Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Večer Primorske hofer

Več kot fer: naslovnici Večera in Primorskih novic ta teden

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

primorske novice hofer 2 stran

Prava stran je šele tretja: Primorske novice

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

»Znana tovarna laži«, lažne novice in hipokrizija

Se bo danes dr. Milan Brglez udeležil predvolilnega soočenja na Nova24TV, tisti Janševi televiziji, ki se financira tudi s pomočjo madžarskega denarja Viktorju Orbanu zvestih podanikov?

Vprašanje je intrigantno in zelo smiselno iz več razlogov. Prvi je, ker tako prebiramo v napovednikih omenjenega medija, v katerih je njegov nastop najavljen. Drugi zadeva nastop Tanje Fajon dober teden nazaj (10.05.2019) na TV soočenju na isti televiziji skupaj z dr. Milanom Zverom in Zmagom Jelinčičem.

Živi plakati in lažne novice

Nastop socialnih demokratov na Janševi televiziji torej ni nič neobičajnega. Ampak včeraj je prišlo do manjšega incidenta po tistem, ko so v Brglezovi in Fajonovi stranki izpeljali novo predvolilno marketinško kampanjo »živih plakatov« ob ljubljanski vpadnici – na njej so z rdečimi plakati v rokah zjutraj mimoidoče voznike pozdravljali prav Tanja Fajon, Milan Brglez, Matjaž Nemec in drugi s povabilom na volitve.

Na istem Janševem portalu so si nemudoma privoščili čistokrvni »fake news« in s fotomontažo spremenili napise; na plakatih je zdaj pisalo »Dobrodošli migranti, novi volivci« in »Hočemo polno malho«, temu ustrezno pa so potem priredili besedilo prispevka in se pretvarjali, da je sporočilo s fotomontaž resnično.

sd migranti fake news 1

Brglez in dobrodošlica migrantom: fotomontaža na Nova24TV

sd migranti fake news 2

Drugi del kasneje izbrisanega prispevka

Odziv Socialnih demokratov

Sledil je oster odziv Socialnih demokratov, ki jih je dobrodošlica migrantom zmotila:

[ODZIV SD] Medijski portal Nova24TV je znana tovarna laži, ki ogrožajo demokracijo. Za nas bo vedno nesprejemljiv način delovanja, ki z lažmi in sovraštvom ustvarja strah v službi nevarnih političnih ciljev stranke SDS. Zato javno pozivamo evropske poslance iz vrst SDS Milan Zver in Romana Tomc ter Patricija Šulin, da se do takšnih laži in manipulacij kot poglavitnega orodja tega trobila njihove stranke javno opredelijo. Hočete takšno Evropo?

Spletni portal Nova24TV je namreč objavila članek z zlonamernimi fotomontažami iz današnjega dogodka SD v Ljubljani, navidezno povzetega s strani lažnega profila na Facebooku. Po ostri reakciji SD so članek umaknili.

fajon soočenje nova

10. maj: Tanja Fajon nastopi na Nova24TV

Odziv Milana Brgleza

V stranki so se pohvalili, da so ob ostri reakciji dosegli umik prispevka. Na svojem Facebook profilu se je dodatno odzval Brglez in za nekoga, ki je pristal na soočenje na Nova24TV nocoj, zapisal presenetljivo neposredno:

Spoštovane državljanke in državljani,

veste, kako se stopnjuje samostalnik laž? Sam vem. Od danes dalje pa zares. Laž, ogromna laž, Nova24tv. Proti laži pa se borimo lahko le z resnico.

Spodnja slika je fotomontaža Nova24tv, ki je bila na zahtevo SD odstranjena.

Milan

Pri Janševi Novi24TV so, kot rečeno, odstranili svoj »fake news«, ki je razburila SD, podobno tudi na drugih satelitskih portalih, recimo na naslovu: http://moja-dolenjska.si/poglejte-kako-fajonova-in-nemec-vabita-migrante/.

V številnih zapisih na tej strani sem opozarjal, na kakšen način so, ob popolni toleranci ceha in široke strokovne javnosti, v zadnjih desetih letih v državi vzniknili neskrito strankarski mediji ali manjši satelitski portali in kaj pomeni tovrstna politizacija medijske krajine.

Domen Savič, oglaševanje in S.O.S.

Kako je SD uspelo doseči umik objave na »znani tovarni laži«, ne vemo. Morda z napovedano tožbo? Vprašanje ni povsem nesmiselno. Kajti če/ker jim je, se spet poraja zoprna dilema, zakaj živimo v državi, kjer lahko »fake news« preganjajo le »veliki« in tisti, ki imajo denar in moč. Ostali ne. Enigmatično je tudi, kdaj je »znana tovarna laži« postala zanje znana in kdaj je postala tovarna laži.

Ampak ravno zato je pod njihovo objavo v komentarju koalicijsko stranko pričakala še ena zadrega. Domen Savič jih je spomnil na svojo državljansko akcijo glede oglaševanja državnih podjetij, kot je Telekom, in to na istem mediju, ki ga po novem označujejo za »znano tovarno laži«, potem pa z njo nepričakovano nimajo težave, kadar gre za sončenje v času volitev v njihovih studiih:

Od septembra 2018 imate vse črno na belem. Zakaj državne firme še vedno oglašujejo na tem mediju?

Savičeva akcija, o čemer več v zapisu Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih, se je končala z dramatičnim spoznanjem, ki ga je pobudnik strnil v stavek: »V šestih mesecih na to temo ni bilo niti enega poslanskega vprašanja, niti ene politične razprave, niti enega omembe vrednega dogodka oziroma poziva iz strani predstavnikov ljudstva. Kličemo: SOS. SOS. SOS.«

Udeležbo Fajonove, Brgleza in še koga iz koalicijskih strank na Janševi televiziji moramo motriti tudi v tej luči.

P.S. In ker so v SD ravnokar javili, da so se »zaradi včerajšnje zmanipulirane objave @Nova24TV odločili za bojkot njihovih soočenj in prošenj za sodelovanje«, se znova poraja čudenje, zakaj je njihova reakcija na »znano tovarno laži« tako močno selektivna, pa tudi zakasnela.

Sd brglez fajon nova soočenje

Iz napovednika “znane tovarne laži”: nastopi socialnih demokratov na njihovi TV

 

Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso

Skozi kakšna uredniška in oglaševalska sita presoj romajo oglasni izdelki, objavljeni v slovenskih medijih? Današnji primer je pomenljiv in obenem za novinarski ceh neroden iz več razlogov. Pro Plus se je odločil na straneh 24ur.com oglaševati podjetje razvpitega dr. Roka Snežiča, o katerem smo se nazadnje intenzivno pogovarjali ob lanskem spornem posojilu SDS po razkritju mariborskega Večera, ko so posel v vrednosti 450.000 evrov številni povezali ne le z Dijano Đuđič iz Prijedora, temveč ravno s Snežičem, o čemer sem že pisal v spodaj navedenih zapisih.

Kasneje je Janez Janša pogodbo komentiral z argumentom, da je dosegel imenitne posojilne pogoje ter da ne zaupa slovenskim bankam, a je bila zaradi pritiska javnosti kasneje prekinjena. Tudi dotacija iz Madžarske mu ni škodovala pri javnem mnenju, lani je s SDS na državnozborskih volitvah zmagal.

Primož Cirman, Tomaž Modic in Vesna Vuković so nedavno objavili članek o poslih slovensko-bosanske mreže slamnatih oseb, v katerih igrata ključni vlogi prav Snežič in Đuđičeva. A pri prvem ne gre le za to: v celem nizu medijskih nastopov je v zadnjih dveh letih zelo odkrito pred kamerami razlagal, kako se je z osebnim stečajem in prenosom premoženja v Bosno in Hercegovino rešil skoraj milijona evrov dolga slovenski državi. Še več, v medijih je skoraj vsak nastopil izkoristil za porogljivo dajanje napotkov državljanom in podjetnikom, kako domnevno optimizirati svoje premoženje in kje izkoristiti luknje v sistemu. Danes nadaljuje svojo začetno prakso s plačanimi oglasi.

Snežič podjetje 24ur

Snežičev današnji oglas na 24ur.com

Od Doba do Bosne

Leta 2010 je Snežič doktoriral na zasebni Evropski pravni fakulteti Nove Univerze v Novi Gorici pod mentorstvom dr. Jurija Toplaka. Pred leti eden največjih davčnih dolžnikov v Sloveniji je kasneje priznal krivdo za davčne utaje in preživel nekaj časa na odprtem oddelku zapora. Tam je po lastnih besedah srečal Janšo, v njem prepoznal sorodno dušo, vredno zaupanja in kasneje preko svoje žene postal delničar strankarske televizije Nova24TV, o čemer sem pisal Janšev sozapornik v službi resnice: kako utajiti davke.

Doktor davčnih utaj, kot mu ljubkovalno pravijo tudi na POP TV, je prav pri njih zdaj naročnik današnjega, najbrž ponovljenega in torej že objavljenega oglasa – no, natančneje rečeno je njegov naročnik podjetje »Snežič davčni inženiring, d.o.o.«.

Pod naslovom »Zakaj odpreti podjetje v BIH?« nas v njem prepričuje, da bomo preko bosanskega podjetja »prihranili 60 % vašega trdo zasluženega denarja«. Oglas je spisan v zelo praktičnem slogu, avtor v njem razlaga, da če razmišljamo o nakupu dragega avtomobila ali plovila, preprosto ustanovimo podjetje v BiH, ki bo nato kupilo avtomobil in plovilo:

V Sloveniji boste za primer ob nakupu dražjega avtomobila morali državi plačati davek na motorna vozila, davek na luksuz in DDV, kar vas bo v skupnem znesku stalo tudi več kot 60% od neto vrednosti vozila. Za isto vozilo boste v BiH plačali le 17 % od neto vrednosti vozila. Če poenostavimo na primeru: nov avtomobil znamke BMW 750 vas bo v Sloveniji stal 160.000 EUR (bruto), v Bosni pa 117.000 EUR (bruto).

Zakaj Ciper, če lahko tri ure stran?

Doktor davčnih utaj je še pred razkritjem posojila stranki SDS večkrat hitel reklamirati Bosno kot idealno destinacijo za davčno optimizacijo, kot temu pravi:

Sam vsem govorim: zakaj hodite na Ciper, če potrebujete letalo in morate plačati prenočišče za dva ali tri dni, če imate Bosno tri ure stran.

Septembra lani ga je obiskala Irena Joveva, novinarka POP TV, in ga spraševala o tem, zakaj je Bosna danes zaradi neobdavčenega dobička priljubljena davčna oaza – hkrati tudi ujeta v obroč korupcije, zaradi česar ji je dodobra onemogočeno približevanje Evropski uniji.

V pogovoru je sicer Snežič zanikal svoj opis, da je Bosna »idealna davčna oaza«, kajti zanj je zgolj »idealna država« za postopke, ki jim sam opiše z »davčno optimizacijo«. Od tod naprej se oglas za POP TV spiše kar sam.

Snežič vabi 24ur

Prispevek  POP TV septembra lani: Irena Joveva v pogovoru z doktorjem davčnih utaj

Oglaševanje davčnih čudodelstev

Če pustimo ob strani, da bi se zanj morala zelo zanimati vsaj slovenska davkarija in politika, nam preostane še nerešljivo vprašanje moralne spornosti oglasa z vidika medijske etike: kakšen smisel ima objavljati takšne, ki interesno zadevajo avtorje in njihova podjetja, kadar so njihova ravnanja s strani novinarjev, celo v istem mediju, ali širše javnosti prepoznana kot sporna?

V tem primeru ne govorimo o tako imenovanih kontekstualnih flopih v oglaševanju, kjer algoritem na spletni strani po naključju najde in »prilepi« oglas, ki sovpada z brano vsebino in povzroči humorno, ironično ali tudi prepoznavno neetično konotirano asociacijo. Oglas s Snežičevim podjetjem bi bil sporen že brez poprejšnjih novinarskih prispevkov o njegovem davčnem čudodelstvu. V kombinaciji z njimi je grotesken.

Več:

Novinarji kot teroristi: o inteligenci, Snežiču in njegovem cimru

S praznim moraliziranjem nad utajevalce davkov

Slovenska stvar na nacionalki: kako se je slovenski denar pral v Bosni

Razkriti svet in Delov boljši jutri

»Delo, vse najboljše za 60 let!« S tem naslovom so pri Slovenskih novicah prijateljsko pozdravili svojo sestrsko Delo. Časopis, ki letos maja praznuje 60 let svojega izhajanja.

Odkar ga je kupil Stojan Petrič, seveda jih je počastil z uvodnim govorom, sami pa so se mu oddolžili z objavo njegovih fotografij, Delo že dolgo ni več to, kar bi moralo biti ali tudi je bilo: osrednji slovenski dnevnik. Naklada pada, uredniške odločitve so včasih nenavadne, kadrovske tudi, sledila so številna odpuščanja novinarjev in drugih sodelavcev, velikih novinarskih zgodb ni. Vse to sem komentiral v nizu zapisov, katerih krajši izbor objavljam spodaj.

sn obletnica dela petrič

Iz članka v Slovenskih novicah: Stojan Petrič na slovesnosti

Vodilni se sicer nenehno trudijo z nekakšno damage control, nadziranjem povzročene škode v javnosti, ki občasno sliši za resnico. In imajo vedno znova nesrečno roko pri svojem reklamiranju, o čemer več v 1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija: kakor da artikla, v katerega ne verjameš niti sam, ne moreš dovolj prepričljivo in dostojanstveno zagovarjati.

No, tudi zadnja reklama je en velik fail. Od patetičnega, sicer benignega celostranskega oglasa »Pomagajte pri soustvarjanju boljšega jutri in podprite neodvisno novinarstvo. Za velikimi zgodbami stojijo ljudje«, s katerim malce obupano apelirajo na kupce in naročnike, pa do uličnih plakatov, še najbolj indikativnih za Delovo dezorientacijo in dobesedno »filozofijo« nove usmeritve časopisa.

Na enem izmed njih nam grafična podoba pokaže dve fotografiji: na levi žensko v modri burki, na desni lepotico v seksi kopalkah, pod njima pa napis »SVET NI SAMO ZAKRIT ALI RAZKRIT«. Še nižje je dopisano »Vedeti več pomeni moč«, kar je verzija znamenitega reka angleškega filozofa Francisa Bacona scientia est potentia ali »Znanje je moč«; moto najdemo tudi v Hobbesovem Leviathanu iz leta 1668, njegov avtor je bil nekaj časa Baconov osebni tajnik. Pod tema dvema osrednjima mislima je zapisano še »DELO 60 LET«.

delo reklama 60 let

Ulični oglas, kot ga je objavil Anže Boštic na Facebooku

Reklamni ulični plakat nesporno stavi na učinek provokacije in značilno stopa čisto po meji dobrega in sprejemljivega okusa, v čemer je popolnoma drugačen od decentnosti citiranega oglasa v časopisu. Ne verjamem, da krši katero od sicer ohlapnih določil Slovenskega oglaševalskega kodeksa, a je brž prepoznaven v svoji uporabi lascivnosti: burko asociativno poveže z »zakritim svetom«, atraktivno dekle v kopalkah z »odkritim svetom«, sam pa se želi, v tem je poanta, distancirati od obeh »skrajnosti«, s čimer namiguje, da časopis Delo zanima bolj tisto, kar je med obema.

Najbrž tega ne misli čisto dobesedno: tudi Delo je pisalo o fenomenu burk, o ženski modi piše ves čas v svojih prilogah, končno pa je že kaj objavilo tudi o uporabi seksa v oglaševanju. Kajpak nam pričujoči oglas ne sporoča le tega, kar nam izrecno kaže, zvito se je umaknil v mimikretičnost: burka in kopalke so zgolj izgovor za deklarativno distanciranje ravno z namenom, da sta lahko ženski telesi objektificirano predstavljeni na kontrastni način, ki bo deležen maksimalne vizualne pozornosti.

V tem smislu oglas ni nemoralen ali žaljiv na pričakovano neposreden način, je pa takšen posredno skozi približanje stari »klasiki«. Če navedem kar primer iz istega Dela v članku iz leta 2012, ki spregovori o uporabi ženskih teles v oglaševanju v reklami za pnevmatike, kjer se pojavi skoraj gola ženska z nogami v špagi s sloganom »Prilagodljiva vsaki podlagi«, čemur sledi sugestivni pripis: »Bi kupili pnevmatike Kumho?«

No, Delo je našlo čarobno formulo, kako s pomočjo seksualizacije ženskega telesa opozoriti na »soustvarjanje boljšega jutri« in požeti »podporo neodvisnemu novinarstvu«. Najbrž nam je z njo nehote povedalo več o stanju v časopisni hiši kot vsi predčasni in neprostovoljni odhodi novinarjev iz nje. Sicer pa res velja: vse najboljše in na dolga leta! Ampak ker je še čas novoletnih zaobljub – nekaj bo treba spremeniti, kajne?

Več:

Še en intervju s Petričem, tokrat v Pjongčangu: »Kako vam je všeč?«

Stojan Petrič zgolj išče nove, sveže obraze, on ne odpušča

1,2 milijona Delovih bralcev: v čem je manipulacija

Sindikati, ki blatijo Delo: kako se ubraniti pred slabo medijsko podobo

O Kolektorju pa raje nič

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

Recipročno selektivno novinarstvo: Delo in Dnevnik raje ne o svojih lastnikih

Slovenske novice branijo svojega lastnika

Janševi pribeležili: nova odpuščanja na Delu

Maja Megla in pismo o sodni kalvariji odpuščenih z Dela

O pritiskih na Delu in strahu pred zlorabo

Mikimiška in Jožetovi rožički: kako rešiti Delov kviz?

Kako odtaliti hladilnik: pri Delu stojijo za svojimi besedami

Zatajiti samega sebe: nova odpuščanja na Delu, ki se niso zgodila

Kako in zakaj sporazumno oditi z Dela

Urednik Dela, davčne oaze in moralna zadrega

Delov novi odgovorni urednik in pozitivna kultura odpuščanj

Bog na Delu in novinarska tišina

Zgodovina odpuščanj na Delu se ponavlja

delo nov oglas nova

Oglas v časopisu Delo: soustvarjanje boljšega sveta

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

V prispevku Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih sem opisal smisel pobude okoli spornosti oglaševanja podjetij v državni lasti v političnih medijih, v katerih sta se sovraštveni in sovražni govor razpasla do neslutenih razsežnosti. Trajalo je debela dva meseca, da smo prišli do široke javne diskusije, pa še to bolj zaradi partikularnega odziva. Kaj dokazuje zadnji odziv predsednika vlade Marjana Šarca v javnem pismu, in v katerem si je premier za slovnično obliko nagovora izbral kar drugo osebo množine?

Šarec sovražni govor pismo

MMC RTV Slovenija o nekoliko preveč defenzivnem nastopu Šarca ob očitkih na svoj račun

Nori časi: odkrito zagovarjanje sovražnega govora

Predvsem na dejstvo, kako močno smo pogrešali jasne politične pozive proti sovraštvu in nestrpnosti v preteklih letih, celo desetletjih. Enega zelo redkih odločnih odzivov, ki s strani politika, v tem primeru celo premierja, niso ostali na prazni deklarativni ravni, ampak z ambicijo jasno opredelitve do ravnanj, glede na druge možne kontekste resda dovolj specifično usmerjenega v prakso oglaševanja, je pričakovano spremljalo grmenje vseh, ki pri nas ustvarjajo agonijo ihtavega zagovarjanja sovražnega govora. Seveda predvsem tistih, ki ga vehemento širijo ali podpirajo.

Bodimo odkriti: da imamo v Sloveniji spolitizirane medije, ki so neprikrito ustanovljeni, financirani ali sicer v funkciji strankarskih trobil, smo popolnoma izvrgli iz svojega kognitivnega mapiranja domače medijske krajine. Dovolili smo in desetletje negovali dominantni diskurz o medijih, ki te deli na leve in desne – čeprav omenjena ločnica nikoli ni bila »ontološko« točna. Biti politično ali ideološko usmerjen še zdaleč ne pomeni biti spolitiziran ali nastopati kot servis neke stranke. No, prav ta dihotomija je potem proizvedla odlično kuliso in postala »raison d’être« za dodatno politizacijo medijev, vse pod gesli uravnoteževanja, pluralizma in končno, kakor so temu dejali v mandatu 2004-2008, njihovega »sproščanja«.

Domen Savič (Državljan D) je s svojo akcijo, nato pa še vztrajanjem in ponavljajočimi apeli na koncu le dočakal tudi Šarčevo reakcijo. A žal tudi nadvse poenoten pogrom slovenske politične desnice in njenih pristašev, obtoženih širjenja laži, sovraštva in propagande. Že mogoče, da izjave na strani slovenske vlade Šarec ni spisal sam, saj je v besedišču mogoče najti formulacije, ki jih lahko zasnuje le kakšen pravnik ali filozof, toda njegov poziv k razmisleku podjetjem je po svojem bistvu benigen in nezavezujoč, v njem pa odpira ključno vprašanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij – njihove oglaševalske podpore ksenofobiji, homofobiji, nestrpnosti in sovraštvu.

Ne gre za dobiček

Ključen je stavek, ki pravi, da je napačno zavračanje odgovornosti oglaševalca, kadar se ta skrije za argument, da se do vsebine medija ne želi opredeliti, hkrati pa v njem aktivno oglašuje. Takšni poduk bi že zdavnaj pričakovali od Slovenske oglaševalske zbornice in smešno je, da se sploh vzpostavlja na ravni dileme. No, seveda oglas vedno tudi je aktivna posredna podpora zapisanemu in mediju samemu. Ne samo, da odgovorni oglaševalci sledijo logiki družbeni odgovornosti, podpora npr. rasizmu ali sovražnemu govoru je nemudoma dojeta kot nekaj, kar uničuje dobro ime oglaševanega podjetja. V tem smislu je Šarčev poziv, sicer formuliran zelo filozofsko, z vidika ekonomike delovanja podjetij čisto odveč: »Ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«?

Zakaj? Če pustimo ob strani, da pri državnih podjetjih niti ne gre nujno za željo po dobičku, saj omenjeni mediji morda niso najbolj ustrezna niša za njegovo kovanje, prej gre za neke vrste politično računico, s katero se vodstva teh podjetij ne želijo zameriti različnim političnim opcijam, je potemtakem poziv v striktnem smislu celo nesmiseln: oglaševanje v družbi nestrpnih v razvitih demokracijah proizvaja izgubo, ne dobiček. K takšnemu spoznanju Telekoma, denimo, nihče niti ne bi rabil pozivati, če bi v njem sedeli kompetentni ljudje.

Nevtralizacija kadrovske napake?

V nizu zapisov sem dokazoval, kako neverodostojen je predsednik vlade, kadar k sebi v kabinet povabi homofobnega in nestrpnega sekretarja. V prispevku Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva  pa opozoril, da bo zato v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi njega popolnoma neverodostojen. V tem smislu je Šarčeva izjava pozitivno presenečenje, ki je morda nastala ravno zato, da bi nevtralizirala neodpravljeno kadrovsko napako, imenovano dr. Damir Črnčec.

Prej citirani stavek o »upravičevanju strpnosti do nestrpnosti« pa je zanimiv tudi teoretsko: ne le zato, ker pojem upravičenja uporabljajo le filozofi in pravniki, temveč ker koncepcija »strpnosti do nestrpnosti« predpostavlja neko drugo, namreč »nestrpnosti do nestrpnosti«. Šarec se je z njo razglasil za vernika vanjo – in to ob številnih v preteklosti že dramatiziranih pozivih slovenskih desnih intelektualcev, da je z njo v temelju nekaj hudo narobe. Pa k sreči ni.

Legitimacije sovražnega govora

Odkriti politizaciji dela slovenskih medijev in končno tudi dela spolitiziranega novinarskega ceha, povsem neproblematizirani na več nivojih, končno tudi na ravni zloglasnega principa uravnoteževanja pri poročilih STA ali RTV Slovenija s polovično domovinsko pravico, saj se ob stališčih »levice« nenehno vštric in enakopravno omenja stališča »desnice«, se je vpričo neslutenega razraščanja homofobije, nestrpnosti in sovraštva pridružila še akademska elita.

Dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak in dr. Jernej Letnar Černič v svojem svarilu premierju, češ, da naj bolj pazi, »da ne bo sam prestopal meje svobodnega delovanja in izražanja, ki pritiče predsedniku vlade«, najprej tendenciozno očitajo, da zahteva prekinitev stikov med oglaševalci in mediji ter pritiska na prve, potem pa v imenu te svobode pokažejo, da stopnje razraščanja sovražnega govora zanje niso nobena posebna težava – bolj se čutijo poklicani zavarovati tiste, ki ga uporabljajo. Težko se je znebiti občutka, da se omenjeni zagovorniki svobode izražanja oglasijo zmerom, ko bi kdo želel obsoditi sovražni govor.

Zdaj, ko je to posredno storil predsednik in pokaral oglaševanje v (Janševih) medijih, kjer je sovraštvo dobilo svoj domicil, so takoj pohiteli, da mu v imenu iste svobode zažugajo. Kakšen paradoks: akademski zagovorniki svobode izražanja so torej zaskrbljeni, če nekdo posvari pred širitvijo sovražnega govora v naši družbi, ker to jemljejo za prekršek v svobodi izražanja! Še dlje od njih je šel za nekatere ikonični dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v obrambi protagonistov sovraštva kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navrgel, da sovražni govor pravno ne obstaja, kar lahko pomeni le, da ga ni mogoče preganjati. O tem, kako je sovražni govor pregonljivo dejanje in kakšna je sodna praksa ESČP, je med drugimi pisala npr. dr. Neža Kogovšek Šalamon.

BMZ sovražni govor ne obstaja tvit

Sovražni govor razglašen za pravno neobstoječega

Negativne bilance

Ne preseneča, da je s strani istih protagonistov sleherna pobuda pregona sovražnega govora, njegovega omejevanja ali sankcioniranja, razglašena za cenzuro in nezaslišan pritisk. V 20. letih boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji beležimo negativno bilanco: del politične, medijske in akademske sfere nas prepričuje, da je ta lažen problem, da sovražnega govora ni, da sta obsodba ali pregon znamenje cenzure. Situacija še nikoli ni bila tako dramatično slaba. Še več, sovražni govor, nestrpnost in ksenofobija še nikoli niso bili v takšni meri normalizirani in sproti legitimizirani.

Pred 15. leti smo pisali in podpisovali peticije, da se sovražni govor širi iz parlamenta in kot kronska dokaza navajali Jelinčičev poziv k puškomitraljeznemu plesu z izbrisanimi in Ruparjevo pregledovanje mednožij poslank. Danes se vanj tudi vrača: Jelinčič se je tja vrnil kot poslanec, Rupar pa dokaj uspešno kandidira za župana Tržiča. Takratne manifestacije sovraštva se zdijo prav benigne proti sedanjim – in bistveno redkeje posajene od sodobnih domačih trendov.

Končno pa je silno simptomatično opazovati ne zgolj poskuse levodesnega uravnoteževanja diskusij o sovražnem govoru, v katerega se zatekajo nacionalni mediji, ampak tudi njihovo klasično uvodno novinarsko pojasnilo v razpravo o tem, običajno, in tudi tokrat, ubrano nekako takole: »Na družbenih omrežjih se je razvila razprava«, ki ji, v tem primeru, sledi omemba zgodbe o oglaševanju javnih podjetij in sovražnem govoru. Cvetober domačih novinarjev, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, znova ni bil sposoben sam vzpostaviti javne diskusije o tem – ampak je moral počakati, da ga v to prisilijo uporabniki tviterja in facebooka.

BMZ altright sovražni govor spletno oko

BMZ in njegova podpora alt-right: simptomalno se napadi na tiste, ki opozarjajo na sovražni govor, kar vrstijo

Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih

Hvalevredna akcija, ki jo želim podpreti: Domen Savič znova opozarja na nedopustno prakso največjih slovenskih oglaševalcev, ki se zgolj na deklarativni ravni zavzemajo za družbeno odgovornost in etiko besede, v resnici pa se oglašujejo tudi v tistih domačih medijih, ki so že dolgo nazaj opustili vse standarde novinarskega dela. Zanimivo bi bilo raziskati, po kakšnem ključu.

Te dni je Savič objavil javni poziv Telekomu, ki oglašuje npr. na portalu Nova24TV in znotraj televizijskega programa iste medijske hiše, da se do svojega spornega oglaševanja opredeli. Sprva ni prejel javnega odgovora –  in v današnjem Večeru opozarja na to dejstvo.

Savič Telekom Večer

Večer, 13. september 2018: kako Slovenci financiramo fake news

No, v še enem zapisu danes objavlja čisto svež odgovor Telekomove službe za komuniciranje in odnosov z javnostmi, ki je vmes le prispel, in nato še svojo repliko; citiram le ključen odlomek:

Zahvaljujem se vam za odgovor, nad katerim sem globoko razočaran – in ne bom edini. Razočaran zato, ker se izmaknete odgovoru, ponavljate pa prazno floskulo o ločenosti oglaševanja od vsebine medija. Primer: če se nek oglaševalec reklamira v neonacističnem mediju, ki podpira holokavst, to za oglaševalca po vašem stališču ni sporno.

Oglaševanje je eden od virov dohodkov za vse medije in s prihodki iz tega vira medijske hiše financirajo vsebine, novinarje in drugo osebje. Nemogoče je oglaševati na določenem mediju in hkrati odmisliti njegovo vsebino. Implicitna podpora je nujno dejstvo. Ker Telekom Slovenija zaenkrat še vedno oglašuje na spletnem mestu Nova24TV in v televizijskem programu taiste medijske hiše, lahko rečemo, da finančno podpira vsebine tega medija, da lahko izidejo – razen seveda v primeru, da za oglaševanje na tem portalu ne plačujete.

Nato naletimo na prvi večji problem. Družba Telekom ima na svojem spletnem mestu pod oddelkom Družbena odgovornost omenjen projekt Moč besed, za katerega pojasni (poudarki so moji):

»V Telekom Slovenije smo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije (ZPMS) junija 2014 pričeli s pobudo Moč besed, s katero želimo opozoriti na pojav sovražnega govora na spletu med mladimi.«

»Kampanja »Kar poveš, je zares«, ki je primarno namenjena mladim, se osredotoča na vpliv, ki ga lahko imajo žaljive izjave na posameznika in nadgrajuje lanskoletno kampanjo »Ne objavi, kar te lahko gnjavi«, ki je opozarjala na premislek pri objavljanju lastnih vsebin na družbenih omrežjih.«

»Zato tokrat spodbujamo razmislek o negativnih odmevih objav in posledicah, ki jih lahko prinašajo neprimerne, škodljive ali žaljive vsebine na družbenih omrežjih.«

Hkrati v razdelku Družbena odgovornost pojasnjujete, da »posebno pozornost namenjamo mladim, zato smo v želji po čim bolj kakovostni spletni prisotnosti mladih v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije poleti 2014 pričeli s pobudo Moč besed. Moč besed se zavzema za spodbujanje strpnosti, ki prinaša trdnejše sožitje, boljšo kakovost življenja, večje možnosti razvoja ustvarjalnega potenciala in krepitev prijateljskih vezi. Spodbujamo sprejemanje drugačnosti in grajenje medvrstniških in medgeneracijskih odnosov na podlagi spoštovanja, tolerance in osebne rasti.«

Celoten Savičev zapis je dostopen na bettermedia.eu.

Savič nova 24 brščič

Nedavni članek, že analiziran na tej strani: na desni strani zasledimo oglas Telekoma

Murgelska pica ali SDS v piceriji

Ni prvič, da igrajo pice pomembno vlogo v političnem oglaševanju. No, pri predsedniku republike, dežurnem koketu in »enem-izmed-nas«, recimo ob podobi avtomehanika, mesarja ali asfalterja tudi v formatu pridnega picopeka.

Pahor picopek

Predsednik kot picopek (vir: Lokalno.si)

Zadnji Janšev oglaševalski dosežek v obliki volilnega videa je ponudbo pic naredil za osnovno gesto metafore, s katero nam sporoča, da je volilna izbira podobna izbiri pice. Naracijski lok je komično primitivističen, kot se za čas volitev spodobi – in najbrž je narejen na podlagi globinske analize profila volivcev, ki jim je namenjen.

Starejši par se odloča o tem, pri kom naročiti pico. On je naiven, njegova draga je previdnejša. On bi naročal pice pri tistih, ki jih oglašujejo kot najboljše, ona pri preizkušenih starih picopeških obrazih. Ker ve, da so novi prazni in sumljivi.

sds pica naročilo

Par, ki naroča pico

Ko na vrata istočasno pozvonita oba prinašalca pic, eden zanjo in eden zanj, oba hvalita svojo. Na prvi piše »Pica Murgle«, na drugi piše »SDS«. Kamera nam nato pokaže presenečenje pri prvi »okrašeni« pici iz najbolj demonizirane četrti v Ljubljani – legla primordialnega sovražnika Janševe paranoje, torej komunizma in njegovega slovenskega praočeta, Milana Kučana.

Ob odprtju škatle na »pici Murgle« namreč par začudeno ugotovi, da je naplahtan: polovica pice manjka. No, izdelek iz preverjene SDS picerije je »nemanjkajoč« – tega nam sicer ne pokažejo, na to lahko le sklepamo na podlagi zadovoljnega prinašalca in omenjenih zakoncev.

SDS pica murgle

Pica Murgle in prikrita manjkajoča polovica

sds pica manjka

…in razkrita manjkajoča polovica

Pred tem sem zavrti sugestivno politično sporočilo: »Premisli, preden izbereš« in za tem »Prava odločitev« z logotipom stranke SDS.

No, pri Janševi stranki so na njihovem Youtube kanalu svoj propagandni video pospremili s svarilom:

»Ne dovolite, da vas zavedejo z lepimi besedami. Premislite, preden izberete!«

Resnici na ljubo sporočilnost malce šepa. Da je Janševa pica boljše od Kučanove, moramo kar verjeti na besedo. Kar so nam pokazali, je zgolj to, da pri slednjem polovica pice manjka. Glede na demonizacijski propagandizem še dobro, da je v videu niso zastrupili.

Česa nas nauči ta video? V najbolj emblematičnem smislu predvsem brezsramnega podcenjevanja državljanove inteligence. Takšna mizerna produkcija in njen predviden (ali predvidljiv) uspeh kažeta predvsem na dejstvo, da smo glede vseh standardov zgrmeli na dno nekakšnega oglaševalskega primitivizma. Ki je žal vmes, zaradi načrtnega zniževanja kriterijev, postal naša realnost. Namreč taki oglasi, čeprav se komu zdijo komični, učinkujejo. In ravno tega bi nas moralo biti strah.

sds pica sds

Zmagovita pica SDS iz videa

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

MURGELSKA PICA ALI JANŠA V PICERIJI, podganje-repati sonet

Si zmislila je kreativna buča
dve lepi pici za domov, vabljivi …
Ko ena zrasla je na Janše njivi,
nadeval drugo v Murglah je sam Kučan.

Voliti je kot – naročiti pico!
Pomembne so izkušnje, peka pridnost,
potrebna kar največja je previdnost …
Oglas vsiljuje esdees »resnico«.

Zakonski par bo zdaj bolela glava,
saj v kadru je kot s prstom primerjava:
če pica esdees je velikanka,

pa Kučanove pice pol že manjka
(čeprav krasi jo mašnica rdeča).
»Kdor prav bo volil, tega čaka … sreča!«

»Humoren« slog razkriva primitivca:
podtika laž, računa na naivca.