Igor Kadunc

Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

/ Boris Vezjak

Točno 16 dni je potrebovalo vodstvo RTV Slovenija, da se je vsaj zelo posredno odzvalo na grozljivo in nedopustno ravnanje poslanca Zmaga Jelinčiča v oddaji Tarča.

Naj spomnim, v prispevku Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? sem podrobno opisal, zakaj bo ta oddaja odšla v anale javne radiotelevizije zaradi nedopustnega nastopa poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, v katerem je promoviral nasilje in sovraštveni govor in pozival k streljanju ljudi pred zidom.

V njem sem omenil tudi, da še vedno čakamo na dolžno pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos, torej pred točno dvema mesecema. Takrat je voditeljica oddaje tik pred njenim predvajanjem celo tvitnila, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega. Ob Eriki Žnidaršič je podoben tvit o pritiskih objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič. Javni zavod bi takšno pojasnilo moral javno objaviti, a tega nikoli ni storil.

Neodgovorno početje

No, če se glede tega ni zgodilo nič, smo glede Jelinčičevega apela k streljanju v Pismih bralcev pod naslovom »Pri nas se strelja z dušilcem, 2.« včeraj lahko prebrali odgovor generalnega direktorja RTV Slovenija, ki se je odzval na zapis Leona Magdalenca v kolumni z zgornjim naslovom (Dnevnik, 16. 3. 2019).

Kadunc Tarča Dnevnik

Kadunčev odgovor na straneh časopisa Dnevnik

Najprej k statusu odziva, v katerem bom obravnaval zgolj en vidik, ki je naslednji: kako bi vodstvo moralo ravnati ob takih priložnostih in kaj naj stori z gosti, pri katerih lahko domneva, da bodo sejali sovraštvo in grobo kršili kulturo dialoga? Igor Kadunc je kot generalni direktor (!) v časopisu Dnevnik reagiral na javni očitek  – tega niso storile odgovorne osebe zavoda, kot bi pričakovali – kar pomeni, da brez Magdalenčevega zapisa javnega odziva ne bi bilo, kar se mi zdi še dalje skrajno neodgovorno početje. Bolje to kot nič?

Neodzivnost vodstva se mi zdi bistveno bolj problematična od odzivanja Erike Žnidaršič v studiu, ki za ustavljanje gosta res ni imela veliko možnosti – razen te, da mu v oddaji več ne bi dovolila do besede. A poglejmo si tisto, kar smo po dolgem čakanju ob vsej asistenci anemičnih množičnih medijev in novinarskega ceha sploh prejeli v pojasnilo.

Kritizerstvo in obšankarstvo

Kadunc namreč v svoji repliki zvaja očitek o nastopu Jelinčiča na »kritizerstvo«, zato zažuga:

Nespodobno pa je, kadar kritike prerastejo v »kritizerstvo« vsepovprek brez pravih argumentov. Že nekaj dni tako odmeva oddaja Tarča, v kateri je bil, med drugimi, gost Zmago Jelinčič. Ali so ustvarjalci oddaje vedeli, da bo predsednik ene od političnih strank izrabil »svojih pet minut« za izrekanje nepredstavljivega?

Generalnega direktorju dajem prav, ko Magdalenčevo razlago o namernem povabilu Jelinčiču za to, da »dvigali gledanost in dajali material za obšankarske prepire«, zavrača. Sam menim, da za to nimamo zadostnega dokaza in tudi ne razloga, da bi v to verjeli. Vsaj upam, da na RTV še ni tako hudo – in po moje ni. Ne morem pa se strinjati s Kaduncem, ki namiguje, da politika takšnega kova v studio ne morejo prenehati vabiti zgolj zato, ker obstaja možnost zlorabe javnega medija in sejanja sovraštva.

Odreči vabilo ali ne

Kajti prav to, da odreči vabila politiku ne smejo, je implicitno tudi zatrdil:

Sprašujemo se, ali naj RTV Slovenija odreče vabilo članom ali celo predsednikom političnih strank v oddajah »v živo« samo zaradi strahu pred zlorabo javnega medija za izražanje (neprimernih) mnenj?

Dilema je realna, ampak odgovor bi moral biti pritrdilen: če obstaja takšna verjetnost, potem je nepovabilo edina rešitev. Kadunc je namesto tega v odgovoru ponovil nekaj floskul o tem, da uredniki dobro opravljajo svoje delo, da ne morejo izključiti faktorja tveganja, ker gre za oddaje »v živo«, da zaupa uredniški presoji in da nihče ne pravi, da njihovo delo teče brez napak.

Ima prav, vsi delamo napake. Ampak težava je v tem, ali jih vodstvo zna priznati javnosti in potem res zna ali želi odpraviti? Kako bo odpravilo prihodnje možne napake, če jih skriva? Bo v oddajo še naprej vabilo politike, ki pozivajo k nasilju? Bo s tem znova sprejelo omenjeni »faktor tveganja« in se po nastopu takega politika vedno znova posulo s pepelom, mi pa naj kar znova in znova odpuščamo javni radioteleviziji in zaman čakamo na pojasnilo, kot se je to zgodilo v navedenih dveh primerih?

Kot vidimo, nam Kadunčeva stališča ne povedo veliko vsebinskega in skoraj nič o uredniških smernicah v takih primerih. Zato je tudi nenavadno, da se ob tem oglaša generalni direktor, ne pa npr. odgovorna urednica informativnega programa na TV Slovenija, Manica Ambrožič.

Ključno in nenehno isto vprašanje, glede katerega se očitno vsi izmotavajo v odgovoru, se enostavno glasi takole: boste politika X še naprej vabili v svoje studie? Če boste, na kakšnih načelih utemeljujete svojo odločitev? Če ne boste, zakaj tega ne poveste naravnost in sporočite svojega stališča javnosti?

Kakšna je dolžnost uredništev

Gledalec, ki ga je zmotila omenjena oddaja Tarča, mi je preposlal odziv varuhinje pravice gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski. V njem najdemo dovolj prepoznavno mnenje, kaj storiti, zato ga citiram v ključnem delu:

Zato je dolžnost uredništev, da v studijske razprave ne vabijo sogovornikov, ki ne želijo sodelovati v strpni in spoštljivi razpravi, ki so že zlorabili eter javnega medija ter kršili družbene norme in kulturo javnega dialoga.

Z njim se v celoti strinjam. Priznati moram tudi, da je to hvalevreden preboj od zame zgrešenega načela, da za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme in gosti, kar zagovarjata ravno Ilinka Todorovski in Manica Ambrožič – o tem več v zapisu O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«.

Toda v Kadunčevem odzivu, ki je doslej edini javni, ni mogoče zaznati ničesar podobnega. Nasprotno, v že citiranem delu generalni direktor očitno takim »dolžnostim« nasprotuje, pri čemer je pojem, ki izraža normirano pričakovanje nekega ravnanja v skladu z moralnimi standardi, povsem enoznačen: ne le, da Jelinčiča in podobne politike v svoje oddaje ne rabijo vabiti, če to storijo, kot uredniki kršijo svoje dolžnosti.

Povedano drugače: ob gotovosti, da omenjeni ustreza opisu nekoga, ki je »zlorabil eter javnega medija ter kršil družbene norme in kulturo javnega dialoga«, glede česar bi se morali strinjati, Kadunc še dalje namiguje, da takih politikov ne morejo kar nehati vabiti v studio, Todorovski pa meni ravno nasprotno in apelira na dolžnost, da se jih ne vabi. K temu bi dodal, da ima javni zavod še eno: jasno in glasno povedati politikom, naj ne pričakujejo vabil, če javni medij zlorabljajo, ne pa vedno znova bogaboječe molčati v strahu, da bodo obtoženi cenzure in omejevanja svobode govora.

Na RTV Slovenija se bodo morali resno pogovoriti med sabo. In končno plačnikom RTV prispevka sporočiti, kaj so ugotovili.

Ali generalni direktor RTV ščiti Možino?

/ Boris Vezjak

Generalni direktor RTV Slovenija se je odzval na odprto pismo predsednika ZZB NOB, protestirajočega proti navedbam dr. Jožeta Dežmana v intervjuju z dr. Jožetom Možino.

O spornosti tega intervjuja sem že na kratko pisal in o njem je mogoče razpravljati na več nivojih: ob vprašanju novinarske objektivnosti ob načrtnih poskusih zgodovinske revizije na javni radioteleviziji, uzurpacije posameznih oddaj s prepoznavno politično-ideološko agendo s strani novinarjev, dilemah »uravnoteženega« pristopa – če uporabim dikcijo Poklicnih meril javnega servisa in peti člen Grimsovega Zakona o RTV Slovenija, in podobno.

Kadun ZZB NOB

Začetek odgovora predsedniku ZZB NOB v časopisu Dnevnik

Brez konkretne opredelitve o oddaji, Možini ali gostu

Igor Kadunc je bil neposredno izzvan, v svojem odgovoru pa je nanizal kar nekaj nadvse ohlapnih in neoprijemljivih stališč. Recimo o tem, da je Možina kot »drugi zaposleni na RTV Slovenija zavezan Poklicnim merilom in načelom novinarske etike ter Programskim standardom RTV Slovenija« in da »od naših novinarjev, še posebej tistih z dolgoletnimi izkušnjami tudi na uredniških položajih, pričakujemo, da so pri svojem delu odgovorni, premišljeni, načelni in zato tudi v pretežni meri samostojni.«

Kadunc se, kot vidimo, izmika jasni opredelitvi do omenjenega intervjuja, samostojnega voditelja ali njegovega gosta. Kakor da želi povedati, naj nihče ne krivi njega. Ob tem dovolj abstraktno zgolj izreka svoja pričakovanja (»Sam od zaposlenih pričakujem strokovnost ter predanost resnici.«) ali pričakovanja javnosti (»Javnost od nas pričakuje objektivnost in verodostojnost.«), po drugi strani prelaga strokovno presojo oddaje na nedoločeno prihodnost (»To so strokovne dileme, ki se jim na RTV Slovenija posvečamo in jih rešujemo po najboljših močeh. Oddajo bomo ocenili tudi s tega vidika.«) z nobeno posebno obvezo, kdaj ali kako bi se to zgodilo. Obljuba o oceni, če sploh ima ta status, je le principialna, brez konkretne opredelitve ali analize oddaje, kot recimo v stavku: »Morebitne uredniške ali novinarske spodrsljaje ali napake bomo ustrezno obravnavali«.

Podobno velja za poudarek različnih mnenjih v javnosti o določenih temah, kar bi pomenilo, da je potem vseeno, če RTV dopušča neresnice in potvarjanje zgodovine, saj del javnosti vedno zadovolji. Na podoben način se izmakne splošni odgovornosti za besede in mnenja, ki jih je izrekel intervjuvanec, saj po Kaduncu za to »nosi odgovornost sam, posredno oziroma po zakonodaji pa seveda tudi RTV, ker je to predvajala.« Potem nadvse nonšalantno vpelje še možen scenarij tožbe proti Dežmanu: »Ali se bodo v oddaji izpostavljeni posamezniki oziroma organizacije odločili za tožbo ali ne, je njihova odločitev.«

Brezupna patologija kruhoborcev

Gost v oddaji ni izrekel le zgodovinsko spornih in netočnih podatkov ali dejstev, ampak je bil tudi osebno žaljiv in nesramen. Psihiatrinja Polona Jamnik je v Pismih bralcev v Dnevniku že dovolj plastično opisala njegovo strupeno retoriko:

Najprej me je presenetilo dejstvo, da obstajajo »obrtno, in sicer rahlo zaplankani« zgodovinarji, oprostite, »kruhoborci«. »Kolegi Repe, Pirjevec in drugi še vedno tiščijo glavo v pesek in živijo v starih časih. To je brezupna patologija,« nam Dežman neskromno in netaktno deli svoj prav. Domnevam, da bi se omenjeni zgodovinarji morali obrniti k Cerkvi, tako kot se je on.

Nato me je osupnila resnica (Dežmanova, da ne bo pomote): »Slaboumne izjave o kolaboraciji z okupatorjem so odveč, saj se niso strinjali z njegovimi cilji. (Prisegli so mu verjetno kar tako, op. a.) Za orožje so prijeli samo v skrajni sili, da so se zaščitili pred rdečo nevarnostjo.« Občudovanja vredna objektivnost, se strinjate? Pri partizanih je bila kolaboracija z boljševizmom večji problem. Ubili pa so več Slovencev kot okupatorjev, več neoboroženih kot oboroženih ljudi in več po vojni kot med njo. Presodite, kdo je (po Dežmanovo) v naši bližnji zgodovini zločinec. In kdo nam hoče čisto izničiti naš ponos, narodnoosvobodilni boj.

In kaj pravijo Poklicna merila in načela novinarske etike?

Mlačnost odziva generalnega direktorja lahko bolj kot ne razumemo v smeri podpore svojemu novinarju, ne nepričakovano. Ta morda res ni formulirana brezpogojno, ampak skrita v zgoraj opisano abstraktno načelnost in nedoločenost, a se ne spušča v konkretni primer. Še več, namiguje, kot rečeno, da se s tem ukvarja sodišče.

Nedavno sem že kritiziral odziv vodstva RTV Slovenija, usmerjen v pravico do svobode izražanja njihovih zaposlenih, kadar svoja mnenja izražajo zasebno, še zlasti na družbenih omrežjih. Trdil sem, da omenjeno vodstvo napak interpretira posamične pasuse Poklicnih meril, na katera se generalni direktor sedaj znova sklicuje.

Ni dvoma, da so ta močno zastarel dokument, tudi ali predvsem z vidika razvoja tehnologij, medijev in tudi novinarskega dela ter z njim povezanih etičnih dilem. A so še v veljavi. Ko se Kadunc sprašuje, ali so morda v intervjuju z Dežmanom bila prekoračena načela novinarske etike in napoveduje oceno o tem, bi rad spomnil na točko 5.6, ki govori o formi intervjuja. Tam piše naslednje:

Kadar se uredniki odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, so dolžni v naslednjo enako oddajo povabiti k intervjuju tudi osebo ali osebe, ki izražajo nasprotna stališča.

Če kaj, potem je mogoče reči, da je Možina opravil intervju z gostom, ne prvim, ki izraža skrajna stališča glede zgodovinskih dejstev. Kar potem pomeni, da bi v oddajah tipa Pričevalci in Intervju smeli pričakovati, da se bodo v naslednji enaki oddaji znašle osebe z nasprotnim mnenjem.

Več:

Kolaboracija ni bila zločin. Pravijo na RTV.

Pismo vodstva RTV Slovenija: kam je šla pravica do svobode izražanja?

Kadunc, Thompson in stokanje glede odgovornosti

/ Boris Vezjak

Zelo redko se zgodi, da generalni direktor RTV Slovenija piše javne apele. Oziroma kolumne. Ker imamo novega, se je to zgodilo prvič.

Igor Kadunc je na »svojem« MMC RTV Slovenija objavil nekakšno opozorilo. Tematsko razvrstiti njegov zapis je silno težko: v njem je želel povedati, da je nezadovoljen, ker odgovorni uredniki, od katerih to pričakuje, ne odstopijo.

Kolumna si predvsem zaradi navedenega dejstva zasluži pozornost. Nesporno gre za žanr, ki ni pogost ne v Sloveniji ne širše. Zapis je nastal po seji programskega sveta javnega zavoda, s katero očitno ni bil zadovoljen. Zgodba je enostavna: po predvajanju prispevka o pevcu Thompsonu v oddaji Tednik, ki ga je večina dojela kot posredno in nespretno reklamiranje nacionalizma in ustaštva, so se zaradi protestov proizvedle zahteve po ukrepanju. Na koncu je urednik oddaje Igor Pirkovič kot urednik oddaje zapustil to funkcijo. Množični mediji pa so poročali, da Kadunc zahteva še kakšno drugo glavo. Oziroma raje kakšno drugo.

Kadunc kolumna Thomspon

Razbremeniti nadrejene

Po svojem odhodu je Pirkovič povedal nekaj pomenljivega: da je želel s tem dejanjem razbremeniti svoje nadrejene. V tem primeru odgovorno urednico informativnega programa Jadranko Rebernik in morda tudi direktorico TV Slovenija Ljerko Bizilj. Svoj odhod je torej javno razložil kot razbremenitev drugih odgovornih.

Že iz tega dejanja smo lahko zaslutili, da so zahteve direktorja radiotelevizije po sankcijah postavljene višje. Kadunc je v svoji kolumni napisal:

Ob primerih kršenja katerih koli internih pravil katere koli organizacije se pokaže dvoje. Ali so formalna pravila konsistentna in drugič: ali so ljudje sposobni zaznati in ustrezno sankcionirati kršitev. To še toliko bolj velja za javno RTV Slovenija, od katere se pričakuje, da ima ustrezne akte in sistem, da v primeru kršitev teh ustrezno ukrepa, upoštevaje značaj in velikost kršitve.

In ne, res ne gre za neko željo po menjavi vodilnih na Televiziji Slovenija! Že v sredo sem bil obveščen, da bom, ker samo razmišljam o tem, da bi v skladu s 55. členom Statuta RTV Slovenija začel postopek za razrešitev direktorice TV Slovenije, prejel ustrezno porcijo “gnojevke”. In (prva) je res priletela, kako simbolično, iz požara, že v soboto. Kot pozdrav pred sejo Programskega sveta RTV Slovenija. Lahko bi vse skupaj ignoriral in stoično prenesel, ampak spet ne gre zame, kot se želi prikazati. Zelo žal mi je, da se moramo ukvarjati s stvarmi, ki so pravzaprav zelo preproste. Vendar so ob tem tudi zelo pomembne.

Požar, najbrž gnojevka na portalu Bojana Požarja, ki jo je stoično prenesel, je prikazan kot ovira na poti zahteve po dodatnih oziroma ustreznih sankcijah. Povedano drugače, mediji so ves čas poročali o tem, da direktor pričakuje odstop Rebernikove in morda tudi Biziljeve. Kaj od tega nam potrjuje citirana kolumna?

Kadunc se v njej sklicuje na kršitev Poklicnih pravil in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija. Ob tem kot avtoriteto ne zastavlja lastnih spoznanj, temveč stališče varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev, ki da je na osnovi prejetih pripomb ocenila prispevek in navedla, da je po njenem mnenju šlo za nekaj pomembnih kršitev načel. Direktor je nato »prebirajoč njene ugotovitve«  kot varuh zakonitosti lahko posvojil njeno argumentacijo. Zato je, še dodaja, na programskem svetu to storil: podal izjavo, da se z njenimi ugotovitvami strinja.

V kratkem historiatu primera je nato nakazal pričakovanje, da direktorica televizije ukrepa ne samo proti Pirkoviču, temveč tudi proti odgovorni urednici:

Ker je skoraj vsem očitno, da so šle stvari v napačno smer, sem pričakoval, da bo direktorica Televizije Slovenija v razumnem času sprejela odločitev, ali je treba zaradi ugotovljenih kršitev sprejeti kakršne koli ukrepe. Z dopisom dne 30. maja 2017 me je obvestila, da je odgovorna urednica Informativnega programa Televizije Slovenija sprejela pisni odstop urednika Tednika Igorja Pirkoviča in ga razporedila na druge zadolžitve. Iz sporočila direktorice televizije se da razumeti, da drugih ukrepov ni imela v mislih.

Ker se mi je zdelo, da se morda ni seznanila z dejstvi, da je prispevek nastajal ob nadzoru odgovorne urednice, in da je mogoče, da se je zavedala, da bo kršil programske standarde in poklicna merila ter načela novinarske etike, sem jo pozval, da odločitev o neukrepanju zoper odgovorno urednico informativnega programa znova pretehta. Z njo sem opravil tudi nekaj razgovorov. Vendar je ostala pri svojem stališču.

Razlog tiči v formalni ureditvi RTV Slovenija, še pojasni, kajti sam bi očitno kot generalni direktor takoj razrešil Rebernikovo, če bi imel takšno pristojnost. Toda za razrešitev odgovornih urednikov mora predlog podati direktor radia ali televizije, kar se ni zgodilo. Povedano zelo preprosto: Kadunc je od Biziljeve pričakoval, da bo podala predlog za razrešitev Rebernikove, česar prva ni storila.

Načelnost in lamentiranje

Na tej točki se začne bizarno stokanje in lamentiranje.  Kadunc pojamra, da živimo v nenavadnih krajih, kjer odgovorni ne ravnajo odgovorno:

Je prav, da se ob evidentnih kršitvah pravil odgovornim urednikom ne zgodi nič? Oziroma se konča pri tem, da se sprejme ponujeni odstop urednika, ker naj bi doživljal pritiske? Po mojem mnenju ne! Menim, da takšno ravnanje pomeni povsem napačen signal vsem, ki so zavezani k spoštovanju Poklicnih meril in načel novinarske etike. Posebej pa tudi signal odgovornim urednikom, da se ugotavljanje morebitne odgovornosti konča zgolj s sankcioniranjem novinarja ali urednika. Da gre torej za onemogočanje izvajanja morebitnega sankcioniranja kršilcev tega osnovnega akta odgovornosti pri delovanju javne RTV. Takšno ravnanje označujem kot izničenje naporov vseh, ki se zavzemajo za to, da bi ravnali tako, kot zakon in samo bistvo RTV Slovenija nalagata novinarjem in urednikom. V tem primeru ne gre več za solidarnost, ne gre za sankcioniranje, kajti nihče kljub ugotovljenim kršitvam ne bi izgubil službe. Prav tako ne gre za “naše” in “vaše”, gre preprosto za načela.

Se pravi, kot pove direktor zgoščeno: »Na Televiziji Slovenija se celo čisto resno postavlja vprašanje, ali so odgovorni uredniki res odgovorni tudi za spoštovanje programskih standardov, poklicnih meril in novinarske etike.« Ob tem polemizira z argumentom Rebernikove, češ da odgovorni uredniki »vsakega prispevka ne morejo pregledati pred objavo«. Temu nato v ironičnem podtonu doda argument Biziljeve, češ da je njihova pristojnost »načeloma v finančni, programski, kadrovski in produkcijski realizaciji«. Iz česar naj bi sledilo, meni Kadunc, da odgovorni uredniki naj ne bi bili odgovorni za morebitne kršitve osnovnih aktov, ampak so za to odgovorni uredniki oddaj.

Vedeti, kakšen je prispevek

Nesporno postavlja relevantna vprašanja definiranja odgovornosti in njenih nosilcev. Po njegovem velja, kajti s povedanim »se ne more strinjati«, osnovni postulat pri presoji, ki se glasi: »Če je vedel ali bi moral vedeti«. Se pravi: če je Rebernikova vedela, kakšen je prispevek, potem je odgovorna. In ona je menda dejala, da je vedela, zaradi česar je »pričakoval, da odstopa ne bo ponudil le Igor Pirkovič«.

Takoj opazimo, da je trditev v opreki s poprejšnjo načelno opazko, ki je zagotavljala, da odgovorni urednik ne more poznati vsakega prispevka. Če drži, da tega je, potem takšnega načela pri presoji niti ne rabimo upoštevati.

Na tej točki Kadunc zaključi z dvojim. Najprej z »mentalitetno« posplošitvijo, v katero vključi lastno pozicijo direktorovanja:

Pa očitno Slovenci res nimamo vgrajenega sistema samorefleksije, ki bi nam omogočila, da če je očitno, da smo izgubili zaupanje tako ali drugače nadrejenega, pač častno ponudimo odstop?

Se pravi: kako je mogoče, da se na javnem zavodu vsi požvižgajo, če izgubijo zaupanje generalnega direktorja? Hecno, o tem se sprašuje direktor. Temu sledi še lamentiranje o »bitkah«, ki sledijo pričakovanju, da bo nekdo odstopil. In zdi se, da tudi defetistično in kalimerovsko pričakovanje čistk na svoj račun:

Ne, pri nas nastane nekakšna vojna za “prav”, ki naj se na koncu potrdi z vsaj 15 glasovi za ali proti. Iz vprašanja neukrepanja zaradi večinsko ugotovljenega kršenja aktov naredimo bitko. Opozorjen sem bil, da bo to odmevalo celo v Evropi, ker naj bi se šel neko čistko! Da, in da bom dobil golido.

Sklep

Besedilo je nenavadno. Vzeto v splošnem je nesporno jasno, da se je Kadunc namenil pojamrati javnosti, iz nje narediti naslovnika. Češ: interno zahtevam odstop, zgodi se nič. Pri tem ni pomislil, kako s takšnim pritoževanjem sebi spodkopava verodostojnost. Da se lahko osebi, s katerima polemizira, Biziljeva in Rebernikova, počutita zelo varni. V smislu: poglejte ga, kako je nemočan. Togotno benti, izvenserijsko piše kolumne in apele, kajti to je edino, kar mu preostane, ker drugi ne plešejo tako, kot si je zamislil.

In v veliki meri to res drži. Dejstvo je, da Kadunc ima pristojnost razrešiti Biziljevo. Tudi zaradi tega, ker ni storila pričakovane zamenjave podrejene. In je prej videti, da tega Kadunc zaenkrat ne bo storil. Težava je torej v njem, v njegovi lastni negotovosti. Seveda bi bilo možno, da je kolumna le oblika še zadnjega pritiska v pričakovanju odstopov pred razrešitvijo. Ker si pač ne želi ali ne upa potegniti omenjene poteze. V tem primeru je direktor javnost, ki jo naslavlja, nekako vzel za svojega talca.

Po drugi strani se zdi, da ima v svojem opisu domačijske prakse popolnoma prav. Odgovorni se običajno res ne obnašajo odgovorno, kar velja za vse družbene sisteme. In če upoštevamo prostodušno Pirkovičevo izjavo, da je odstopil le zato, da drugim ne bi bilo treba, se takšen vtis domačijskosti prelaganja odgovornosti le še potrjuje.

Sicer pa nisem opazil, da bi kakšen medij Kadunčevo resda nerodno kolumno zaznal. Bojim se, da se je avtor uštel v pričakovanju odmevnosti. Če to že dokazuje, da pač živimo v krajini, kjer razprava o odgovornosti novinarstva ni tema, ki bi pritegnila medijsko pozornost, lahko vsak presodi zase.

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

KADUNC, THOMPSON IN STOKANJE, sonet

Je ena bizgec*, druga kaže rebra* …
Kako znebil bi se nevarnih punc,
razmišlja, tuhta general Kadunc.
Zanj žal je previsoka to algebra.

Pretvarja se, da brez moči je, reva,
kot da je lik iz limonade žanra.
Za javnost glasno stoka, hudó jamra,
Pa je preprosto … Naj odstop zahteva!

Moč, konec koncev, daje mu statut.
Sta Thompsonu reklamo dopustili –
zadosten vzrok, da bi ju odpustili

in rekli hvala za njun desni trud.
Kadunc pa noče »z gnojem« bit’ polit,
želí, da kozi celi sta, volk – sit!

*Bizilj
*Rebernik