Pogovoriti se moramo o streljanju: Kadunc in Todorovski z nasprotnimi stališči glede vabil Jelinčiču

Točno 16 dni je potrebovalo vodstvo RTV Slovenija, da se je vsaj zelo posredno odzvalo na grozljivo in nedopustno ravnanje poslanca Zmaga Jelinčiča v oddaji Tarča.

Naj spomnim, v prispevku Jelinčičevo streljanje pred zidom: zakaj RTV Slovenija promovira nasilje? sem podrobno opisal, zakaj bo ta oddaja odšla v anale javne radiotelevizije zaradi nedopustnega nastopa poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, v katerem je promoviral nasilje in sovraštveni govor in pozival k streljanju ljudi pred zidom.

V njem sem omenil tudi, da še vedno čakamo na dolžno pojasnilo, kdo je pritiskal na urednike in novinarje v Tarči 24. januarja letos, torej pred točno dvema mesecema. Takrat je voditeljica oddaje tik pred njenim predvajanjem celo tvitnila, da se dogajajo pritiski na uredništvo – oddaja je govorila o domnevnem mobingu ministra za kulturo Dejana Prešička in nesrečni usodi tamkajšnjega zaposlenega. Ob Eriki Žnidaršič je podoben tvit o pritiskih objavila še novinarka iste oddaje Nataša Markovič. Javni zavod bi takšno pojasnilo moral javno objaviti, a tega nikoli ni storil.

Neodgovorno početje

No, če se glede tega ni zgodilo nič, smo glede Jelinčičevega apela k streljanju v Pismih bralcev pod naslovom »Pri nas se strelja z dušilcem, 2.« včeraj lahko prebrali odgovor generalnega direktorja RTV Slovenija, ki se je odzval na zapis Leona Magdalenca v kolumni z zgornjim naslovom (Dnevnik, 16. 3. 2019).

Kadunc Tarča Dnevnik
Kadunčev odgovor na straneh časopisa Dnevnik

Najprej k statusu odziva, v katerem bom obravnaval zgolj en vidik, ki je naslednji: kako bi vodstvo moralo ravnati ob takih priložnostih in kaj naj stori z gosti, pri katerih lahko domneva, da bodo sejali sovraštvo in grobo kršili kulturo dialoga? Igor Kadunc je kot generalni direktor (!) v časopisu Dnevnik reagiral na javni očitek  – tega niso storile odgovorne osebe zavoda, kot bi pričakovali – kar pomeni, da brez Magdalenčevega zapisa javnega odziva ne bi bilo, kar se mi zdi še dalje skrajno neodgovorno početje. Bolje to kot nič?

Neodzivnost vodstva se mi zdi bistveno bolj problematična od odzivanja Erike Žnidaršič v studiu, ki za ustavljanje gosta res ni imela veliko možnosti – razen te, da mu v oddaji več ne bi dovolila do besede. A poglejmo si tisto, kar smo po dolgem čakanju ob vsej asistenci anemičnih množičnih medijev in novinarskega ceha sploh prejeli v pojasnilo.

Kritizerstvo in obšankarstvo

Kadunc namreč v svoji repliki zvaja očitek o nastopu Jelinčiča na »kritizerstvo«, zato zažuga:

Nespodobno pa je, kadar kritike prerastejo v »kritizerstvo« vsepovprek brez pravih argumentov. Že nekaj dni tako odmeva oddaja Tarča, v kateri je bil, med drugimi, gost Zmago Jelinčič. Ali so ustvarjalci oddaje vedeli, da bo predsednik ene od političnih strank izrabil »svojih pet minut« za izrekanje nepredstavljivega?

Generalnega direktorju dajem prav, ko Magdalenčevo razlago o namernem povabilu Jelinčiču za to, da »dvigali gledanost in dajali material za obšankarske prepire«, zavrača. Sam menim, da za to nimamo zadostnega dokaza in tudi ne razloga, da bi v to verjeli. Vsaj upam, da na RTV še ni tako hudo – in po moje ni. Ne morem pa se strinjati s Kaduncem, ki namiguje, da politika takšnega kova v studio ne morejo prenehati vabiti zgolj zato, ker obstaja možnost zlorabe javnega medija in sejanja sovraštva.

Odreči vabilo ali ne

Kajti prav to, da odreči vabila politiku ne smejo, je implicitno tudi zatrdil:

Sprašujemo se, ali naj RTV Slovenija odreče vabilo članom ali celo predsednikom političnih strank v oddajah »v živo« samo zaradi strahu pred zlorabo javnega medija za izražanje (neprimernih) mnenj?

Dilema je realna, ampak odgovor bi moral biti pritrdilen: če obstaja takšna verjetnost, potem je nepovabilo edina rešitev. Kadunc je namesto tega v odgovoru ponovil nekaj floskul o tem, da uredniki dobro opravljajo svoje delo, da ne morejo izključiti faktorja tveganja, ker gre za oddaje »v živo«, da zaupa uredniški presoji in da nihče ne pravi, da njihovo delo teče brez napak.

Ima prav, vsi delamo napake. Ampak težava je v tem, ali jih vodstvo zna priznati javnosti in potem res zna ali želi odpraviti? Kako bo odpravilo prihodnje možne napake, če jih skriva? Bo v oddajo še naprej vabilo politike, ki pozivajo k nasilju? Bo s tem znova sprejelo omenjeni »faktor tveganja« in se po nastopu takega politika vedno znova posulo s pepelom, mi pa naj kar znova in znova odpuščamo javni radioteleviziji in zaman čakamo na pojasnilo, kot se je to zgodilo v navedenih dveh primerih?

Kot vidimo, nam Kadunčeva stališča ne povedo veliko vsebinskega in skoraj nič o uredniških smernicah v takih primerih. Zato je tudi nenavadno, da se ob tem oglaša generalni direktor, ne pa npr. odgovorna urednica informativnega programa na TV Slovenija, Manica Ambrožič.

Ključno in nenehno isto vprašanje, glede katerega se očitno vsi izmotavajo v odgovoru, se enostavno glasi takole: boste politika X še naprej vabili v svoje studie? Če boste, na kakšnih načelih utemeljujete svojo odločitev? Če ne boste, zakaj tega ne poveste naravnost in sporočite svojega stališča javnosti?

Kakšna je dolžnost uredništev

Gledalec, ki ga je zmotila omenjena oddaja Tarča, mi je preposlal odziv varuhinje pravice gledalcev in poslušalcev Ilinke Todorovski. V njem najdemo dovolj prepoznavno mnenje, kaj storiti, zato ga citiram v ključnem delu:

Zato je dolžnost uredništev, da v studijske razprave ne vabijo sogovornikov, ki ne želijo sodelovati v strpni in spoštljivi razpravi, ki so že zlorabili eter javnega medija ter kršili družbene norme in kulturo javnega dialoga.

Z njim se v celoti strinjam. Priznati moram tudi, da je to hvalevreden preboj od zame zgrešenega načela, da za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme in gosti, kar zagovarjata ravno Ilinka Todorovski in Manica Ambrožič – o tem več v zapisu O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«.

Toda v Kadunčevem odzivu, ki je doslej edini javni, ni mogoče zaznati ničesar podobnega. Nasprotno, v že citiranem delu generalni direktor očitno takim »dolžnostim« nasprotuje, pri čemer je pojem, ki izraža normirano pričakovanje nekega ravnanja v skladu z moralnimi standardi, povsem enoznačen: ne le, da Jelinčiča in podobne politike v svoje oddaje ne rabijo vabiti, če to storijo, kot uredniki kršijo svoje dolžnosti.

Povedano drugače: ob gotovosti, da omenjeni ustreza opisu nekoga, ki je »zlorabil eter javnega medija ter kršil družbene norme in kulturo javnega dialoga«, glede česar bi se morali strinjati, Kadunc še dalje namiguje, da takih politikov ne morejo kar nehati vabiti v studio, Todorovski pa meni ravno nasprotno in apelira na dolžnost, da se jih ne vabi. K temu bi dodal, da ima javni zavod še eno: jasno in glasno povedati politikom, naj ne pričakujejo vabil, če javni medij zlorabljajo, ne pa vedno znova bogaboječe molčati v strahu, da bodo obtoženi cenzure in omejevanja svobode govora.

Na RTV Slovenija se bodo morali resno pogovoriti med sabo. In končno plačnikom RTV prispevka sporočiti, kaj so ugotovili.

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d