s tem pa dokaj naravnost skrušeno le priznala ključno, da predstavlja gradnja lakirnice na vodovarstvenem območju resno kršitev 69. člena Zakona o vodah.

Delo Marinček

Delo o pogovoru, po katerem je vlada pristala na Marinčkov ultimat

A po tistem, ko so se nekateri mediji s pomočjo piarovcev na vso moč trudili z akcijami, kako usmeriti sovraštvo v nebodigatreba ekologe in si izmišljali neverjetne nabore diskvalifikacij, med katerimi je znameniti Počivalškov »ekoterorizem« slišati že prav nedolžen, je dogajanje dohitela novica, da je Magna sicer prejela poskusno obratovalno dovoljenje z ministrstva za okolje in prostor, a strojev ne bo zagnala, ker je to po njihovem razumevanju premalo, saj se namreč za obratovanje tovrstne naprave zahteva pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje.

V hipu je postalo še zadnjim dvomljivcem jasno, da Marinček za takšno zamudo ne more biti kriv – s svojimi obljubami o hitenju in nerealnih časovnicah glede postopkov je lahko kriva le prejšnja in sedanja vlada. Pa tudi celotna vladajoča koalicija in tudi opozicija, ki nista imeli omembe vrednih zadržkov.

Kaj je narobe z Marinčkovim predlogom

Ali je res mogoče zaobiti dikcijo 69. člena Zakona o vodah, kar je ves čas zatrjevalo ministrstvo za okolje? Govorimo o naslednji prepovedi:

Gradnja objekta in naprave, ki je namenjena proizvodnji, v katero so vključene nevarne snovi in za katero je v skladu s predpisi na področju varstva okolja treba pridobiti okoljevarstveno soglasje, ter objekta in naprave za odlaganje odpadkov, je na vodovarstvenem območju prepovedana.

Sprejemanje posebnih zakonov mora prestati preizkus načela usklajenosti pravnih aktov, o čemer govori slovenska Ustava v 153. členu. Če predpostavimo, da je Lex Magna veljaven specialni predpis, potem 3. in 4. odstavek istega člena Ustave odgovarjata na vprašanje glede možnosti odstopanja od omenjene prepovedi. Niti Zakon o vodah niti kak drug zakon ali mednarodni akt ali Ustava nikjer ne določajo izjem od prepovedi, ki jih določa 2. odstavek 69. člena – torej prepoved gradnje v skladu z besedilom tega odstavka.

Izjem ne more biti, želeli ali ne. Za ostale dejavnosti, objekte ali naprave na vodovarstvenem območju, kjer proizvodnja ne vključuje nevarne snovi in za gradnjo ni potrebno pridobiti okoljevarstvenega soglasja, Zakon o vodah v 74. členu določa pristojnost vlade, da v aktu vlade določi tudi ukrepe in omejitve (oziroma omilitve), ki veljajo na vodovarstvenem območju.

Zato nobeni popravki, ki jih predlaga Marinček in jih zdaj ministra servirata vladi, ne bodo spremenili dejstva, da država pred očmi najširše javnosti izigrava lastno zakonodajo – omenjeni člen Zakona o vodah – in to na očeh široke politične, strokovne, okoljevarstvene in širše javnosti. Zakaj ekolog Marinček predlaga takšne rešitve, mi ni povsem jasno: kakor da bi nekdo dajal nekomu navodila, kako bolje legalizirati kršitev člena in se izogniti varstvu voda.

Če pomislimo, da smo pravico do pitne vode leta 2016 vnesli v Ustavo in ji dodali poseben člen, je predlaganje izjem zakonskim določilom z namenom varovanja glavnih virov pitne vode pred potencialnimi onesnaževalci in onesnaženjem res v posmeh tudi tistim, ki so v vodi želeli ugledati ustavno varovano kategorijo. In bili uspešni. Dolgoročno varovanje voda na najbolj izpostavljenih območjih bi moralo biti samoumevno, med njimi pa je eno najbolj kritičnih, če ne celo najbolj kritično, tako zaradi industrije kot intenzivnega kmetijstva, ravno celotno Dravsko polje, kamor je Magna tudi umeščena. Zdaj pa razumi, kdor lahko.

Kaj je narobe z ekologi

Medtem ko se laična javnost ravna po hipokritičnem načelu »Ne bodimo tako togi, v imenu novih delovnih mest pa res lahko kdaj kršimo kakšen člen zakona« ali »Pa kaj bi radi, kmetje so bistveno bolj onesnaževali podtalnico, kot jo bolakirnica, zakoni pa so itak neživljenjski, zato jih zanemarimo«, vladajoča politika pa po geslu »Malce smo se zakalkulirali z nezakonitostjo in gostoljubnostjo Magni, zato bomo zdaj popuščali enim in drugim, samo da rešimo nasedlo barko«, tudi okoljska in okoljevarstvena stroka pridno molčita in se pretežno vzdržujeta slehernega mnenja. Na podoben način je ogromna vrzel zazevala tudi v množičnih medijih.

Zato že dolgo ni težava le v Marinčku, temveč v »le Marinčku«. Ki je ostal sam, samcat, nato sicer niti ne klonil pod številnim pritiski in domnevnimi ponudbami podkupnin, temveč najbolj pred lastnim nenavadnim predlogom, ki je v posmeh okoljevarstveni ideji. Ali je bil pri tem zgolj ciničen in se posledic predloga morda ne zaveda, ali ima za bregom kakšne druge scenarije, sploh ni pomembno. Magna je zato postala ime za popolno anemičnost ekološke stroke v državi – če ta ni sposobna odziva na kršitev 69. člena Zakona o vodah, ampak ga celo perfidno izigrava, lahko strahoma pričakujemo, na kaj se ne bo zmožna odzvati naslednjič.

Po drugi strani ne more držati enoznačno, kot sledi iz zavrnitve ministrstva za okolje na pritožbo organizacije Rovo glede izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, da bi se morali pisci pripomb na omenjeno zakonsko prepoved sklicevati že v postopkih za pridobitev gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja. Kar bi pomenilo, da so se ekologi in pritožniki zganili s fatalno zamudo, ko je bilo že prepozno – smešno po sebi je, da država, ki bi morala bdeti nad varovanjem zakonov najprej kar sama, to očita drugim. Zgolj en dokaz navajam, da to ni res. Ekološka iniciativa Rače, ki sicer res ni stranka v postopku, je na problematičnost umeščanja potencialno okoljsko zelo obremenjujočih objektov, kakršna je lakirnica Magne, opozarjala ARSO in pristojna Inšpektorata tako v fazi pridobivanja okoljevarstvenega soglasja kot v fazi pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja. Zdravstveni inšpektorat RS se je skliceval na svojo nepristojnost in jo napotil na Inšpektorat RS za okolje in prostor, ki se je potem ravno tako izrekel za nepristojnega.

Kaj je po novem javni interes

Nihče me ne bo mogel prepričati, da je podleganje diktatu tujega kapitala, ki sredi hoške ravnice gradi lakirnico in druge objekte, v večjem strateškem ali širšem javnem interesu kot zagotavljanje dostopa do čiste pitne vode in varovanje podtalnice. Če temu ne pritrdimo, smo na dobri poti, da zakockamo ekološko prihodnost lastne države.

V Sloveniji je le manjši del ozemlja (17 odstotkov) znotraj katere od kategorij vodovarstvenih območij, od česar jih je le 30 odstotkov na kmetijskih zemljiščih in od tega le malenkost v območju I in II. Z režimom, kakršno je zemljišče in podtalnica pod Magno (območje VVO II) ali strožjim, je na državnem nivoju varovanih le okoli 1,6 odstotka ozemlja v državi. Če nismo sposobni najti primernejše lokacije za tovrstne objekte, zaradi česar silimo v ta en odstotek, potem smo najbrž res bodisi popolnoma ekološko neozaveščeni ali pa prodani kapitalu. Morda oboje.

VVO država

Deleži ozemlja v režimih vodovarstvenih območij na državnem in občinskem nivoju

In potem je tudi nedavni požar v Kemisu, ki je imel vsa potrebna dovoljenja, v njih zapisane vse rešitve, ki so na papirju zagotavljale, da do nesreče ne more priti, kot dogodek bistveno lažje razumljiv in se mu nikakor ne bi smeli čuditi. Pač živimo v državi, v kateri postaja v javnem interesu, da se odpovedujemo zdravemu okolju in elementarnim načelom njegovega varovanja, zapisanim v ustavo in zakone. Za tako obsežno, skoraj že orkestrirano tiščanje glave v pesek in našo akutno kratkovidnost ne gre iskati enega krivca, vsak nosi svoj delež odgovornosti.