V domačem političnem prostoru, ki je že dolgo zaznamovan z globoko patološko polarizacijo med levosredinskim in desnosredinskim krilom, je nedavni predlog tako imenovanega Šutarjevega zakona sprožil burno javno razpravo. Zakon, ki ga je vlada Roberta Goloba uradno potrdila 6. novembra 2025 in poslala v obravnavo Državnemu zboru, je nastal po tragični smrti in združuje ukrepe na področjih notranjih zadev, pravosodja, socialne politike in odvzema premoženja nezakonitega izvora. Cilja na zmanjšanje kriminalitete, širitev pooblastil policije, vključno z vstopom v stanovanja brez sodne odločbe v izjemnih primerih, ter zaostritev kazenskih sankcij za prekrške in kazniva dejanja.
Čeprav je javnomnenjska raziskava pokazala določeno podporo temu predlogu, saj se je ocena dela vlade izboljšala po zadnjem merjenju Mediane, je zakon naletel na ostre kritike pravne stroke in civilne družbe ob številnih resnih pomislekih. Označujejo ga kot neustavnega in nevarnega za temeljne človekove pravice, pa tudi za poskus normalizacije represije.
V tem kontekstu je zadnja izjava Jaše Jenulla, aktivista iz Glasu ljudstva, objavljena v odzivu na zakon, simbolično povzela širši odpor proti politizaciji tragedije. Njegovo pozornost je pritegnilo soočenje med Alešem Hojsom, nekdanjim notranjim ministrom, in razvpitim poslancem Svobode Lenartom Žavbijem, kjer je na POP TV prvi v sebi lastnem tonu zabrusil:
»Poglejte, ta vlada je prišla na oblast s podporo gospoda Jaše Jenulla. Jaz sem zmeraj govoril, da je deplasirano, da se kogarkoli v tej državi imenuje za fašista. Kar so sejali, to žanjejo.«
Kdo je fašist
Jenull, vsekakor eden izmed herojev protestiranja proti Janševi vladi v mandatu 2020–2022, ni skrival začudenja, in če kdo, je bil sam tri leta tarča nenehnih šikaniranj, tudi policijskih, zaradi vseh svojih protestniških akcij.
Hojsova provokacija je v bistvu bolj zapletena. Kar nam sporoča, je v svojem bistvu nekakšen očitek iz hipokrizije, ki ga bom parafraziral takole: ko smo bili mi z Janšo na oblasti, ste nas zaradi represivnih ravnanj večkrat označili za fašiste. Toda zdaj, ko iste stvari počne Golobova vlada, imate s tem težavo. Mi njene ukrepe podpiramo in ne želimo obveljati za fašiste, prav tako ne mislimo, da je takšna Golobova vlada. Težavo pa imate vsi, ki ste to počeli v našem primeru, v Golobovem pa ste tiho.
Jenull se ni zatekel v iskanje razlik med obema vladama, kar je v času aktualne vlade že skoraj modno pri intelektualni levici, ki je v veliki meri zakockala svojo intelektualno poštenost. Pač pa je izjavo bivšega notranjega ministra vzel za izhodišče graje nove vlade:
»Nisem si mislil, da bom to doživel! Ko Hojs, ki je zaplinjeval Ljubljano, začne podpirati ukrepe te vlade in jo hvaliti, ker je začela krivdo prelagati na nevladnike, bi bil čas, da se mogoče tudi najbolj goreči podporniki Goloba vsaj malo zamislijo!
SDS je navdušen nad tem, da jim Svoboda z obratom v desno pripravlja teren in podpihuje teme, kjer bo skrajna desnica vedno dominirala, pa še z združenimi močmi se lahko znebita te tečne civilne družbe, ki vztraja na bedarijah, kot so vladavina prava, ustava, človekove pravice, svoboda medijev…
Gibanje Svoboda, komu boste zaupali? Množici pravnih strokovnjakov in civilni družbi, ki vas opozarja, da je Šutarjev zakon neustaven in da se boste z njegovim sprejetjem ujeli v past, ali Hojsu in SDS, ki navijajo zanj in si že manejo roke – le zakaj?«
Kaj storiti z nevladniki
Njegovo stališče lahko razumemo kot poziv k samorefleksiji med podporniki vladajoče koalicije, v katerem izpostavlja paradokse trenutne politične dinamike: nenadno zbliževanje med očitno nasprotnima ideološkima taboroma in potencialno erozijo institucij vladavine prava. Resnici na ljubo je bilo takšnih priložnosti, ko smo se spraševali o bližini antijanšizma in janšizma, že veliko.
Hojsova nedavna podpora Šutarjevemu zakonu, ki jo je izrazil in večkrat poudaril, da vlada zgolj ponavlja predloge SDS iz preteklosti, predstavlja nenavaden obrat. Jenull to interpretira kot dokaz oportunizma: vlada, ki jo vodi Svoboda, naj bi krivdo za družbene napetosti posredno prelagala na nevladne organizacije in nevladnike, ki opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti v socialni politiki in varstvu manjšin, pa tudi na pasti nasilja in sovražnega govora.
Videti je, da Golobova koalicija res zlorablja zakon kot orodje za konsolidacijo moči, pri čemer različne nevladne organizacije, kot je recimo Pravna mreža za varstvo demokracije, postajajo žrtveno jagnje, ker so percipirane kot del naporne in moteče civilne družbe, ki zgolj teoretizira in ne razume težav v realnem okolju. Kakorkoli je že res, da si premier v svojem odzivanju za zdaj ni upal tako daleč, kot je to storil Janša, ki svojega sovraštva in napadalnosti do civilne družbe nikoli ni skrival. Prav nasprotno.
Ideološki obrat in grožnja vladavini prava
Središče Jenullove kritike implicira, da Gibanje Svoboda, ki se je pred volitvami 2022 pozicioniralo kot liberalno-sredinska alternativa Janševemu avtoritarizmu, zdaj izvaja »obrat v desno« – morda pod pritiskom javnega mnenja po Šutarjevi tragediji, kjer so župani jugovzhodne Slovenije podprli zaostritev ukrepov proti romskim skupnostim.
SDS kot največja opozicijska stranka, ki je v preteklosti zagovarjala podobne varnostne ukrepe, pa v tem vidi priložnost za rehabilitacijo svoje podobe kot »stranke reda in varnosti«. Tudi za nazaj poskuša opravičiti vse očitke na svoj račun še iz časov, ko je bila označena za fašistoidno. V tem smislu je šef SDS nedavno povedal, da bi za enake ukrepe s strani leve sredine že zdavnaj bil označen za dvojnega fašista. Tudi v soočenju na POP TV je Hojs uporabil zelo podoben argument:
»Zdaj, če se spomnite, kako je aktualni predsednik vlade deplasirano na Trgu republike dvigoval loparčke, kako ne bodo širili avtocest, zato danes vse stoji po Sloveniji, kako ne bodo uredili zdravstva, kako bodo vrnili oziroma iztrebili fašizem – danes pa te iste nevladne organizacije tej aktualni vladi govorijo o tem, da so fašisti.«
Takšen očitek je značilen argument iz hipokrizije – drugemu političnemu polu očita hinavščino skozi uporabo dvojnih meril. Kolikor drži, da se Golobov antijanšizem na več mestih preliva v janšizem, je to vsaj deloma točno.
Kot sem nakazal, so sodniki in tožilci, pa tudi pravna stroka, vključno z odvetniki, kot je Blaž Kovačič Mlinar, opozorili na posege v ustavne pravice in na spornost vstopa v dom brez sodnega naloga, kar spominja na prakse v avtoritarnih režimih. Tudi omenjena Pravna mreža za varstvo demokracije svari, da bo zakon posegel v pravice, kar bi lahko vodilo do diskriminacije ranljivih skupin, v tem primeru Romov.
Dilema zaupanja
Zaključek Jenullove izjave postavlja zanimivo dilemo: komu naj vendar zaupajo v Gibanju Svoboda? Morda vendarle množici pravnih strokovnjakov in civilni družbi, ki ju opozarja, da je Šutarjev zakon v nekaterih delih neustaven in da se bodo z njegovim sprejetjem ujeli v past, ali pa morda Janši, Hojsu in SDS, ki navijajo zanj in si že manejo roke?
Dilema implicira, čeprav je postavljena provokativno, da Golob bolj verjame Janši kot množici pravnih strokovnjakov. Če to tako ali drugače drži, smo dobili potrditev za stanje, ki ga sam že nekaj let opisujem s sintagmo »Janša v Golobovi glavi« – da je torej šepet šefa SDS na uho predsednika vlade močnejši od vseh pomislekov strokovnjakov.
Takšen razplet dogodkov razkriva globljo krizo zaupanja v slovensko demokracijo. Javnomnenjska podpora vladi kaže na potencialno instrumentalno uporabo tragedije za politične točke, in če bo zakon sprejet brez široke razprave, bo to lahko okrepilo tekmovalnost, kjer bosta desnica, doslej dominantna v temah varnosti, in levica še bolj ostro tekmovali.
Kot poudarja filozof John Rawls v svoji Teoriji pravičnosti skozi uvedbo načela razlike, je pravična družba tista, ki varuje najšibkejše s tem, da neenakost dovoljuje le, kadar koristi najmanj privilegiranim. Šutarjev zakon pa, če bo sprejet v sedanji obliki, lahko isto načelo v večji meri spodkoplje. Podporniki Golobove vlade, kot poziva Jenull, bi morali razmisliti, ali je kratkoročna varnost vredna dolgoročne erozije svobode. Šele široka in vključujoča strokovna razprava bi lahko preprečila, da se demokracija ne bi ujela v lastno past.
A ker so volitve blizu in se menda mudi, je upanja za racionalno ravnanje akterjev onstran neposrednih političnih koristi bolj malo. Podobno velja, kar se upanja tiče, tudi za nekatere molčeče medije. Pač pa Jenull napoveduje večjo novinarsko konferenco pred parlamentom, na kateri bo posvaril, da bo vlada za sabo pustila zakon, ki uvaja policijsko državo, kriminalizira revščino in ustvarja videz odločnosti in moči za ceno zmanjševanja zakonskih in ustavnih pravic vseh nas.
Več:
Janševa igra: smrt v Novem mestu in nevarnost normalizacije represije