::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Ima predsednik Marjan Šarec alergijo na »filozofiranje«? Jo ima že s tem, ko je dejal, da ne mara filozofiranja? Na to njegovo izjemno pogosto rabo fraze sem opozoril že v svojem zapisu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in razvil svoje videnje uspešnosti njegovega zdravopametnega populizma, kot mu pravim. Zato, ker je »nič filozofiranja« preprosto njegov sestavni del:

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Mi ne filozofiramo, mi odstopamo!

No, tudi ob odstopu okoljskega ministra Jureta Lebna je premier ponovil, da se s težkim srcem poslavlja od človeka, ki ima »rad operativnost, ne mara pa dolgega filozofiranja in kvazistrokovnjakov, ki v teoriji vedo vse, v praksi pa ne naredijo nič«. Skratka, izjemno je obžaloval, ker bo moral pogrešati dobrega ministra, ki je povsem posvojil njegovo antiteoretsko načelo in je znal ravnati »brez filozofiranja«. Besedna zveza, ki jo neuko ljudstvo hitro zapopade in še kako dobro razume. Več od tega, nadvse jo ceni in avtorju vrača svojo hvaležnost.

Šarec prepoved vprašanj

Slovenske novice o prepovedi novinarskih vprašanj

Naj za začetek povem, da me ne prepriča povsem dobrohotna razlaga, po kateri Šarec z njeno rabo dejansko ne žali poklica in delovanja filozofov, »teorije« in kakršnega koli teoretskega dela – ki sploh ni vezano le na filozofijo. Marsikdo bi takoj dejal, da mu »filozofiranje« kot nasprotje operativni konkretnosti enostavno pomeni zgolj »prazno besedičenje«, da v njegovem ravnanju ni nobene intence po diskreditaciji. Ampak po aferi sendvič vemo, da takšen očitek ni preveč prepričljiv: ravno on je kot predsednik vlade pričakoval in zahteval, da se poslanec Darij Krajčič umakne, četudi ta ni imel intence ukrasti sendviča. Celo nasprotno, želel ga je plačati, a so ga na blagajni ignorirali, kar pa Šarca ni prepričalo, da ne bi še naprej tega dejanja interpretiral kot docela nedopustnega. Da se s tem ne strinjam in to jemljem za poceni moraliziranje, sem podrobno pojasnil v zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo.

Mi ne igramo, mi delamo!

Marsikdo bo dejal, da bi potem smeli enake vatle zahtevati tudi zanj – če je kraja sendviča brez intence kraje kraja, potem je tudi govoričenje o »nič filozofiranja« brez intence žalitve žalitev. S čimer objektivno žali neko dejavnost in tej pripadajočo disciplino, celo s častitljivo starostjo nekaj tisoč let, še posebej pa tiste, ki delujejo v njej poklicno, zaradi česar so takšne besede nedopustne. Sploh pa, če pomislimo, da so zvito uporabljanje zgolj za promocijo njegovega političnega sloga, iz katerega kuje podporo na volitvah in v javnomnenjskih anketah.

Glede na to, da je Šarec diplomirani igralec, bo morda lažje razumel naslednji miselni eksperiment. Predstavljajmo si, da bi mu nekdo očital, kar niti ni daleč od dejanskosti, da na političnem parketu nenehno zgolj igra. Da je njegova premierska funkcija pač najboljša predstava v njegovi igralski karieri, nič več in nič manj. Da iz njega nenehno veje malce bolj sofisticirani Serpentiškov duh. Da vse, kar počne, nima nikakršne povezave z avtentično skrbjo za dobrobit države. V tem duhu bi mu potem kdo svetoval, da svoje javne nastope, namesto s svojim ponavljajočim geslom »Mi ne filozofiramo, mi delamo«, s katerim želi nenehno fascinirati ljudstvo, začini s tistim, ki je bližje njegovemu pogledu na svet in njegovi dosedanji imitacijski karieri: »Mi ne igramo, mi delamo!«

Uporabnost filozofije v politiki

Ne vem, kako je z uporabnostjo igranja v politiki, najbrž ni majhna, vem pa, kako je z uporabnostjo filozofijo, tudi v politiki. Šarec dokazuje svojo veliko nespametnost, z njo pa res le omenjeno zdravopametnost, ko se obrača proti »filozofiranju«. Ironično je Platon v svoji Državi za vladarje postavil ravno filozofe, ker ti v skupnosti edini delujejo po razumnosti in modrosti. Še več, predvidel je, da bo brez tega ne bo konca slabega za človeški rod:

»Če filozofi v polisih ne bodo kraljevali,« sem dejal, »ali če zdaj tako imenovani kralji in gospodarji ne bodo pristno in zadovoljivo filozofirali (φιλοσοφήσωσι γνησίως τε καὶ ἱκανῶς), če torej to oboje – politična moč in filozofija – ne bo sovpadlo v eno in se množica tistih značajev, ki se zdaj ločeno odpravljajo v eno od obeh smeri, nujno ne omogoči, potem, dragi Glavkon, po mojem mnenju ne bo konca zla niti za polise niti za ves človeški rod.« (Država, 473c-e)

Šarec filozofiranje

Zgolj ena izmed Šarčevih slovitih izjav o nič filozofiranja

Vratarji v Platonovi Državi

No, namesto vladarja bi Šarec v Platonovi državi bil očitno le vratar. Razen tega je že Platon, skozi svojega učitelja Sokrata, zelo dobro vedel, kakšne nepopularnosti so med ljudmi deležni filozofi in kako na slabem glasu so, o čemer piše v dialogu Fajdon – očitno se od antične Grčije do Šarčeve Slovenije ni kaj dosti spremenilo.

Seveda ne rabimo tako daleč v dokazovanju, kako koristna da je filozofija – ne samo za politika, ampak tudi v politiki. Ne le zaradi uporabnosti kritičnega mišljenja in presojanja, ki ga pričakujemo od predsednika vlade, razumevanja družbenih procesov v svetu in zamišljanja naše skupne prihodnosti, definiranja vprašanj splošnega dobrega, določanja pomena demokracije in dogajanja v zgodovini, končno mu ravno filozofija pomaga, da zna presojati moralno in etično – v hipu, ko se odloča o številnih odstopih svojih ministrov in pri tem navaja moralne razloge, dejansko Šarec že filozofira. S čimer se približuje v silogistični formi že navedeni misli Aristotelovega Nagovora k filozofiji, Protreptika:

»Če moramo filozofirati, potem moramo filozofirati, in če ne rabimo filozofirati, potem znova moramo filozofirati; zato v vsakem primeru moramo filozofirati. Kajti če filozofija obstaja (in je potrebna), potem smo primorani vsekakor filozofirati; in če ne obstaja (in je nepotrebna), potem moramo za to, da bi raziskali, zakaj ne obstaja (in je nepotrebna), znova filozofirati.«

Nič filozofiranja novinarjev

Filozofija je pač žrtev Šarčeve demagogije. V svojih zadnjih izjavah in na tiskovni konferenci ob odstopu ministra Lebna smo slišali veliko besed v podporo odhajajočemu. Ne le, da ga je nadvse hvalil, celo bolj, kot Lebnu nadrejeni predsednik SMC, poslušali smo premierjeve opazke, da je bil minister »že vnaprej obsojen«, pred tem, da »še vedno trdim, da me ti maili, raznorazni, niso prepričali« in da naj »odgovarja še kdo drug«, pri čemer je s prstom pokazal na uradnika Topolka. Čudno, ampak vseeno je na koncu sprejel odstop.  In potem smo prebrali, celo v kakšnem od nepričakovanih medijev, da novinarji niso smeli zastavljati vprašanj. Kar dokazuje, da Šarec ne mara niti dolgega filozofiranja novinarjev, zato je njihova vprašanja prepovedal.

Vse kaže, da imajo naši predstavniki četrte veje oblasti kakšen razlog, da protestirajo tudi v Ljubljani in ne zgolj, povsem upravičeno, v organizaciji Hrvaškega novinarskega društva (HND) sredi Zagreba, kot se je to zgodilo včeraj.

%d bloggers like this: