Nova Slovenija s pomočjo tednika Domovina naskakuje slovenska gospodinjstva. In to kar vsa po vrsti! Malce bahavo in ne ravno krščansko pravijo, da so »ta hip najboljši slovenski družbeno-politični tednik«, pri novačenju novih naročnikov pa uporabljajo geslo »Podprite neodvisno novinarstvo«.
Človek bi celo napak pomislil, da so res docela neodvisni! Več kot dovolj razlogov za pozornost in dolžno analizo, ki je v medijskem mainstreamu doslej največkrat izostala. Kako bi tudi, ko pa komentatorji in novinarji Domovine, ti so Rok Čakš, odgovorni urednik, nato Martin Nahtigal, Marko Balažic in Peter Merše, nastopajo kot gostje v oddajah, kot so Odmevi, Dnevnik, Radio Slovenija ali Studio City, POP TV in v številnih drugih. Zakaj bi torej voditelji teh oddaj ali novinarji vrtali v prava politična ozadja Domovine, če koristijo njene komentatorske usluge? Saj bi potem pljuvali v lastno skledo in sebe naredili za neverodostojne! Toliko o poštenih »psih čuvajih«.
Naskočili so vsa gospodinjstva
Da je v ozadju Domovine posredno stranka Mateja Tonina, najbrž ni več potrebno posebej dokazovati – pa čeprav bi to od največjih medijev, ki leta sramežljivo molčijo, več kot pričakovali. Naj spomnim na niz zapisov Domna Saviča alias Državljana D, da gre za medijski podaljšek NSi skozi neupravičeno financiranje z javnim denarjem v oglaševalskih kampanjah, ki se vrtijo na spletišču zavoda Iskreni in Domovine. Tudi poročila o oglasih za novačenje vojakov ministrstva za obrambo, ki ga Tonin, nam pokažejo, kako je bil zakup oglasnega prostora prilagojen v korist medijev blizu SDS in NSi. Pri tem se pojavljata obe imeni, ki vodita projekt Domovine: Igor Vovk kot direktor Zavoda Iskreni v imenu izdajatelja, in Tino Mamić, njen odgovorni urednik. Bodi dovolj, povezave med Domovino in Toninovo stranko sem podrobneje razčlenil že v Provladni tednik Domovina proti medijski pohabljenosti, toda za pohabo STA in Politični komentatorji in strankarski mediji.
Sicer ni prvič, da so se pri Zavodu Iskreni lotili za delitev brezplačnega oglasnika v 585.000 izvodih, to so storili že lanskega maja. Letos pa je enako dejanje minilo brez novinarskega komentarja in potrebne pozornosti. Tokratno številko je Igor Vovk na strani www.iskreni.net pospremil s takšno najavo:
»Tako bo brezplačni oglasnik Domovina na vse slovenske domove prispel skupaj z drugimi reklamami v ponedeljek, 21. marca. V njem je uredniška ekipa Domovine pripravila medijsko novost: vodnik po volilni izbiri, kot ga doslej še ni bilo. Vsebinsko primerjavo programov najpomembnejših slovenskih strank.«
Izdelek v številki in na spletu oglašujejo Žiga Turk, Rado Pezdir, Gregor Čušin in še nekateri posamezniki. Prvi celo navdušeno razlaga, da je »Domovina ta hip najboljši slovenski družbeno-politični tednik«, čeprav je po svojem bistvu v obrtniškem smislu, ko gre za vsebino, resnično zelo bizarno čtivo, takšen pa je tudi zaradi s težavo prikrite politične in ideološke ambicije. Na 32 straneh nekakovostnega papirja bomo med drugim našli dvostranski nasvet bralki pod naslovom »Moj mož ima nerealna pričakovanja v spolnosti«, kjer družinska terapevtka Janja Grilc svetuje nesrečni ženi, naj moževe želje po več seksa tedensko rešuje vzajemno z njim, kajti »telo je vaše in ga podarite možu le takrat, ko boste čutili, da si to res želite«.
Presežek številke bi moral biti naslovni tekst »Vodnik po volilni izbiri«, nekakšen pregled programskih stališč strank pred volitvami, v katerem mrgoli namigujočega diskreditacijskega diskurza, s katerim se opisuje profile volivcev strank Levica, Socialni demokrati, SAB, LMŠ in Gibanje Svoboda, v ideološkem smislu pa je vreden branja pedagoško intonirani zapis z naslovom »Kako otroka vzgojiti v državljana, ki bo hodil na volitve«.
Politikov se ne kritizira
Avtorica Lucija Čakš v omenjenem besedilu razmišlja, kako vzgajati otroke, da bodo postali aktivni državljani in po možnosti nekoč tudi hodili na volišča. Njen predlog je preprost: peljati jih moramo s sabo, da se naučijo tega, kako potekajo volitve in čemu služijo. Obenem še svetuje, da politikov otrokom ne smemo predstaviti skozi prizmo prepričanja »Vsi so isti«. In če smo že desetletja v šolah gojili kritično mišljenje in spodbujali analitičnost, je tokrat v perspektivi tednika blizu Novi Sloveniji pogled obrnjen na glavo. Kritizirati ne smemo, saj s tem valimo krivdo na politike, namesto da bi sami sprejeli svoje grehe:
»Ne valite krivde za vse neuspehe sebe in svojih bližnjih na državne in lokalne voditelje. Gotovo tudi oni delajo mnogo napak, vendar v stalnem pritoževanju in nespoštljivem govorjenju o voditeljih države nismo ravno dober zgled otrokom, predvsem pa jih s tem ne spodbujamo, da so ponosni na svojo državo.«
Prava drža do politikov je vaja v strpnosti, do njih bi morali gojiti več razumevanja! Zgodovina je polna žalostnih primerov, ko je ljudstvo otrplo in v skoraj hipnotičnem stanju sledilo svojim diktatorjem, se jim klanjalo in jih slavilo. Zato velja: če gre v politiki kaj narobe, je dobro pomisliti na svoj delež odgovornosti in potrpeti, kritizirati avtokrata na oblasti bi bilo ošabno, pritoževati se tudi, končno pa tudi ne dovolj domoljubno, kajti na državo, avtokratsko recimo, se splača biti ponosen.
Pot, ki jo predlaga Domovina, svetuje neke vrste antikritičnost, vendar prav skozi to razkriva svojo lastno zlizanost z oblastjo, vredno le spoštovanja; si res lahko predstavljamo, da bodo krščanski demokrati, če bodo znova v opoziciji, nekritični do »leve« vlade, vse v imenu svetlega zgleda otrokom v iskanju patriotskih čustev? Rado Pezdir bi dejal, in tudi je, da mu je všeč raznovrstnost v Domovini. Najbrž je brezkritičnost za otroke takšen obet, iz katerega potem zraste veliko: velik nekritičen državljan, ki mu ni mar za izginjanje demokracije, korupcijo in politični klientelizem, podrejanje medijev, sodstva in tožilstva, nad Toninovi posegi v gospodarstvo, sploh nad nastavitvijo podpredsednika Nove Slovenije na čelo Darsa, pa mora biti naravnost navdušen.
Družinska molitev za politike
Še pogumnejša je Lucija Čakš v naslednjem elementu svoje državljanske vzgoje za otroke:
»Naj se zavejo, da naši predsedniki, ministri, župani in drugi funkcionarji niso le liki s televizije, temveč resnični ljudje, ki bi jim prav prišla vsaka podpora v iskanju pravih odločitev. Zato jih redno vpletemo med molitvene namene pri skupni družinski molitvi.«
Motiv brezkritičnosti in molitve sta si zelo podobna, obema je skupno ponižno sprejemanje aktualnega stanja iz verskega prepričanja. Aktiven državljan pač aktivno moli in nima pripomb, v tem duhu uči svoje otroke. Rekatolizacija družbe, ki jo s svojo ideologijo molitve ponuja Domovina, se po agendi ujame z nedavnim predlogom Nove Slovenije po uvedbi posebnih državnih vavčerjev za pripravo na Sveti zakon. Bi jih uvedli tudi za molitve politikov?
Si dovolj slikovito predstavljamo, da pri Toninovih pri skupni družinski maši navijajo za premierja Roberta Goloba, kulturnega ministra Luko Mesca in zunanjo ministrico Tanjo Fajon, pri Alenki Bratušek in Marjanu Šarcu pa so se zatekli k priprošnji po aprilski volilni nedelji? Najbrž bodo po premisleku dejali, da s tem nimajo težave, čeprav v kampanji nič ne kaže na takšno prijaznost.
Molitev se utegne odviti tudi pri izdajatelju Domovine, že zato, da se ne zaprejo vse oblastniške pipice. In kdo bo izrekal priprošnje za neodvisno novinarstvo in več demokracije, ki nam jo je ukradla Nova Slovenija?
Več:
Provladni tednik Domovina proti medijski pohabljenosti, toda za pohabo STA
Politični komentatorji in strankarski mediji
Nova Slovenija bi uvedla vavčer za mlade, ki se pripravljajo na sveti zakon
Hajdinjak ostaja podpredsednik stranke in obenem vodi Dars
Volčje kvote kot ime za politično vmešavanje v podjetja: podpredsednik Nove Slovenije na čelu Darsa
You must be logged in to post a comment.