Ko predsednik razglasi rehabilitacijo protifašistov za nepolitično vprašanje

Večji del medijev ni želel opaziti zadnjega škandaloznega ravnanja v kabinetu predsednika republike, ko je Borut Pahor znova zavrnil prošnjo sorodnikov bazoviških žrtev – gre za Ferda Bidovca, Frana Marušiča, Alojza Valenčiča in Zvonimirja Miloša, septembra 1930 ustreljenih na strelišču pri Bazovici. Sicer napadalcev na fašistični časopis Il Popolo di Trieste, kar je slovenska ljudska oblast štela za enega prvih uporov proti fašizmu in se od leta 1945 spominjala njihove smrti.

Menda škodljiva seznanitev predsednika

Svojci Bidovca zdaj pričakujejo rehabilitacijo žrtev, še vedno obravnavanih kot teroristov, zato so se obrnili na predsednika republike, a jih je ta zavrnil. Kar bi moralo naleteti na podporo države, saj ima dejanje četverice simbolično težo ne samo za slovenski narod, ampak protifašistično Evropo, je doživelo hladen tuš iz kabineta z naslednjim pojasnilom:

»Takšen postopek je treba voditi pri ustreznih organih države Italije, domnevam, da ste ga že sprožili. Želim, da razumete, da postopku ne bi bilo v prid, ko bi z njegovimi podrobnostmi seznanjali predsednika naše države.«

Čast slovenskega novinarstva sta s svojima člankoma reševala Grega Repovž v Mladini in Blaž Močnik v Delu. Toda potem je sledilo majhno presenečenje – namesto močno pričakovane pasivnosti in občutka, da se predsednik republike raje ne bi oglašal in s problemom gnjavil italijanskih državniških kolegov, si je Pahor premislil. V sporočilu za javnost smo lahko prebrali, zakaj:

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, 15. marca 2019, sprejel na pogovor gospoda Matjaža in Marka Bidovca, nečaka in pranečaka ene od štirih bazoviških žrtev, ki si prizadevata za sodno rehabilitacijo bazoviških žrtev v Italiji. Predsednik Pahor ta prizadevanja podpira.

Ker ne gre za politično vprašanje, temveč za sodni postopek, je predsednik Pahor mnenja, da morebitna posredovanja uradne politike niso v prid postopku. Tako je v odgovoru na prošnjo za pogovor tudi poudaril. Vendar je bilo tako njegovo stališče razumljeno kot njegova ravnodušnost do tega vprašanja, kar pa ni res.

Zato se je odločil, da na današnjem pogovoru prisluhne gospodoma Matjažu in Marku Bidovcu, v prihodnjih dneh pa bo predsednik Pahor zunanje ministrstvo zaprosil za pravni in politični nasvet glede morebitnih nadaljnjih ravnanj.

Škodljivost posredovanja

Redko se zgodi, da bi predsednik izrecno zanikal sebe – in zdi se, da je po kakšnem mesecu od prošnje popustil pred kritiko javnosti. Kot vemo, so vrata predsedniške palače velikokrat odprta za javnost in Pahor se rad razposajeno igra z najmlajšimi obiskovalci. Včasih, ko gre za rehabilitacijo protifašistov, se odpirajo počasneje.

Zanimati nas mora, kakšno težo ima njegov argument iz sporočila. Takoj opazimo, da ne velike: v prvi izjavi namreč piše nič manj kot to, da postopku ne bi bilo v prid, če bi bil seznanjen z njegovimi podrobnostmi. Formulacija je zanimiva, vzpostavlja namreč vzročno povezavo med seznanitvijo (!) s podrobnostmi predloga za rehabilitacijo in uspešnostjo samega postopka, ki jo je težavno pojasniti. Res težko si je predstavljati, da bi zavoljo seznanitve slednji lahko kakorkoli trpel. Da so se pri tem v kabinetu sklicevali na abstraktni »lahko razumete«, pa diši po precejšnji meri vzvišene nonšalance.

Strogo vzeto je torej Pahor s tem, ko si je premislil, zanikal svoje poprejšnje stališče. A v resnici le deloma. Kako je to storil? S preformulacijo svoje poprejšnje izjave: zdaj je nenadoma stavil le še na poudarek, da »morebitna posredovanja uradne politike niso v prid postopku«. Ključno pojasnilo v nekakšnem opravičilu pa je skrito v razlagi, da je bilo njegovo stališče razumljeno kot ravnodušnost do tega vprašanja, kar da ni res. Povedano drugače, ker ne želi izpasti ravnodušen, je predlagatelje rehabilitacije, očitno precej izsiljeno, tudi sprejel.

Pahor Bidovec sprejem

Pojasnilo iz komunikeja na uradni strani predsednika republike

Nepolitično vprašanje?

Njegova replika terja še eno pomembnejšo opozorilo. Po njegovem v tem primeru »ne gre za politično vprašanje, temveč za sodni postopek«. Pahor se je sicer izognil očitku, da sorodnikov žrtve ni sprejel, ker zdaj jih je. Toda svoje drže ni spremenil. Od kdaj je postalo politično škodljivo zahtevati rehabilitacijo protifašistov in bazoviških žrtev, kar je pozicija, ki jo je zavzel?

Še več, kako je možno trditi, da podpora protifašizmu ni politično vprašanje? Nihče ne pravi, da bi moral predsednik vplivati na sodne postopke, lahko pa bi storil tisto, kar politiki pač počnejo – za začetek podal jasno stališče o tem za domačo javnost, a tega ni zmogel. Nato pa izrazil pričakovanje do državnikov na italijanski strani. Takšno ravnanje morda ni tako naključno. V prispevku z naslovom Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi sem že pokazal, da se je doslej pri pojmu »fašizem« predsednik, če primerjamo njegovo obravnavo treh totalitarizmov, vselej še najmanj zdrznil.

Vmes, ko razglaša rehabilitacijo žrtev fašizma za nepolitično vprašanje, pa predsednik huronsko zabava slovensko ljudstvo, ki mu je namenilo že drugi mandat. V zadnji dogodivščini si je sposodil trenirko »Sonje v fitnesu«, jo s škarjami proti njeni volji jadrno razrezal v stilu Mr. Beana in potem z novim krojem poziral. Pahor ima srečo, da ni v stranki LMŠ. Poslančeva sposoja sendviča se namreč za omenjenega ni dobro končala.

Pahor hlače škarje

Kralj instagrama s svojimi sposojenimi in umetelno skrajšanimi hlačami

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KO PREDSEDNIK RAZGLASI REHABILITACIJO PROTIFAŠISTOV ZA NEPOLITIČNO VPRAŠANJE, sonet

Junaško so uprle se fašizmu
in prve njega žrtev so postale.
Da zdaj deležni bi bili zahvale?
Ne, to ne spada k »Barbi-aktivizmu«.

Ko vse plati je vpletanja izmeril,
sprejet’ je svojce žrtev se odločil,
a »brez polit’ke«, mejo je določil.
‘Tal’janom vendar se ne bo zameril!

Stališču jasnemu se izogiba,
očitno je, da s tem ima težave …
A v fitnessu cveti kot v morju riba,

saj noge rabi tam … namesto glave.
Si zadnjič je (ne)spretno skrajšal hlače,
pogled dal ljudstvu na prelestne krače!

Trumpovih 7600 laži v dveh letih: o konceptu »velikega števila laži«

Ameriški časopis Washington Post je izračunal, da je predsednik ZDA Donald Trump leta 2017, kar je bilo prvo leto njegovega predsedniškega mandata, izrekel ali zapisal nekaj manj kot 2000 laži, številka pa je do konca leta 2018 narasla na več kot 7600. Trump je lani tako izrekel povprečno 15 laži na dan oziroma trikrat več kot leta 2017.

Privzemimo, da je preštevanje Trumpovih stališč metodološko neoporečno in se vprašajmo, kako »blagodejno« laži politikov vplivajo na podporo volivcev. Delo poroča še, da je anketa organizacije Fact Checker ugotovila, da Trumpovim izjavam verjame okoli 30 odstotkov Američanov. Novembrska anketa Quinnipiac pa, da ga ima za poštenega 36 odstotkov Američanov, obratnega mnenja pa jih je 58 odstotkov. 50 odstotkov jih meni, da je manj pošten od svojih predhodnikov, kar je še vedno rekord.

Trump laži 7600 delo

Delov članek: 7600 laži za 30 odstotkov podpore

Podpora politikom, ki lažejo

Ali obstaja korelacija med prepričanjih volivcev, da je kakšen politik vreden podpore, ter njihovim prepričanjem ali »zavedanjem«, da jim isti politik laže?

Eden od načinov, kako razložiti, da lažnivci med politiki še vedno prepričajo neverjetne široke množice, je najbrž, da »laži« ne dojemajo kot laži, s tem pa tudi ne politikov kot lažnivcev na pričakovani način. Da, skratka, navzlic lažem nekako še naprej bodisi (a) verjamejo, da politiki sicer lažejo, a jim tega ne zamerijo iz nekih partikularnih razlogov, bodisi (b) verjamejo, da politiki v resnici ne lažejo, da so zgolj žrtve medijske in politične propagande proti njim, zato so podatki, ki jih ponuja npr. Washington Post, v resnici zgolj fabrikacija mračnih sil, ki so se tako ali drugače zarotile proti Trumpu, in seveda širijo fake news. Kar je sicer Trumpov zimzeleni motiv obrambe pred očitki medijev.

Kako deluje fašizem

V kakšnem političnem in družbenem sistemu pridobijo laži na tolikšni moči, da jih volivci nagrajujejo? Danes se krepijo prepričanja, da je v Trumpovi politični drži nekaj fašistoidnega. Nekaj takšnega menita Henry A. Giroux v American Nightmare: Facing the Challenge of Fascism in Jason Stanley v How Fascism works: obe knjigi nosita letnico 2018.

Slednji navaja nekaj lastnosti fašističnih politikov: (a) poudarjanje skupnega občutka zgodovine s pomočjo ustvarjanja mitične preteklosti, (b) vzpostavljanje novega razumevanja realnosti pri ljudeh skozi vzpostavitev jezika idealov, in sicer s pomočjo propagande in podpiranjem antiintelektualizma, (c) napad na univerze in izobraževalni sistem, kadar se ti upirajo njihovim idejam, (d) ustvarjanja stanja »nerealnosti« s pomočjo teorij zarot in lažnih novic, ki nadomestijo smiselno razpravo, (f) uvajanje nevarnih in lažnih prepričanj, ki nadomestijo utečeno razumevanje realnosti,  (g) naturalizacija skupinskih razlik, ki jo utemeljuje navidezno naravna in znanstveno podprta hierarhija vrednost, (h) učvrstitev družbenih razlik s pomočjo čustva strahu, (i) občutek žrtvovanja, ki ga razvija prevladujoče prebivalstvo vsakič, ko zazna napredek manjšinske skupine, (j) popularnost politike zakonitosti in reda, ki v »nas« vidi poštene državljane, v »njih« pa kriminalce, predstavljajoče eksistenčno grožnjo narodu, (k) spolna anksioznost, ki ogroža patriarhalno hierarhijo zaradi vedno večje enakosti spolov.

Hitlerjeva velika laž in Tertulijan

Trumpovih 7600 laži v dveh leti me je spomnilo na koncepcijo velike laži (die große Lüge) kot Hitlerjeve premišljene propagandne tehnike. Kot vemo, je osnovna ideja okoli nje preprosta, čeprav težko razložljiva: kadar nekdo izreče tako kolosalno laž, da je na meji verjetnega, se bo ta morda prijela, ker ljudje ne bodo želeli verjeti, da je njena vsebina neresnična. Zato politične manipulacije propagandno velikokrat močno učinkujejo ne glede na možnost, ali je nekaj res, in v osnovi v parafrazi ponavljajo že staro Tertulijanovo domislico »Credo, quia absurdum est« – »Verjamem, ker je absurdno«. No, antični pisec naj bi v svojem traktatu De carne Christi (O Kristusovem telesu) zapisal zgolj »… et sepultus resurrexit, certum est, quia impossibile«, oziroma »… in pokopan je vstal; gotovo je, ker je nemogoče«.

Koncept velikega števila laži

Kaj je gotovo, ker je nemogoče? Razlika med koncepcijo velike laži in Trumpovo »koncepcijo« 7600 izrečenih laži v dveh letih vendarle je, četudi neznatna: slednji bolj stavi na majhne. Če bi prvo uporabili na drugem primeru, dobimo naslednjo variacijo. Trumpovih 7600 laži v seštevku na volivce deluje kot velika laž, zato bodo številni dvomili, da jih je res toliko. V praksi to pomeni, da lahko nek politik ne samo izreče eno samcato veliko laž, temveč niz manjših, enostavnih laži, pa bodo državljanke in državljani še vedno verjeli, da jim govori resnico. Nadomestimo koncept »velike laži« s konceptom, ki ga poimenujmo za koncept »velikega števila laži«, in dobimo isti učinek: nihče ne bo verjel, da Trump na tako veliko laže.

Po drugi strani vidimo, da se bosta nujno spopadla dva propagandna stroja: tisti iz Bele hiše in Trumpu zvestih medijev, ter drugi, ki med njegove laži prešteva. Težava je zdaj v tem, da s svojim preštevanjem pri Washington Postu dejansko rišejo omenjeno konstrukcijo velike laži oziroma velikega števila laži, s čimer nehote ustvarjajo razmere, ki si jih ne želijo.

Je bolje petnajst ali deset laži na dan?

Če bi navedeno držalo in koncepcija velikega števila laži Trumpu sploh ne pride do živega, ker pač dovolj blagodejno učinkuje, bi v primeru, ko bi sploh bil voljan razmišljati in načrtovati svojo priljubljenosti, stal pred naslednjo praktično dilemo. Če mu povprečno 15 laži na dan oziroma trikrat več kot leta 2017 trenutno navrže okoli 30 odstotno podporo, ali naj potem v letu 2019 okrepi dnevno dozo laži in upa na višanje podpore, ali pa morda ubijalsko dozo nekoliko zmanjša, recimo na 10 laži na dan, ob predpostavki, da je morda malce pretiraval in obstaja neko realno število, neka aristotelska prava mera laži, ob kateri so Američanke in Američani z njim bolj ali maksimalno zadovoljni?

Mimogrede, kolikšno število laži na dan je ravno prava mera za slovenske politike in medije? No, obstaja razlika, ne obstaja slovenski Washington Post, ki bi štel. Ja, živimo v svetu norih presežkov.

Pahor po prvem letu novega mandata: vedno bolj zgodba o psih čuvajih

Kaj povedati ob prvem letu Pahorjevega drugega mandata na položaju predsednika republike, tistem pač, ki ga je uspel s svojo neoprijemljivo praznostjo in populizmom na svojstven način profanizirati in degradirati, s tem pa najbrž kronati vso svojo politično pot, prejkone utrto na podobni ravni?

Po tistem, ko je težko skril svoje razočaranje nad slabim rezultatom zadnjih volitev, ki jih je proti Šarcu v drugem krogu skorajda izgubil, je sledila prisilna zresnitev, zaradi katere še danes ni čisto jasno, ali je predsednik morda postal opreznejši ob nepričakovanem udarcu svoji nečimrnosti, ko je moral na podlagi rezultata priznati, da ljudje njegovega neznosnega koketiranja z ljudmi več ne kupijo v pričakovani meri, ali pa je večja previdnost nemara bolj posledica dejstva, da se ob zadnjem mandatu glede svojih populističnih domislic več ne rabi toliko truditi.

Isti, ker je lahko

V osnovi svoje psihopolitike na medijsko prezenco oprtega delovanja tudi v letu 2018 ni spremenil, ker je niso niti njegovi novinarski varovanci,  ki so ga ustvarili: morda je čutiti nekaj več premišljene zadržanosti pri komunikaciji z ljudmi, zares škandaloznih scen zato ni bilo, osnovnemu marketingu p(r)odajanja podobe ljudskega človeka in stavi na medijske infotainment in politainment pristope ter sebi zveste pse čuvaje pa se ni odpovedal.

Zmagovitega konja se, ob takšni podpori medijskega servisa, pač ne menja.

 »Tudi fašizem«

Pahor kot prekaljeni maček, preračunan v vsaki gesti svojega ravnanja, načeloma res ne dela velikih kiksov. Tudi če jih, mediji pogledajo proč. Letos se je še največ omenjalo njegovo zadržano podporo, v resnici že kar odrekanje, katalonskemu predsedniku, ki ga je potem s težavo sprejel, o čemer sem pisal v »Torra je bil tu«: katalonsko nelagodje v predsednikovem komunikeju. No, v tej zgodbi se je že slabše izkazal Marjan Šarec.

Če že, bi v zadnjem letu omenil tri, vse po vrste pomenljive simptome njegove reflektirane politične anemičnosti, stehtane po principu všečnosti vsem, levim in desnim. Ob protestu fašistov v Trstu je uspel obsoditi tri totalitarizme in zapisati, da je med njimi »tudi fašizem« – o tem več v Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi. Kot dobro vemo iz poprejšnjih nastopov, pa fašizem ni prvi, na katerega bi meril, kadar jih ima omenja: če že kdaj, je to skoraj vedno komunizem. Obsoditi fašizem zato postane tako rekoč tretjerazredni problem.

Nemoralna neavtoriteta

Že ponarodelo je njegovo izmikanje kateri koli ideološki ali politični načelnosti, kadar bi pretila nevarnost, da mu bosta »levica« ali pa »desnica« potem nenaklonjeni: zato se bo skrbno izognil pozicioniranju okoli polpreteklih tem, domobransko-partizanske zadrege bo reševal z udeležbo na vseh proslavah in s pozivi k spravi, kadar bo treba, pa bo kot kandidat, ki nikoli »ni kandidiral za papeža« in verjame v angele, zlahka sledil krščanskem populizmu svoje vrste, kakršna je spet zadnja epizoda z jaslicami v predsednikovi palači.

Preostanku nevarnosti, ko bi moral izreči kakšen politični statement, se je, saj poznamo, vehementno odpovedal skozi svojo držo »nemoralne neavtoritete«, hkrati pa celo večkrat javno zaobljubil, da dejanj vlade ne bo komentiral in takšno držo celo povzdignil v svojo vrlino. Lagodno, ni kaj.

Imeti se moramo radi

Tudi letos je obveljalo, da ne zna obsoditi sovražnega in sovraštvenega govora, kar sicer neprepričljivo zanika: ob tem ga izdaja gesta, na katero se sklicuje: namreč silovito abstraktno in vselej nekonkretno omenjanje, da se moramo ljudje imeti radi in biti strpni, pač po nobenih vatlih ne more šteti za obsodbo.

Primerov neodzivanja je bilo tudi leta 2018 za zvrhan koš; zaradi tega, ker je bil tudi neposredno izzvan, velja spomniti na naslovnico Demokracije, še zdaleč ne edino, na kateri roke temnopoltih moških grabijo po dekletu, pod njo pa piše »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev« – o tem več v Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije.

Preveč humanosti

Kot tretji simptom značilnega pahorjanstva v prvem letu njegove vladavine bi navedel stališče glede deportacije sirskega begunca Ahmada: v intervjuju za Dnevnik je zavzel nekakšno antihumanistično stališče in ležerno pojasnil, da smo »v razumevanju človeške potrebe po humanem obravnavanju beguncev šli predaleč«. Kar da velja tudi za dajanje nespametnih signalov s strani politikov, da so vrata Evrope na široko odprta, o čemer pišem v Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira.

Še zlasti nenavadno glede na to, da je predsednik pred dobrim letom vse presenetil s stališčem o pretiranosti žičnate ograje na meji s Hrvaško z dodano jasno sugestijo, da bi jo veljalo odstraniti. Seveda mediji niso želeli opaziti.

O čem razmišljate, gospod predsednik?

Še vedno številni naivno verjamejo, da zaradi podrejenja svoje funkcije komunikacijskemu populizmu Pahor v smislu realpolitike ne naredi prav veliko, s tem pa tudi ne neposredno veliko škode. Takšno držo je verjetno ponotranjil odgovorni urednik Večera v današnjem intervjuju.

Večer Pahor intervju

Izsek s prve strani Večera (29.12.2018): najava intervjuja v vsem svojem promocijskem blišču

Priznati moram, da že dolgo nisem videl tako prijaznega in neproblemskega pristopa ob prebiranju kakšnega pogovora z njim; še komercialna televizija in tabloidni mediji zmorejo več zmožnosti dvomljenja in kritičnosti. Sploh zato, ker se novinar Matija Stepišnik že v začetku pogovora sklicuje na čas (samo)analize in refleksije:

Smo v času, ko potegnemo črto pod leto, pri sebi in širše v družbi analiziramo, ocenjujemo, reflektiramo, se poglabljamo vase. O čem razmišljate vi kot predsednik? Ali kot državljan, človek?

O čem razmišljate? No, globinski intervju si bomo bolj kot po značilni Pahorjevi miselni praznini zapomnili zaradi odsotnosti kakšnega ne preveč nenaklonjenega vprašanja, česar ne more odtehtati niti dejstvo, da gre za novoletno priložnost. Kar v praksi pomeni: nobenih iztočnic o izmikanju odgovornosti na vseh nivojih, degradaciji funkcije, populizmu in eksploataciji medijev, sovražnem govoru in zavračanju odločnih presoj, vprašanja pa tudi prijazna, kot je tole:

»Dovolite, da vas vprašamo, ali je za vami in Slovenijo srečno leto.«

Predsednikov esej in psi čuvaji

Stepišnik nima težav komunikacijskemu populistu postavljati izzivov o populistih (»So populistični liderji, ki so na čelu držav, prehodni pojav? Ali so prevzeli vodenje držav zato, da ostanejo kot nov model politike?«), brez reference nanj, ga občudovati, ker menda Pahor celo »piše zase esej o vmesnem času, v katerem smo ta hip« in ga nemudoma, res zelo prijazno, povabiti k objavi: »Naj interveniram in vas povabim k objavi tega eseja v Večeru.«

No, tu so še vprašanjske floskule o prizadevanju za prihodnost, kjer si, seveda smo opazili, imitativno za vstop v politiko pri SD prizadeva tudi njegov sin s poziranji, podobnim apelom k zdravemu načinu življenja:

 »Za kakšno politično prihodnost si boste prizadevali? Zase? In ne nazadnje za sina, ki si tudi utira pot v politiko?«

In res bo, kot sem že nekajkrat navedel, za Luko Pahorja veljalo isto kot za mentorja: mediji, tudi Večer le nekaj dni nazaj, ga gnetejo v politika novega kova po isti recepturi, s prijazno pomočjo pri razvoju njegove flirtajoče taktike.

Luka Pahor kadi

Večerova skrb za promocijo politikov novega kova: Luka Pahor, ki stopa po isti, medijsko tlakovani poti

Skratka, nič novega pri Pahorju po prvem letu drugega mandata, niti staro ni vredno. Razen tega, da smo pač sredi »vmesnega časa«. No, novo-stari so edinole nedogodki, prosto po Doylu znani pod imenom incidenti Pahorjevih psov čuvajev:

Gregory (detektiv Scotland Yarda): “Is there any other point to which you would wish to draw my attention?”

Holmes: “To the curious incident of the dog in the night-time.”

Gregory: “The dog did nothing in the night-time.”

Holmes: “That was the curious incident.”

Več:

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi

Pahor na radiu Erevan: brez komentarja naslovnice Demokracije

Pahor kot pozitivni populist

Pahor, sladoled in cenzura

Pahorjev Ahmad: ko predsednik pove, da je antihumanizem politična izbira

Zakaj Pahor ni dobil letošnjih volitev

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Brez protistrupa: Brščič in Elesov etični kodeks

Zloglasni Bernard Brščič, mojster sovražne propagande, bo menda po novem letu moral na zagovor k svojemu delodajalcu, poročata Primož Cirman in Vesna Vuković. V Elesu, sicer v lasti države, naj ne bi bili zadovoljni z njegovim medijskim nastopanjem – v njem naj bi prepoznali elemente javnega delovanja, ki so škodljivi za podjetje. Oziroma, če smo natančnejši, elemente kršitev Etičnega kodeksa, ki so ga nedavno sprejeli. Na straneh Siola sta omenjena novinarja zapisala:

Prej omenjeni kodeks zaposlenim na Elesu namreč od oktobra letos prepoveduje:

posredno ali neposredno diskriminacijo zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.

med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.

Siol Brščič Cirman

Začetek Cirmanovega in Vukovićevega prispevka na straneh Siola

In kaj piše v Etičnem kodeksu?

Sledi presenečenje: v omenjenem kodeksu, ki šteje med temeljne dokumente družbe in je objavljen na njihovi spletni strani, vključno z uvodnikom direktorja Aleksandra Mervarja, ki nosi datum september 2018, ne bomo našli navedenih formulacij. Dopuščam možnost, da obstaja še kakšen drugačen etični pravilnik, čeprav se novinarja ne sklicujeta nanj, toda v omenjenem kodeksu piše nekaj drugega.

Pod točko 3.3 z naslovom »Delovno okolje« naletimo na opis, kako se mora zaposleni obnašati na delovnem mestu. Formulacija, da kodeks nekaj »prepoveduje«, je premočna, smisel točke je preprečevanju možne diskriminacije na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih, ne regulira pa npr. javnega nastopanja zaposlenih:

V družbi ELES si prizadevamo vzdrževati zdravo, varno in produktivno delovno okolje brez posredne ali neposredne diskriminacije zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin. Na delovnem mestu ne dopuščamo vedenja, ki ustvarja nedelovno, nespodbudno ali žaljivo delovno okolje. Med nedopustna vedenja štejemo tudi nespoštovanje pravic iz delovnega razmerja, grožnje, nasilje, posest katerega koli orožja in uporabo snemalnih naprav za drugačne namene, kot je dovoljeno. Prav tako med nedopustna ravnanja na delovnem mestu uvrščamo delo pod vplivom alkohola in opojnih substanc.

Kot vidimo, novinarja v članku povzameta del te, sicer nekoliko drugače kontekstualizirane, točke iz kodeksa. Toda pravo uganko predstavlja naslednji del trditve, ki za nedopustna ravnanja šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja in za nameček še izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti. Še manj je iz kodeksa prezentno, ali se takšna praksa nanaša le na dejavnosti v času delovnega procesa.

Česa v kodeksu ni: neprimerna mnenja in komentiranje

No, citiranega dela v kodeksu sploh ni najti: ta ne omenja komentiranja, ne omenja družbenopolitičnega dogajanja in izražanja neprimernih mnenj. Sam bi dejal, da na srečo, ker bi takšna dikcija že predstavljala močan poseg v ustavno pravico do svobode izražanja, tudi tedaj, če bi kodeks ali interni pravilnik nekako reguliral »zgolj« uporabo spletnih orodij zaposlenih v delovnem času, o čemer pa v njem tudi ne bomo našli prav nobene misli.

Ni prvič, da je Eles moral reagirati na Brščičeve sovražne izjave v medijih. 11. maja 2017 je objavil javni demanti, v katerem je podjetje obsodilo vsakršne oblike sovražnega govora in spodbujanja k nasilju, opozorilo na svoje visoke etične standarde, omenilo sprejeti Etični kodeks družbe, ki so ga pri svojem delu dolžni upoštevati vsi zaposleni v družbi, na koncu pa poudarilo, da je Brščič »le eden« od zaposlenih in da je na Janševi televiziji, kjer je sejal svoje strupene izjave, nastopil kot fizična oseba izven delovnega časa. S tem se je Eles hkrati distanciral od svojega zaposlenega in obenem skrušeno priznal, da na javne nastope svojih zaposlenih nima odločilnega vpliva.

Brščič Eles maj 1017

Elesov odziv na Brščiča: maj 2017

Radikalizacija sovražnega govora

Že večkrat sem ugotavljal, da smo v Sloveniji priča strahoviti radikalizaciji sovražnega in sovraštvenega govora v zadnjih letih. Niti najmanjšega dvoma ni, da zaradi skrbno načrtovane politične agende, sploh v času pred in po državnozborskih volitvah 3. junija letos, podkrepljene z izgradnjo Janševega strankarskega medijskega pogona z Orbanovim denarjem.

Brščič kot izrazit podpornik stranke SDS s svojo premišljeno, kontinuirano in sistematično sovražno govorico, ki si za svojo tarčo največkrat jemlje begunce, LGBT skupnost, Jude, nesporno posega v človekove pravice in v svojih javnih nastopih reproducira homofobne, ksenofobne in islamofobne stereotipe, na trenutke pa tudi do Judov. Ne gre pozabiti, da je bil nekoč zaposlen kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše – zasedal je podobno pozicijo, ki jo danes ob Marjanu Šarcu zaseda nek drug zloglasni sekretar. Povedano drugače: Črnčec je Brščič trenutne vlade.

Bi smeli Brščiču reči, da je fašist?

Težava nastopi, ko poskušamo v javnem diskurzu nekomu, ki je ksenofob, homofob, antisemit, to tudi naravnost povedati, kot je nedavno storil Luka Mesec, ki je Brščiča v parlamentu javno označil za fašista. Kasneje je ob napovedani tožbi, saj se slednji nenadoma začel čutiti užaljenega, čeprav je dober mesec pred tem podobne označbe jemal kot poklon, svoje besede ponovil in podkrepil z citatnimi dokazili. V teoriji argumentacije poznamo argument »ad Hitlerum«, varianto ekstremne oblike razprave »ad hominem«. Če nekoga primerjamo z Hitlerjem, ga običajno zato, da bi ga obremenili s fatalno in učinkovito analogijo, zaradi katere bo obveljal za neverodostojnega – ampak s tem smo največkrat razpravo speljali proč od razprave »ad rem«.

Ker se bo po napovedih zgodba o »fašistu Brščiču« znašla na sodišču, bo zanimivo spremljati njen razplet: nekomu dejati, da je X (homofob, fašist, nacist, ksenofob) ne more šteti za razpravo »ad hominem«, če smo ob tem navedli prepričljiva dokazila v podporo svoji trditvi. V najslabšem primeru se lahko v oceni zgolj motimo. Česar se običajno bojimo, ko kdo uporablja »težke« izraze takšnega kalibra, je nekaj drugega; da v javni razpravi, kjer se vse vpletene strani zmerjajo s fašisti, najbrž nikoli ne bomo deležni kakšnega posebej produktivnega napredovanja znanja in napredka v dialogu. In zdaj smo na tem, da smo v javnih debatah pri nas blizu takšnemu razpletu: desnica nenehno vpije o levem fašizmu, levica o desnem, sleherna smiselna razprava pa je videti, kakor da je obtičala globoko v močvirju brezplodnega vpitja, kjer kot edino merilo šteje le še moč glasilk.

Odvetnik Mike Godwin je pred več kot tremi desetletji zaslovel z odkritjem tako imenovanega Godwinovega zakona: z daljšanjem razprave se verjetnost, da se bo nekdo zatekel k argumentaciji primerjave z nacisti ali Hitlerjem, bliža vrednosti 1. Še zlasti velja za splet: ker je nacistični vodja na spletnih forumih tradicionalna metafora, ki pooseblja zlo, je primerjava z njim vselej enostavna, a nadvse učinkovita. Vendar pa ob vseh pomislekih velja naslednje: je prava cena za to, da bi se takšnemu disputu izognili, resnično lahko popolna odpoved »pretežkim« označbam, četudi so te nadvse natančne, ker nam je umirjen ton razprave bolj ljub od terminološke preciznosti in pravilnosti ocen? Res dvomim.

Brščič normalen označi za nacista...

Brščič konec oktobra, ko še ni bil užaljen ob označbah, temveč se je počutil normalnega

Odličen v vlogi žrtve

Morda so medijska pričakovanja o sankcijah proti Brščiču pretirana. Cirman in Vuković ob sklicevanju na dikcijo Etičnega kodeksa zapišeta tudi, da je omenjeni svojčas zanikal holokavst. Čeprav ob prebiranju njegovih strupenih stališč res naletimo na nezaslišani festival sovraštva, sam tega ne mislim: v prispevku z naslovom Je Brščič res zanikal holokavst? sem poskušal natančno pojasniti, zakaj stališče o kulpabilizaciji Nemcev, ki jo menda s pomočjo »holokavstologije« domnevno izvajajo Judje, res še nikakor ne implicira zanikanja holokavsta. Želim povedati naslednje: že res, da si številni želijo sankcij za Brščiča, toda v preveliki vnemi gredo predaleč in mu pripisujejo prepričanja in besede, ki niso njegova, s čimer mu polagajo v roke dodatno municijo za obrambo. Za katero pa že vemo, da ne bo ravno milozvočna.

Takšne korake preveč zna, kot smo videli, Elesov strokovnjak v svoji strogi premišljenosti in s podporo strankarsko-medijskega aparata, ki nikakor ni majhen, vedno znova učinkovito kaznovati na način, da svojo pozicijo prikaže kot pozicijo ultimativne žrtve in vnovične levičarske zarote ali najmanj zaplankanosti. S čimer vsi, ki bi mu z veseljem jemali svobodo do besede ali ga vrgli iz službe, res ne bodo dosegli želenega cilja. Sam sicer mislim, da bi v kakšni drugi državi Brščič že bil kaznovan zaradi širjenja hujskaštva in sovražnega govora. V Sloveniji pa iz razlogov, ki sem jih že večkrat navedel in za katere sta pretežno odgovorna tožilstvo in (leva) politika, tega ni mogoče pričakovati.

P. S.

Po tistem, ko sem besedilo že objavil, sem po opozorilu bralca ugotovil, da je moje čudenje novinarjema Siola odveč, pojaviti pa se sme neko drugo. Namreč Eles je objavil kar dve verziji svojega Etičnega kodeksa, čeprav obe nosita datum september 2018, kar je bizarnost po sebi. Metapodatkovna analiza pokaže, da je bil omenjeni stavek najbrž vrinjen naknadno – morda ravno z mislijo na čisto določeno osebo. Sam sem zgoraj citiral tisto, ki jo najde Google in navede kot prvi zadetek. Druga je dostopna v zavihku Korporativna integriteta in vsebuje stavek, ki sem ga pogrešal, oziroma je ta celo daljši:

Med nedopustna ravnanja štejemo tudi komentiranje družbeno političnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti s strani zaposlenih, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom ali ugledu delodajalca.

Vse zadrege, omenjene zgoraj, pa ostajajo nespremenjene. Še več, poraja se dodatno vprašanje, zakaj Eles uporablja kar dva različna Etična kodeksa, kateri je ustreznejši in sploh relevanten.

Več:

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

 

Pahorjev »tudi fašizem« in trije totalitarizmi

Predsednik Borut Pahor je pred minulim shodom okoli dva tisoč pripadnikov fašističnega gibanja CasaPound v Trstu, ki mu je sledil protest protifašistov, zgolj tvitnil nekakšno poslanico, v kateri je precej zgražanja zbudil naslednji stavek:

»V prejšnjem stoletju so trije totalitarizmi za seboj pustili strašno sled trpljenja, tudi fašizem, ki ga nameravajo danes obujati na zborovanju v Trstu.«

Številni so poskočili ob členku »tudi«, ki se v kombinaciji z besedo, pred katero je postavljen, obnaša kot označevalec, ki lahko na novo določi pomen povedi. Če je Pahor med tri totalitarizme uvrstil »tudi fašizem«, kaj naj bi to pomenilo?

Pahor tudi fašizem

Pahorjeva omemba ‘tudi fašizma’ na njegovem tviterju

Členek je lahko uporabljen naključno

Po dobrohotnem branju s semantiko členka ni nič posebej narobe: ker je dogodek v Trstu nosil predznak fašističnega gibanja, je ob treh totalitarizmih, nacizmu, fašizmu in komunizmu, v skladu z resolucijo, ki jo je leta 2009 sprejel Evropski parlament v spomin na njihove žrtve, od leta 2012 pa jo nekateri obeležujejo tudi pri nas, čeprav je Slovenija ni ratificirala, preprosto izpostavil enega med njimi in ga povezal z dogajanjem. Vsi trije so enako zavržni in zato »tudi« ne igra posebne semantične vloge.

Členek morda ni uporabljen naključno

Po manj prijaznem branju predsednik republike, običajno zelo nazorsko škrt in redkobeseden, tudi zaradi obiskov vseh sort lunaparkov v časovni stiski za pojasnila, členka ni uporabil po naključju. »Tudi« bi zato predpostavljal določeno obliko rangiranja totalitarizmov, pri katerih fašizem ni na prvem mestu. Takšna interpretacija nujno odpira dilemo stopnjevitosti: kateri totalitarizem je na vrhu, kateri na drugem mestu in kateri na tretjem, hkrati pa tudi špekulacijo, če se skozi vpeljano taksonomijo, ki ne sme postati eksplicitna in se mora ohraniti na ravni mimikrije, politično motivirano dobrika domači desnici.

Pahor avtki geen

Predsednikove časovne preference: tviti o totalitarizmih, ob istem času pa obiski lunaparkov

Katero branje je pravo?

Da bi odgovorili na vprašanje, katero branje se zdi bolj verjetno, moramo nujno analizirati dosedanje besedišče Pahorjevih javnih omemb totalitarizmov v zadnjih nekaj letih. Že bežen pregled pokaže, da vsebujejo njegova stališča dva temeljna poudarka:

(1) Kadar Pahor omeni totalitarizem, največkrat kot stori na »nediferencirani« način – omenja jih v kompletu;

(2) Če že omenja katerega med njimi, je to skoraj vedno le komunizem.

Pahor je sicer na začetku prvim inačicam evropske resolucije, če prav razumem, nasprotoval: pisalo se je leto 2009 in bil je predsednik vlade. V intervjuju, kjer so v kabinetu predsednika republike pozabili omeniti vir in novinarja, na njihovi spletni strani pa nosi datum 22. junij 2016, odgovarja na vprašanje o »enakovrednosti« totalitarizmov in se jasno opredeli v podporo sprejetju resolucije:

Ali se vam zdijo trije evropski totalitarizmi 20. stoletja – fašizem, nacionalsoci­alizem in komunizem enaki?

Vsi trije so totalitarni sistemi. Imajo sicer vsak svojo identiteto, ampak so trije totalitarni sistemi.

Vrh slovenske politike se očitno ne strinja z vami. Slovenija ni bila zmožna spre­jeti resolucije evropskega parlamenta o treh totalitarnih režimih 20. stoletja.

To je dediščina kulturnega boja, ki je zdaj sicer manj prisoten, a še vedno dovolj živ, da ne dopušča iskanja pametnega načina. Da bi slovenski parlament sprejel to, kar je evropski. A ta čas bo prišel. Jaz bom to dočakal.

Pahor želi, kot smo videli, nesporno enako obravnavati vse tri totalitarizme. Toda če poskušamo najti njegove izjave, katerega od teh vendarle kdaj posebej izpostavlja ali poimenuje, ne bomo preveč presenečeni: kot rečeno, bo takrat skoraj vedno aludiral na komunizem.

Naj navedem nekaj tekstovne evidence: prvo stališče se nanaša na njegov obisk Rovt leta 2016 in obelodanjeno intenco sprave, ki ji želi biti zavezan, ker ne želi doživljati dveh domovin: »Poleti sem bil v Rovtah, tam doživite eno domovino. Potem greste v Dražgoše in tam doživite drugo. Tega ne smemo sprejeti kot danost. To bi bilo za narod pogubno.« Po svojem govoru tam je povedal, da je bila »v nekaterih državah z zelo surovim totalitarnim režimom lustracija po zamenjavi oblasti nujna, ker je bilo treba prejšnjim strukturam onemogoči­ti blokado demokratičnih procesov ali celo vrnitev k totalitarni oblasti.«

V govoru na Dan upora proti okupatorju je leta 2017 med drugim omenil prehod iz totalitarizma v demokracijo:

Čeprav smo praznovali dogodek iz začetka leta 1941, nas je predsednik republike opomnil na pomlad leta 1945, ko so »povojni totalitarni sistem in zunaj sodni poboji v kolektivni zavesti pustili močno sled«.

In tudi letos je na Dan državnosti priznal, da nismo rešili vseh problemov, smo pa v dobrega četrt stoletja »iz naroda prerasli v nacijo, iz totalitarizma v demokracijo, iz dežele v neodvisno in samostojno državo, iz države, ki so ji na začetku vsi odrekali diplomatsko priznanje, smo postali enakovredni in enakopravni del mednarodne skupnosti.«

Čeprav so omenjene rabe besede »totalitarizem« in njenih izpeljank pri njem izrazito skopo navzoče, se skoraj nikoli izrecno ne navezujejo na fašizem in nacizem. V intervjuju za Playboy je Pahor že leta 2008 totalitarizem povezal s predhodnico naše države: »Slovenija je po demokratični pomladi ali po slovenski politični pomladi v začetku devetdesetih let oziroma konec osemdesetih sicer postala najprej demokratična in potem tudi samostojna država, vendar pa so neki recidivi bivšega totalitarnega sistema navzoči.«

Sklep

Pahorjev komentar fašističnega protesta v Trstu je tudi sicer usklajen z njegovo staro maniro odsotnosti obsodbe, kar sem nedavno komentiral v zapisu z naslovom Predsednikovi stari triki: kako ne obsoditi sovražnega govora: ko ga vprašate, kaj meni o fašizmu, govori o pomenu demokracije, ko ga vprašate, kaj pravi o sovražnem govoru, besediči o svobodi izražanja, ko bi moral kaj povedati o beguncih, govori o naši varnosti, in ko se dotakne shoda neofašistov v Trstu, ne pozabi na vrednoto izražanja različnih prepričanj.

Za razliko od njegovega soimenjaka Boris Pahorja, za katerega je bil fašizem najhujši izmed vseh treh totalitarizmov, zares enoznačnih razlogov, da bi »tudi fašizem« v predsednikovem komentarju razložili z njegovim osebnim rangiranjem treh totalitarizmov ali z njim povezano politično oportunostjo, v resnici nimamo.

Sam nisem našel primerov, ko bi totalitarizem Pahor neposredno povezal z nacizmom ali fašizmom, kar je morda povezano s premajhnim vzorcem analiziranih besedišč in morda mojo pristranostjo. Vsak, ki bo poskušal to dvoje izločiti, ima možnost postreči z drugačnim rezultatom. Da javne rabe pojma totalitarizem bodisi merijo na omembo vseh treh v paketu bodisi na komunizem, pa bi prej odpiralo vrata slutnji, da fraza »tudi fašizem« ni bila zapisana povsem po naključju.

Boris Pahor najhujši fašizem

Neki drugi Pahor: najhujši ni bil tudi fašizem, ampak fašizem

Pahor resolucija 24ur ni potrebe

Pahor leta 2009: nobene potrebe po resoluciji

 

 

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Sobotno Delo je v režiji novinarja Petra Raka navidezno poskrbelo za obetavno in poglobljeno branje. Nič hudega sluteči bralec bi pomislil, da bo ob naslovu »Zmerljivka: Fašist!« deležen tehtne razprave o fenomenu fašizma, še bolj natančno o tem, koga smo danes v javni razpravi pripravljeni označiti za njegovega privrženca in kakšne, sploh pa napačne, so javne rabe tega izraza. Tudi izbira ključnih besed v spletni objavi Dela bi ga prepričala: zapisali so »diskvalifikacija nasprotnika«, »nekritična raba«, »stigmatizacija in diskvalifikacija«, kar na prvi pogled zveni učeno in strokovno natančno.

Če članka potem ne bi prebral ali morda ne poznal ideoloških ambicij, pa tudi praks včasih subtilnega sporočanja pri nas, bi pač nasedel. Trdil bom naslednje: članek favorizira ozko politično interpretacijo fašizma s strani tistih, ki se pred takšno označbo najpogosteje branijo in prihajajo s politične desnice. S tem pa izpelje manever ultimativne relativizacije pojma: če je raba vselej nesmiselna, je tudi nekoga označiti za fašista vedno in povsod nesmiselno dejanje.

Delo Rak zmerljivka fašist

Začetni del Delovega prispevka: fašist kot zmerljivka

Tri argumentacijske strategije

Dvom v ustrezno rabo se kot predmet razprave v domačih množičnih medijih kaže v treh najbolj pogosto navzočih argumentacijskih strategijah. Čeprav lahko dobrohotno razumem poanto o »zmerjaškem« potencialu stigmatizacije in se z njo velikokrat tudi strinjam, želim opozoriti predvsem na njen potencial za politično manipulabilnost. Ne gre za to, da so te strategije po sebi nujno napačne, kot bomo videli. Ker so vse tri prisotne v omenjenem članku, naj jih naštejem že na začetku.

Prvo bi imenoval za »argument iz neuporabnosti izraza« – fašizem je menda pripis, ki je konceptualno pomanjkljiv. Ker je pomenskih odtenkov v rabi preprosto preveč in ker meri na preveč kontekstov, je pojem zvodenelo prazen, s tem pa neuporaben. Namig, ki sledi: bolje, da ga ne uporabljamo.

Drugi strategiji bi dejal »argument iz odpovedi racionalni diskusiji zaradi adhominalne raba pojma«:  »fašist« je največkrat uporabljen v tonu diskvalifikacije političnega ali idejnega nasprotnika, s tem pa je zgolj nedopustni napad na osebo, nič več, in z njegovo uporabo nikoli ne dosežemo vsebinske ravni razprave. Namig, ki sledi: bolje, da se mu odpovemo.

Tretji bi dejal »argument iz nespoštovanja do žrtev pravega fašizma«: kdor intenzivno videva fašiste okoli sebe, se dejansko norčuje iz žrtev in njihovih sorodnikov pravih zgodovinskih fašizmov, s čimer ravna nedostojanstveno, nepietetno in žaljivo. Namig, ki sledi: vsekakor ne uporabljati tega pojma.

Že Orwell je dejal

Osrednjo rdečo nit članka ni bilo težko uganiti: čim manj uporabljajmo izraz »fašizem« in njegove izpeljanke. Novinar varno začenja s priljubljenim sklicevanjem na avtoriteto: že George Orwell da je svaril pred takšno rabo, ker je namenjena predvsem diskvalifikaciji nasprotnika brez realne argumentacije. In res, le kdo bi lahko pametno ugovarjal plemeniti zahtevi, da se v komunikaciji ne zatekamo k osebnemu napadu ad personam? Saj nas vendar že elementarni argumentacijski učbeniki učijo ravno težnje k razpravi o stvari sami (ad rem), kjer v debati zasledujemo interes resnice skozi izmenjavo stališč in njihovo tehtanje, nikoli oddaljevanja proč od nje v nepotrebno diskreditacijo sogovorca (ad hominem). Nepresenetljivo zato Rak v besedilu nenehno opozarja, da je izreči besedo »fašist« oblika »psovanja«, da gre za »konstantno demonizacijo«, da je »začetnik trenda« v takšni praksi bil Stalin, da je za takšnega, fašizem namreč, označil že titoizem…

Novinarjeva želja po poudarjanju teže dobrih argumentacijskih praks bi nas načeloma morala navdajati z zaupanjem in spoštovanjem – končno sem celo sam pred davnimi leti v istem časopisu priobčil daljši članek o argumentaciji ad hominem kot najbolj nevarnem orodju političnih in družbenih razprav pri nas. Morda je nekdo v čem podobnem ugledal pomembno svarilo in smo lahko zgolj veseli tovrstne pozornosti. Tudi če bi opustili dvom, da gre pri apelu k odpravi »diskvalifikacij« s fašizmom le za požrtvovalne namene dvigovanja politične in argumentacijske kulture, bi še zmerom ostala ugotovitev, ki jo bom poskušal podrobneje razčleniti – da je ponujeno sklepanje zgrešeno.

Fašizem kot resna zadeva

V članku, ki citira mnenja treh domačih avtorjev (Aljoša Kravanja, Andrej Drapal, Žiga Turk), novinar  nato išče zaslombo za začetno premiso. Kravanja opozarja, da je prepoznavanje fašizma utemeljeno na prepričanju o dejanskih vzporednicah s historičnim fašizmom in predpostavki o obstoju »tipično zgodovinskega zaporedja, ki vodi od protofašizma«. Zanj danes fašizem ni resnična grožnja, slednjo vidi v tem, kar mnogi označujejo z »neliberalno demokracijo«, po njegovem značilno za sodobno Rusijo, Turčijo in Madžarsko. Ker izraz ne opiše adekvatno politične situacije, so javne rabe pojma pretežno zgrešene.

Drapal ugotavlja, da so nekateri liberalci paradoksalno nenadoma postali zagovorniki nadvlade kolektiva nad posameznikom in zato lahko upravičeno govorimo tudi o liberalnih fašistih. Poudarek, ki se je zdel novinarju nadvse smiseln. Za njegovo tretjo pričakovano izbiro v članku, Turka kot ideologa ali vsaj kakor-intelektualca slovenske desnice, pa je nadalje »povsem nesprejemljivo in žaljivo do vseh Slovenk in Slovencev« uporabiti pojem, pod katerim so ljudje res trpeli. Ali kot pravi: »Fašizem je bil resna zadeva.« Jasno, kaj se implicira: situacija danes pri nas ni takšna.

»Fašist« kot žrtev pravega fašista

Rakov prispevek nato v svojem finalnem delu izzveni v tisto, kar želi prejkone (p)ostati njegovo bistvo, v nekaj, kar je blizu Turkovemu globinskemu poduku, da je v Sloveniji »obkladanje s fašisti tudi poskus unovčevanja zmage neke ideologije v državljanski vojni in poskus ohranjanja delitev iz tistega časa«. Skratka, prazno psovanje. Za nameček nam zmerjajoči akter, sicer menda na las podobnem Stalinovim propagandistom, s tem priznava, da »ni sposoben racionalne diskusije«, ker se dejansko ves čas boji, da »so tako imenovani protifašistični argumenti prešibki«. Za Turka so zato nenadoma najbolj fašistično razpoloženi ravno nasprotniki fašizma, tu omeni Antifo, zgrožen pa je tudi nad učinki pripisa, saj naslovnikom etiketizacije menda ukinjajo svobodo govora, jih ne vabijo na soočenja in jim ovirajo dostop do spleta, kot našteje, kar je »res fašistično«. Povedano drugače: označeni za fašiste so v resnici ultimativne žrtve pravih fašistov – in ravno ti potem hinavsko uporabljajo izraz za druge.

Je nekoga označiti za fašista res diskvalifikacija?

Sporočilo članka v Delu je kot na dlani, intenca se na koncu izteče v uniformno servirano spoznanje, da je uporaba termina »fašist« danes brezpredmetna. Toda vprašajmo se raje, ali je bilo sklepanje, ki nas je pripeljalo do ugotovitve o odvečnosti označevanja fašizma, res pravilno, nato pa še v bolj pragmatičnem oziru analize medijske naracije, ali morda za izpeljanim pozivom k ukinjanju rabe ne stoji nek cui bono – kajti komu dejansko takšna razrešitev ustreza?

Odgovor na prvo je negativen: že res, da je hvalevredno zavzemanje vsakogar, ki opozarja na pasti razprave ad hominem, toda ali drži vnaprejšnja sodba, da je takšna logična raba vedno znova neumestna? Je označiti nekoga za fašista zmeraj in neizogibno napačno, je to v vsakem primeru nastopa diskvalifikacija? Filozof David Hitchcock verjame, da ad hominem sploh ne moremo šteti za obliko logične zmote – s čimer se sicer ne strinjam, a to puščam trenutno ob strani. Pomembnejšo ugotovitev prinaša kultni raziskovalec argumentacijskih zmot Douglas Walton: ad hominem moramo šteti za veljavno obliko argumentiranja takrat, ko je trditev o osebnem značaju posameznika ali njegovih dejanjih relevantna za izpeljani sklep. Povedano zelo preprosto zato velja, da če smo poskušali utemeljiti, zakaj nekdo ravna fašistično in ga zaradi tega štejemo za fašista, ali pa je sam opis relevanten za naš argument, sama oznaka »fašist« pač ne bo več mogla šteti za gesto diskvalifikacije. S tem pa je trud novinarja po dokazovanju o nasprotnem bil zaman.

Ko ga noče prepoznati niti levica

Moja skromna trditev, da danes smemo govoriti o fašizmu in da s tem na načelni ravni ni nič narobe, če le navajamo dobro evidenco za svoje trditve, seveda implicitno predpostavlja njegov obstoj s prepoznavnimi značilnostmi, kot so avtoritarni režim z diktatorskim vodjem in kultom nekritičnega oboževanja, ultranacionalizem, preganjanje in zatiranje političnih nasprotnikov, specifična oblastna totalitarna kontrola, uporaba zgodovinske mitologije in podobno. K temu bi danes lahko dodali vzpon neonacističnih in suprematističnih gibanj, kratenje vseh vrst človekovih pravic, protibegunsko politiko, z njo povezani nativizem in številne nove forme avtoritarizma. Da pri njem morda ne najdemo enovite zgodovinske forme in da lahko naštejemo le nekatere njegove elemente, se mi ne zdi zadosten razlog za opustitev izraza. Pri tem se mi za vpeljano poanto v tej razpravi niti ne zdi najbolj ključno, kako ga definiramo.

Toda če bi kdo računal, da etiketo o fašizmu pri nas uporablja predvsem levica z namenom obremenitve politične desnice, bi se znova motil. V bistvu bi novinar Dela lahko zlahka povabil intelektualne ikone leve provenience in z njimi dosegel isti rezultat; tudi te danes nepričakovano verjamejo, da je fašizem zgolj zmerljivka – še bolj zabavno je, ko to občasno prebiramo v levo usmerjenih medijih. Povedano drugače: z Rakom se očitno strinja zelo veliko ljudi ne glede na svoj politični nazor.

Argumenti so podobni, naše levičarje takrat, ko slišijo, da se Evropa fašizira, »malo stisne«, zato ker v tem vidijo nadomestilo za mišljenje, ne pa resne analize. Zakaj bi bilo v Sloveniji kaj drugače? V označbi nekoga za fašista je menda na delu zastrašitev, tega pa si ne smemo želeti. Posledično morebitnega vzpona fašizma, pravijo, ne bo preprečil strah pred njim, ampak aktivno vodenje drugačne politike. Ugotovitev je na zelo abstraktni ravni točna, toda sredi umazane empirije ne deluje – razen tega predpostavlja, da fašizem ni na oblasti in ne sprejema odločitev. Madžarom, denimo, ki v Orbanu vidijo nevarnega tirana, je docela neuporaben. Kjer da je strah, so tudi čustva, se glasi misel, zato je v pripisu fašizma političnemu antagonistu nevarna past redukcije na neracionalno bitje, ki sledi čustvom in strastem – namesto da bi predpostaviti njegovo racionalnost. No, to smo ravnokar že slišali in citirali pri prej omenjenem Turku.

Nevarni enačaji v »politiki strahu«

Domnevni fašist je torej racionalen, nikakor zblojen, in z njim bi se morali pogovarjati. V čistem nasprotju z Umbertom Ecom, ki je v svojem seznamu temeljnih elementov fašizma navedel prav iracionalnost. Analiza delno spominja na pravila »lepega obnašanja« v argumentaciji, kakršna je razvila pragmadialektika in njen predstavnik Frans H. van Eemeren, pri kateri je smisel argumentacije dojet kot socialno odgovorno razumno dejanje, usmerjeno v druge. Saj res, kako že lahko steče takšen nadvse plemenito zastavljen pogovor s fašistom? Na način, kot smo tega vajeni na uravnoteženi RTV Slovenija? Mar danes ravno ta forma zahteve po enakopravnosti različnih mnenj v formatu menda demokratičnega disputa »pro et contra« ne diktira vedno novega nižanja standardov človekovih pravic, npr. v smislu »Dajmo se torej legitimno pogovarjati, ali bi ženskam še dovolili, da lahko naredijo splav ali ne«.

Seveda drži, da si nihče ne želi praznega in neartikuliranega vpitja, da si moramo v politiki prizadevati za vključevanjem in dialogom, da so pozivi k previdnejši rabi označevalca velikokrat na mestu, da panični antifašizem včasih povzroča več škode kot ne, a močno dvomim, da v primeru, ko je analiza točna, diskurz o fašizmu pelje le do fetišizacije »sovražnika«, kar potem menda vodi le do eskalacije čustvenih odzivov. Česar pa si, kot zveni začetna teza, ne smemo želeti. Če je srž politike v podrejanju partikularnega univerzalnemu, potem lahko to pomeni le, da se moramo z domnevnim fašistom usesti za isto mizo in dogovoriti, kaj imamo skupnega… Resno?

Da je v svetu danes problematična »politika strahu« in da sta zavračanja vredni obe na enak način, strašenje pred begunci kot skoraj zrcalna slika strašenja pred fašizmom, saj sta obe samo to, namreč strašenje, se mi res ne zdi prepričljivo iz razloga, ki sem ga navedel. Nasprotno, enačenje obeh strahov je videti skrajno naivno: ker vodi v izpraznitev pojma in fašizma ne jemlje za resno nevarnost – saj ga niti ne zazna. Svojega pogleda niti zadostno ne utemelji. V redukciji na »strašenje« se zateka v formulo »izlivanja dojenčka skupaj z umazano vodo«, das Kind mit dem Bade ausschütten; namesto izpeljane kritike konkretnih manifestacij fašizma raje vrže proč pojem sam. »Strašenje pred fašizmom« postane le še prazna retorična, s tem pa manipulativna gesta. Tudi če privzamemo, da smo pravilno kvalificirali samo dejanje, za kar bi lahko naštel kar nekaj razlogov, še vedno močno dvomim, da je strah kot strah vselej neupravičen, tako kot ne velja, da je prepoznanje fašizma nujno diskvalifikatorno dejanje.

Situacija z izbrisom »teže« fašizma me nekoliko spominja na vedno močnejše samouspavalne težnje domačih levičarjev, ki danes molčeče in zapečkarsko ugotavljajo, da so antihomofobne in protidesne taktike postale neuspešne, zato npr. na homofobijo nima preveč smisla opozarjati in je zato bolje biti tiho. V nasprotnem njene privržence le podpiramo – o tem sem pisal v  Pustiti pri miru: o navidezni strpnosti nestrpnih in nestrpnosti strpnih. Kakor da bi tudi glede fašizma bilo mogoče le še molčati!

Begunec kot novodobni Jud

Zadrega je še hujša. Kot piše Mladina ravno danes, fašisti na volitvah širom sveta dosegajo boljše rezultate. In tudi v Sloveniji se pogovarjamo o sistematični politiki zbujanju strahu do nevarnega Drugega, načrtni agendi ksenofobije, nestrpnosti, sovraštva, homofobije, psihopolitiki konspiracizma in paranoje, podrejanja medijev, intenzivni kulturi laži in propagande. Celo vsi ti konteksti nekaterih ne prepričajo. Madžarski disident in kritik Orbanovega režima Gáspár Miklós Tamás je podobno stanje na Madžarskem poimenoval za »postfašizem« – videti v njegovih oblikah neke vrste populizem, nikakor ne fašizem, kar menijo naši levoliberalni avtorji, diši po hudi konceptualni pomoti.

Sploh po nekaterih zadnjih Orbanovih posegih v polje akademske svobode, kakršna je recimo prepoved študija spola ali napoved zapiranja nekaterih politično nevarnih univerz. Prav bizarno je spremljati elaborirane teze o figuri begunca kot liku novodobnega Juda in vse vzporednice, izpeljane iz primerjave, o s tem povezani fetišistični naravi fašizma, ki potrebuje izključitev Drugega, ki pa jim v naslednjem koraku šokantno sledi decidirano zanikanje, da smo ob tem priča novodobnemu fašizmu! Potem se mi res zdi bolj prepričljiva apologetika desnih avtorjev, ki sorodnosti situacij ne vidijo in iz razumljivih razlogov zagovarjajo njihovo heterogenost.

Tednik Mladina je prav v zadnji številki na odličen način predstavil zgodovinsko analogijo med razpisom Demokracije za najbolj domoljubno pravljico, ki bo »sovražnika« opisala kot »tujerodno« živalsko vrsto in domačega junaka v podobni Kekca na misiji proti beguncem na Kolpi, ter pravljico z naslovom »Strupena goba«, s katero so nacistični ideologi otrokom želeli oprati možgane in jih pedagoško posvariti pred judovsko nevarnostjo. Ampak, glej ga zlomka, tole za nekatere nima okusa po fašizmu in morda je ravno zaradi tega stališče z indikativnim naslovom Kekec na Kolpi kot izraz fašizacije slovenske družbe pri vseh medijih moralo romati v koš.

Nepričakovane konvergence

Iz vseh navedenih razlogov so nepričakovane konvergence levih in desnih branj fašizma videti kot simptom nekega časa, ob svoji netočnosti pa tudi nevarne. Kakor da bi njegovo formo avtorji rigidno dojemali kot nekaj zgodovinsko enkratnega, s tem pa preživetega, kar se v stilu in formi več ne more ponoviti. Ko prihajajo s strani usual suspects na desnici, jih običajno s trpkim nasmeškom »razumemo«. Toda ko se jim priključijo še etablirani misleci z levice ali poskusi časopisa Delo, da bi se javni rabi fašističnih označevalcev odpovedali, čeprav iz povsem različnih nagibov, bi moral zazvoniti kakšen alarm.

Žižkov komunizem, ki je pot nazaj

Planet Siol je povzel intervju Slavoja Žižka za nemški Spiegel, v katerem se označi za komunista, a tudi pojasni, zakaj:

Najbolj znani slovenski filozof Slavoj Žižek je v pogovoru za nemški tednik Der Spiegel povedal, da ne pričakuje nove revolucije. Na vprašanje, ali je še komunist, je odgovoril, da ga imajo številni za trčenega marksista, ki čaka na konec časa.

“Sem mogoče precej ekscentričen, toda nisem nor. Sem komunist zaradi odsotnosti nečesa boljšega, iz obupa nad položajem Evrope,” je pojasnil. Dodal je, da poti nazaj v komunizem ni. 20. stoletje je mimo in trajni totalitarni režim ni več mogoč.

A Žižek svari pred novo nevarnostjo: “Na obzorju se kaže nekaj temačnega”. Ne gre samo za usodo kapitalizma, ampak usodo naše zahodne demokracije. Kitajska, Singapur, Indija ali Turčija ne obljubljajo nič dobrega za prihodnost.

Žižek komunizem SIOL

Če postavimo skupaj trditvi »Ni poti nazaj v komunizem« ter »Sem komunist zaradi odsotnosti nečesa boljšega«, potem v seštevku pomenita, da je Žižek komunist zaradi odsotnosti nečesa boljšega in s tem za nekaj, do česar ne vodi nobena pot.

Biti komunist je torej biti za pot, ki je ni, pot nazaj.

Toda Žižek je za takšno pot iz strahu pred prevlado in nevarnostjo novega fašizma ali vsaj novega avtoritarizma.

Biti za pot, ki je ni in je pot nazaj, zaradi nevarnosti fašizma, zveni požrtvovalno in hvalevredno. Kajti kdo bi si ne želel ustaviti vzpona strahotne ideologije in družbenega reda, storiti karkoli, da se ga ustavi?

Toda kako ustaviti fašizem, kako oceniti to hvalevredno gesto? Mar res z izbiro poti, ki je ni?

Ustavljati fašizem na ta način verjetno pomeni ne ustavljati ga, odpovedati se tej možnosti:  ker ni razrešeno naslednje. Če je naša izbrana pot za njegovo ustavitev neobstoječa, če je ni, če ni smiselna, potem nismo le za nekaj, kar nima poti, ampak zaznane nevarnosti niti preprečilo ne bo. Če pa razveženo cilj in sredstvo, če je komunizem le sredstvo, ki je brez cilja in pot do njega zaman, potem je biti komunist neka instrumentalizirana vloga v odsotnosti nečesa boljšega, ki nima perspektive in cilja, je pa na voljo le za to, da bi na tej poti brez cilja ustavljali fašizem.

Na ta način bi se Žižek še rešil iz zanke svoje paralogistike. A je potem zapadel v drugo: ni dokazal, da je komunizem in samo komunizem edina možna oblika boja proti fašizmu, in še ta obsojena na propad.