So tisti, ki nastavljajo Urbanijo, pri zdravi pameti?

Kseniji Horvat, znani novinarki TV Slovenija in eni osrednjih figur stavkovnega odbora v času pogajanj zaradi sistematičnega uničevanja javne radiotelevizije, se zdi neverjetno, da bi lahko kdo pri zdravi pameti imenoval Uroša Urbanijo za direktorja televizije. Prav takšno imenovanje se bo zdaj, v skladu z vsemi pričakovanji in napovedmi, tudi zgodilo.

Glede na dolga desetletja pretirane previdnosti v izražanju so se RTV novinarji vedno bolj pripravljeni zatekati k zelo neposredni govorici, ko v javnih nastopih opisujejo dramatične razmere, v katerih so se znašli. Tega ne moremo grajati, dogaja se zelo pričakovano in izbiranje besed bi bilo neumestno podcenjevanje situacije. Posledično v zgodovini hiše zagotovo še ni bilo izrečenih toliko zelo odkritih presoj in ocen o političnih in drugih pritiskih, sesuvanju programske sheme, ukinjanju oddaj, cenzuri, zastrupljenih razmerah in neznosnih pogojih dela.

Toda vendarle se vprašajmo, kaj nam sporoča stališče Ksenije Horvat v intervjuju za Nedelo: je res neverjetno, da bi kdo pri zdravi pameti imenoval političnega emisarja Urbanijo na tako pomembno funkcijo? Odgovor bi moral biti silno enostaven: ni neverjetno, sam sem tako potezo celo kuvertiral. Ni v nasprotju z zdravo pametjo, ampak je pri vsej zdravi pameti, saj gre vendar za načrtno rušenje hiše, pri čemer ima Urbanija za tovrstne potrebe najboljše možne reference! Bi se lahko nehali čuditi tej menda nezdravi pameti, ki je sicer zelo pametna? Bi lahko novinarji enkrat končno sprejeti tezo, da se pred našimi očmi dogaja zgolj mimikrija zelo očitnega scenarija detronizirane oblasti, ki želi RTV hišo razstaviti na prafaktorje in ji povzročiti čim večjo škodo?

Če je voditelj Igor Bergant bil deplasirano samo žalosten, ko je opazoval pustošenje po njej, političnih pritiskov pa sploh ni opazil in jih je celo zanikal, nam sicer bistveno ostrejša dikcija v opisu dogajanja ne bo posebej v pomoč. V samostojnem zapisu sem že apeliral, da bi stavkovni odbor moral končati pogajanja z generalnim vodstvom, če bo prišlo do Urbanijevega imenovanja. Že ves čas se čudim, kam so poniknile novinarske zahteve po odstopu Andreja Graha Whatmougha, Jadranke Rebernik, Igorja Pirkoviča in Petra Gregorčiča. Nihče ne ve natančno, kaj se v pogajanjih dogaja, po nekaterih javnih izjavah pa bore malo ali nič. Čemu potem še služijo?

Morda se ne spoznam dovolj dobro na pogajalske taktike, ampak vedno bolj se mi zdi neverjetno, da bi kdo pri zdravi pameti vztrajal pri pogovorih v takšnih razmerah neprikritega norčevanja in sistematičnega uničevanja največjega in najpomembnejšega medija v državi. Kajti vsak nov dan je samo voda na mlin uničevalcev, je izgubljen dan. Popolnoma očitno je, da bo pod Urbanijo televizija potonila še močneje in hitreje.

Edino rešitev, ki je bolj slutnja razpleta, sem tudi že predlagal: RTV hišo lahko pred hitro približajočim se koncem reši zgolj novinarska biopolitika teles: ker do sprejema novega zakona o RTV, ki se odmika še globje v naslednje leto, preprosto ne bodo preživeli in je zato upati na olajšanje zaman, si morajo novinarji priboriti svojo svobodo sami. S tem, da zavzamejo svoje okope ob mikrofonih in kamerah. Širša javnost in politika jih lahko pri tem le bodrita in spodbujata, dejanje pa bodo morali izpeljati sami.

Zelo bo pomagalo tudi, če bodo dojeli, da so snovalci njihovega uničevanja popolnoma pri zdravi pameti in spredvideli, da z namigi in rotitvami, naj bodo, ne morejo biti uspešni. Pričakovali bi, da jim je tako spoznanje že domače.

Morda pa bo imenovanje zloglasnega Urbanije razblinilo še zadnje iluzije, če jih je kdo gojil.