Že nekajkrat sem opozoril, da se vladajoča politika, torej Golobova koalicija, vedno bolj zateka ne samo h klasičnemu komunikacijskemu populizmu in iskanju matric všečnosti v svoji psihopolitiki, temveč tudi k temu, čemur pravim histrionizacija slovenske politike. Približevanje državnozborskih volitev je zgolj potenciralo omenjeni trend, ki ga dnevno spremljamo.
Vzemimo slaven primer božičnice, s katero nas želijo »obdariti« in pri tem dobesedno igrajo na karto našega veselja ob tem. Svojega populizma sploh ne skrivajo in politiki želijo tako rekoč nastopati kot nekakšni božički, ki nam prinašajo nepričakovane darove. Toda v tej psihopolitiki vedno bolj prevladuje nekaj, kar razumem kot neskrito teatralizacijo oblasti: politika se ne kaže več kot prostor argumentacije, tehtanja rešitev in javne deliberacije, temveč kot oder, na katerem se učinki, kot so čustva, vizualna všečnost, teatraličnost in gestikulacija, postavljajo pred vsebino. Še več: postajajo njeni edini elementi. Vse povedano in storjeno je nenadoma manj pomembno od tega, kako je nekaj povedano ali storjeno.
Samo še štiri dni
Nastop Urške Klakočar Zupančič, nesporne prvakinje v omenjeni histrionizaciji politike, v posnetku podmladka vladajoče stranke Gibanje Svoboda zgolj potrjuje takšno maniro. Ljudstvo je tu dojeto kot občestvo potrošnikov, zato je tudi politično sporočilo, v katerem nam predsednica parlamenta odšteva dneve (!) do božičnice, v funkciji primitivnega »lovljenja« pozornosti, kjer nič več ne šteje klasična politična komunikacija, temveč takšen ali drugačen spektakel. Ta pa mora biti karseda dobro uprizorjen.
Ko političarka v videoposnetku stavi na dramaturgijo odštevanja (»Samo še … štiri … štiri dni do božičnice«), uporablja klasično marketinško držo iz zabavne industrije. Politika kot politainment, kot ga je trasiral Borut Pahor, tokrat obljublja dan X, pri čemer je dana obljuba seveda populistična in nam sporoča, da je ona – politika torej – poskrbela za poseben denar, ki ga bomo prejeli od delodajalca. V svojem nastopu Klakočar Zupančič gradi na napetosti in obljublja darilo, ki nas čaka v bližnji prihodnosti, vse skupaj pa počne ob ustrezni ikonografiji: božičnem drevesu, na trgu, ob dekoraciji prazničnosti.
Božiček prihaja, ne le božičnica
S tem politično sporočilo postane skorajda apolitično, saj se politika ponuja kot nekakšen prijazni darovalec, darilo pa je predstavljeno kot praznično in božičkovo; nikakor ne smemo pomisliti, da je povezano z vprašanji finančne politike ali zadolževanja ali vanj podvomiti.
Populistični manever je namesto registra socialno-ekonomske tematike, kjer bi se morali pogovarjati o gospodarskih okoliščinah in proračunskem primanjkljaju, prešel drugam in se preoblikoval v nekakšno moralno in čustveno obarvano zgodbo o božičku, ki prihaja med nas. Ker je storil dobro dejanje, ga moramo ceniti – sploh ker smo tik pred volitvami.
Državljani tukaj niso več dojeti kot tisti, ki participirajo pri skupnih zadevah in so si izbrali svoje politične predstavnike, da bi ti čim bolje zastopali njihove interese, temveč so zreducirani na gole prejemnike – tokrat v čisti obliki nečesa, kar je najlepše sploh v božičnem in novoletnem času: daril. Najbrž ni nič bolj nevarno paternalističnega od tega, da se odnos med oblastjo in ljudstvom preoblikuje tako, da se nam politiki ponujajo kot darovalci in da smo mi tisti drugi, ki darove hvaležno prejemajo.
Ko Klakočar Zupančič stavi na performans telesa in z mikrofonom v roki kaže svoje prste, s katerimi odšteva čas do dneva, ko bo nakazana božičnica, je to podobno gestam, ki jih poznamo iz otroških in mladinskih oddaj, kjer je nastop obarvan motivacijsko in podprt s karikirano telesno govorico. Političarka je tokrat zavzela pozo influencerke, ki ne govori občinstvu, temveč se z mikrofonom usmerja neposredno v kamero in stavi na prikupnost nastopa, kar potencirajo še grafika, kader in glasba, vse v produkciji političnega podmladka. Torej predstavnikov mladih, ki sanjajo o rednih službah, svojem stanovanju in nizkih najemninah, a jih v tem mandatu ne bodo dočakali.
Politika kot oglaševanje
Politika je tokrat brez zardevanja postala teatralni populizem, uprizorjen v registru karitativnosti (mi dajemo, vi prejemate). Demokratična legitimnost v tem primeru ne sloni več na odgovornosti, temveč zgolj na učinkih, kar pomeni, da je izpraznjena, ljudstvo pa je dojeto kot občinstvo prejemnikov. Seveda tak histrionizirani spektakel ne prenese ugovora: ko se agresivno samopromovira, je početje politikov razumljeno predvsem kot ena od oblik legitimnega oglaševanja, v katerega menda ne bi smeli preveč dvomiti.
Histrionizacija tukaj ne pomeni le, da se politika preobraža v nekaj, kar deluje po principih teatralične uprizoritve, temveč tudi to, da začenja tudi sebe doživljati na ta način. Štejejo le še zunanji videz, estradnost, prepričljivost nastopanja, igra, praznične scenografije odštevanja, nasmeški in koketiranje. In ker histrionizacija deluje, se moramo zavedati, da ne deluje le kot stranski učinek, temveč postaja politična metoda, ki demokracijo počasi preoblikuje v oder za nastopanje. Na njem pa šteje le še tekmovalnost – kdo je bolj simpatičen in bolj všečen.
Več:
Histrionizacija slovenske politike na dan državnosti
Ali Tina Gaber povzroča resno škodo predsedniku vlade?
O tem, da nam zavida cela Evropa, šopirjenju in histrionični politiki
Le komu mar zasebno življenje Urške Klakočar Zupančič? Med javnim interesom in pravico do zasebnosti
Vseeno bolje Golob kot Janša: »vseenoboljšost« kot tolažba za volivce