Kadunc, Thompson in stokanje glede odgovornosti

Zelo redko se zgodi, da generalni direktor RTV Slovenija piše javne apele. Oziroma kolumne. Ker imamo novega, se je to zgodilo prvič.

Igor Kadunc je na »svojem« MMC RTV Slovenija objavil nekakšno opozorilo. Tematsko razvrstiti njegov zapis je silno težko: v njem je želel povedati, da je nezadovoljen, ker odgovorni uredniki, od katerih to pričakuje, ne odstopijo.

Kolumna si predvsem zaradi navedenega dejstva zasluži pozornost. Nesporno gre za žanr, ki ni pogost ne v Sloveniji ne širše. Zapis je nastal po seji programskega sveta javnega zavoda, s katero očitno ni bil zadovoljen. Zgodba je enostavna: po predvajanju prispevka o pevcu Thompsonu v oddaji Tednik, ki ga je večina dojela kot posredno in nespretno reklamiranje nacionalizma in ustaštva, so se zaradi protestov proizvedle zahteve po ukrepanju. Na koncu je urednik oddaje Igor Pirkovič kot urednik oddaje zapustil to funkcijo. Množični mediji pa so poročali, da Kadunc zahteva še kakšno drugo glavo. Oziroma raje kakšno drugo.

Razbremeniti nadrejene

Po svojem odhodu je Pirkovič povedal nekaj pomenljivega: da je želel s tem dejanjem razbremeniti svoje nadrejene. V tem primeru odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik in morda tudi direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj. Svoj odhod je torej javno razložil kot razbremenitev drugih odgovornih.

Že iz tega dejanja smo lahko zaslutili, da so zahteve direktorja radiotelevizije po sankcijah postavljene višje. Kadunc je v svoji kolumni napisal:

Ob primerih kršenja katerih koli internih pravil katere koli organizacije se pokaže dvoje. Ali so formalna pravila konsistentna in drugič: ali so ljudje sposobni zaznati in ustrezno sankcionirati kršitev. To še toliko bolj velja za javno RTV Slovenija, od katere se pričakuje, da ima ustrezne akte in sistem, da v primeru kršitev teh ustrezno ukrepa, upoštevaje značaj in velikost kršitve.

In ne, res ne gre za neko željo po menjavi vodilnih na Televiziji Slovenija! Že v sredo sem bil obveščen, da bom, ker samo razmišljam o tem, da bi v skladu s 55. členom Statuta RTV Slovenija začel postopek za razrešitev direktorice TV Slovenije, prejel ustrezno porcijo “gnojevke”. In (prva) je res priletela, kako simbolično, iz požara, že v soboto. Kot pozdrav pred sejo Programskega sveta RTV Slovenija. Lahko bi vse skupaj ignoriral in stoično prenesel, ampak spet ne gre zame, kot se želi prikazati. Zelo žal mi je, da se moramo ukvarjati s stvarmi, ki so pravzaprav zelo preproste. Vendar so ob tem tudi zelo pomembne.

Požar, najbrž gnojevka na portalu Bojana Požarja, ki jo je stoično prenesel, je prikazan kot ovira na poti zahteve po dodatnih oziroma ustreznih sankcijah. Povedano drugače, mediji so ves čas poročali o tem, da direktor pričakuje odstop Rebernikove in morda tudi Biziljeve. Kaj od tega nam potrjuje citirana kolumna?

Kadunc se v njej sklicuje na kršitev Poklicnih pravil in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Ob tem kot avtoriteto ne zastavlja lastnih spoznanj, temveč stališče varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, ki da je na osnovi prejetih pripomb ocenila prispevek in navedla, da je po njenem mnenju šlo za nekaj pomembnih kršitev načel. Direktor je nato »prebirajoč njene ugotovitve«  kot varuh zakonitosti lahko posvojil njeno argumentacijo. Zato je, še dodaja, na programskem svetu to storil: podal izjavo, da se z njenimi ugotovitvami strinja.

V kratkem historiatu primera je nato nakazal pričakovanje, da direktorica televizije ukrepa ne samo proti Pirkoviču, temveč tudi proti odgovorni urednici:

Ker je skoraj vsem očitno, da so šle stvari v napačno smer, sem pričakoval, da bo direktorica Televizije Slovenija v razumnem času sprejela odločitev, ali je treba zaradi ugotovljenih kršitev sprejeti kakršne koli ukrepe. Z dopisom dne 30. maja 2017 me je obvestila, da je odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija sprejela pisni odstop urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga razporedila na druge zadolžitve. Iz sporočila direktorice televizije se da razumeti, da drugih ukrepov ni imela v mislih.

Ker se mi je zdelo, da se morda ni seznanila z dejstvi, da je prispevek nastajal ob nadzoru odgovorne urednice, in da je mogoče, da se je zavedala, da bo kršil programske standarde in poklicna merila ter načela novinarske etike, sem jo pozval, da odločitev o neukrepanju zoper odgovorno urednico informativnega programa znova pretehta. Z njo sem opravil tudi nekaj razgovorov. Vendar je ostala pri svojem stališču.

Razlog tiči v formalni ureditvi RTV Slovenija, še pojasni, kajti sam bi očitno kot generalni direktor takoj razrešil Rebernikovo, če bi imel takšno pristojnost. Toda za razrešitev odgovornih urednikov mora predlog podati direktor radia ali televizije, kar se ni zgodilo. Povedano zelo preprosto: Kadunc je od Biziljeve pričakoval, da bo podala predlog za razrešitev Rebernikove, česar prva ni storila.

Načelnost in lamentiranje

Na tej točki se začne bizarno stokanje in lamentiranje.  Kadunc pojamra, da živimo v nenavadnih krajih, kjer odgovorni ne ravnajo odgovorno:

Je prav, da se ob evidentnih kršitvah pravil odgovornim urednikom ne zgodi nič? Oziroma se konča pri tem, da se sprejme ponujeni odstop urednika, ker naj bi doživljal pritiske? Po mojem mnenju ne! Menim, da takšno ravnanje pomeni povsem napačen signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Posebej pa tudi signal odgovornim urednikom, da se ugotavljanje morebitne odgovornosti konča zgolj s sankcioniranjem novinarja ali urednika. Da gre torej za onemogočanje izvajanja morebitnega sankcioniranja kršilcev tega osnovnega akta odgovornosti pri delovanju javne RTV. Takšno ravnanje označujem kot izničenje naporov vseh, ki se zavzemajo za to, da bi ravnali tako, kot zakon in samo bistvo RTV Slovenija nalagata novinarjem in urednikom. V tem primeru ne gre več za solidarnost, ne gre za sankcioniranje, kajti nihče kljub ugotovljenim kršitvam ne bi izgubil službe. Prav tako ne gre za “naše” in “vaše”, gre preprosto za načela.

Se pravi, kot pove direktor zgoščeno: »Na Televiziji Slovenija se celo čisto resno postavlja vprašanje, ali so odgovorni uredniki res odgovorni tudi za spoštovanje programskih standardov, poklicnih meril in novinarske etike.« Ob tem polemizira z argumentom Rebernikove, češ da odgovorni uredniki »vsakega prispevka ne morejo pregledati pred objavo«. Temu nato v ironičnem podtonu doda argument Biziljeve, češ da je njihova pristojnost »načeloma v finančni, programski, kadrovski in produkcijski realizaciji«. Iz česar naj bi sledilo, meni Kadunc, da odgovorni uredniki naj ne bi bili odgovorni za morebitne kršitve osnovnih aktov, ampak so za to odgovorni uredniki oddaj.

Vedeti, kakšen je prispevek

Nesporno postavlja relevantna vprašanja definiranja odgovornosti in njenih nosilcev. Po njegovem velja, kajti s povedanim »se ne more strinjati«, osnovni postulat pri presoji, ki se glasi: »Če je vedel ali bi moral vedeti«. Se pravi: če je Rebernikova vedela, kakšen je prispevek, potem je odgovorna. In ona je menda dejala, da je vedela, zaradi česar je »pričakoval, da odstopa ne bo ponudil le Igor Pirkovič«.

Takoj opazimo, da je trditev v opreki s poprejšnjo načelno opazko, ki je zagotavljala, da odgovorni urednik ne more poznati vsakega prispevka. Če drži, da tega je, potem takšnega načela pri presoji niti ne rabimo upoštevati.

Na tej točki Kadunc zaključi z dvojim. Najprej z »mentalitetno« posplošitvijo, v katero vključi lastno pozicijo direktorovanja:

Pa očitno Slovenci res nimamo vgrajenega sistema samorefleksije, ki bi nam omogočila, da če je očitno, da smo izgubili zaupanje tako ali drugače nadrejenega, pač častno ponudimo odstop?

Se pravi: kako je mogoče, da se na javnem zavodu vsi požvižgajo, če izgubijo zaupanje generalnega direktorja? Hecno, o tem se sprašuje direktor. Temu sledi še lamentiranje o »bitkah«, ki sledijo pričakovanju, da bo nekdo odstopil. In zdi se, da tudi defetistično in kalimerovsko pričakovanje čistk na svoj račun:

Ne, pri nas nastane nekakšna vojna za “prav”, ki naj se na koncu potrdi z vsaj 15 glasovi za ali proti. Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. Opozorjen sem bil, da bo to odmevalo celo v Evropi, ker naj bi se šel neko čistko! Da, in da bom dobil golido.

Sklep

Besedilo je nenavadno. Vzeto v splošnem je nesporno jasno, da se je Kadunc namenil pojamrati javnosti, iz nje narediti naslovnika. Češ: interno zahtevam odstop, zgodi se nič. Pri tem ni pomislil, kako s takšnim pritoževanjem sebi spodkopava verodostojnost. Da se lahko osebi, s katerima polemizira, Biziljeva in Rebernikova, počutita zelo varni. V smislu: poglejte ga, kako je nemočan. Togotno benti, izvenserijsko piše kolumne in apele, kajti to je edino, kar mu preostane, ker drugi ne plešejo tako, kot si je zamislil.

In v veliki meri to res drži. Dejstvo je, da Kadunc ima pristojnost razrešiti Biziljevo. Tudi zaradi tega, ker ni storila pričakovane zamenjave podrejene. In je prej videti, da tega Kadunc zaenkrat ne bo storil. Težava je torej v njem, v njegovi lastni negotovosti. Seveda bi bilo možno, da je kolumna le oblika še zadnjega pritiska v pričakovanju odstopov pred razrešitvijo. Ker si pač ne želi ali ne upa potegniti omenjene poteze. V tem primeru je direktor javnost, ki jo naslavlja, nekako vzel za svojega talca.

Po drugi strani se zdi, da ima v svojem opisu domačijske prakse popolnoma prav. Odgovorni se običajno res ne obnašajo odgovorno, kar velja za vse družbene sisteme. In če upoštevamo prostodušno Pirkovičevo izjavo, da je odstopil le zato, da drugim ne bi bilo treba, se takšen vtis domačijskosti prelaganja odgovornosti le še potrjuje.

Sicer pa nisem opazil, da bi kakšen medij Kadunčevo resda nerodno kolumno zaznal. Bojim se, da se je avtor uštel v pričakovanju odmevnosti. Če to že dokazuje, da pač živimo v krajini, kjer razprava o odgovornosti novinarstva ni tema, ki bi pritegnila medijsko pozornost, lahko vsak presodi zase.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KADUNC, THOMPSON IN STOKANJE, sonet

Je ena bizgec*, druga kaže rebra* …
Kako znebil bi se nevarnih punc,
razmišlja, tuhta general Kadunc.
Zanj žal je previsoka to algebra.

Pretvarja se, da brez moči je, reva,
kot da je lik iz limonade žanra.
Za javnost glasno stoka, hudó jamra,
Pa je preprosto … Naj odstop zahteva!

Moč, konec koncev, daje mu statut.
Sta Thompsonu reklamo dopustili –
zadosten vzrok, da bi ju odpustili

in rekli hvala za njun desni trud.
Kadunc pa noče »z gnojem« bit’ polit,
želí, da kozi celi sta, volk – sit!

*Bizilj
*Rebernik