Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

pahor orešnik kanal a

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

pahor orešnik 2

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Nazaj v Platonovo votlino: deepfake, globinsko ponarejanje in življenje v laži

Ni več posebnega dvoma, s hitrimi koraki prihaja čas, v katerem bo razprava o pasteh fake news, ki v svojem bistvu, če jo uzremo širše, ni posebna medijska inovacija zadnjega desetletja, postala nedolžna preteklost. Če kje, potem se utegne pokazati, da bodo prave pasti za široko javnost in množične medije, sploh takrat, ko so ti neposredno v rokah politične propagande in strankarskih interesov, povezane z oblikami brutalnejšega manipuliranja z resničnostjo.

Propagandizem, dezinformiranje, načrtno širjenje laži, konspiracizmi in paranoja so že zdaj zelo uspešne psihopolitične tehnike delovanja v rokah strankarskih in oblastniških klik. Njihove nove inačice, šele v prihodu, imajo bolj smele cilje: medijske konstrukcije realnosti izpopolniti do perfekcije na način, da resničnosti ne bomo več razlikovali od zmanipulirane realnosti. Povedano malce patetično: vsega še nismo videli, sedanje laži utegnejo postati otročje v primerjavi s tistimi, ki prihajajo.

Deepfake in tehnike ponarejanja

Postavil bom drzno hipotezo: fenomen lažnih novic nas ni dohitel kot nekaj novega, kar nas je zares presenetilo, je bila njihova uspešnost. Za to pa so odgovorni drugačni družbeni in politični časi, pripravljenost ljudi, da jim prisluhnejo in jih vzamejo za svoje. Mar ni paradigmatski uspeh Donalda Trumpa srhljiv ravno zaradi takega momenta, naveličanosti ljudi, da bi jih morala zanimati resnica, ker so laži vendar bolj simpatične?

Lep zgled strašljivih posledic hitrega tehnološkega in predvsem računalniškega razvoja je deepfake, »globinsko ponarejanje« s pomočjo video editiranja. Svetovne medije so letos preplavila svarila, skorajda na meji moralne panike – dramatično nam rišejo neustavljivo nevarnost, pred katero se morda že kmalu ne bo mogoče ubraniti.

Predstavljajmo si video posnetke, sploh ne nujno oglasne narave, temveč spretno lansirane in z veščinami umetne inteligence zmanipulirane do te mere, da ponujajo napačen vtis, informacijo ali slutnjo tega, kar se je res dejansko zgodilo. Deepfake s pomočjo fiktivne sinhronizacije, za katero stoji napredna programska oprema za ti. globinsko učenje, ustvarja zvok in sliko, kjer lahko osebi in dogajanju poljubno dodamo povsem izmišljene besede in zmanipulirano podobo, s tem pa prepričljivo in realistično ustvarjamo povsem novo, drugačno resničnost, kjer je zlaganost in lažnost posnetka mogoče odkriti zgolj s posebnim programskimi orodji vrhunskega strokovnjaka.

Toda ko so podatki enkrat spuščeni v javnost, bodo, četudi potvorjeni, v povprečju že dosegli večino svojega želenega učinka, navzlic hitremu razkritju o njihovi izmišljeni naravi, ki bi sledilo. In velikokrat ne bo.

Črna prihodnost lažnih novic

Spopad z globinskim ponarejanjem bistveno presega dosedanje nivoje boja proti lažnim novicam, za katere se je že pokazalo, da so precej jalovi; v številnih svarilnih komentarjih ga opisujejo kot »prihodnost lažnih novic«, njihovo progresivno stopnjo. Če nam že upiranje slednjim ne gre najbolje od rok, si težko predstavljamo, da bomo z deepfake opravili kaj bolje. Prav nič nas ne potolaži okoliščina, da je ta nastal znotraj zabavne industrije, deloma v porno industriji z dodajanjem obrazov znanih osebnosti, ali z bistveno bolj nedolžno poanto iskanja pozornosti med uporabniki, ki si želijo razvedrila in čudenja.

Znameniti posnetek z začetka lanskega leta, v katerem bivši ameriški predsednik Barack Obama svojega naslednika označi za idiota (»total and complete dipshit«), je zgled omenjenega posnetka. V dobesednem smislu, kajti nastal je s pedagoškim namenom opozorila, kam nas lahko tovrstna tehnologija ponarejanja realnosti pripelje. Čeprav je trenutno izdelava ponaredkov še v rokah izbrancev, bo opisana spretnost že kaj kmalu morda postala dostopna širokim množicam, s čimer se bo možnost dostopa do manipulacije drastično povečala.

Zlahka si lahko predstavljamo zaporedje reakcij javnosti na tovrstne ponaredbe: po tistem, ko bo žrtev (ali kdo drug) ugotovila in razkrila zmanipuliranost v tehniki deepfake, npr. da ji nekdo položil v usta besede, ki jih ni izrekla, v trenutku, ko sicer ni ničesar dejala, ampak je v posnetku storila dejanje, ki ga ni bilo (npr. izpeljala določeno zanjo neprijetno ali nerodno gesto z rokami in telesom), bo posnetek s pomočjo medijev že dosegel javnost in splet, zato noben demanti ne bo povsem ustavil povzročene škode. Razen tega bo po inerciji velik del uporabnikov navzlic zanikanju še vedno pripravljen verjeti, da se je zgodilo tisto, čemur pač želi verjeti. In ker sumničava javnost po definiciji ne zaupa nikomur, najbrž niti mukotrpno zbrana dokazila, da gre za ponaredek, ne bodo zalegla. Če bo temu sledil še niz političnih ali drugih reakcij, se bo v kompleksni medijski naraciji tega, kar se je pripetilo, začetna ponaredba relativizirala še hitreje.

Odločanje na volitvah

Predstavljajmo si za hip posnetek, v katerem Marjan Šarec izreka sovražne besede o Janezu Janši, ki so bolj grozljive tistih, ki jih zna na tviterju spisati njegov svetovalec Damir Črnčec. Ali opazke o naši sosedi v mejnem sporu, ki lahko pripeljejo do resnega mednarodnega škandala. Temu bi sledile vse vrste ogorčenih reakcij, politični in medijski spini, pozivi k odstopu in vse ostalo, kar je del običajne folklore. Potem bi na sceno stopili računalniški in drugi forenziki in s pomočjo zapletene programske opreme (trenutno jih ponujata podjetji Faculty in Amber) ugotovili, ali so posnetki pristni. Javna razprava, ki bi jo intonirali mediji, bi se verjetno le v enem delu osredotočala na vprašanja pristnosti, resničnosti in lažnosti, naročniki in avtorji manipulacije pa bi se v tišini najbrž na široko hihitali in merili obseg pričakovanih učinkov in posledic.

Težko si predstavljamo, da škoda ne bi bila povzročena in da bi bila majhna. Še huje, ob nedavnem razkritju videa, na katerem je ameriška političarka Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma kongresa in članica demokratske stranke, videti pijana, je že sprožil številna ugibanja o prihodnjih ameriških predsedniških volitvah 2020 in možnosti, da utegnejo tehnike globinskega ponarejanja v tej kampanji odigrati vidno vlogo. Povedano drugače: deepfake utegne odločati na volitvah ali celo odločiti. Če upoštevamo res enormne količine dokazanih laži, ki jih je v času prvega mandata izustil Donald Trump, in popolno ravnodušnost, ki ga do njih kaže volilno telo, ni prav verjetno, da bi se tisti, ki jim je tehnika ponarejanja namenjena, odzvali z ustrezno veliko in intenzivno zaskrbljenostjo. In prav v tem je morda tudi največja past vseh sedanjih in prihodnjih tehnologij laži: ne v njihovi učinkovitosti, ampak še prej v popolni indolenci in pasivnosti ljudi, ki so jih pripravljeni brez zadržkov sprejeti.

Osrednja vloga medijev

Ni si zapleteno predstavljati, kako pomembna in osrednja postaja vloga množičnih medijev v časih, ko prihajajo v ospredje velikanske propagandne vojne, ne nujno le na političnih tleh. Nič manjša ne bi smela biti niti naloga humanistov in družboslovcev, da postrežejo z analizo ustroja družbenih mehanizmov dovzetnosti za laži in posameznikovega kognitivnega sistema prepričanj, ujetega v samoprevaro na poti prostovoljno izbranega izgubljenega stika z realnostjo in resnico.

Nepričakovano in celo pohvalno se je dosedanja razprava o deepfake velikokrat sprožila predvsem iz potrebe po vnaprejšnjih opozorilih glede krute politične in medijske prihodnosti, ki trkata na naša vrata. Pred časom je belgijska socialistična stranka objavila lažen videoposnetek, v katerem Donald Trump poziva Belgijce, da se odpovejo pariškemu podnebnemu sporazumu. Dejanje sicer ni imelo neposredne pedagoške poante, stranka je z njim želela dvigniti stopnjo ozaveščenosti državljanov in apelirati k podpisu peticije o podnebnih politikah.

Opozorila so več kot na mestu in odpirajo dileme medijske pismenosti, deloma tudi digitalne in tehnološke razvitosti okolja. Domnevamo lahko, da bodo v okoljih z nizko stopnjo pismenosti in razvitosti pojavi globinskega ponarejanja delovali močneje in prepričljivejše. Učinki bodo odvisni tudi od stopenj demokratizacije družbe.

V državah z več nadzora in manjšo medijsko svobodo si lahko obetamo njihovo večjo uspešnost – in morda tudi večje stopnje njenih rab in zlorab. Končno bo boj proti razmahu globinskega ponarejanja odvisen tudi od razvitosti programske opreme, ki je sposobna razlikovati pristne video in zvokovne vsebine od nepristnih, izvedbe izobraževalnih programov in tudi volje oblasti, da zaustavlja trende, ki v svojem temelju rušijo osnovne prvine demokracije in omogočajo vladavino manipulantov. Toda če bodo na vrhu oblastniške piramide takšni, ki so ravnokar zaužili vse prednosti in blagodati propagandizmov, njihova navdušenost nad pregonom ni zelo verjetna.

Demokracija v Platonovi votlini

Življenje v dobi ponaredkov, izboljšanih tehnoloških zmožnosti in vedno večje vere v laži, alternativne resnice in poresničnost, lahko najbolj trivialno ponazorimo s ponarejanjem denarja: predstavljajmo si, kaj bi za svetovno ekonomijo in gospodarstvo pomenilo, če bi se tehnike goljufov izpopolnile do te mere, da bi ponarejevalci postali uspešni v tiskanju navidezno povsem pristnih bankovcev, ki jih ni mogoče ločiti od originala, pri tem pa bi njihov končni izdelek bil imun za vse potencialne sisteme zaščite in varovanja?

Na epistemološki ravni nas takšna doba globinskega ponarejanja spomni na Platonovo prispodobo o življenju v votlini: sence na stenah, ki jih že po sebi jemljemo za edinole resnične, bi zaradi še večje zmožnosti imitacije in občutka avtentičnosti še manj dopuščale, da se uzremo k izhodu iz votline, k izvoru svetlobe in resnice, kamor nas že itak posebej ne vleče. Grški filozof je že nakazal vse težave, ki iz tega izvirajo: zgrešenost in slepoto življenja v mnenju in prepričanju, namesto da bi sledili resnici, dejstvom in resničnemu znanju. K temu prištejmo še smrtonosno medijsko dimenzijo, tendenco k tabloidnosti, senzaciji in varanju, posledično pa tudi izgubljeno zaupanje ljudi v medije ali politiko. V seštevku vseh negativnih dejavnikov zato res ni pričakovati, ob vseh navedenih zadržkih glede neupravičene moralne panike, da bi se lahko korenito spopadli z različnimi oblikami vedno bolj izpopolnjenih goljufivih vsebin, ki prepričljivo posnemajo realnost.

Lepe duše v globokem dreku

In potem je tukaj še neozdravljiva brezbrižnost ljudi, ki jih resnica ne zanima ali jih vedno manj, njihovo lepodušništvo in kompenzirajoča prepričanja, da imajo vedno prav in so nezmotljivi, deintelektualizacija javnega prostora, kjer refleksija ni dovoljena, kultura selfijev in nečimrnosti, ki jo nadomešča, zavestne odločitve urednikov medijev, da zmanjšujejo prostor argumentirani razpravi in medse vabijo le še populiste, lobiste in bleferje. Le od kod optimisti med nami črpajo svoje upanje, da bo naš boj proti manipulacijam na koncu uspešen in da bodo ob tem novinarji viteško opravili z njimi?

V mentalnem dispozitivu, ki ga je kot kulturni fenomen že pred desetletji filozof Harry Frankfurt opisal kot dobo bulšitanja, produkcije nenehnega sranja, ki je v končni fazi nič drugega kot načrtna odpoved temu, da bi nas resnica sploh kakorkoli zanimala, smo lahko glede uspešnosti deepfake in podobnih manipulativnih tehnik prejkone res zgolj črnogledi.

V tem smislu se je avtor zgoraj omenjenega ponaredka z Obamo motil: Trump je bil v manipulaciji ozmerjan z izrazom »dipshit«, ampak deepfake nas prej popelje v bližino »deep shit« in neverjetne radosti lepih ljudskih duš, ki se v njem rade svaljkajo.

Obama deepfake

Dipshit in deep shit: Obama v ponarejenem posnetku

Psihopolitika manipulantov

Posebno poglavje in začarani krog predstavljata konspiracizem in gojenje občutkov paranoje. Politični akterji, ki se propagandnih tehnik že zdaj brez zadržkov radi poslužujejo, jih radi kombinirajo s svojimi orodji psihopolitike, utemeljenih na popularnih teorijah zarot in konspiracizmu kot dominantnem miselnem dispozitivu kot takšnemu. Izgubljeno vero v karkoli, v družbo, državo, politiko, medije ali znanost, že zdaj uspešno instrumentalizirajo za doseganje svojih ozkih ciljev. Nezanimanje za dejstva in resničnost sta njihova aduta, brezvoljni državljan je pravo testo, ki ga najraje gnetejo in upodabljajo po svoji meri.

Ob naraščajoči apatiji, pasivnosti in indolenci javnosti so vsakič navdušeni, ker se zavedajo, da so voda, v bistvu že kar hudournik, na njihov mlin. Bolj se ljudje čutijo prevarane, in dejansko se najbolj tedaj, ko so res prevarani, bolj so nezaupljivi, paranoidni, prestrašeni in zmedeni, s tem pa imenitno manipulativni in natančno takšni, kot si jih novodobni ponarejevalci želijo. Manipulantski akterji, sploh politični, bodo s tem v vsakem primeru dosegli svoj cilj zase, tudi ob razkritju svojih nečednih namer, generalna politična izguba pa bo velika: po volitvah nas bo čakalo življenje v laži po izbiri avtokratov, ob izgubi osnovnih demokratičnih vrednot pa se bomo vrnili v nekakšno krizno predpolitično družbeno stanje brez prave rešitve.

Zato je utopično pričakovati, da nas bo vsega rešila večja medijska pismenost in izboljšani programi, s katerimi bomo razkrinkali nove oblike ponarejanja resničnosti. Dokler si ne bo večina želela živeti v resnici, bo vse zaman.

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Ima predsednik Marjan Šarec alergijo na »filozofiranje«? Jo ima že s tem, ko je dejal, da ne mara filozofiranja? Na to njegovo izjemno pogosto rabo fraze sem opozoril že v svojem zapisu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in razvil svoje videnje uspešnosti njegovega zdravopametnega populizma, kot mu pravim. Zato, ker je »nič filozofiranja« preprosto njegov sestavni del:

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Mi ne filozofiramo, mi odstopamo!

No, tudi ob odstopu okoljskega ministra Jureta Lebna je premier ponovil, da se s težkim srcem poslavlja od človeka, ki ima »rad operativnost, ne mara pa dolgega filozofiranja in kvazistrokovnjakov, ki v teoriji vedo vse, v praksi pa ne naredijo nič«. Skratka, izjemno je obžaloval, ker bo moral pogrešati dobrega ministra, ki je povsem posvojil njegovo antiteoretsko načelo in je znal ravnati »brez filozofiranja«. Besedna zveza, ki jo neuko ljudstvo hitro zapopade in še kako dobro razume. Več od tega, nadvse jo ceni in avtorju vrača svojo hvaležnost.

Šarec prepoved vprašanj

Slovenske novice o prepovedi novinarskih vprašanj

Naj za začetek povem, da me ne prepriča povsem dobrohotna razlaga, po kateri Šarec z njeno rabo dejansko ne žali poklica in delovanja filozofov, »teorije« in kakršnega koli teoretskega dela – ki sploh ni vezano le na filozofijo. Marsikdo bi takoj dejal, da mu »filozofiranje« kot nasprotje operativni konkretnosti enostavno pomeni zgolj »prazno besedičenje«, da v njegovem ravnanju ni nobene intence po diskreditaciji. Ampak po aferi sendvič vemo, da takšen očitek ni preveč prepričljiv: ravno on je kot predsednik vlade pričakoval in zahteval, da se poslanec Darij Krajčič umakne, četudi ta ni imel intence ukrasti sendviča. Celo nasprotno, želel ga je plačati, a so ga na blagajni ignorirali, kar pa Šarca ni prepričalo, da ne bi še naprej tega dejanja interpretiral kot docela nedopustnega. Da se s tem ne strinjam in to jemljem za poceni moraliziranje, sem podrobno pojasnil v zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo.

Mi ne igramo, mi delamo!

Marsikdo bo dejal, da bi potem smeli enake vatle zahtevati tudi zanj – če je kraja sendviča brez intence kraje kraja, potem je tudi govoričenje o »nič filozofiranja« brez intence žalitve žalitev. S čimer objektivno žali neko dejavnost in tej pripadajočo disciplino, celo s častitljivo starostjo nekaj tisoč let, še posebej pa tiste, ki delujejo v njej poklicno, zaradi česar so takšne besede nedopustne. Sploh pa, če pomislimo, da so zvito uporabljanje zgolj za promocijo njegovega političnega sloga, iz katerega kuje podporo na volitvah in v javnomnenjskih anketah.

Glede na to, da je Šarec diplomirani igralec, bo morda lažje razumel naslednji miselni eksperiment. Predstavljajmo si, da bi mu nekdo očital, kar niti ni daleč od dejanskosti, da na političnem parketu nenehno zgolj igra. Da je njegova premierska funkcija pač najboljša predstava v njegovi igralski karieri, nič več in nič manj. Da iz njega nenehno veje malce bolj sofisticirani Serpentiškov duh. Da vse, kar počne, nima nikakršne povezave z avtentično skrbjo za dobrobit države. V tem duhu bi mu potem kdo svetoval, da svoje javne nastope, namesto s svojim ponavljajočim geslom »Mi ne filozofiramo, mi delamo«, s katerim želi nenehno fascinirati ljudstvo, začini s tistim, ki je bližje njegovemu pogledu na svet in njegovi dosedanji imitacijski karieri: »Mi ne igramo, mi delamo!«

Uporabnost filozofije v politiki

Ne vem, kako je z uporabnostjo igranja v politiki, najbrž ni majhna, vem pa, kako je z uporabnostjo filozofijo, tudi v politiki. Šarec dokazuje svojo veliko nespametnost, z njo pa res le omenjeno zdravopametnost, ko se obrača proti »filozofiranju«. Ironično je Platon v svoji Državi za vladarje postavil ravno filozofe, ker ti v skupnosti edini delujejo po razumnosti in modrosti. Še več, predvidel je, da bo brez tega ne bo konca slabega za človeški rod:

»Če filozofi v polisih ne bodo kraljevali,« sem dejal, »ali če zdaj tako imenovani kralji in gospodarji ne bodo pristno in zadovoljivo filozofirali (φιλοσοφήσωσι γνησίως τε καὶ ἱκανῶς), če torej to oboje – politična moč in filozofija – ne bo sovpadlo v eno in se množica tistih značajev, ki se zdaj ločeno odpravljajo v eno od obeh smeri, nujno ne omogoči, potem, dragi Glavkon, po mojem mnenju ne bo konca zla niti za polise niti za ves človeški rod.« (Država, 473c-e)

Šarec filozofiranje

Zgolj ena izmed Šarčevih slovitih izjav o nič filozofiranja

Vratarji v Platonovi Državi

No, namesto vladarja bi Šarec v Platonovi državi bil očitno le vratar. Razen tega je že Platon, skozi svojega učitelja Sokrata, zelo dobro vedel, kakšne nepopularnosti so med ljudmi deležni filozofi in kako na slabem glasu so, o čemer piše v dialogu Fajdon – očitno se od antične Grčije do Šarčeve Slovenije ni kaj dosti spremenilo.

Seveda ne rabimo tako daleč v dokazovanju, kako koristna da je filozofija – ne samo za politika, ampak tudi v politiki. Ne le zaradi uporabnosti kritičnega mišljenja in presojanja, ki ga pričakujemo od predsednika vlade, razumevanja družbenih procesov v svetu in zamišljanja naše skupne prihodnosti, definiranja vprašanj splošnega dobrega, določanja pomena demokracije in dogajanja v zgodovini, končno mu ravno filozofija pomaga, da zna presojati moralno in etično – v hipu, ko se odloča o številnih odstopih svojih ministrov in pri tem navaja moralne razloge, dejansko Šarec že filozofira. S čimer se približuje v silogistični formi že navedeni misli Aristotelovega Nagovora k filozofiji, Protreptika:

»Če moramo filozofirati, potem moramo filozofirati, in če ne rabimo filozofirati, potem znova moramo filozofirati; zato v vsakem primeru moramo filozofirati. Kajti če filozofija obstaja (in je potrebna), potem smo primorani vsekakor filozofirati; in če ne obstaja (in je nepotrebna), potem moramo za to, da bi raziskali, zakaj ne obstaja (in je nepotrebna), znova filozofirati.«

Nič filozofiranja novinarjev

Filozofija je pač žrtev Šarčeve demagogije. V svojih zadnjih izjavah in na tiskovni konferenci ob odstopu ministra Lebna smo slišali veliko besed v podporo odhajajočemu. Ne le, da ga je nadvse hvalil, celo bolj, kot Lebnu nadrejeni predsednik SMC, poslušali smo premierjeve opazke, da je bil minister »že vnaprej obsojen«, pred tem, da »še vedno trdim, da me ti maili, raznorazni, niso prepričali« in da naj »odgovarja še kdo drug«, pri čemer je s prstom pokazal na uradnika Topolka. Čudno, ampak vseeno je na koncu sprejel odstop.  In potem smo prebrali, celo v kakšnem od nepričakovanih medijev, da novinarji niso smeli zastavljati vprašanj. Kar dokazuje, da Šarec ne mara niti dolgega filozofiranja novinarjev, zato je njihova vprašanja prepovedal.

Vse kaže, da imajo naši predstavniki četrte veje oblasti kakšen razlog, da protestirajo tudi v Ljubljani in ne zgolj, povsem upravičeno, v organizaciji Hrvaškega novinarskega društva (HND) sredi Zagreba, kot se je to zgodilo včeraj.

Janković: dober župan, ki vedno najde dobro rešitev

Čeprav se organi pregona že dvajsetič zanimajo za menda koruptivna ravnanja ljubljanskega župana, si Zoran Janković ob takšnih prijaznih podpornikih in občanih lahko vedno znova oddahne.

Ljudstvo ga ima enostavno rado in kot velikokrat je pot v pekel tlakovana s prostodušno apatijo volivcev. Pravim ne zato, ker bi menil, da je Janković kriv, temveč ker sem prepričan, da bi moral nemudoma odstopiti s svojega položaja zaradi politične higiene in spoštovanja demokratičnih uzanc v politiki.

Njemu očitno zvesta Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev, je v izjavi za Žurnal24.si poskrbela ne samo za misel o neuničljivem županu, temveč tudi za dober zgled  manipulativnega sklepanja:

»Moja prva reakcija, ko sem slišala za preiskave, je bila, da bo najbrž, glede na to, kako dober župan je, Janković našel rešitev. Doslej se je vedno obdržal, ne glede na to, kako težke so bile obtožbe zoper njega.«

Kožuh Novak o dobrem Jankoviću

S tem razmislekom je že na prvi pogled nekaj narobe. Predpostavlja, da je Janković veliko dobrega storil za Ljubljano, jo obogatil z novo infrastrukturo, investicijami, učinkovitimi projekti, da je skratka dober župan. Kar, resnici na ljubo, res meni veliko resnih ljudi – o tem ne bom sodil. Iz trditve, da je dober župan, nato Novakova preide v prepričanje, da bo rešitev našel tudi iz zagate, v kateri se je znašel. Njen premislek bi lahko postavili v naslednjo argumentacijsko shemo:

(1) Janković je dober (župan).

(2) Dober (župan) bo vedno našel (dobro) rešitev.

(3) Torej bo ob vseh težavah zaradi kazenskih ovadb Janković našel rešitev.

Precej očitno je, da »dober župan« iz prve premise po vsebini ne ustreza opisu, ki sledi v drugi. Biti dober župan v prvi se, kot rečeno, nanaša na njegove projekte in uspehe, ki jih občanke in občani cenijo, ker prispevajo k izboljšanemu stanju ali delovanju mesta.

V drugi premisi pa referira na »rešitev«, kako se obdržati, kot pravi. Ja, sumljiva razširitev že po sebi, če govorimo o sumu kaznivih dejanj zlorabe položaja in protipravne premoženjske koristi – zato opisane kvalitete ni mogoče razumeti na enak način, še manj pa sklepati na navzočnost druge iz prve.

»Biti dober« v uspešnem vodenju mesta nam opiše stanje, ki je kvalitativno drugačno od »biti dober« v reševanju iz zagat obtožb o kaznivih dejanjih. Beseda »dober« ali »dober župan« je s tem opis, uporabljen v dveh zelo različnih pomenih, je ekvivokacija. V prvem primeru se nanaša na odličnost vodenja mesta, v drugem na spretnost v smislu pretkanosti pri izigravanju zakonov. To so te »rešitve«, ki jih ima v mislih.

Z vprašanjem ekvivokacije oziroma homonimije se je ukvarjal že Aristotel. Znan je primer razlage ekvivokacijske rabe pridevnika  »zdrav« v njegovi Metafiziki. Na podoben način Christopher Shields pojasni njegovo zadrego ob kritiki svojega učitelja tudi ob pridevniku »dober«:

Aristotle counters that Plato is wrong to assume that goodness is ‘something universal, common to all good things, and single’ (EN 1096a28). Rather, goodness is different in different cases.

To establish non-univocity, Aristotle’s appeals to a variety of tests in his Topics where, again, his idiom is linguistic but his quarry is metaphysical. Consider the following sentences:

Socrates is good.

Communism is good.

After a light meal, crème brûlée is good.

Redoubling one’s effort after failure is always good.

Maria’s singing is good, but Renata’s is sublime.

Among the tests for non-univocity recommended in the Topics is a simple paraphrase test: if paraphrases yield distinct, non-interchangeable accounts, then the predicate is multivocal. So, for example, suitable paraphrases might be:

Socrates is a virtuous person.

Communism is just social system.

After a light meal, crème brûlée is tasty and satisfying.

Trying harder after one has failed is always edifying.

Maria’s singing reaches a high artistic standard, but Renata’s surpasses that standard by any measure.

Ker opisov v kurzivi ne moremo zamenjati med sabo – npr. trditi, da je komunizem tasty and satisfying, pridevnik »dober« ni enopomenski. Aristotelova kritika je bila s tem legitimirana: Platonova raba njemu tako ljubega pojma Dobrega je pokazala razpoke prav zaradi svoje večpomenskosti.

Zakaj se je predsednica Zveze društev upokojencev zatekla v polje semantične dvoumnosti? Evidentno iz zadrege, kako župana podpreti v njegovi stiski in iz želje, da ga nekako mora po tistem, ko mu je svojčas dvorila, češ naj ustanovi svojo stranko in popelje Slovenijo v boljše čase. Ali vsaj – dobre. Kdor misli, da imata Novakova in Janković v mislih »dobre rešitve« za Ljubljano in državo, bo moral nujno brati Aristotela.