Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga

Včerajšnji Tednik je postregel s prvovrstno demonstracijo nerazumevanja koncepta sovražnega govora, uporabno tako rekoč za študijske namene. Sogovorci so bili razvrščeni po liniji dveh taborov. Med tiste, ki sovražnega govora skoraj ne zaznavajo, na tej liniji sta dr. Jernej Letnar Černič in dr. Andraž Teršek, in tiste druge, ki pred njim svarijo in so zaskrbljeni zaradi njegovega naraščanja, v oddaji so nastopili dr. Dragan Petrovec, dr. Iztok Šori, Andrej Motl in Matjaž Gruden.

Ker generalni državni tožilec Drago Šketa ni imel čas za nastop pred kamero, zaradi česar ga je novinarka Anja Šter nekoliko zbodla, so zavrteli njegovo kratko, sicer že kakšno leto staro izjavo, a dovolj pomenljivo:

»Sem si v tem trenutku zadal cilj, da se tovrstna kazniva dejanja posebej sofisticirano obravnavajo, brez da se posega v pravico svobode govora.«

Izziv za generalnega tožilca sem nedavno že pribeležil v zapisu Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?. Pomislimo zdaj, kaj točno je Šketa, ki je napovedal oster boj proti sovražnemu govoru v svojem mandatu, sploh povedal v citiranem navedku.

Prvič, naznanil je dodatno sofisticirano obravnavo takih kaznivih dejanj. Lepo, toda le kaj bi to pomenilo? Če res ne pozna pojma sofisticiranosti, se mu sicer oprosti, kajti njegova izjava je sicer nesmiselna: kar potrebujemo, je manj sofistike pri tem, ne več. Zato bodimo dobrohotni in privzemimo, da je želel reči nekaj takega kot »posebej temeljito« ali »poseben natančno« obravnavo.

tednik šketa sovražni govor

Šketa v včerajšnjem Tedniku o bolj sofisticirani obravnavi

Drugič, in bolj resno: Šketa napoveduje, da bo preganjal sovražni govor, ne da bi posegel v pravico svobode govora. Kar je približno tako, kot če bi kdo dejal, da bo iz kroga narisal kvadrat, ne da bi kvadrat nehal biti kvadrat. Pregon sovražnega govora ravno JE poseg v pravico do svobode govora, kjer se mora tožilec pri presoji konkretnih primerov tudi zakonskih določb kaznivih dejanj odločati glede kolizije dveh legitimnih interesov: pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) na eni strani in varovanja integritete in dostojanstva posameznika oziroma posredno družbenih skupin (63. člen Ustave RS) na drugi strani.

Povedano drugače, dokler generalni državni tožilec čisto resno pojasnjuje, da bo kaznivo dejanje sovražnega govora obravnaval, ne da bo posegel v pravico svobode govora, prvega sploh ne bo obravnaval.

Kaj smo torej v prispevku Tednika izvedeli? Čisto na kratko: da obstaja izrazit strokovni nekonsenz okoli tega, kaj sovražni govor v praksi je. Celo tako močan, da nekateri pravijo, da ga še niso zaznali. Se pravi,  kar je moja stara metafora, je strokovna razprava o sovražnem govoru v Sloveniji skoraj na las podobna večni debati o pošasti iz Loch Nessa: eni pravijo, da so jo videli, a niso prepričani, spet drugi pa, da ne obstaja.

In še za eno informacijo smo bolj izkušeni: da generalni državi tožilec v državi, kjer bi na begunce streljali, jih zaplinjali in deportirali, v kar so prepričani celo v kabinetu predsednika Marjana Šarca, verjame v kvadraturo kroga. Res sofisticirano.

Voje Tednik noži

Insert iz Tednika: izjavo je dr. Letnar Černič nemudoma prepoznal kot takšno, ki ‘ne spodbuja k sovraštvu in nasilju’.

Več:

Zadrega generalnega državnega tožilca: kako preganjati sovražni govor, če ni kaznivo dejanje?

Kadunc, Thompson in stokanje glede odgovornosti

Zelo redko se zgodi, da generalni direktor RTV Slovenija piše javne apele. Oziroma kolumne. Ker imamo novega, se je to zgodilo prvič.

Igor Kadunc je na »svojem« MMC RTV Slovenija objavil nekakšno opozorilo. Tematsko razvrstiti njegov zapis je silno težko: v njem je želel povedati, da je nezadovoljen, ker odgovorni uredniki, od katerih to pričakuje, ne odstopijo.

Kolumna si predvsem zaradi navedenega dejstva zasluži pozornost. Nesporno gre za žanr, ki ni pogost ne v Sloveniji ne širše. Zapis je nastal po seji programskega sveta javnega zavoda, s katero očitno ni bil zadovoljen. Zgodba je enostavna: po predvajanju prispevka o pevcu Thompsonu v oddaji Tednik, ki ga je večina dojela kot posredno in nespretno reklamiranje nacionalizma in ustaštva, so se zaradi protestov proizvedle zahteve po ukrepanju. Na koncu je urednik oddaje Igor Pirkovič kot urednik oddaje zapustil to funkcijo. Množični mediji pa so poročali, da Kadunc zahteva še kakšno drugo glavo. Oziroma raje kakšno drugo.

Kadunc kolumna Thomspon

Razbremeniti nadrejene

Po svojem odhodu je Pirkovič povedal nekaj pomenljivega: da je želel s tem dejanjem razbremeniti svoje nadrejene. V tem primeru odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik in morda tudi direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj. Svoj odhod je torej javno razložil kot razbremenitev drugih odgovornih.

Že iz tega dejanja smo lahko zaslutili, da so zahteve direktorja radiotelevizije po sankcijah postavljene višje. Kadunc je v svoji kolumni napisal:

Ob primerih kršenja katerih koli internih pravil katere koli organizacije se pokaže dvoje. Ali so formalna pravila konsistentna in drugič: ali so ljudje sposobni zaznati in ustrezno sankcionirati kršitev. To še toliko bolj velja za javno RTV Slovenija, od katere se pričakuje, da ima ustrezne akte in sistem, da v primeru kršitev teh ustrezno ukrepa, upoštevaje značaj in velikost kršitve.

In ne, res ne gre za neko željo po menjavi vodilnih na Televiziji Slovenija! Že v sredo sem bil obveščen, da bom, ker samo razmišljam o tem, da bi v skladu s 55. členom Statuta RTV Slovenija začel postopek za razrešitev direktorice TV Slovenije, prejel ustrezno porcijo “gnojevke”. In (prva) je res priletela, kako simbolično, iz požara, že v soboto. Kot pozdrav pred sejo Programskega sveta RTV Slovenija. Lahko bi vse skupaj ignoriral in stoično prenesel, ampak spet ne gre zame, kot se želi prikazati. Zelo žal mi je, da se moramo ukvarjati s stvarmi, ki so pravzaprav zelo preproste. Vendar so ob tem tudi zelo pomembne.

Požar, najbrž gnojevka na portalu Bojana Požarja, ki jo je stoično prenesel, je prikazan kot ovira na poti zahteve po dodatnih oziroma ustreznih sankcijah. Povedano drugače, mediji so ves čas poročali o tem, da direktor pričakuje odstop Rebernikove in morda tudi Biziljeve. Kaj od tega nam potrjuje citirana kolumna?

Kadunc se v njej sklicuje na kršitev Poklicnih pravil in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Ob tem kot avtoriteto ne zastavlja lastnih spoznanj, temveč stališče varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, ki da je na osnovi prejetih pripomb ocenila prispevek in navedla, da je po njenem mnenju šlo za nekaj pomembnih kršitev načel. Direktor je nato »prebirajoč njene ugotovitve«  kot varuh zakonitosti lahko posvojil njeno argumentacijo. Zato je, še dodaja, na programskem svetu to storil: podal izjavo, da se z njenimi ugotovitvami strinja.

V kratkem historiatu primera je nato nakazal pričakovanje, da direktorica televizije ukrepa ne samo proti Pirkoviču, temveč tudi proti odgovorni urednici:

Ker je skoraj vsem očitno, da so šle stvari v napačno smer, sem pričakoval, da bo direktorica Televizije Slovenija v razumnem času sprejela odločitev, ali je treba zaradi ugotovljenih kršitev sprejeti kakršne koli ukrepe. Z dopisom dne 30. maja 2017 me je obvestila, da je odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija sprejela pisni odstop urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga razporedila na druge zadolžitve. Iz sporočila direktorice televizije se da razumeti, da drugih ukrepov ni imela v mislih.

Ker se mi je zdelo, da se morda ni seznanila z dejstvi, da je prispevek nastajal ob nadzoru odgovorne urednice, in da je mogoče, da se je zavedala, da bo kršil programske standarde in poklicna merila ter načela novinarske etike, sem jo pozval, da odločitev o neukrepanju zoper odgovorno urednico informativnega programa znova pretehta. Z njo sem opravil tudi nekaj razgovorov. Vendar je ostala pri svojem stališču.

Razlog tiči v formalni ureditvi RTV Slovenija, še pojasni, kajti sam bi očitno kot generalni direktor takoj razrešil Rebernikovo, če bi imel takšno pristojnost. Toda za razrešitev odgovornih urednikov mora predlog podati direktor radia ali televizije, kar se ni zgodilo. Povedano zelo preprosto: Kadunc je od Biziljeve pričakoval, da bo podala predlog za razrešitev Rebernikove, česar prva ni storila.

Načelnost in lamentiranje

Na tej točki se začne bizarno stokanje in lamentiranje.  Kadunc pojamra, da živimo v nenavadnih krajih, kjer odgovorni ne ravnajo odgovorno:

Je prav, da se ob evidentnih kršitvah pravil odgovornim urednikom ne zgodi nič? Oziroma se konča pri tem, da se sprejme ponujeni odstop urednika, ker naj bi doživljal pritiske? Po mojem mnenju ne! Menim, da takšno ravnanje pomeni povsem napačen signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Posebej pa tudi signal odgovornim urednikom, da se ugotavljanje morebitne odgovornosti konča zgolj s sankcioniranjem novinarja ali urednika. Da gre torej za onemogočanje izvajanja morebitnega sankcioniranja kršilcev tega osnovnega akta odgovornosti pri delovanju javne RTV. Takšno ravnanje označujem kot izničenje naporov vseh, ki se zavzemajo za to, da bi ravnali tako, kot zakon in samo bistvo RTV Slovenija nalagata novinarjem in urednikom. V tem primeru ne gre več za solidarnost, ne gre za sankcioniranje, kajti nihče kljub ugotovljenim kršitvam ne bi izgubil službe. Prav tako ne gre za “naše” in “vaše”, gre preprosto za načela.

Se pravi, kot pove direktor zgoščeno: »Na Televiziji Slovenija se celo čisto resno postavlja vprašanje, ali so odgovorni uredniki res odgovorni tudi za spoštovanje programskih standardov, poklicnih meril in novinarske etike.« Ob tem polemizira z argumentom Rebernikove, češ da odgovorni uredniki »vsakega prispevka ne morejo pregledati pred objavo«. Temu nato v ironičnem podtonu doda argument Biziljeve, češ da je njihova pristojnost »načeloma v finančni, programski, kadrovski in produkcijski realizaciji«. Iz česar naj bi sledilo, meni Kadunc, da odgovorni uredniki naj ne bi bili odgovorni za morebitne kršitve osnovnih aktov, ampak so za to odgovorni uredniki oddaj.

Vedeti, kakšen je prispevek

Nesporno postavlja relevantna vprašanja definiranja odgovornosti in njenih nosilcev. Po njegovem velja, kajti s povedanim »se ne more strinjati«, osnovni postulat pri presoji, ki se glasi: »Če je vedel ali bi moral vedeti«. Se pravi: če je Rebernikova vedela, kakšen je prispevek, potem je odgovorna. In ona je menda dejala, da je vedela, zaradi česar je »pričakoval, da odstopa ne bo ponudil le Igor Pirkovič«.

Takoj opazimo, da je trditev v opreki s poprejšnjo načelno opazko, ki je zagotavljala, da odgovorni urednik ne more poznati vsakega prispevka. Če drži, da tega je, potem takšnega načela pri presoji niti ne rabimo upoštevati.

Na tej točki Kadunc zaključi z dvojim. Najprej z »mentalitetno« posplošitvijo, v katero vključi lastno pozicijo direktorovanja:

Pa očitno Slovenci res nimamo vgrajenega sistema samorefleksije, ki bi nam omogočila, da če je očitno, da smo izgubili zaupanje tako ali drugače nadrejenega, pač častno ponudimo odstop?

Se pravi: kako je mogoče, da se na javnem zavodu vsi požvižgajo, če izgubijo zaupanje generalnega direktorja? Hecno, o tem se sprašuje direktor. Temu sledi še lamentiranje o »bitkah«, ki sledijo pričakovanju, da bo nekdo odstopil. In zdi se, da tudi defetistično in kalimerovsko pričakovanje čistk na svoj račun:

Ne, pri nas nastane nekakšna vojna za “prav”, ki naj se na koncu potrdi z vsaj 15 glasovi za ali proti. Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. Opozorjen sem bil, da bo to odmevalo celo v Evropi, ker naj bi se šel neko čistko! Da, in da bom dobil golido.

Sklep

Besedilo je nenavadno. Vzeto v splošnem je nesporno jasno, da se je Kadunc namenil pojamrati javnosti, iz nje narediti naslovnika. Češ: interno zahtevam odstop, zgodi se nič. Pri tem ni pomislil, kako s takšnim pritoževanjem sebi spodkopava verodostojnost. Da se lahko osebi, s katerima polemizira, Biziljeva in Rebernikova, počutita zelo varni. V smislu: poglejte ga, kako je nemočan. Togotno benti, izvenserijsko piše kolumne in apele, kajti to je edino, kar mu preostane, ker drugi ne plešejo tako, kot si je zamislil.

In v veliki meri to res drži. Dejstvo je, da Kadunc ima pristojnost razrešiti Biziljevo. Tudi zaradi tega, ker ni storila pričakovane zamenjave podrejene. In je prej videti, da tega Kadunc zaenkrat ne bo storil. Težava je torej v njem, v njegovi lastni negotovosti. Seveda bi bilo možno, da je kolumna le oblika še zadnjega pritiska v pričakovanju odstopov pred razrešitvijo. Ker si pač ne želi ali ne upa potegniti omenjene poteze. V tem primeru je direktor javnost, ki jo naslavlja, nekako vzel za svojega talca.

Po drugi strani se zdi, da ima v svojem opisu domačijske prakse popolnoma prav. Odgovorni se običajno res ne obnašajo odgovorno, kar velja za vse družbene sisteme. In če upoštevamo prostodušno Pirkovičevo izjavo, da je odstopil le zato, da drugim ne bi bilo treba, se takšen vtis domačijskosti prelaganja odgovornosti le še potrjuje.

Sicer pa nisem opazil, da bi kakšen medij Kadunčevo resda nerodno kolumno zaznal. Bojim se, da se je avtor uštel v pričakovanju odmevnosti. Če to že dokazuje, da pač živimo v krajini, kjer razprava o odgovornosti novinarstva ni tema, ki bi pritegnila medijsko pozornost, lahko vsak presodi zase.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KADUNC, THOMPSON IN STOKANJE, sonet

Je ena bizgec*, druga kaže rebra* …
Kako znebil bi se nevarnih punc,
razmišlja, tuhta general Kadunc.
Zanj žal je previsoka to algebra.

Pretvarja se, da brez moči je, reva,
kot da je lik iz limonade žanra.
Za javnost glasno stoka, hudó jamra,
Pa je preprosto … Naj odstop zahteva!

Moč, konec koncev, daje mu statut.
Sta Thompsonu reklamo dopustili –
zadosten vzrok, da bi ju odpustili

in rekli hvala za njun desni trud.
Kadunc pa noče »z gnojem« bit’ polit,
želí, da kozi celi sta, volk – sit!

*Bizilj
*Rebernik

Šoparjeva plemenita kariera in manj plemenit namig

Ob slovesu iz oddaje Tednik je počilo v javni komunikaciji med voditeljem Jankom Šoparjem in vedejem direktorja RTV Slovenija, Markom Fillijem. No, najbrž tudi v javni.

Okvir zgodbe je precej preprost: Šopar si je po vsem sodeč ob upokojitvi obetal, da bo za nacionalko delal še naprej in pripravljal nostalgično, že utečeno rubriko Črnobeli časi – očitno znotraj obstoječega Tednika, ki ga po novem vodi Jelena Aščić. V njej je obstajala rubrika z naslovom Bilo je in bila deležna hvaležnega sprejema.

sopar-filli-slovenske-novice

Odlomek iz članka v Slovenskih novicah

A je od začetnih dogovorov, če gre verjeti njegovi plati, ostalo zelo malo: po 44 letih novinarske in voditeljske kariere mu je bilo sporočeno, da kot upokojenec ni primeren, da njegovo delo zato ni v skladu s poslovno politiko javnega servisa. Tako vsaj Šopar na svojem Facebook profilu.

Na spletni Mladini so opozorili celo, da je morda odločitev (tudi?) ideološko pogojena: rubrika naj bi morda prikazovala (domnevne) svinčene čase iz rajnke socialistične Jugoslavije kot preveč prijazne in vredne nostalgije. Kar je janšiste na RTV, kot je zapisal na istem mestu Ivo Godnič in mu je Šopar pritrdil, preveč zmotilo.

Tudi Slovenske novice so povzele del njune javne polemike. V kateri sta si izmenjala nekaj krepkih o lažnivosti, povzročanju škode javnemu servisu, programskem interesu in seveda poklicnih standardih:

»Ustavilo se je pri vodstvu, češ da nisem primeren, čeprav v hiši še vedno dela nekaj upokojencev. Nihče mi ni rekel v obraz, da tega ne morem več početi,« pravi Šopar, ki meni, da bodo nekateri gledalci zagotovo pogrešali rubriko, ki je nastajala s pomočjo bogatega arhiva nacionalke. »Zdi se mi škoda, da ga čisto nič ne izkoriščajo,« še pravi. Ob tem pove, da bo svoje znanje dal komu drugemu, če ga njegov nekdanji delodajalec ne potrebuje več. »Ne morem biti tiho ob vsem, kar vodstvo počne s tistim, kar smo z odrekanji, pripadnostjo in veseljem gradili zdajšnji, ne bodi ga treba, upokojenci.« Na njegovo kritiko se je odzval Filli, ki je bil bistveno bolj redkobeseden. »Škoda, da se sicer plemenita novinarska kariera konča z lažnivim zapisom. Upam, da kot novinar ni deloval tako in da je informacije preverjal pred objavo.« Gledalci so Šoparju stopili v bran, on pa je iskreno vesel njihove podpore, na Fillijeve očitke, da laže, se je odzval z besedami: »Nisem se zlagal, to so dejstva. Onemogočeno mi je bilo, da delam, kljub programskemu interesu,« nam je še povedal Šopar. »Filli je nacionalki povzročil veliko škode,« pove za konec svoje dolgoletne kariere na nacionalni televiziji, ki jo bodo »direktorčki« po njegovem mnenju sesuli, da od nje ne bo ostalo nič.

Insinuacija kot izmikajoča se metoda

Oglejmo si še enkrat ključen stavek, ki me bo zanimal:

»Škoda, da se sicer plemenita novinarska kariera konča z lažnivim zapisom. Upam, da kot novinar ni deloval tako in da je informacije preverjal pred objavo.«

marko-filli-fb-sopar

Fillijev odgovor Šoparju na Facebooku.

O vlogi namiga v argumentaciji sem že večkrat ugotavljal, da sodi v dnevni železni repertoar politike in javnih razprav. Več ga je, manj je ta kvalitetna. Insinuacija kot takšna strogo vzeto ni logična zmota, je pa v temelju marsikatere izmed neformalnih zmot, še zlasti v primeru ad hominem ali ad ignorantiam.

Pri ad ignorantiam govorec še zlasti sledi agendi sejanja dvoma in postavlja bolj ali manj široko mrežo ugibanj, da bi psihološko učinkovito sprožil sume. Insinuacija se največkrat zadovolji z namigi, kajti govorec poskuša ravnati prikrito, največkrat iz strahu pred očitkom o nasprotnem.

Ustvarjanje vtisa, da je povedano resnično ali da bi lahko bilo resnično (v danem primeru namreč, da je Šopar bil morda zanič novinar, ki marsikdaj ni preverjal dejstev) nima statusa izrečene trditve, zato je posledično izjavljalcu ni treba zagovarjati. Ker ni trditev, pa ni argumentacije in s tem insinuacija kot takšna ne more biti zmotna – ostane le, da ocenjujemo njeno retorično vrednost in etično ustreznost.

Ker je perfidna, insinuacija hitro postane izjemno hvaležno sredstvo in metoda za blatenje, širjenje dvomov in nepotrjenih domnev, žaljenje nasprotnika in ustvarjanje napačnih vtisov. Je odlična tehnika, če seveda obožujete manipuliranje, da razpravo usmerite kam drugam od bistvenega, sploh če imate glede tega nujo in je za vašo pozicijo to potrebno. O njegovem statusu v argumentaciji pribeleži Douglas Walton tole:

The use of argument by innuendo to cast aspersions, doubts, and misgivings, has generally had a borderline status as a legitimate subject for study in logic. We know that, practically speaking, this kind of argumentation is very powerful and also very common in everyday conversation. But pinning such a practice down as some sort of fallacy or incorrect argument has appeared to be an elusive project. After all, if premises and conclusions are not clearly or explicitly asserted in this kind of argumentation, how can we detect and evaluate specific instances of failure to present valid or correct arguments?

Rubrika ali velika škoda, to je zdaj vprašanje

V danem primeru je pač težko verjeti, da so Šoparju odrekli sodelovanje pri rubriki le zato, ker kdaj poprej informacij ni preverjal pred objavo. V tem primeru bi ga verjetno ob dolgih letih plemenitega novinarstva – še ena Fillijeva insinuacija, verjetno, namig na Šoparjevo politično koketiranje s plemenitim Jelinčičem -na nacionalki verjetno že opozorili. Ali bi ga morali. In mu posledično odmerili kakšno manj pomembno delovno mesto. Ne, to se ni zgodilo, niti česa podobnega niso mogli ugotoviti gledalci. Direktor se mora za trenutek za potrebe namiga pretvarjati, da je morda lažnivi Šopar, kot pravi sicer zelo previdno in upajoče, morda kdaj takega storil. Res je, da to stori zgolj z zmerno omembo takšne možnosti.

In tako kot lahko Filliju očitamo neznosno lahkost v polemiki, lahko Šoparju zamerimo, da je še ob izteku kariere v javnost spravil vehementno sodbo, da je »Filli nacionalki povzročil veliko škode«. Kajti če bi dobil svojo rubriko, bi bilo vse drugače?