::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Janković: dober župan, ki vedno najde dobro rešitev

Čeprav se organi pregona že dvajsetič zanimajo za menda koruptivna ravnanja ljubljanskega župana, si Zoran Janković ob takšnih prijaznih podpornikih in občanih lahko vedno znova oddahne.

Ljudstvo ga ima enostavno rado in kot velikokrat je pot v pekel tlakovana s prostodušno apatijo volivcev. Pravim ne zato, ker bi menil, da je Janković kriv, temveč ker sem prepričan, da bi moral nemudoma odstopiti s svojega položaja zaradi politične higiene in spoštovanja demokratičnih uzanc v politiki.

Njemu očitno zvesta Mateja Kožuh Novak, predsednica Zveze društev upokojencev, je v izjavi za Žurnal24.si poskrbela ne samo za misel o neuničljivem županu, temveč tudi za dober zgled  manipulativnega sklepanja:

»Moja prva reakcija, ko sem slišala za preiskave, je bila, da bo najbrž, glede na to, kako dober župan je, Janković našel rešitev. Doslej se je vedno obdržal, ne glede na to, kako težke so bile obtožbe zoper njega.«

Kožuh Novak o dobrem Jankoviću

S tem razmislekom je že na prvi pogled nekaj narobe. Predpostavlja, da je Janković veliko dobrega storil za Ljubljano, jo obogatil z novo infrastrukturo, investicijami, učinkovitimi projekti, da je skratka dober župan. Kar, resnici na ljubo, res meni veliko resnih ljudi – o tem ne bom sodil. Iz trditve, da je dober župan, nato Novakova preide v prepričanje, da bo rešitev našel tudi iz zagate, v kateri se je znašel. Njen premislek bi lahko postavili v naslednjo argumentacijsko shemo:

(1) Janković je dober (župan).

(2) Dober (župan) bo vedno našel (dobro) rešitev.

(3) Torej bo ob vseh težavah zaradi kazenskih ovadb Janković našel rešitev.

Precej očitno je, da »dober župan« iz prve premise po vsebini ne ustreza opisu, ki sledi v drugi. Biti dober župan v prvi se, kot rečeno, nanaša na njegove projekte in uspehe, ki jih občanke in občani cenijo, ker prispevajo k izboljšanemu stanju ali delovanju mesta.

V drugi premisi pa referira na »rešitev«, kako se obdržati, kot pravi. Ja, sumljiva razširitev že po sebi, če govorimo o sumu kaznivih dejanj zlorabe položaja in protipravne premoženjske koristi – zato opisane kvalitete ni mogoče razumeti na enak način, še manj pa sklepati na navzočnost druge iz prve.

»Biti dober« v uspešnem vodenju mesta nam opiše stanje, ki je kvalitativno drugačno od »biti dober« v reševanju iz zagat obtožb o kaznivih dejanjih. Beseda »dober« ali »dober župan« je s tem opis, uporabljen v dveh zelo različnih pomenih, je ekvivokacija. V prvem primeru se nanaša na odličnost vodenja mesta, v drugem na spretnost v smislu pretkanosti pri izigravanju zakonov. To so te »rešitve«, ki jih ima v mislih.

Z vprašanjem ekvivokacije oziroma homonimije se je ukvarjal že Aristotel. Znan je primer razlage ekvivokacijske rabe pridevnika  »zdrav« v njegovi Metafiziki. Na podoben način Christopher Shields pojasni njegovo zadrego ob kritiki svojega učitelja tudi ob pridevniku »dober«:

Aristotle counters that Plato is wrong to assume that goodness is ‘something universal, common to all good things, and single’ (EN 1096a28). Rather, goodness is different in different cases.

To establish non-univocity, Aristotle’s appeals to a variety of tests in his Topics where, again, his idiom is linguistic but his quarry is metaphysical. Consider the following sentences:

Socrates is good.

Communism is good.

After a light meal, crème brûlée is good.

Redoubling one’s effort after failure is always good.

Maria’s singing is good, but Renata’s is sublime.

Among the tests for non-univocity recommended in the Topics is a simple paraphrase test: if paraphrases yield distinct, non-interchangeable accounts, then the predicate is multivocal. So, for example, suitable paraphrases might be:

Socrates is a virtuous person.

Communism is just social system.

After a light meal, crème brûlée is tasty and satisfying.

Trying harder after one has failed is always edifying.

Maria’s singing reaches a high artistic standard, but Renata’s surpasses that standard by any measure.

Ker opisov v kurzivi ne moremo zamenjati med sabo – npr. trditi, da je komunizem tasty and satisfying, pridevnik »dober« ni enopomenski. Aristotelova kritika je bila s tem legitimirana: Platonova raba njemu tako ljubega pojma Dobrega je pokazala razpoke prav zaradi svoje večpomenskosti.

Zakaj se je predsednica Zveze društev upokojencev zatekla v polje semantične dvoumnosti? Evidentno iz zadrege, kako župana podpreti v njegovi stiski in iz želje, da ga nekako mora po tistem, ko mu je svojčas dvorila, češ naj ustanovi svojo stranko in popelje Slovenijo v boljše čase. Ali vsaj – dobre. Kdor misli, da imata Novakova in Janković v mislih »dobre rešitve« za Ljubljano in državo, bo moral nujno brati Aristotela.

%d bloggers like this: