Stavkajoči le pogojno zahtevajo odstop vodstva RTV Slovenija

Opozorilna enodnevna stavka novinarjev RTV Slovenija, več kot potrebna, je minila odmevno, homogenizirala je novinarski kolektiv zaposlenih, zbudila pričakovanja in zdaj so na vrsti pogajanja. Strokovni odbor zahteva od vodstva javnega servisa, ki je ugrabilo hišo, izpolnitev šestih zahtev, medtem ko je sedma dodana pogojno. Bo pri svojem mandatu odbor uspešen, se bo generalni direktor Andrej Grah Whatmough v strahu pred svojim stolčkom uklonil »ljudstvu«, ki se mu je zgodilo? Je morda, glede na politično poslanstvo, zavezan svojim naročnikom, da svoj posel opravi do konca, zaradi česar je naše upanje po spremembi na bolje zaman?

Če bi poznali odgovore, bi lažje uganili njegovo odločitev. Zdaj že vemo, da je bil načrt oblastnikov dvodelen: podrediti si RTV hišo in iz nje narediti propagandno trobilo, če pa to ne gre, jo zminirati do konca, požgati in uničiti. Očitno smo zakorakali v drugo fazo. Čeprav je zelo hvalevredno, da je do sicer pozne realizacije stavke prišlo, bom kljub temu poskušal pojasniti, v čem vidim past stavkovnih zahtev. Predvsem bom trdil, da je sedma med njimi podana na napačen način.

Sedma zahteva

Naj spomnim, da stavkovni odbor pričakuje izpolnitev naslednjih zahtev: (1) novinarska, uredniška in institucionalna avtonomija, (2) spoštovanje profesionalnih, programskih in etičnih standardov, (3) umik škodljivih sklepov Programskega sveta, (4) dogovor o kadrovski politiki in pogajanja o dvigu najnižjih plač na RTV, (5) socialni dialog in (6) plačana stavka. Ob teh so nato dodali še sedmo, sploh ne neposredno povezano z izpolnitvijo naštetih, temveč z drugačnim pogojem:

»Če ne bo sklenjen sporazum o razreševanju stavkovnih zahtev do 30. 5. 2022, zahtevamo odstop generalnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha, odgovorne urednice Informativnega programa Televizije Slovenija Jadranke Rebernik in v. d. urednika uredništva za nove medije Igorja Pirkoviča ter odstop predsednika Programskega sveta RTV Slovenija Petra Gregorčiča.«

Zdi se, da je prišlo do spremembe v načrtu, kajti še pred tednom se je sedma točka po poročanju številnih medijev pojavljala v nepogojni obliki: stavkajoči bodo preprosto takoj zahtevali odstop naštetih. Še več, tudi na osrednjem plakatu, ki je vabilo k stavki, je zapisana na nepogojen način. Dodani pogoj »če ne bo sklenjen sporazum o razreševanju stavkovnih zahtev do 30. 5. 2022« lahko sicer z vidika taktik stavkovnega odbora gotovo predstavlja dobro odločitev, saj je pritisk stopnjevan vsebinsko in časovno, ampak ob njem se odpira vrsta dilem.

Predpostavimo torej, da se vodstvo odloči in sklene sporazum o razreševanju stavkovnih zahtev. Potem je zahteva po odstopu vodstva kar padla v vodo in od nje ni več nič ostalo? Storimo še korak dalje. Vsaka stavka mora imeti realistične zahteve, če naj bo verodostojna. To pomeni, da novinarji stopajo v pogajalski proces in verjamejo, da so njihova pričakovanja uresničljiva.

So potemtakem novinarji pripravljeni sodelovati z Grahom Whatmoughom, Rebernikovo, Pirkovičem in Gregorčičem že na podlagi sklenjenega sporazuma ali tudi kasneje, če bi prišlo do realizacije pričakovanj?

Umirjali bi strasti

V začetku meseca maja sem kritiziral poziv šestih odgovornih urednikov TV programov, naslovljen na generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha in v vednost poslan tudi predsedniku programskega sveta RTVS Petru Gregorčiču in odgovorni urednici informativnega programa TVS Jadranki Rebernik. V njem so uredniki apelirali, da vodstvo ponovno premisli o napovedanih spremembah pri oddaji Studio City, dvakrat pa so zapisali, da si želijo umiriti strasti. Kakšne strasti?

Moj argument je bil takrat preprost: korak sem razumel kot koncesijo k političnemu desantu na javno radiotelevizijo, kot nehoteno ali hoteno potuho vodstvu in s tem bodisi oportuno bodisi naivno dejanje. Sedmi zahtevi očitam isto: tudi če je podana s figo v žepu, ker se dejansko ne pričakuje njihova uresničitev, je pogojna zahteva po odstopu naštetih napaka. Morda česa ne vem in si stavkajoči želijo »tvornega sodelovanja« z eksekutorji in ga dopuščajo, ampak potem bodo vsaj del javnosti, za katero se po lastnih besedah ves čas trudijo, močno razočarali zaradi naivnosti.

Katere zahteve so uresničljive?

V osnovi lahko vodstvo sprejme čisto vse pogoje, če se želi obdržati na stolčkih, razen enega: težko si je predstavljati, da bi politično nastavljeni programski svetniki, sploh ker so večinsko usklajeni v podporo Janši, nenadoma ugotovili, da so njihovi sprejeti sklepi bili škodljivi, zato jih vse po vrsti umikajo. Končno so prav na dan stavke, tudi po mojih napovedih, na seji zavrnili Grahov predlog, da nova direktorica TV Slovenija postane Natalija Gorščak, ki je izrazila pričakovanja v tej smeri.

Glede preostalih zahtev je sicer enostavno biti deklarativno za: kakopak lahko vodstvo takoj pristane, da je za avtonomijo, za spoštovanje vseh profesionalnih standardov, z največjo dobro voljo tudi sprejme socialni dialog in dvig plač. Vsaj s figo v žepu. Gledano v celoti pa je skoraj nemogoče, da bi izpolnilo čisto vsa pričakovanja stavkovnega odbora.

Po drugi strani sedma zahteva ni zapletena, terja zgolj sklenjen »sporazum o razreševanju stavkovnih zahtev« do 30. maja letos, čemur s figo v žepu vodstvo lahko ugodi; kakopak je vse odvisno od tega, kaj bo v njem napisano. Predstavljajmo si, da pristane na prav vse pogoje. S tem bo spet imelo dober razlog, da ostane na položaju, poglobi trenutno agonijo javnega servisa in njegovo programirano umiranje na obroke.

Res pa se je doslej deloma izogibalo pogovorom s stavkovnim odborom in v pisni komunikaciji celo grozilo, da bo v primeru, ko bi v naknadnih sodnih postopkih »sodišče stavko prepoznalo za nezakonito, vodstvo RTV Slovenija prisiljeno ukrepati«.

Usoda servisa

Pogojno zahtevo po odstopu zato štejem za veliko napako stavkovnega odbora. V prihodnosti, ker zaenkrat tega še ni, bi pričakovali tudi časovnico, znotraj katere se računa na uresničitev zahtev. Nekateri nastopajoči novinarji so sicer ponavljali, da ničesar ne obtožujejo vlade, torej Janševe, temveč jih zanima le delovanje vodstva hiše. Toda znašli smo se v trenutku, ko se vlada menjuje in z že pripravljenim novim zakonom o RTV Slovenija bo nova prinesla olajšanje. Gotovo, da s tem računajo tudi zaposleni, toda sam še vedno stojim stališču, da zdravljenje ni uspešno, če zgrešimo pri diagnozi. Pretvarjati se, da sedanje vodstvo nima ničesar s politiko, ki ga je nastavila, pomeni zgrešiti bistvo zahteve po depolitizaciji. Vsakič, ko novinar reče, da želi zgolj profesionalno vodstvo, zato v taki svoji maniri ni iskren.

Ko se sprašujemo, kako so stavkajoči novinarji oblikovali svoje zahteve, pri tem ne gre le tehtanje taktik. Predvsem nas mora maksimalno zanimati objektivno predvidevanje, kaj bi se lahko z javno radiotelevizijo dogajalo v naslednjem letu, ko se bo stranka SDS trudila, da jo pokoplje. Od našega predvidevanja je močno odvisno iskanje rešitev za javni zavod, od njih pa njegovo dostojno preživetje.

Več:

Apel, ki je resna napaka: odgovorni uredniki TVS bi umirjali strasti

Presenečenje pred stavko: sploh ne Urbanija, predlagana je Natalija Gorščak

9. maj, dan zmage Marcela Štefančiča

Novinarji RTVS protestirali, toda prispevek o tem so v njihovi hiši močno oklestili

Igor E. Bergant je žalosten: o novinarjevih strategijah izmikanja

Igor E. Bergant ne verjame, da so spremembe na TV Slovenija motivirane politično