Pritiski in grožnje na RTV Slovenija: na vrsti sta Saša Krajnc in Vesna Pfeiffer

Kaj se dogaja z novinarsko stavko na RTV Slovenija in kako si jo moramo predstavljati v času, ko se nam zdi, da RTV hiša izginja v plamenih pred našimi očmi, da so v njej tako rekoč na delu piromani, gasilskih enot pa nihče ne zna poklicati, ker so novinarji in velik del stroke prepričani, da učinkovite rešitve, razen čakanja na razplet z novim zakonom, preprosto ni?

In kaj lahko novinarji RTV Slovenija, ki so pod udarom političnega škornja sicer maloštevilnih eksekutorjev stranke SDS in njenih satelitov, sploh storijo, da bi se razbremenili vseh vsakodnevnih pritiskov nase in na programsko shemo javne radiotelevizije? Kako naj se uprejo grožnjam z disciplinskimi ukrepi, kakršne je deležna Eugenija Carl, po novem pa še televizijski voditelj Saša Krajnc le zato, ker je pred objavo prispevka TV Slovenija v odziv na uvodnik v tedniku Mladina, ki je bil zmanipuliran že po sebi, izrekel stavek, da je prispevek objavljen po izrecnem navodilu odgovorne urednice informativnega programa TV Slovenija Jadranke Rebernik?

Ovacije in hkrati kazen

Ta stavek je namreč bil tisti, zaradi katerega je bil deležen pohval in ovacij vseh, ki stavkajočim novinarjem ploskajo, zdaj pa direktor TVS Uroš Urbanija zanj zahteva premestitev le zato, ker si ga je drznil sploh izreči, kaznovati pa želi tudi urednico Vesno Pfeiffer? Novinarka iste hiše Eugenija Carl, ki brez dlake na jeziku kot nekakšna neformalna komunikatorka s širšo javnostjo poroča o pritiskih vodstva, je dogajanje komentirala na Facebooku:

»Urbanija v za urednico in voditelja ogabno osebno žaljivem in poniževalnem ter ciničnem tonu v poročilu ugotovi, da je šlo v voditeljevi napovedi za ‘hudo programsko kršitev brez kakršnih koli strokovnih podlag, zato bi moral zoper oba uvesti disciplinski postopek, saj sta programski čas izrabila za izražanje svojih osebnih stisk… Ker pa je šlo za očitno stisko obeh zaposlenih, ki ji nista bila kos, ne bom sprožil disciplinskega postopka, od odgovorne urednice pa pričakujem, da jima določi naloge, ki jih bosta lahko profesionalno opravljala. Nesprejemljivo je, da se delavcem nalaga obveznosti, ki presegajo njihove zmožnosti.’«

Emblematičen stavek

S prihodom Urbanije se bodo napovedano in pričakovano brutalni pritiski političnih eksekutorjev še stopnjevali, saj je agenda novinarskih lakajev popolnoma neskrita: dokončno uničenje in plenjenje javnega servisa, kolikor se da. Toda začetna dilema bi morala biti več kot jasna: so stavki tipa »Prispevek objavljamo na izrecno željo odgovorne urednice« maksimalna gesta upora, ki si jo novinarski kolektiv sme in zmore privoščiti, izrecna zavrnitev objave takega prispevka pa bi bila napaka, ker bi potem nekdo od zaposlenih lahko morda izgubil službo?

Je to vse, česar bomo deležni do uveljavitve novega zakona o RTV Slovenija, kar se zanesljivo še ne bo zgodilo še vsaj pol leta? Bo tem podobna edina gesta upora novinarjev v etru, zaradi česar smemo omenjeni stavek vzeti za emblematičen in v njem dobesedno videti maksimum dovoljenega revolta?

Večina čisto resno tako misli. Nekateri celo menijo, da bi bile vse drugačne oblike upiranja znotraj programa protizakonite in zgrešeno dejanje. Najbolj jasno je stališče, ki ga več kot prepoznavno zagovarja tudi stavkovni odbor, artikuliral prejšnji generalni direktor RTV Slovenija Igor Kadunc v svojem zapisu v Dnevniku.

Vprašanje, zakaj je po 90. dnevih stavka novinarjev tako zelo nevidna in je ne zaznamo več, po njegovem najdeva smiseln odgovor. Novinarji, kar avtor ponovi v neskončni iteraciji, preprosto »ne morejo stavkati« iz več razlogov. Drži, pravilno smo prebral, kajti stavkajo, ampak ne morejo stavkati. Zakaj? Če poenostavim njegovo dolgo argumentiranje, le zato, ker bi stavka bila nezakonita:

»Osnove za stavko morajo biti zakonite, sicer se res lahko sprožijo delovnopravni postopki. Tudi neplačilo časa stavke! Ne moreš stavkati samo zato, ker je koalicija pod vodstvom SDS uporabila vse zakonske možnosti na način, ki verjetno ob sprejemanju sedanjega zakona o RTV leta 2005 ni bil zamišljen.«

Ne smejo, pa to počnejo

Prispevek je vreden večkratnega branja, vendar bomo v njem zaman iskali smiselno razlago glede bistva, zakaj novinarji sploh poskušajo početi nekaj, česar ne smejo. Seveda lahko sprejmemo v celoti, da je stavkovno dogajanje zakonsko omejeno in definirano, vendar to dejstvo še ne bi smelo prekludirati same potencialnosti izvedbe stavke. Kadunčevo ne ravno kratko pojasnjevanje se zvede na »razumevanje« kočljivega položaja novinarjev, od katerih veliko pričakujemo, dejansko pa imajo po njegovem čisto zavezane roke. Kajti vse, kar je storil Janša glede okupacije RTV hiše, je bilo izpeljano by the book, ali kot izrecno zapiše: »Ne moreš stavkati, ker je bilo vse, (skoraj) vse izpeljano po predpisih.«

Fatalizem takšne pozicije se zvede na grajo vseh, ki morda zahtevajo »popolno stavko«, saj takšni pač ne razumejo situacije. Potrebno je potrpeti, pogumno čakati na sprejem in uveljavitev novega zakona, vmes pa opazovati piromane na delu in pač, sicer z grenkim priokusom, skomigniti z rameni:

»Do tedaj ostaja novinarjem le veliko potrpljenja in modrosti pri reakcijah na poizkus podrejanja.«

Vse drugo bi bilo po tej interpretaciji voda na mlin eksekutorjev: ti bi lahko odpuščali, izvajali sankcije, nastavljali svoje urednike, zaradi česar niti aktualni uredniki »iz protesta« ne smejo odstopiti… In na ta način se nehote ohranja status quo.

Biti potrpežljiv

Kadunčevo »potrpljenje« najbrž pomeni določeno vdanost pri sprejemanju opisanih disciplinskih ukrepov, groženj in vseh vrst pritiskov. Sam že ves čas ponavljam, da je edina možna gesta upora »biopolitika telesa«, kar pomeni, da morajo novinarji v tej resda težki situaciji sami družno zastaviti svoja telesa in si izboriti fizični prostor pred mikrofonom in kamerami. Posamični vrinki s stavkom v eter, da je prispevek zahtevala odgovorna urednica, so premalo in ne bodo pripeljali do novinarske svobode – pri čemer je ob tem še najmanj kriv sam voditelj Saša Krajnc, saj je v dani situaciji storil največ. Hkrati pa so ravno manjši indic, kaj je res treba storiti, ko se boriš za prostor pred kamero.

Morda pa zadovoljstvo z minimalnimi gestami upiranja po svoje nehote prispeva h končnemu uničenju javne radiotelevizije, kajti prejšnjega stanja ne bo mogoče vzpostaviti še dolgo časa.

O trenutnem stanju na RTV Slovenija in dilemah (ne)stavke v podkastu bloga

Več:

Urbanija bi discipliniral Mladino

Desant na RTVS se nadaljuje: voditelj Nova24TV bo vodil Odmeve

So tisti, ki nastavljajo Urbanijo, pri zdravi pameti?

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: