Švicarske miške, objekt predsednikove spolne satisfakcije

Medijski populizem predsednika Pahorja bi lahko trenutno označili za ultimativen: če skupina intelektualcev, kot se je zgodilo ravnokar, terja njegov odstop, o čemer več v besedilih Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? in Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike, potem bo takoj po zahtevi sledilo naslednje: (a) Pahorju sploh ne bo treba odgovarjati na tak očitek, (b) mediji zahtevi ne bodo posvetili nobene vsebinske pozornosti, vsaj ne način, ki bi bil neprijeten zanj, (c) dežurni antiintelektualci in posamezni novinarji se bodo postavili našemu populističnemu predsedniku v bran in (d) ljudstvo bo še naprej ali celo bolj intenzivno interpelirano v tisto, kar se od njega v populizmu pričakuje: v slepo kimajoči in vodjo občudujoči populus.

Ljubezen, ki bo vzpostavljena, mora biti vzajemna.

Prikazovanje mišk

Ob štirih učinkih se je pojavil še peti in postavil piko na i: predsednikov flirtajoči populizem se je ob zavedanju, da ima ljudstvo, medije in antiintelektualce na svoji strani, še okrepil in najbrž ne naključno postal intenzivnejši. Še bolj triumfalno je izskočil v svojskosti, v svoji naravi sui generis, če uporabim izraz, s katerim Pahor obravnava status Ukrajine in Turčije ob njunem približevanju Evropski uniji. Naj poskušam morda preveč zapletene besede ilustrirati.

Ko se je včeraj odpravil na dvodnevni uradni obisk v Švico in se ustavil v Bernu, so se mu začele znova prikazovati miške. Tiste, zaradi katerih se je potem, sicer bolj mimogrede, nekoč v video nagovoru opravičil. Tokrat so miške švicarske:

Špela me je fotkala, kako nekaj radovedno gledam iz hotelske sobe v Bernu, kjer je bil na voljo tudi daljnogled. Sprva sem sicer res občudoval Eiger, 3970 m, potem pa me je prevzela privlačna atletinja, ki se je ogrevala na bližnjem stadionu.

#officialvisit #switzerland #eiger #theview

#viewfrommywindow #athlete #bern #pahor #president

#presidentpahor #slovenia

Peeping Tom

Pahor kot »peeping Tom« (iz filma Michaela Powella) z daljnogledom v rokah, doživljajoč svojo hipno spolno satisfakcijo ob privlačni atletinji in ob filmajoči asistenci vselej navzoče Špele, v celoti opiše narcisistično gratifikacijo, vzpostavljeno kot posledico občutka nedotakljivosti in ljubezni, ki jo čuti s strani ljudstva; zato si lahko tudi brez zadržka privošči novo javno informacijo o tem, da flirta.

Kajti predsednik najraje dela ravno to: poudarek ni zgolj na želji po flirtanju, tokrat v osnovnejšem seksualnem pomenu, užitek proizvaja predvsem instagramsko obveščanje, da to ravnokar (znova) počne – ali bi rad počel.

Pahor daljnogled privlačna atletinja

Pahorjev včerajšnji instagram: na lovu za privlačno atletinjo

Piarovka Špela Vovk, ki v hotelski sobi spremlja korake svojega varovanca voajerja in išče pravi fotografski položaj, da bi ovekovečila njegovo očaranost nad nič hudega slutečo osebo, ki je v pozornosti zmagala pred Eigerjem, je v zgodbo vpeljana kot paradoksalna legitimacija takšnega dejanja; najbrž je čisto drugače, če voajer skrivoma občuduje ženske sam in drugače je tudi, če mu ob tem ob boku stoji še ena ženska.

So what?

Podobno kot vedno doslej nas potem predsednik vselej pretkano lovi na limanico domnevnega moraliziranja: pa kaj (»so what«), če mu na uradnem obisku v Švici daljnogled kdaj zdrkne na privlačno atletinjo?

V drugi variaciji računa na simpatije do sebe malo drugače: le kdo bi mu lahko očital nekaj tako človeškega, tako naravnega, kot je opazovanje čudovite ženske? Pa kaj, če to počne kot predsednik republike, saj je vendar javno pojasnil in prisegel, da ni moralna avtoriteta, še pred tem pa, da vendar ne kandidira za papeža?

In končno velja še naslednje: pa kaj, če nekateri mislijo, da je nedostojen in je pohodil funkcijo, ki jo opravlja, če pa mu nihče nič ne more? Kajti le kdo bi zmogel premagati populista in njemu naklonjene populistične medije?

Njegov famozni klic dijakinjam »Ajde, miška mala, gremo! To mi deli, to mi deli!« bi se v tej luči moral glasiti malo drugače: »Ajde, ljudstvo moje malo, mediji moji zlati, gremo! To mi deli, to mi deli!«

In tako bomo, po njihovi izbiri in volji, znova pristali pri tem, da se ne pogovarjamo o Pahorjevi neprimernosti in odpoklicu. Kar se je ravnokar zgodilo. Ne, sugerirali bodo, da se nam bolj splača spremljati njegove številne podvige. Tudi voajerske z miškami.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav  je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Steinbuch pahor Pismo intelektualci

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

pahor prst utrip drnovšek

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

nasvet pahor drnovšek utrip

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral  in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Pahor in Kangler, spregledana pionirja: o vplivu kotalk in lubenic na razvoj domače medijske scene

So slovenski politiki vendarle spregledane »glavce« in jim najmanj občasno povzročamo krivico, namesto da bi jih znali ceniti? Morda v svoji slepoti neutemeljenega zavračanja radi prezremo njihove številne talente, celo patente, inovacije in njihove druge preveč skrite dosežke?

Si bomo kdaj lahko odpustili, ker nismo dovolj pravično in pošteno v svojem predsedniku republike, resda polnem dnevno navzočih presenečenj, zaznali zavzetega tehnično inspiriranega pionirja? Tokrat nič manj kot inovatorja rolerjev, njemu ljubega prevoznega sredstva?

Ne, ni prevelike bojazni in če bi sklepali le po naslovu in podnaslovu dveh člankov v Delu, nismo daleč od povedanega. Njihovi bralci so zato lahko dva dni nazaj občudovali Pahorjevo prijazno naklonjenost do Kersti, svoje učenke v kotalkanju ob »blejskem biseru«. Kersti? V očitno porumeneli novici o predsednikovih veščinah na Bledu so se odločili stopnjevati pozornost in za podnaslov izbrali stavek »Slovenski predsednik je ob vsem tudi pionir izumitelj sodobnih rolerjev.« No, evo naše »glavce«.

pahor pionir

Pionir Pahor s svojo Kersti na straneh Dela

 

Jaz sem Luna in skrivnost štirih kolesc

Pahor kot pionir izumitelj? Temu sledeče pojasnilo je bolj skope sorte in po vsem sodeč povzema podatek iz 24ur.com marca 2018 o pionirskem navdihu, s katerim nekoč ni osrečil le prijateljev, ampak domnevno celo oblikovalce in izdelovalce čeveljcev s koleščki. Smola se drži predsednika, tako rekoč pred nosom so mu ukradli nepravočasno patentirano in zaščiteno idejo:

»Malo pred koncem sem prijateljem razlagal, da bi bilo super, če 4 kolesca ne bi bila postavljena 2x paralelno, temveč 1x vzporedno. To sem celo narisal. Leta kasneje so prišli na trg rolerji, ki so bili natančno to. Prisežem,« je zapisal pod novo objavljeno fotografijo na Instagramu. Pod objavo so se hitro vsuli komentarji. Nekdo je malo v šali malo za res zapisal: »Škoda, da niso kotalke Soy Luna.«

Kar je prebral v omenjenem viru, je avtor(ica) v Delu z inicialkama T.J. potem v veliki večini tudi prenesel (ali prenesla) svojemu bralstvu. Zaključni stavek vsebuje cinično pripombo o povabilu v argentinsko mladinsko telenovelo »Jaz sem Luna«, v kateri ima kotalkanje pomembno mesto:

Že pred davnimi leti je predvidel, da bi morala biti kolesca drugače postavljena, drugo za drugim in ne v parih, kar se je tudi zgodilo. »Prisežem,« je zapisal na twitterju. Nič pa o tem, ali so ga povabili tudi h kotalkarski telenoveli Soy Luna.

Pahor kersti kotalke

Kotalkarski flirt: Borut in Kersti (insert iz video posnetka)

Lubeniški mojster iz Zimice

Zadnja poved vpeljuje zanimivo žanrsko distanco v kratki zgodbi o tem, kako se je Kersti Kaljulaid, estonska predsednica, kot kakšna srečna dobitnica na loteriji strateškega foruma, lahko ob blejskem jezeru popeljala z nesojenim inovatorjem. Ta jo je na trenutke res prijazno držal za roko, čeprav ni bilo videti, da pomoč potrebuje  – sama je izbrala rolerje, on kotalke.

Najbrž ta v zapisu neartikulirana distanca manifestira zadrego, ko se pisec ne želi ali ne zna opredeliti: bi morda zgolj poročal o dogodku, bi do njega bil odkrito kritičen? Je, kar je zanesljivo ključno, kritičnost res nedostojna drža novinarja, saj gre vendar za predsednika republike?

Pahor pa ni edini po krivici spregledani pionir med politiki – ali politik med pionirji. Leta 2017 so se v istem Delu ob poročilu s sojenja proti nekdanjemu mariborskem županu Francu Kanglerju osredotočili na njegov talent malce drugačne vrste, tudi takrat podan že v naslovu: »Kangler je bil pionir med pridelovalci lubenic«.

Kangler pionir

Pionir Kangler s svojimi zimiškimi lubenicami na straneh Dela

Javnost je na osupljivo razkritje njegovih bogatih veščin žal naletela v zanj malce bolj neugodnih razmerah, informacijo o genialnih prijemih v poljedelstvu je javnosti posredovala njegova žena pred sodnico – v postopkih dokazovanja izvora premoženja. Kot je sploh značilno za genije, živijo revno in bogato hkrati:

»Bil je pionir v teh vrstah in so mu dobro uspevale,« ga je pohvalila Tatjana. Prav tako je poudarila, da so ves čas živeli skromno, a po njenih besedah kljub temu bogato. »Z denarjem smo vedno ravnali skrbno. Do frizerja grem jaz dvakrat na leto, h kozmetičarki ne hodim, k pedikuri tudi ne,« je pojasnila priča in se spominjala dopustovanj na Pagu. Tja je Kangler tovoril polno hrane in ves čas so si tako kuhali sami.

Multitalent na traktorju Steyr 8075A

Februarja 2018 je posebna strokovna ekspertiza zelo dobesedno pritrdila, da je mogoče v Zimici s pomočjo pridnih rok pridelati 60 do 80 ton lubenic na leto. Žal ni upoštevala posebnih okoliščin, kot je tista, zaupana v izjavi leta 2011 skozi multitalentirana usta: »Kot župan drugega največjega mesta v Sloveniji imam številne obveznosti in moj delovnik ponavadi traja od pol devete ure zjutraj do desete ure zvečer.«

No, pionirstvo je k sreči vodilo do velikih uspehov ne le zaradi 80 ton lubenic letno, prodanih po 30 centov na kilogram; tu je še vzreja 50 divjih svinj letno, nepreštevne tone bal sena (od 1 do 4 evre na kilo), pa trofejni divji merjasci (po 3500 evrov), nore količine varaždinskega in holandskega zelja ter špargljev, koruze, ovc, koz in vsega ostalega, kar je Kanglerju uspelo čisto mimogrede obdelati v času županovanja in mandata poslanca v Ljubljani na svoji grudi v Zimici pri Dupleku. V globoki temi, tam po deseti zvečer in pred osmo zjutraj.

Bolj fascinantno od pionirstva v kmetijstvu in časovnega inženiringa je samo še dejstvo, koliko kupcev, na črno seveda, se je zvrstilo na sodišču v svojstvu prič. Vse to kaže, da je županska plača pri nas res nizka in sili posameznike, da sedejo na mitični traktor Steyr 8075A in potem cele noči kmetujejo. V sosednji občini.

Rolerji proti Bobiju

Kanglerjev vsestranski genij še danes zvabi solze žalosti na njegov obraz vsakič, ko se spomni na svoje njive in še bolj, ko v časopisju odkrije res povsem nenadkriljivi talent Jankovićeve familije, težak 29 dolgov »opranih« milijončkov, kar se je zgodilo te dni. Potem se nalezljivo osolzijo še obrazi širokih množic, ki so mu prisluhnile; ker kaj bi le moglo zadržati jok človeka, ko podoživi veliko sodno krivico poštenega pridelovalca lubenic.

Čeprav sta oba videti skromna, eden poriva katrco, drugi oldtimer, velja priznati, da se vsaj na prvi pogled zazdi eksžupan v svoji razkošni inovativnosti neprimerno učinkovitejši. Z bolje unovčenim multitalentom je po svoje celo deklasiral predsednika republike brez patentne licence ob spodobnem denarnem izplenu. Da bi se slednji zanimal za melone in divje svinje, pa si nekako ne znamo predstavjati.

Finančno otipljivi rezultati tudi ne štejejo nujno in absolutno, z lubenicami na njivi ni mogoče učinkovito zabavati politične smetane na Bledu, z rolerji pač. Razen tega je medijski populizem flirtajočega tipa, edini pravi in resnični patent aktualnega predsednika, bistveno bolj priročen za politično promocijo kot solzava sodna melodrama z epizodami iz kmečkega življenja, kjer je suspenza načeloma malo in se celo sam lastnik na koncu znebi svojega osla, kot kaže letošnja usoda Kanglerjevega Bobija, instantne zvezde instagrama.

Kangler Bobi

Tudi zvezde instagrama morajo od hiše: Svet24.si o iskanju novega gospodarja

Napačno definirana področja

Delove slutnje o inovatorjih med slovenskimi politiki so zato kar pravšnje, le področja so napačno definirana. Vsak pozorni bralec bo opazil, da Pahor s potnimi sragami na obrazu neutrudno orje ledino v svojem žanru flirtajočega  populizma, pri Kanglerju pa je populistična melodrama, primerna le za tiste z dobrimi zalogami robčkov, posegla na doslej neraziskano polje kmetijstva in sodstva. Prva žajfnica je bolj primerna za urbano publiko v res širokem spektru od vrtca do domov za ostarele, druga telenovela za ruralno okolje in »malega človeka«, kot ga rad kar sama naslavlja prvokategornik v številu zavrnjenih kazenskih ovadb.

Domači mediji se kar ne morejo odločiti, čemu bi dali prednost, saj vse zvrsti prinašajo gledanost in branost, zato z velikim veseljem sodelujejo povsod.

Pahor kotalke

Pahorjeva »pionirska častna«. Kotalkarska.

Več:

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Novi kralji in njihovi osli

Kako je Kangler pojasnil premoženje

 

Časopis Delo predlaga brisačo: jugonostalgija na 25. maj je oblika populizma

Novinar Dela se je v današnji izdaji dobro pripravil na datum, dobesedno: ker je danes 25. maj, torej nekdanji »Dan mladosti« v času nekdanje socialistične Jugoslavije, si je za tarčo izbral vse jugonostalgike, za katere pričakuje, da bodo na današnjo soboto intenzivno razpoloženi za obujanje spominov.

Ker Peter Rak ni vedel, česa bi omenjene jugonostalgike obtožil, se je namesto pričakovanega opevanja totalitarnih sistemov spomnil populizma, kar so poudarili v podnaslovu:

Danes poslušamo veliko svaril o populizmu, večina je tudi povsem upravičenih, vendar ni dvoma, da sodi tudi jugonostalgija in z njo povezano malikovanje sorodnih idej med evidentne primere populizma. Sicer z retro predznakom, ampak danes so tako in tako vsi populizmi retro, novih idej je malo ali nič.

Trdil bom, da je osnovna trditev novinarja v Delu o jugonostalgiji kot populizmu povsem zgrešena in jo je najbrž treba razumeti in analizirati v sklopu vidnega političnega obrata časopisa zadnjih let: da bi nekaj lahko šteli za populizem, mora obstajati na ravni političnega programa, strankarskega dogajanja ali vsaj gibanja, ki želi mobilizirati ljudi in vzpostaviti določeno politično hegemonijo.

Nič od tega v primeru anticipirane jugonostalgije na današnji dan ne bomo našli.

Rak populizem 25. maj

Naslov in podnaslov na vstopni strani spletnega Dela

Kaj je populizem?

O političnem populizmu lahko govorimo kot o konsistentni ideji ali morda ideologiji, ki pa najde svojo institucionalno obliko. V Sloveniji ni prepoznavnih političnih strank, ki bi praznovale 25. maj. Še najbolj se s svojimi pokloni nekdanjemu maršalu približa Zmago Jelinčič, ki si je pred stavbo svoje stranke na vrtu omislil njegov kip.

Populizem pač ni to, kar del ljudstva rad počne in je »popularno«, ampak vedno in povsod predpostavlja konflikt med elitami in ljudstvom, razen tega vsakič zajaha retoriko izključitve nevarnega Drugega. Cas Mude, nesporna referenca s področja, definira populizem kot ideologijo, ki v družbo zahteva popolno ločitev dveh homogenih in antagonističnih skupin, »čistega ljudstva« in »koruptivne elite«, politika pa mora biti po njegovem čim pristnejši izraz splošne volje (la volonté générale) ljudi.

Za idejo populizma stojijo ljudje, protipostavljeni oblast uzurpirajočim elitam, ki so s tem prelomile osnovno načelo demokracije, tisto, ki veleva, da mora ljudstvo ostati suveren v državi. Ampak v rajnki Jugoslaviji ni bilo nobenega boja proti pokvarjenim elitam. Povedano drugače: novinar Dela je pavšalno in arbitrarno uporabil pojem »populizma« iz drugih kontekstov, za nameček običajno rezerviranega za opis delovanja desno usmerjenih strank.

»Neškodljiva kratkočasna dejavnost«

Namesto tega zapiše nekaj poskočnih domislic o pričakovani ljudski recepciji današnjega dne, skozi katero kar sam implicitno razgrne, da ne verjame v tezo o populizmu, pač pa bolj svojim političnim prepričanjem:

Danes je 25. maj in skoraj gotovo se bodo pojavljale takšne in drugačne manifestacije, ki bodo posvečene dnevu mladosti, kultu Tita in danes zelo priljubljenemu fenomenu jugonostalgije. Razpon teh domislic sega od nostalgičnih spominjanj in resnobnejših »proslav« z izrazito politično noto do prostodušnih zabav z značilno ikonografijo. V ta nabor sodi tudi pojavljanje ne samo nadebudnih politikov, ampak tudi političnih veteranov v majicah s podobami svojih idolov. Še vedno je najpopularnejši Che Guevara, kar je vzorčen primer pop aktivizma, kjer se tako akterji kot njihovi navijači povsem jasno zavedajo neresnosti in popolne sterilnosti svojih nastopov, kljub temu pa imajo s to prazno pozo – z baretko ali brez – še vedno veliko veselja.

To je pri nas postala že folklora, ki jo nekateri jemljejo zelo resno in jo predstavljajo kot nekakšno subverzivno aktivnost, čeprav že nekaj časa sodi v modni slovenski družbeni mainstream, večina pa kot neškodljivo kratkočasno dejavnost, ki naj bi nekoliko poživila dolgočasno politično sceno. Pa so takšne predstave res povsem benigne? Gotovo ne bo prišlo do restavracije komunistične Jugoslavije niti v ozemeljskem niti v političnem smislu (tovrstni slovenski navijači so v tem početju povsem osamljeni in nimajo podpore nikjer na Balkanu), je pa takšno lahkotno manipuliranje gotovo škodljivo, četudi gre zgolj za šov.

jugonostalgija rak delo populizem

Grafična oprema članka v današnjem Delu

Dan za brisačo in očitek o domiselnosti

Kaj nam je novinar navedel v podporo svoji trditvi? Nič, zgolj obračal je svoje prepričanje o tem, da je bivši jugoslovanski režim bil totalitaren v skladu z že tisočkrat slišanimi floskulami v delu slovenske desne politike. Menda se parlamentarna demokracija pri tem predstavlja le kot »začasna«, takšna, ki ni »prava«, zato je bivši režim prikazan v idilični luči, če prav je bil globoko konflikten in je pripeljal do krvavega spopada.

Privzemimo hipotetično, da je čisto mogoče, da vse to drži in lahko povedano sprejmemo kot zgodovinsko natančno ali politično točno oceno. Ampak nič od navedenega nas ne bo pripeljalo kaj bližje oceni, da je jugonostalgija nevarna forma populizma. Še bolj se novinar zanika s svojimi opisi anticipirane folklore današnjega dne, ki jo pričakuje v formah »neškodljive kratkočasne dejavnosti«. No, populizem da je potemtakem neškodljiv?

Njegov trud nenehno nehote bolj razkriva obremenjenost z lastno politično pozicijo in ob odsotnosti argumenta ga najbrž moramo razumeti predvsem v tej perspektivi. Kakor da bi se zavedal šibkosti svoje analitičnosti, ga zaključi z ironiziranjem:

Če je že treba danes paradirati naokoli s kakšnimi rekviziti, naj bodo to brisače. 25. maj je tudi dan brisač kot hommage pisatelju Douglasu Adamsu, avtorju kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji. Večina njegovih fenov na ta dan sicer nosi brisačo okoli vratu, nekateri pa jo tudi izobesijo kot zastavo. Kar je nedvomno bolj domiselno kot izobešanje starih simbolov, ki ne pomenijo ničesar več ali pa imajo celo zelo negativno konotacijo.

Na koncu je s tem Rak ironizirajoče serviral praktično edini očitek: slaviti pisateljeve ideje z brisačo je menda »bolj domiselno« od početja jugonostalgikov. Od resnih svaril po nevarni restavraciji »retro populizma« v Delu očitno ni ostalo prav veliko.

Sicer pa Delo letos praznuje 60 let svojega izhajanja, Igor Omerza je ravnokar izdal prvi del svoje trilogije o tem časopisu in pri tem povedal: »Morate vedeti, da je bilo Delo popolnoma režimski časopis v rokah vrha komunistične partije«. In v istem časopisu so se tej misli pred dnevi tudi globoko poklonili v daljšem članku.

Kako že pravijo v svojem sloganu ob tej priložnosti: »Svet ni črno-bel«. Čeprav nekateri zapisi v njem še vedno so.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

IZOBESITE RAJE BRISAČO!, sonet

Preveč, ljudje, oživljate spomine,
utapljate v njih blatni se mlakuži.
Mar jugo-virus je naš folk okužil?!
Spoznajte že: vse lepo hitro mine,

kot je miníl, za vedno, komunizem!
Je sreča doletela kurjo nac’jo,
ko v lov se vrgla je na demokrac’jo.
Kar eni sanjate, je »populizem«!

Poslušate pleh-musko in trubače,
so Titeki in zvezde vas obsedli,
ker novi so politiki premedli?!

Res eni pregloboko ste zabredli!
Predlagamo, poskusite drugače:
z balkonov izobesite brisače*!
*za poklon Douglasu Adamsu

 

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Ima predsednik Marjan Šarec alergijo na »filozofiranje«? Jo ima že s tem, ko je dejal, da ne mara filozofiranja? Na to njegovo izjemno pogosto rabo fraze sem opozoril že v svojem zapisu Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in razvil svoje videnje uspešnosti njegovega zdravopametnega populizma, kot mu pravim. Zato, ker je »nič filozofiranja« preprosto njegov sestavni del:

Kakšne omejitve prinaša Šarčev »zdravopametni populizem«? Kaj je sploh narobe s takšno pametjo? Saj je vendar ravno prav zdrava, da ne bi bila preveč, ravno prav kmečka, da zna umno gospodariti,  ne mara moralne sprijenosti, razen morda svoje, afna se nad zbirokratiziranim okoljem, ponosno zna šteti do deset, hodi k maši, a tudi na partizanske proslave, avto si doma popravlja sama, rada pomenkuje s sosedi in si nasploh domišlja, da pozna rešitve za vse družbene težave? Njen največji sovražnik so vsi, ki preveč »teoretizirajo« in govorijo, saj ona vendar dela, in to učinkovito in brez filozofiranja.

Mi ne filozofiramo, mi odstopamo!

No, tudi ob odstopu okoljskega ministra Jureta Lebna je premier ponovil, da se s težkim srcem poslavlja od človeka, ki ima »rad operativnost, ne mara pa dolgega filozofiranja in kvazistrokovnjakov, ki v teoriji vedo vse, v praksi pa ne naredijo nič«. Skratka, izjemno je obžaloval, ker bo moral pogrešati dobrega ministra, ki je povsem posvojil njegovo antiteoretsko načelo in je znal ravnati »brez filozofiranja«. Besedna zveza, ki jo neuko ljudstvo hitro zapopade in še kako dobro razume. Več od tega, nadvse jo ceni in avtorju vrača svojo hvaležnost.

Šarec prepoved vprašanj

Slovenske novice o prepovedi novinarskih vprašanj

Naj za začetek povem, da me ne prepriča povsem dobrohotna razlaga, po kateri Šarec z njeno rabo dejansko ne žali poklica in delovanja filozofov, »teorije« in kakršnega koli teoretskega dela – ki sploh ni vezano le na filozofijo. Marsikdo bi takoj dejal, da mu »filozofiranje« kot nasprotje operativni konkretnosti enostavno pomeni zgolj »prazno besedičenje«, da v njegovem ravnanju ni nobene intence po diskreditaciji. Ampak po aferi sendvič vemo, da takšen očitek ni preveč prepričljiv: ravno on je kot predsednik vlade pričakoval in zahteval, da se poslanec Darij Krajčič umakne, četudi ta ni imel intence ukrasti sendviča. Celo nasprotno, želel ga je plačati, a so ga na blagajni ignorirali, kar pa Šarca ni prepričalo, da ne bi še naprej tega dejanja interpretiral kot docela nedopustnega. Da se s tem ne strinjam in to jemljem za poceni moraliziranje, sem podrobno pojasnil v zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo.

Mi ne igramo, mi delamo!

Marsikdo bo dejal, da bi potem smeli enake vatle zahtevati tudi zanj – če je kraja sendviča brez intence kraje kraja, potem je tudi govoričenje o »nič filozofiranja« brez intence žalitve žalitev. S čimer objektivno žali neko dejavnost in tej pripadajočo disciplino, celo s častitljivo starostjo nekaj tisoč let, še posebej pa tiste, ki delujejo v njej poklicno, zaradi česar so takšne besede nedopustne. Sploh pa, če pomislimo, da so zvito uporabljanje zgolj za promocijo njegovega političnega sloga, iz katerega kuje podporo na volitvah in v javnomnenjskih anketah.

Glede na to, da je Šarec diplomirani igralec, bo morda lažje razumel naslednji miselni eksperiment. Predstavljajmo si, da bi mu nekdo očital, kar niti ni daleč od dejanskosti, da na političnem parketu nenehno zgolj igra. Da je njegova premierska funkcija pač najboljša predstava v njegovi igralski karieri, nič več in nič manj. Da iz njega nenehno veje malce bolj sofisticirani Serpentiškov duh. Da vse, kar počne, nima nikakršne povezave z avtentično skrbjo za dobrobit države. V tem duhu bi mu potem kdo svetoval, da svoje javne nastope, namesto s svojim ponavljajočim geslom »Mi ne filozofiramo, mi delamo«, s katerim želi nenehno fascinirati ljudstvo, začini s tistim, ki je bližje njegovemu pogledu na svet in njegovi dosedanji imitacijski karieri: »Mi ne igramo, mi delamo!«

Uporabnost filozofije v politiki

Ne vem, kako je z uporabnostjo igranja v politiki, najbrž ni majhna, vem pa, kako je z uporabnostjo filozofijo, tudi v politiki. Šarec dokazuje svojo veliko nespametnost, z njo pa res le omenjeno zdravopametnost, ko se obrača proti »filozofiranju«. Ironično je Platon v svoji Državi za vladarje postavil ravno filozofe, ker ti v skupnosti edini delujejo po razumnosti in modrosti. Še več, predvidel je, da bo brez tega ne bo konca slabega za človeški rod:

»Če filozofi v polisih ne bodo kraljevali,« sem dejal, »ali če zdaj tako imenovani kralji in gospodarji ne bodo pristno in zadovoljivo filozofirali (φιλοσοφήσωσι γνησίως τε καὶ ἱκανῶς), če torej to oboje – politična moč in filozofija – ne bo sovpadlo v eno in se množica tistih značajev, ki se zdaj ločeno odpravljajo v eno od obeh smeri, nujno ne omogoči, potem, dragi Glavkon, po mojem mnenju ne bo konca zla niti za polise niti za ves človeški rod.« (Država, 473c-e)

Šarec filozofiranje

Zgolj ena izmed Šarčevih slovitih izjav o nič filozofiranja

Vratarji v Platonovi Državi

No, namesto vladarja bi Šarec v Platonovi državi bil očitno le vratar. Razen tega je že Platon, skozi svojega učitelja Sokrata, zelo dobro vedel, kakšne nepopularnosti so med ljudmi deležni filozofi in kako na slabem glasu so, o čemer piše v dialogu Fajdon – očitno se od antične Grčije do Šarčeve Slovenije ni kaj dosti spremenilo.

Seveda ne rabimo tako daleč v dokazovanju, kako koristna da je filozofija – ne samo za politika, ampak tudi v politiki. Ne le zaradi uporabnosti kritičnega mišljenja in presojanja, ki ga pričakujemo od predsednika vlade, razumevanja družbenih procesov v svetu in zamišljanja naše skupne prihodnosti, definiranja vprašanj splošnega dobrega, določanja pomena demokracije in dogajanja v zgodovini, končno mu ravno filozofija pomaga, da zna presojati moralno in etično – v hipu, ko se odloča o številnih odstopih svojih ministrov in pri tem navaja moralne razloge, dejansko Šarec že filozofira. S čimer se približuje v silogistični formi že navedeni misli Aristotelovega Nagovora k filozofiji, Protreptika:

»Če moramo filozofirati, potem moramo filozofirati, in če ne rabimo filozofirati, potem znova moramo filozofirati; zato v vsakem primeru moramo filozofirati. Kajti če filozofija obstaja (in je potrebna), potem smo primorani vsekakor filozofirati; in če ne obstaja (in je nepotrebna), potem moramo za to, da bi raziskali, zakaj ne obstaja (in je nepotrebna), znova filozofirati.«

Nič filozofiranja novinarjev

Filozofija je pač žrtev Šarčeve demagogije. V svojih zadnjih izjavah in na tiskovni konferenci ob odstopu ministra Lebna smo slišali veliko besed v podporo odhajajočemu. Ne le, da ga je nadvse hvalil, celo bolj, kot Lebnu nadrejeni predsednik SMC, poslušali smo premierjeve opazke, da je bil minister »že vnaprej obsojen«, pred tem, da »še vedno trdim, da me ti maili, raznorazni, niso prepričali« in da naj »odgovarja še kdo drug«, pri čemer je s prstom pokazal na uradnika Topolka. Čudno, ampak vseeno je na koncu sprejel odstop.  In potem smo prebrali, celo v kakšnem od nepričakovanih medijev, da novinarji niso smeli zastavljati vprašanj. Kar dokazuje, da Šarec ne mara niti dolgega filozofiranja novinarjev, zato je njihova vprašanja prepovedal.

Vse kaže, da imajo naši predstavniki četrte veje oblasti kakšen razlog, da protestirajo tudi v Ljubljani in ne zgolj, povsem upravičeno, v organizaciji Hrvaškega novinarskega društva (HND) sredi Zagreba, kot se je to zgodilo včeraj.

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Skorajda istočasno sta pomembna oblikovalca javnega mnenja na slovenski desnici povedala nekaj podobnega. Bernard Brščič je na svojem tviter računu te dni zapisal:

Populizem ni sinonim za demagogijo, je sinonim za demokracijo. Zdrava demokracija, kjer ljudje vladajo za ljudi, je ipso facto populistična.

Na soroden način se je načelu »Več populizma, več demokracije«, ki ga zagovarja Brščič, če pustimo ob strani domislico »Zdrava demokracija je nujno populistična«, v včerajšnji Žerdinovi Sobotni prilogi Dela v intervjuju približal dr. Žiga Turk:

Glede opozoril o nevarnostih populizma je pa zanimivo to, da smo v preteklosti ves čas poslušali, kako ljudi EU ne zanima, da ne pridejo na volitve, da ima demokratični deficit. Zdaj bodo volili ljudje, ki jih evropske volitve zanimajo, ampak ker bodo glasovali za »napačne«, je vse narobe. Dejstvo je, da imajo volivci vedno prav. Populisti, pa tega ne mislim nujno slabšalno, znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove.

Intervju Suzane Kos je prišel kot naročen: bližajo se evropske volitve in Turk bo nastopil kot kandidat za poslanca na listi Nove Slovenije. Čeprav o tem tudi teče besede, ga novinarka pozabi vprašati, kdaj je izstopil, če sploh je, iz Janševe stranke, v kateri je odigral pomembno vlogo, tudi kot minister. Kot vemo, je bilo še nedavno njen član.

Turk intervju Delo

Intervju iz Sobotne priloge Dela: volivci imajo vedno prav

Volivci imajo vedno prav

Profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, sicer rad razpravljajoč o »pravici do lažnih novic« (!) in tem, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kvečjemu ga je okrepil, o čemer več med drugim v Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka in Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi, se tokrat do populizma sicer opredeljuje malce bolj previdno.

A kadar zmagujejo populisti, o tem piše nedvomno, bo veljalo geslo, da imajo volivci vedno prav. Oziroma, kot pravijo nekateri: »Volivci imajo vedno prav, tudi če se motijo«, kar predpostavlja »resnico« v stališčih večine kot večine. Omenjena modrost se prebija v ospredje ne le iz trpkih ust političnih poražencev, ampak tudi novinarskih duš in končno tudi v izbrani prilogi Dela. Kaj je s to globokoumnostjo narobe, v čem imajo populisti prav?

Kot sem že zapisal, ugotovitev »Volivci imajo vedno prav« obvelja za resnično le v zelo ozkem in specificiranem smislu, in to ne tistem, na katerega bi naravno pomislili, ko tehtamo tisti »imeti prav« in ga potem razumemo kot izrekanje o resničnosti neke trditve: da v skladu z demokratičnimi postopki zmagujejo tisti, ki so prejeli največ glasov, ne glede na kvaliteto in vsebino programa.

Zmota iz demokracije

Da bi volivci imeli vedno prav, štejem za substancializirano domislico, ki nam dobro predstavi zmoto iz demokracije. Pri tej zmoti, lahko bi dejali iz tiranije večine in sklicevanja nanjo, zagrešimo zmoto nerelevance. Da so ljudje imeli prav, nam poskušajo dopovedati po vsakih volitvah v demokratičnih državah. Želijo nam povedati, da je rezultat volitev vselej »ustrezen« in da podeli glasove na pravičen način: nekatere naredi za zmagovalce, druge za poražence. Običajno je »ljudje imajo vedno prav« tolažba za poražence volitev.

Toda v kakšnem smislu naj bi to veljalo? Seveda ne drži, da bi bila resničnost nekega stališča (recimo politika, ki je bil izbran na volitvah) odvisna kar od števila ljudi, ki zanj glasujejo. Število ljudi, ki verjamejo v X, tega ne naredi za resničnega. Argument iz demokracije je v tem smislu zmota, ki je blizu argumentu iz ljudstva (argumentum ad populum) oziroma argumentu sklicevanja na število ljudi (argumentum ad numerum) ali soglasju narodov (consensus gentium).

V nekem smislu je torej družbeno politični sistem demokracije, kolikor je utemeljen na volji večine, že podvržen vladavini mnenja taistih, to mnenje, tudi že kot mnenje, pa ni nujno epistemološko najustreznejše ali najbolj resnično. Zmota iz demokracije je zato vrsta zmote sklicevanja na ljudstvo in voljo večine. Zaradi števila ljudi se resničnost neke trditve prav nič ne zviša, četudi obstaja zanjo »demokratična« politična podlaga.

Brščič populizem demokracija

Brščičev tvit: demokracija in njeni sinonimi

Zmotnost argumenta iz ljudstva

Brščičeva ideja, da populizem pomeni več demokracije, temelji na podobnem prepričanju: kar menijo množice (populus), mora biti bolj politično pravilno. Pri zmoti sklicevanja na ljudstvo, kjer se naslanjamo na splošno mnenje, sklepe izpeljujemo iz premis, ki jih sprejema večina ljudi. Namesto da bi se pri prepričevanju sogovornika v sprejetje naših stališč sklicevali na racionalne razloge, navajamo v podporo našim sklepom razširjeno ljudsko mnenje ali splošno priljubljenost. Takšen argument je podoben zmoti sklicevanja na avtoriteto, od nje se razlikuje zgolj v tem, da tukaj naši sklepi ne temeljijo na strokovnem mnenju, ampak na prepričanju večine.

Resnici na ljubo Brščič konkretno ne navaja, da je mnenje množic v strogem smislu resnično – pravi le, da je politično pravilno in da manifestira smisel demokracije. Če število podpornikov nekega prepričanja v ničemer ne prispeva k njegovi resničnosti, je težava tudi v tem, da ga ne naredi niti za politično ustreznejšega. In če je argument iz demokracije zgolj variacija argumenta iz ljudstva, prilagojen na kontekst volitev in političnih okoliščin, želita Brščič in Turk povedati isto: pohod populistov in njihov uspeh na volitvah moramo sprejeti. Vendar med njima obstajajo razlike.

Populizem kot zdravilo za demokracijo

Za prvega »populizem ni demokratična patologija, nasprotno, je zdravilo za obolele demokracije«. Drugi je bolj previden. Zanj »niso populisti tisti, ki sejejo dvom v demokratične institucije«, hkrati misli, da obstaja tudi »levi populizem« in pledira za enakopravno obravnavo. In, kot večkrat poudarja, izraza nujno ne uporablja slabšalno, kajti »populisti znajo zelo dobro identificirati, kaj ljudi skrbi, kje vidijo strahove«.

Resnici na ljubo bomo v javnih razpravah o populizmu naleteli na neverjetno konceptualno zmedo in končno tudi na navdušenje nad njim na strani levice. Nekako po principu, da je levi populizem pravilen, desni pač ne.  No, na tej točki ima Turk prav: uporaba dvojnih vatlov zanj, vsaj z vidika logike sklicevanja na relevanco mnenja večine, ne nujno kot družbeno formo opolnomočenja ljudi, učinkuje kot politično licemerje in nič drugega.

Zakaj se dežurni populist res ne rabi bati Ilkinega umazanega avtomobila

Predsednik Borut Pahor se je pred dnevi nerodno pozabil prikloniti eni od dveh zmagovalk z istim časom na Zlati lisici v Mariboru in stisnil roke ter pogledal le eno, o čemer sem pisal v Športni predsednik: o izgubi vrednot v spregledanih čestitkah.

V istem zapisu sem spomnil na novo epizodo njegovega spretnega, že dobesedno ponarodelega koketiranja z javnostjo, s katerim je zaslovel, ko je v areni pristopil k slovenski šampionki Ilki Štuhec in se flirtajoče udinjal v svojem prežvečenem populističnem slogu; kasneje se je isti dan na instagramu pohvalil, da Ilka še ni pozabila, da ji dolguje pripravo smuči, a ji je obljubil še pranje avtomobila, če zmaga v Åreju.

Pahor Ilka Štuhec avto

Pahorjeva obljuba: po novem čisti avtomobile

Upati na umazan avto

No, Ilka je včeraj zmagala, postala je nova in stara smukaška svetovna prvakinja. Zdaj bo njen avto moral oprati. Naj navedem, v čem je predsednikov populizem dobitna, skrbno premišljena win-win kombinacija, vredna njegove popularnosti. Razgalja se že v majhnem dovtipu zmagovalke smuka, ki deluje kot še en nesporazum. Ilka je danes v intervjuju za Siol nagajivo povedala:

»Oh, seveda. Ob robu Zlate lisice mi je dejal, da mi bo umil avto. Upam, da je močno umazan.«

Štuhec Pahor umazan avto

Siolova zgodba in naslovni poudarek o umazanem avtu

Trojni predsednikov win-win

Prvič, Pahor je lahko venomer miren: pri državljankah in državljanih bo že preverjeno tak tip »volonterskega« infotainmenta – gre za računico ob učinkih mediatizirane politike  – vedno bolje sprejet kot ne. Nekaterim ne bo všeč, ampak po zakonitostih množične psihologije in tabloidnih medijev bo na koncu zanesljivo prevladala večina, ki bo pranje Ilkinega avtomobila s ploskanjem sprejela. Opisana logika velja za vse postopke za naprej in nazaj. Predsednik populizem je, skratka, varna naložba, ki se dobro obrestuje, če gre kaj narobe, pa je mogoče delnice vedno še pravočasno prodati – ob opazovanju njihovega indeksa v podobi javnomnenjskih raziskav. Zaenkrat takšne potrebe ni bilo.

Drugič,  tudi če Ilka ne zmaga in mu ne bo treba prati avtomobila, bo v medijih zaokrožila vsaj obljuba, ki jo le lansiral že v instagramu. Če bo jo dolžan realizirati, toliko bolje, tega se je naučil že pri famoznem čiščenju kopačk naši nogometni reprezentanci. V primeru, da »stavo« izgubi, pa bo plenil pozornost vsaj z obljubo. Pomembno je, seveda, da v njej ponudi kaj »umazanega«, »nečistega« in za predsedniško funkcijo, ki jo opravlja, dovolj ponižujočega in posledično medijsko intrigantnega, za nameček pa takšnega, da bo lahko stopil med ljudi kot njim enak in sprožil identifikacijo – torej v delovnem kombinezonu, predpasniku ali poklicni uniformi.

Tretjič, Ilkino upanje, da bo avto močno umazan in se bo posledično »umazanija« njegovega dela prenesla na predsednika v smislu težaškega dela, je naivna. Namreč na kaj takega močno upa tudi Pahor! Prav v tem je tudi moja osrednja poanta: bolj kot bo umazan, večji bo medijski učinek, ki ga želi doseči. Dlje bo drgnil po avtu, več novinarske pozornosti si lahko obeta in posledično navdušenja ljudstva. Bolj bo ob tem sam videti smešen in penast od detergentov, bližje bo načrtovanemu cilju in bolj bodo veseli novinarji in uredniki, ker bodo dobili navidez »legitimno« gradivo za svoja poročila in jim nihče ne bo mogel preveč očitati, da so rumeni. To pa ne, saj vendar poročajo o predsedniku republike, kar se po definiciji spodobi.

Čakajoč na košarico

No, če politikom največkrat očitamo, da se »šlepajo« na športne uspehe, ekscesno fotografirajo z njimi in iz tega kujejo politične dobičke, je Pahor iznašel formulo, kjer lahko v navezi z množičnimi mediji takšnim pomislekom vsaj na prvo žogo dovolj spretno ubeži. Ko zaženeš tak tip populizma, noben avto, ki ga moraš očistiti, ne bo dovolj umazan.

Zato čakamo na prvega športnika, ki bo to ugotovil, predsedniku ponudil košarico ter dejal, da si bo avto kar sam umil. In se ob tem požvižgal na Pahorjev medijski servis, kakršen je Slovenska tiskovna agencija,  ki nas osrečuje z novicami iz predsednikove avtopralnice in napovedmi, da ga »očitno čaka nekaj dela« .

STA pahor ilka štuhec

Novinarji, ki vidijo v prihodnost: Pahor in novica STA

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

O ČIŠČENJU, sonet

PreCednik, boš imel čistilne dneve?
Ko lastnih všečkov boš preštel številke,
takoj opral še avto boš od Ilke,
pregledal spisek (z desne bolj kot z leve),

če druge so po čiščenju zahteve:
je kópačk kaj (ker ljubiš delo trdo),
a stran od tam, kjer je strupeno, grdo,
ker modro ločit’ zrno je od pleve,

lotevat’ le odmevnih se atrakcij.
Fašizem, veš, v Gorici dviga glavo,
preveč obdavčena je kurja knjiga –

samo sta dva primera možnih akcij,
da tu in tam se spomniš na državo
in tvoja krpa še v to smer pomiga …