Golobov populizem: kakšno vlogo ima pravna stroka pri sprejemanju Šutarjevega zakona?

Robert Golob je, najbrž z zavestno politično kalkulacijo, v zadnjem času zajahal vtis odločnosti, ki jo psihološko uporablja kot glavni vir politične legitimacije. Prav odločnost je postala njegov komunikacijski zaščitni znak, a hkrati tudi past: vse pogosteje vodi do slabih, prenagljenih in pravno vprašljivih odločitev.

Šutarjev zakon, spisan teden ali dva po tragediji, je emblematičen primer takšne politične dinamike. Nastal je hitro, površno in s političnim namenom, ki se zanaša na aplavz županov občin z romsko problematiko in ljudi, ki se nesporno soočajo s težavami. Toda ta aplavz naj bi nadomestil strokovno presojo. Pravna stroka opozarja na celo vrsto spornih elementov, vključno z možnimi protiustavnostmi, medtem ko premier vztraja pri ekspresnem sprejemanju, kot da hitrost sama po sebi dokazuje pravno in politično nujnost.

V zadnjih nastopih se Golob brani s sklicevanjem na ustavne pravnike in celo na prispevek pravosodja oziroma državnega tožilstva. Obenem poudarja, da sam »ni ustavni pravnik«, zato naj bi popravke, če bi se izkazala potreba, dopuščal. Toda ta izjava je prazna, saj zakon potiska skozi postopek, ki ne omogoča nobene resne revizije; čas, ki ga navaja, se meri v urah, ne v tednih ali mesecih. Prostor razmisleka je torej hkrati ponujen in ukinjen.

To odpira temeljna vprašanja: kakšno vlogo ima pravna stroka pri sprejemanju Šutarjevega zakona? Ali res obstaja strokovna podpora, na katero se sklicuje premier? In kako to vlogo posredujejo mediji?

Na tem mestu se ne posvečam vsebini zakona, temveč statusu stroke kot političnega orodja in načina, kako mediji prispevajo k takšni instrumentalizaciji.

Kdo so ustavni pravniki, ki podpirajo zakon?

Golobova hitrost in odločnost sta morda politično impresivni, a pravno sta povsem nedosledni. Podobno smo nedavno videli že pri Zakonu o psihoterapevtski dejavnosti, kjer koalicija psihoterapevtske stroke ni želela slišati. Politična vehemenca v pravnem prostoru ni argument; je kvečjemu performativna gesta, ki izpodriva strokovno avtoriteto. Premier je zato v svojem nastopu posegel po obvezni legitimacijski frazi:

»Zakon ni neustaven. Mi smo se posvetovali z ustavnimi pravniki. Določene rešitve je predlagalo sam pravosodje oziroma generalno tožilstvo.«

V intervjuju za Delo je povedal nekaj temu podobnega: »Posvetovali smo se tudi z nekaterimi ustavnimi pravniki in po našem mnenju je ta del glede policijskih pooblastil v zakonu zapisan tako, da lahko prestane tudi morebitno ustavno presojo.«

S tem želi ustvariti vtis strokovnega soglasja. A ko preverimo osebe, ki dejansko javno nastopajo, ugotovimo, da takšno soglasje o omnibus zakonu ne obstaja.

Mediji večinoma navajajo in v studio vabijo dr. Miho Šepca, ki je sicer kazenskopravni strokovnjak, ne pa ustavni pravnik. Njegova podpora zakonu je pogojna, čeprav dovolj jasna in naklonjena. Koga torej navaja Golob? Poimensko ne vemo, vendar to ni nepomembna praznina – je že kar ključni simptom.

Povabilo k popravkom – a z uro na roki

Premier je pozval k popravkom, a to je poziv brez realnih možnosti, ker ga zaduši časovnica, ki je sama po sebi manipulativno zastavljena, saj je časa le še nekaj ur. Ker se v parlamentarnem odboru potrjuje danes, 13. novembra 2025, in čez nekaj dni bodo o njem odločali poslanci. O popravkih lahko govorimo le na ravni retorične vljudnosti in ne kot realne zakonodajne možnosti.

Ko k temu dodamo še njegovo opozorilo, da se bodo stranke, ki se »izogibajo odgovornosti«, morale »zagovarjati pred ljudmi«, je jasno, da gre za politično izsiljevanje in ne za odprto demokratično razpravo. Dejal je celo, da »nimamo izbire, katerakoli parlamentarna stranka se bo začela izogibati svoji odgovornosti, bo pač morala polagati račune pred ljudmi, ampak jaz sem prepričan, da bodo ti ukrepi sprejeti s soglasjem.«

Javnost ima pravico vedeti, na kateri stroki temelji zakonodaja, ki posega v temeljne človekove pravice. A medijski prostor je glede tega presenetljivo prazen. Zasledimo lahko individualne kritike, ne pa jasnega seznama strokovnjakov, ki bi zakon podprli. To samo po sebi pove veliko.

Stališča proti zakonu

Čeprav premier govori o strokovni podpori Šutarjevemu zakonu, je realna slika obratna: strokovni glasovi so skoraj soglasno zadržani. In to ne marginalni glasovi, temveč pomembni pravni poznavalci.

Zakonodajno-pravna služba državnega zbora ima celo vrsto pomislekov. Profesorji kazenskega prava na ljubljanski Pravni fakulteti so jasno izrazili svoje dvome. Odvetnik Blaž Kovačič Mlinar, eden najglasnejših kritikov, je večkrat opozoril na sistemske nevarnosti predloga. Njegovo stališče so podprli dr. Zvonko Fišer, dr. Zlatan Dežman in dr. Anže Erbežnik.

Generalna državna tožilka Katarina Bergant tudi jedrnato ocenjuje, da »tega problema samo z represijo, kazensko represijo, ne bomo rešili«. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani Anton Panjan opozarja, da imamo povsem zadostno zakonodajo in dodaja, da bi nekatere ukrepe »že vratar na ustavnem sodišču razveljavil«. Morda je to metafora, morala pa bi biti tudi strokovno opozorilo najvišje intenzitete.

Predsednik Vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević opozarja na nevarno nižanje varstva človekovih pravic. Nekdanji ustavni sodnik in generalni državni tožilec Zvonko Fišer poudarja, da država ne potrebuje dodatnih represivnih ukrepov. Vrhovni državni tožilec Harij Furlan omenja ustavno vprašljivost posegov v stanovanja. Odvetniška zbornica pod vodstvom Janeza Starmana opozarja, da je treba kazenskopravne spremembe sprejemati »s tresočo roko«.

Navedel sem nekaj primerov negativnih odzivov. Kovačič Mlinar je izpostavil sistemsko jedro problema: po zakonu ne bi bilo več sankcij za nezakonito postopanje organov pregona; dopustna bi lahko postala nezakonita prisluškovanja in izsiljena priznanja. To je opredelil kot »v naši pravni kulturi nikoli videno«.

Spekter strokovne kritike je tako širok in konsistenten, da postane smiselno vprašanje, kdo sploh podpira ta zakon in odgovor je zoprn – bolj malo ljudi ali skoraj nihče, razen političnih akterjev, ki imajo od zakona neposredno korist.

Fenomen skrite stroke

Če želi premier ostati verodostojen, bo moral navesti konkretna imena tistih, na katere se sklicuje. Demokratična deliberacija zahteva transparentnost. Nenavadno je, da stroka, ki naj bi zakon podprla, ostaja nevidna. Nevidna stroka pač ni stroka, ampak je bolj podobna političnemu konstruktu.

V medijskem prostoru poznamo fenomen punditokracije: moč mnenjskih voditeljev, ki v odsotnosti resnične stroke zapolnijo praznino. Izbira komentatorjev ni nevtralna. V majhnem medijskem prostoru to vodi v monopol interpretacij, pogosto bolj ideoloških kot strokovnih.

Golobovo sklicevanje na neimenovane strokovnjake ustvarja prostor manipulacije, v katerem mora javnost verjeti na besedo. To je neposreden odmik od transparentnosti in nadzornih mehanizmov demokratičnega procesa.

Podobno velja za obravnavo civilne družbe. Jaša Jenull je nastopil na protestni tiskovni konferenci, a to ni vodilo do vsebinskega odpiranja medijskega prostora za kritično stroko, ki ostaja že skoraj sistematično odrinjena.

Mediji pa zlahka dajejo prostor tistim, ki zakon podpirajo — predvsem določenim dolenjskim županom (Gregor Macedoni, Gregor Košir, Samo Pogorelc). Njihova trenutna bojazen, da bi spremembe zakon »pokvarile«, nehote razkriva ravno to: zakon branijo kot politično orodje, ne kot pravno premišljen dokument.

Stroka kot del problema

V zadnjih tednih so strokovno razpravo preglasili prav omenjeni lokalni politiki. Simptomatičen je nastop kočevskega župana v Odmevih, kjer je ob voditeljici Tanji Starič izjavil:

»Predvsem bi pravno stroko pozval, naj se zaveda, da sedaj je del problema in bilo bi super, če bi postala del rešitve.«

Ta Koširjeva trditev, usmerjena v profesorje kazenskega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, ni nedolžna. Predpostavlja, da stroka ne izvaja svoje funkcije, tj. kritične, avtonomne presoje, temveč naj bi se podredila politični agendi. Dejansko pa je natančno obratno: prav strokovnjaki opravljajo svojo vlogo, politika pa jih želi spregledati, če ne že disciplinirati, utišati in marginalizirati.

Voditeljica mu ni oporekala, kar samo krepi vtis, da mediji ne ščitijo stroki pripadajoče ekspertne avtoritete, temveč pogosto reproducirajo politično naracijo, ki jo delegitimira.

Vse to poglablja ključno dilemo: katera stroka je v političnem diskurzu sploh še »prava«? Golobova retorika, ki napada kritične glasove, je izraz populističnega obračunavanja z avtonomnimi institucijami. Mediji pa s selekcijo gostov prispevajo k uveljavljanju te logike.

Odgovornost za stanje je zato na obeh straneh: na politiki, ki stroko instrumentalizira ali tako rekoč skriva, in na medijih, ki tej instrumentalizaciji omogočajo platformo.

Več:

Hojsov fašizem in politizacija tragedije v času Šutarjevega zakona

Janševa igra: smrt v Novem mestu in nevarnost normalizacije represije

Cigo na verigo: skrajni desničarji na shodu v Novem mestu